tisto-vejica-čemur-ne-bomo-rekli-dieta

No, pa je ribje olje spet dočakalo čas, ko me vidi vsak dan. Zadnje mesece sem zjutraj spokala na šiht, brez da bi ga ruknila predpisano dozo, potem sem se do večera jadala nad tem, kakšna pozabljivka sem, zvečer se mi je pa za nacejanje z njim kar naenkrat zdelo prepozno. Ne, kje pa, to nima nič opravit s tem, da je nagravžno in to kljub temu, da je obogateno z aromo citrusov. Kar poskusite oljno inkarnacijo pomarančnega soka z močno ribjo podnoto. Čista poezija :)

Na začetku tedna sem svoji podzavesti napovedala vojno in odšlepala flašo rib na šiht, tako da se ne morem več 10+ ur jadat, kako sem pozabljiva. Misteriozno zdaj kar naenkrat nimam nobene potrebe po zajtrku, ker je (moje interno) pravilo, da ni zajtrka, dokler ni ribjega olja. Kot tista lisica grozdje, od daleč opazujem svoj jogurt in se mi zdi čist brezvezen (ja! ziher je zanič), dokler ne ratam tako besno lačna, da mi tudi ribe po slamci niso več nagravžne. In ker se mi rokca ob konzumiranju ribjega olja vedno jako trese, sem se v izogib temu, da me cimri na silo odstranijo iz cimra, odpovedala žlici. Jaz to kar direkt šluk iz flaše, pa je. Na zdravje tovariši! So me že začeli spraševat, zakaj si ne omislim prisrčnice, samo se mi zdi, da to bi bila pa vseeno prehuda žalitev. Za prisrčnico.

Tokratna tisto-čemur-ne-bomo-rekli-dieta se je začela presenetljivo nedramatično. Prejšnjič, ko sem se šla podobne samoomejitve, sem komaj čakala petek - svoj frej dan v tednu, ko sem lahko jedla karkoli. Že v soboto zjutraj, ko sem se zbudila iz kremšnitarske kome, sem sestavljala spisek, kaj bom jedla naslednji petek in vsak ljubi dan sem ob gravžu od zelenega čaja fantazirala o svoji specialni jutranji kavi (ki po pravovernih merilih spada med sladice, ne pa med kofe). Pa francoski rogljiček in krompirjeva bombeta za zajtrk, pica za kosilo, sveža francoska s pašteto za večerjo in čez vse to za lepše življenje še ena kremšnita.

Zdaj, ko tega frej dneva nimam, o takih ekscesih sploh ne razmišljam. Že cel teden čakam, kdaj me bo zagrabila tresavica, ker je do naslednje pice še vsaj en mesec, pa nič od tega. Mogoče pa moji možgani na zaresni hrani delajo bolj počasi in se bodo spomnili zapaničarit šele tik pred koncem.

Torej ... kaj je še novega.

Zadnjič enkrat smo v rednem tedenskem mejlu našega kluba dobili domače branje. Tole tukaj. Ne glede na to, kako komu leži tak stil pisanja in ne glede na to, na kakšno varianto prehranjevanja prisegate, ga je vredno prebrat. Recimo temu nediskriminatorno širjenje obzorij :) Jaz sem od tam pobrala svojo tokratno mantro - jej, kadar si lačen. Ne na tri ure, ne šest manjših obrokov na dan, ne množično kosilo točno ob dvanajstih, ko se pol pisarne seli v najbližjo gostilno. Ko mi začne krulit v želodcu ali ko vem, da sem tik pred tem in nič prej. Sicer to pomeni, da največkrat jem sama, ker se moj želodec po novem zbuja ob dveh popoldan (valjda, če se pa revež bori za zajtrk do desetih), ampak tudi Finance so čist fajn družba, če je ravno sila.

Po tej metodi sem vsakič posebej neskončno navdušena nad svojo zelenjavo, tudi če ni ravno višek kulinarike in mi od samega veselja nad tem, da jo lahko zmečem vase, sploh ne pride na misel, da bljeh, jaz bi pa rajši kruh. Lakota je definitivno najboljša začimba.

