Time refund

V soboto ponoči je moja Malezija prilezla do konca štrika in je malo po polnoči cepnila dol. Konc počitnic, konc zajebancije, konc nažiranja.

Opoldne sem se morala odselit iz svojega mini stanovanjca (ki mi ga niso hoteli zavit za s sabo) in ker sem morala nekje počakat sedem ur na primeren čas za premik na letališče, sem se nasrala v naslonjač hotelske restavracije in si naročila zadnji mango smoothie. Okrog hodit se mi ni dalo, poleg tega sem imela pa vse cunje skupaj s sandali lepo zapokane v kufer, ki je bil na varnem v hotelskem skladišču kufrov, tako da preoblačenje prešvicanih cunj ni prišlo v poštev. Internet je bil tam spodaj zastonj, noben me ni grdo gledal, čeprav sem pol dneva grela isti stol, klima je bila naštimana na ravno prav in sedem ur sploh ni bil tko dolg cajt.

Ob pol osmih zvečer sem se prestavila v taksi, kufer so za mano spet vlačili drugi. Taksist je bil en ostareli kitajski fitipaldi, kar mi je v kombinaciji s katastrofo od malezijskega prometa za par let skrajšalo življenje, ampak na koncu sem v štirih kosih (jaz + kufer + rukzak + torba) stala pred vhodom v letališče in all was well. Na prvem praznem šalterju sem se spravila delat check in, kufer sem komaj dvignila na trak (doma je vaga pokazala 26 kil), mal sem cvikala, ker sem vedela, da je pretežek, nisem pa vedela koliko ga je preveč skup. Vse, kar sem zagotovo vedela je bilo, da sem se morala nanj usest, da sem ga lahko zaprla. No, teta za šalterjem ga ni niti dvakrat pogledala, me je pa vprašala, če rabim vizo. Um? Saj grem domov. A mislite, da me ne bodo več marali? In ne, to ni za smejat (ampak tega nisem več rekla na glas :)). Kufer sem torej uspela infiltrirat v sistem brez dodatnih stroškov. Prva mala zmaga.

Letalo je imelo zamudo in ker sem imela tri ure odveč, sem si končno lahko mal ogledala KLIA. Meni se je zdelo res lepo letališče, nič preveč nabasano z ljudmi, sem in tja so poleg sedežev razpostavljene klopi, na katerih se da spat (kar je zlo prijazno do low budget travelerjev), štacunce so tud zanimive, pa stropi so visoki in se ne počutiš, kot da ti bo strop ravnokar padel na skalp. Ena najboljših stvari je, da je vse tolk fajn označeno, da moraš bit kekec, da se ti rata izgubit. Še vrstni red ti napišejo - ko zlezeš iz letala, je najprej immigration, pol je baggage claim in pol so customs. Ko lezeš v letalo, je najprej check in, pol je immigration in pol je iskanje pravih vrat. Vse piše.

Spet sem letela z Air Malaysia (ful luštne stevardese ... mislim FUL, pa ne padam prav lahko na ženske), let je trajal 13 ur, bila sem eden tistih srečnežev z dvemi zici zase, futer je bil podobno v redu kot prvič, nos se mi je prisušil enako kot prvič, rit me je bolela identično, na entertainment system so bli še vedno isti filmi ... nič novega v glavnem.

V Frankfurtu se tokrat nisem izgubila, kot običajno me je pozaugala vase knjigarna in sem ven prišla olajšana za 50 čukov, ta pravi gate sem našla v prvem poskusu (ja, ja - seveda jih vedno najdem v prvem poskusu :) saj so vedno na istem mestu!) in prvič sem imela priložnost it skozi tisti security check o katerem sem prejšnjič pisala, da izgleda kot vhod v klavnico. Enega pred mano so skor slekli, enega za mano so skor slekli, z mano bi pa kvečjemu mal časkali o vremenu in o počutju. Tko benigno izgledam, da me noben ne jemlje resno. Ljudem so brskali po torbah, jih sezuvali, jim šarili pod obleko, jim zaplenjevali stvari, jih pošiljali nazaj, ker vreč iz duty free shopov niso imeli pravilno zalimanih skup ... a mene noben ne mara sploh. Tolk o tem.

Polet domov je bil fajn, ker so se nekje nad Avstrijo dokončno razkadili oblaki in so se videle Alpe. Mal pred Brnikom sem ob pogledu na širno belino sicer še razmišljala, da to tko ne bo šlo (a se nismo zmenil, da pospravite sneg tja, kjer se ga ne bo videl?), ampak potem sem se spomnila, da vam je ratalo vsaj sonce prižgat in da je tud to nekaj vredno. Ergo sem se pobrala iz letala in začuda nisem zmrznila. Na kontroli pasošev je gospod šef za šipo pripomnil, da je pa Urša danes nekam vesela (kva je z vsem tem časkanjem, mi ni jasno) in Urša je zamomljala nekaj o coming home, potem se ji je pa mudilo gledat, če je kufer še v enem kosu. Je bil.

Home sweet home, tralala, hopsasa, najdražji spet na dohvat ruke, ne pa pol sveta daleč, vse sorodstvo nekam zlo zainteresirano, če sem še pri življenju (čeprav ni nič za podedovat) ... in prva stvar, ki se mi je zluštala za zajtrk naslednje jutro je bil - riž.



Adios Malezija. We should get together again sometime.