Mleka, čeprav sem ga kao vključila v svoj plan, v osnovni obliki sploh ne pijem. Po novem sem čisto zadovoljna z zelenim čajem. Tisti moj ljubi kofe-slash-sladica, s katerim drugače skonzumiram največ mleka, namreč poleg instant kave vsebuje konkretne količine instant kakava in brez njega tudi mleku privlačnost strmo upade. Se je pa doma narejeni kefir izkazal za ogromen hit, edino malo me še daje tajming in včasih unim glivam pustim preveč svobode, one pa hvaležno iz mleka ustvarijo kis. Čeprav ... odkar so bile kazensko premeščene v hladilnik, so bolj kooperativne.

Aja. Sredi tedna sem kupovala zaloge in sem se po stari navadi zapičila v hrenovke. Ker so enostavne in so mi všeč. Poznam vse tiste horror zgodbice o kaj vse je tam noter zmleto, ampak naute vi mene. No, ne vem, kaj me je pičilo, da sem šla brat deklaracijo. Pa piščanc, pa purice, pa neke kože, pa E-ji, pa blablabla (do tu vse kul in pričakovano, mogu ja to da preživim) ... in pol ... sojine beljakovine??? WTF delajo sojine beljakovine sred piščancovih beljakovin?

V glavnem je ljubezni do hrenovk do nadaljnjega konec. Za povrh sem pa pod vtisom tega doživetja še totalno zasekirala eno teto v bio štacuni, če je v kokosovem olju RES samo kokos. Kva češ. Neprijatelj vreba izza svakog ugla.

The Cunning Plan is back!

Evo mene na mojem tretjem, jubilejnem (če gremo po pravljičnih številih), eksperimentalnem igrajčkanju s tem, kaj mečem v kljun. Plan je bil sicer, da se pridružim svojim kolegom, prekladačem kvihtov, pri njihovem Paleoizzivu, ker v slogi je moč in vse te lepe stvari, ampak ga je doletela nesrečna prezgodnja smrt, kot se s plani pogosto dogaja. Torej ne bomo laufali na moč, ampak kar na trmo. Dobra družba, ni kaj :)

Paleo(karkoli) - na hitro za tiste, ki to slišite prvič - je v zvezi s futrom marketinški čvek za tip prehranjevanja, ki ne vsebuje žitaric, dodanega cukra, stročnic, mlečnih izdelkov in najbrž še česa, kar mi je ispalo iz pameti. Nič kruha torej, nič špagetov, nič riža ... nema pasulj i nema torta. Pravzaprav večina stvari, ki jih lahko kupite v štacuni zapakirane v škatle in kozarce, ni paleo.

In kaj čem potem jest, da mi ne bo treba preživet od koreninic in stopljenega snega? Ja tisto, čemur se v paleo terminologiji reče zaresna hrana. MESEK!!! Mesek, mesek, mesek :) Ne, saj se hecam. Meso ni edina stvar, ki jo konzumira zaveden paleo človek, čeprav je po debatah, ki se jih najde na netu, čisto enostavno prilezt do zaključka, da se paleo kekci od jutra do večera bašejo samo z mesom, ki ga prej sami uplenijo, odrejo in še toplega kar surovega požrejo. Pa tolk lepe učke je imel :(

No, ne. Ne gre čisto tako, je pa menda dokaj očitno, da je bit vegi na paleo precej težko. Osnova jedilnikov so namreč beljakovine, ki pridejo od mesa, jajc in rib. Zraven se je velike količine zelenjave, majhne količine sadja in manjše količine oreščkov. Fajn je, če je vir surovin čimboljši - kravja polovica od spodobnega kmeta, ki je kravo pasel zunaj, vam tukaj prinese več plus točk, kot zapakiran šnicel iz Špara in solata od sosede z levo rokco potolče solato iz štacune, tudi če se je nanjo pred enim mesecem poscal sosedov Fifi. Kalorij se ne šteje, ker jih je že itak problem zbasat vase zadostno količino, glede na to, da je meso v kombinaciji z zelenjavo precej nasitno, pa tudi maščobe so zelo dobrodošle (ampak seveda ne ravno tisto olje, ki so ga oželi iz žitaric).

Tolk o paleo-futru. Obljubim, da nikoli ne bom s solznimi očmi zaneseno prodajala dalje "življenjskega stila jamskega človeka" in besno razpravljala o tem, ali je taisti jamski človek nekaj jedel ali ne, ker me taka ideološka jajca ne zanimajo. Meni paleo pomeni točno to - novo, moderno oznako nečesa, s čimer so ljudje eksperimentirali (hote ali nehote) od pamtiveka, za katero se ne splača hodit v vojno. Tko da don't pull that one on me.

Mojih pet paleo tednov bo šlo po klasičnem paleo kolovozu - I love mesek in volim solatku, za zraven pa hočem imet še moj omiljeni mlekec in puter in jogurt. Ravno sem dobila une glive za kefir, pa ni, da bi jih kar takoj preč zmetala. Poleg tega imam po prvem tednu vedno probleme z zajtrkom, ki mora it hitro, al pa mora bit prenosen. Sveža žemlja je v tej kategoriji nesporni zmagovalec, zrezek je pa mal težko prepričat, da bi se zjutraj na lastno pest samoumoril v vroči ponvi, potem bi pa še za sabo pomil. Jogurt je glih tam nekje na sredi in mu uspešno rata podpirat mojo leno rit.

Evo ... kolk sem dobra. V naslednjem mesecu vam bom servirala DVOJNI meni - Borneo in še paleo. Še prometne informacije začnem pisat, pa bo materiala že skoraj za vsak dan :)

Arheologija 101 - odkopavanje spominov na dopust

Juhej. Uspešno sem preživela december in prvi teden januarja. Proti koncu je šlo že bolj na možganske hlape in na spomin na spanje, ampak je šlo. Tisto, kar je moralo tretjega januarja stat, je stalo in se ni sesulo. Za povrh je imel decembrski death march tudi par čisto fajn stranskih posledic. Videla nisem niti ene štacune, razen lokalne pekarne, kjer sem abonirana na svojo jutranjo krompirjevo žemljo, nakupovanje dariletov sem enostavno prestavila za en mesec naprej (pa moj januarski djeda mraz še nič ne miga v to smer), noben me ni moril z vse sorte prednovoletnim in novoletnim sranjem (ki ga itak v dno duše sovražim) in niti ena človeška duša si ob pogledu name ni upala izustit vprašanja, kje bom za novo leto. Z en mesec starimi podočnjaki do popka in z razgrebenimi gigantskimi mozolji od stresa po ksihtu se za novo leto ne počne kaj prida drugega, kot da se užge maratonski spanec. Do koder gre. In pri meni gre zelo daleč. Tko ene dva dni.

Kakorkoli že - zgodovina se očitno ponavlja. Lani ob tem času sem se zavedla, da imam še cel predlanski dopust, ki ga bo treba porabit do konca junija. No in ta teden sem se zavedla, da imam še cel lanski dopust, ki ga bo treba porabit v naslednje pol leta. Le kam bi se človek dal. In a bi se dal sam, v paru ali grupno. Za letos še ne vem, bom morala še malo razmislit, lahko pa povem, kako sem to pereče vprašanje rešila lani.

Moj prvi pogoj je bil nekam daleč in skurit komplet dopust naenkrat. Moj drugi pogoj - naj mi prosim lepo vse skupaj splanira nekdo drug. Nekam daleč bom šla na komot, naj se kdo drug jebe z letalskimi kartami in s tem, kaj bomo gledali in kam se bomo peljali. Pa sem šla malo brskat po netu, komu bi se nalimala, da me bo šlepal s sabo približno v tiste smeri neba, ki me zanimajo. Južna Amerika recimo. Ali pa moja omiljena Azija. In naj bo čimmanjša skupinca, pa boženedaj kakšnih hotelov. Jaz bi to tko, čimbolj po domačinsko. No, da skratim priču ... tu v mojo zgodbo (al pa jaz v njegovo) stopi Zvone. Šeruga in njegov Borneo. Nova tura, še nič spolirana in utečena, krasne stvari na spisku, češnja na potovalni torti pa džungla. Skupina sicer za moje pojme ogromna (17 komadov), ampak seveda sem se uspela po hitrem postopku tolk napalit na ta Borneo, da sem si dopovedala tudi, da skupina sedemnajstih tujcev ni nič groznega. Šef je dal dopust in konec februarja sem bila prijavljena.

Odhod je bil sredi maja. Kakšne pol meseca pred tem sem imela na sporedu besno ropanje Kibube in vlačenje opreme na kup, tresavica od štacuna-overdose me sploh ni več zapustila (škoda, da se tudi proti temu ne da cepit tko kot proti hepatitisu in tifusu), za povrh mi je pa med to štacunsko apokalipso nekje uspelo izgubit svoj najljubši zeleni pulover (meni, ki nikoli ne izgubljam stvari, sploh pa ne najljubših!), kar je za sabo potegnilo dva tedna žalovanja. Če ne bi tem čustvenim pretresom sledil Borneo, bi se mi najbrž od žalosti kar do konca strenalo. Po stari navadi je zadnjo noč trajalo do treh zjutraj, da sem se do konca spakirala, ampak tokrat se vsaj nisem sredi noči uspela zaklenit ven iz kufra, tako kot pred Avstralijo. To predvsem zato, ker tokrat nisem imela kufra, ampak potovalni rukzak brez ključavnice :) Ob desetih zjutraj na ta pravi dan sem v glavnem pristala pred Tivolijem skupaj s hordo neznancev, se nabasala v bus za Benetke in via Dubaj in Jakarta odbluzila na Borneo.

Drugič dalje.

The king is dead. Long live the king!

Ajde, gremo dalje. Tri leta tišine bo valjda zadost. Napisala v teh treh letih nisem nič, razen gore ljubečih, razumevajočih, kompromis iščočih in občasno razpizdenih in apokaliptičnih mejlov, ki niso dosegli niti svojega cilja niti mehke sredice tistega, na katerega sem ciljala. Sicer se tolažim s tem, da so imeli vsaj vzgojno-izobraževalni učinek name, ampak ker se rajši učim na tujih napakah, kot na lastnih, sem se namenila to prakso prekinit in začet pisat kaj manj vzgojno-izobraževalnega. Bolje da tukaj nakladam o vevericah, kot da tam razkopavam po globokih življenjskih resnicah.

Ostali omembe vredni dogodki in procesi zadnjih treh let (o katerih bom ali pa tudi ne bom še kaj spacala skup kasneje):

1. Leto in pol nazaj sem se spravila z riti na noge in začela malo bolj resno zganjat šport. S kakšnimi dolgoprogaškimi dosežki in maratonskimi uspehi se sicer ne morem pohvalit, ampak glede na to, da ima moj izbrani šport bolj obrobno vezo z laufom, se glede tega ne sekiram preveč. Začela sem s crossfitom in do danes je stvar mutirala pretežno v powerlifting s crossfitarskimi ocvirki. Preden sem si uspela razmučkat biceps, so bili zraven še olimpijci, ampak ti so do nadaljnjega na prisilnem dopustu pod palmo na Bora Bori.

2. Po dveh sušnih letih sem letos spet uspela it na dopust nekam daleč. Na Borneo. Pol leta je od tega, pa niti slik, ki sem jih prinesla nazaj, še nisem pogledala. Bi bil že cajt.

3. Še vedno imam isto službo. Tisto ludo kučo, ki mi je bila pred tremi leti zadnji izgovor za mrk. O tem najbrž ne bom kaj prida pisala, ker določene stvari (a la moja služba in moja intima) nimajo na javnem blogu kaj iskat, ampak vseeno zavzema tako velik del mojega življenja, da se bo posredno rinila zraven povsod. Še vedno je nora, še vedno me prijazno drži za vrat, še vedno veliko daje in ogromno jemlje. Še vedno mi ni niti malo žal, da sem si takrat upala stopit v prazno, v nekaj, česar nisem poznala. Samozavest, ki jo čutiš, ko ti uspe, je vredna marsikatere neprespane noči. Čeprav ... ne me takih neumnosti spraševat sredi kakšne od teh neprespanih noči :)

4. Pogrešam psa. Najbolj še vedno svojega, ampak zdaj bi bila vesela tudi že naslednjega. Pa ga ne morem imet, dokler imam svojo vampirsko sljužbico. Razen če uspem šefa prepričat, da je delovni :) Programerska pomoč na štirih nogah.

5. Kam so šli vsi fajn blogi?

hello ... we love you

Ime mi je Urša in imam nevzdržno željo po pisanju bloga.
/hello ursa ... we love you ursa/

Tkole je. Ob novem letu sem prvič v življenju čisto zares menjala službo. Iz nečesa napornega, vendar počasi se premikajočega in predvidljivega, sem padla na dirkalno stezo z nešteto razcepi, kjer mi kar naprej odnaša rit iz ovinkov. Tam, kjer so bili prej trije nivoji šefov in se je ena odločitev odločala par tednov, je zdaj en sam šef, ki točno ve, kaj počnem, ker sam počne iste stvari in posledično smo na križiščih v manj kot petih minutah zmenjeni, kam gremo. Še preden lahko dobro pomolim bučo izza ekrana in povem, kaj me muči, že lahko spet stlačim ušesa med kolena in gonim dalje. Včasih sem hodila delat vedno v isto pisarno za isto pisalno mizo. Zdaj nimam ne enega ne drugega. Selim se naokrog kot nomad in vsak dan čepim pri drugi stranki. Delovni čas? Kakšen delovni čas? Dela se, dokler je delo in delo je vedno.

Že dva meseca več ali manj samo spim, delam in se učim. Nimam niti prostega časa niti kakšne ure v službi, ko bi se lahko delala da delam in zato je moj blog še vedno sirotek. Samo želja po pisanju očitno ni dovolj, čeprav me že lep čas gloda in žveči in ne manjka več veliko do trenutka, ko me bo - v dno duše razočarana - izpljunila in šla težit komu drugemu.

Prav hecno se mi zdi, kako se mi moja bivša, precej naporna služba zdaj dozdeva kot oaza miru in spokoja. In kako kljub temu prav nič ne žalujem za njo. Eno je mir in tišina in tlačenje v vedno isti kalup, ker mi to rabimo in baš nas briga, kaj vi hočete naredit iz sebe, nekaj čisto drugega je pa, ko te spustijo namakat prste v vse sorte zanimive stvari, ob katerih si za začetek polomiš zobe, hkrati si pa sredi vrtinca in se učiš pri izviru. Ne na daljavo in ne iz odmevov, ampak iz lastnih napak in s polnim truplom adrenalina, ker nekaj mora biti narejeno in nihče ne bo naredil namesto tebe. Znaš, ne znaš - nam je vseeno, se pa nauči.

Ubijalsko je. In vsak mesec posebej ne morem verjet, koliko več znam in se mi vse skupaj zdi prav fajn. Vmes pa seveda jamram in crkujem in se tresem od neprespanosti in sanjam o tem, kako bom enkrat navaden fizični radnik, ker napenjanje možganov čisto preveč boli. Pa blog bom pisala. Ja.

Po novem ...

... se vozi šestdeset. Povsod.

Na cesti skozi naselje se vozi šestdeset, ker se ne pustimo tlačit državi in ker niti slučajno nismo prestrašene pičke, ki se ustrašijo vsake sence za cesto, ker ima mogoče v rokci pištolco. Kar poglejte nas, kako smo hrabri, ko po vasi v drugi nažigamo šestdeset. Petdeset je za presrance!

Na navadni cesti izven naselja se vozi šestdeset, ker smo zadnjič tiščali nos v cestno prometne predpise še pred prejšnjo ledeno dobo in nismo ziher, da tam za takole navadno cesto slučajno ne piše, da se je treba celo vsakih nekaj kilometrov ustavit in odspat par uric, da nas slučajno od utrujenosti na naslednjem ovinku ne odnese s ceste. Poleg tega imamo premajhno plačo, da bi izzivali hudiča in ziher je ziher, pa naj bo ta ziher kar šestdeset.

Na avtocesti se vozi sto. Kar je ekvivalentno glih ene šestdeset na navadni cesti. Tudi prehiteva se sto. Sploh je sto ena taka lepa okrogla številka, ki se je je treba držat kot pijanc plota, ker nikoli ne veš, kateri sopleh na cesti ima v srcu namesto ljubezni do sočloveka skrito provido in če ni sto mogoče tud že mal na nevarni strani.


Dragi cestni omejenci in krvoločni varuhi svoje denarnice. Naj vam pomagam in vas usmerim v pravo smer. CPf***ingP so parkirani na tem naslovu in noter piše, da je omejitev na cestah izven naselja (še vedno!) devetdeset. Avtocest danes ne bomo jemali, ker bom presrečna že, če si boste uspeli zapomnit teh devetdeset (poleg tega pa na avtocestah za take divjake, kot sem jaz, ki vozijo pregrešnih stotrideset, še niso zabarikadirali prehitevalca).

Če imate predpise zato, da jih spoštujete, potem najprej naštudirajte, kaj sploh pravi tisto, kar tako goreče kao spoštujete. Če pa na vso silo hočete povsod bremzat petdeset in manj, si pa omislite bicikel. Počasi imam na cestah izven naselja zadost aerodinamičnih traktorjev lepih kovinskih barv. Bohvasnimarad.

to crk or not to crk

Dragi prijatelji, sotrpini, sopotniki in občasna zijala (to zadnje je mišljeno na najlepši možni način :))

Zasebni problemi so huda reč in o njih se na tem blogu ne pisari, dokler niso mimo, pa še takrat samo izjemoma. Glede na to, da je edina alternativa stagnaciji KisleGliste zapiranje štacune, mislim, da smo jo zaenkrat še dobro odnesli. Svečano obljubljam, da se bom spravila nazaj k pisanju, ko se bo moja zavaljena zasebnost toliko umaknila, da se bo poleg njene ogromne riti na horizontu videlo še kaj drugega.

Do takrat pa - ušesa med kolena in gonit. In verjet, da cilj obstaja, čeprav ga ni nikjer videt.

Kje smo že ostali?

Naša svetovna popotnica je pravkar dvignila nos do neba in rekla, da če noče noben z njo v Avstralijo, pol ona tud noče z nikomer v Avstralijo in pejte se vsi solit.

In pol ... *BZOING* ... je zmanjkalo štroma.

Seveda svetovne popotnice ni zmanjkalo skupaj s štromom, ampak je v trdi temi začela razmišljat o tem, da bi bilo za zavojevanje sveta praktično imet kakšen plan. Recimo plan X. Kaj ko bi en mesec čepela v Melbournu in se smilila sama sebi? Plan X je bil po resnem razmisleku (kar obsega ene tri sekunde utrujajoče možganske dejavnosti) soglasno zavrnjen. Naaaaslednji. Plan Y. Kaj ko bi obstoječo letalsko karto skrajšala s petih tednov na dva tedna in bi samo en teden čepela v Melbournu in se smilila sama sebi? Po še enem resnem razmisleku je plan Y dočakal enako usodo, kot njegov predhodnik. Naslednji. Plan Z. Kaj ko ne bi šla v Avstralijo? Tudi ta plan je bil zavrnjen, ker si svetovna popotnica ni želela preživet naslednjih dvajset let pod prvim zadost velikim kamnom, kjer bi se skrivala pred zaničujočimi pogledi približno celotne svetovne populacije (deset gor al dol).

No prav, pol se bomo šli pa drugač.

CELO Avstralijo naenkrat bomo zbasali v tri tedne soliranja, baš nas briga, da nas noben ne mara, baš nas dvojno briga, da ne bomo šli z avtom, ker smo preveč revni, da bi sami najeli avto (in tud preveč presrani, da bi slalom med kenguruji vozili po levi), baš nas trojno briga, da bomo morali preživet od suhih skorjic in drobtinic in še posebej nas baš briga, da imamo čist premal časa, da bi svoje plane lahko prilagajali kakšnemu slučajno mimoidočemu, ki bi se mu ljubilo prenašat nekoga, ki ga vse po spisku baš briga. Sami gremo! In to je plan Ž!

Kako je svet takoj svetlejši, ko ima človek enkrat plan, pa čeprav mu je ime Ž in ni dost boljši, kot če ga sploh ne bi blo.

Glede na to, da je bilo moje edino solo potovanje do zdaj v Malezijo in za tja nisem imela ambicioznega plana, ampak sem v družbi svojega kufra čepela v Kuala Lumpurju in se basala z eksotiko, je trajalo, preden sem se odločila, ali naj s sabo v Avstralijo vlečem kufer ali rukzak. Kufer je bolj fajn za na letalo in njegovi koleščki so krasni za vlačenje po mestu. Rukzak je edina spodobna izbira za avstralski outback, če sta ti primarni transport leva in desna noga. Jaz sem - po neskončnem mučenju svoje okolice z vprašanjem, kaj pa drugi o tem mislijo (in naj si hkrati ne domišljajo, da bom njihove argumente upoštevala) - vzela s sabo rukzak zapakiran v kufer. Nič nas ne sme presenetiti in to. Za prvi in zadnji teden valjanja po hotelih kufer, za vse ostalo rukzak. Sanjalo se mi ni, kje bom med tem "vsem ostalim" pustila kufer, ampak sem računala na to, da se bom do trenutka, ko ga bo treba kje pustit, že kaj zmislila. Če ne, bom pa priklenila zadevo za prvo obcestno štango in me bo tam počaka tri tedne.

No, in tako sem počasi naumila, kam točno bom šla in kaj točno bom vlekla s sabo. Cela Avstralija na žalost ni šla v tri tedne (kar je nedvomno znamenje od zgoraj, da bo treba it še enkrat), računalnik je moral ostat doma, do zadnjega dneva pred odhodom sem uspela pošlihtat vse službene stvari, počistit stanovanje, na kup nanosit vso opremo za s sabo, rezervirat vse vodene izlete, ki sem si jih nabasala v plan in se zmenit s svojo kolegico iz Kuala Lumpurja, da bo imela cajt zame, ko enkrat prilezem do tja (ker basat se s hrano je boljš v družbi). Samo še domov sem morala odplužit, zbasat kup krame v kufer, it spat in naslednje jutro ne zamudit letala.

Ko grem kam za dlje časa, se običajno pakiram kot ta usran za zidom. Obvezno je kup večji kot kufer, vedno mi na koncu, ko ne gre več nič noter, ostane še par velikih stvari, ki pa nujno morajo noter, kar pomeni, da svojo potovalno sestavljanko najmanj enkrat razdrem, zreduciram kup šare in poskusim znova. Tokrat mi je uspelo v drugem poskusu, nakar sem se spomnila, da so me žalujoči ostali tik preden so šli spat obvestili, da še niso nastavili kode za zaklepanje in da bom to morala sešraufat sama. Namesto lahko noč so mi zaželeli, naj se ne zaklenem ven iz kufra. As if. Men se to v miljon letih ne more naredit. Vedno preberem navodila in nikol ne gre nič narobe!

Slavne zadnje besede.

Kaj se vam zdi, kakšne sorte je prvi glas, ki ga človek spusti ob pol dveh zjutraj, ko ugotovi, da je rezultat njegovega "dejmo sam še neki mal probat", da ne more več do svojih preljubih gat in sploh do ničesar, kar naj bi bilo pet ur kasneje v trebuhu aviona? Iz prve sem se uspela zaklenit ven iz popolnoma spokanega kufra. Pa še eno nagradno vprašanje: kaj mislite, kakšna je koda, če se vam na začetku sanja ne, kakšna je in začnete poskušat pri 000? Točno tko. 935 je. Preverjeno v praksi. Hvalabogu, da ima ključavnica samo tri številke. Če bi imela štiri, bi jo morala ob prihodu v Melbourne razstrelit, tako sem pa samo tričetrt ure na hodniku znucavala prste in zlo potiho zlo grdo govorila. Mal zarad tega, da ne bi koga po nesreči zbudila, mal pa zarad tega, ker ni šans, da bi se tista, ki vedno prebere navodila, pustila komu najt sred vdiranja v kufer. Od samega adrenalina pol, ko sem bla že spet srečno združena s svojimi gatami, še zaspat nisem mogla in sem šla po samo kakšnih dveh urah spanja na avion s podočnjaki do popka.

Krasno se je začelo.

Ta zapis, prvi v seriji spominov na prvo letošnje poletje, je nastal točno danes v čast (in iz foušarije) moji prjatlci, ki zdajle enkrat dela touchdown v deželi down under in ne misli pridt nazaj do poletja. Srečno, Tinca :)

Hja

Sem nazaj. Že en teden pravzaprav, ampak se ves svoj prosti čas skrivam v samoti svojega stanovanjca in se delam, da nisem nazaj. Precej neuspešno sicer, ampak mogoče me bodo pa dokončno deportirali down under, če se dost dolg naokol vlečem kot mavrični smrkelj. Nikol se ne ve.

Če se slučajno sprašujete, zakaj je sred januarja tako usrano vreme - nekdo je na drugem koncu sveta zadnja dva tedna goreče molil za poletje in vizualiziral palme in peščene plaže. Menda je tole as good as it gets na tem koncu v januarju. Če hočete drugo leto imet zimo, me ne smete pustit na toplo, ker there's no way in hell, da bom brez boja prišla s 40 stopinj nazaj pod nulo. Oziroma ... v bistvu je najboljš, da udarite humanitarno akcijo in me preselite tja dol od novembra do aprila. Pa na đeparac prosim tud mislit, ker Kenguruland ni za klošarje.

Nazaj sem uvozila:

• eksotičen avstralski prehlad, staknjen čisto na koncu potovanja ob prečkanju mostu nazaj v Melbourne. Če nič druzga, znam vsaj fajn demonstrirat svoje nezadovoljstvo nad situacijo, v kateri se znajdem (če me nočte, bom pa tukaj in zdaj poskusila naredit samozadavitev s kašljem!)
• več rjavega pigmenta na svoji koži, kot sem ga prej videla skupaj v petnajstih letih. Moja rjava barva je sicer v najboljšem primeru tipa "kje maš zdej tisto rjavo barvo?", ampak just you all shut up - na nožicah se mi poznajo trakci od japank! (vsaj mislim, da se še :))
• od oka ene sto izpuščajev/pikov, ki se še vedno niso odločili, ali so kakšna neznana alergija ali so posledica steničnih orgij (yep, we had company ... prvič videla kenguruje, koale in stenice :)) So pa vsaj nehali srbet, čeprav zdaj izgledam kot bojišče in se moje krasne rjave barve izmed vseh hrast sploh več ne opazi.
• dve kili rdečega kamenja, ker za kakšne kičaste suvenirje ni blo ne dnarja ne placa
• par majhnih zajčjih kosti pobranih v puščavi, ker skrivališča za kamelje, konjske in goveje lobanje tud po nepopustljivi racionalizaciji prtljage nisem našla (poleg tega ne bom priznala, da so me v muzeju ob pogledu na kitova vretenca dajale grde misli o desna-roka-levi-žep)
• en kup rdečega peska, zažrtega v vse robove rukzaka in vse čevlje in cunje.
• neustavljivo željo po še.

Plan je Tasmanija septembra 2009 :) Vsaj Tasmanija.

Raport per partes pa drugič.

...

GONE
FISHING
KANGAROOING