hello ... we love you

Ime mi je Urša in imam nevzdržno željo po pisanju bloga.
/hello ursa ... we love you ursa/

Tkole je. Ob novem letu sem prvič v življenju čisto zares menjala službo. Iz nečesa napornega, vendar počasi se premikajočega in predvidljivega, sem padla na dirkalno stezo z nešteto razcepi, kjer mi kar naprej odnaša rit iz ovinkov. Tam, kjer so bili prej trije nivoji šefov in se je ena odločitev odločala par tednov, je zdaj en sam šef, ki točno ve, kaj počnem, ker sam počne iste stvari in posledično smo na križiščih v manj kot petih minutah zmenjeni, kam gremo. Še preden lahko dobro pomolim bučo izza ekrana in povem, kaj me muči, že lahko spet stlačim ušesa med kolena in gonim dalje. Včasih sem hodila delat vedno v isto pisarno za isto pisalno mizo. Zdaj nimam ne enega ne drugega. Selim se naokrog kot nomad in vsak dan čepim pri drugi stranki. Delovni čas? Kakšen delovni čas? Dela se, dokler je delo in delo je vedno.

Že dva meseca več ali manj samo spim, delam in se učim. Nimam niti prostega časa niti kakšne ure v službi, ko bi se lahko delala da delam in zato je moj blog še vedno sirotek. Samo želja po pisanju očitno ni dovolj, čeprav me že lep čas gloda in žveči in ne manjka več veliko do trenutka, ko me bo - v dno duše razočarana - izpljunila in šla težit komu drugemu.

Prav hecno se mi zdi, kako se mi moja bivša, precej naporna služba zdaj dozdeva kot oaza miru in spokoja. In kako kljub temu prav nič ne žalujem za njo. Eno je mir in tišina in tlačenje v vedno isti kalup, ker mi to rabimo in baš nas briga, kaj vi hočete naredit iz sebe, nekaj čisto drugega je pa, ko te spustijo namakat prste v vse sorte zanimive stvari, ob katerih si za začetek polomiš zobe, hkrati si pa sredi vrtinca in se učiš pri izviru. Ne na daljavo in ne iz odmevov, ampak iz lastnih napak in s polnim truplom adrenalina, ker nekaj mora biti narejeno in nihče ne bo naredil namesto tebe. Znaš, ne znaš - nam je vseeno, se pa nauči.

Ubijalsko je. In vsak mesec posebej ne morem verjet, koliko več znam in se mi vse skupaj zdi prav fajn. Vmes pa seveda jamram in crkujem in se tresem od neprespanosti in sanjam o tem, kako bom enkrat navaden fizični radnik, ker napenjanje možganov čisto preveč boli. Pa blog bom pisala. Ja.

Po novem ...

... se vozi šestdeset. Povsod.

Na cesti skozi naselje se vozi šestdeset, ker se ne pustimo tlačit državi in ker niti slučajno nismo prestrašene pičke, ki se ustrašijo vsake sence za cesto, ker ima mogoče v rokci pištolco. Kar poglejte nas, kako smo hrabri, ko po vasi v drugi nažigamo šestdeset. Petdeset je za presrance!

Na navadni cesti izven naselja se vozi šestdeset, ker smo zadnjič tiščali nos v cestno prometne predpise še pred prejšnjo ledeno dobo in nismo ziher, da tam za takole navadno cesto slučajno ne piše, da se je treba celo vsakih nekaj kilometrov ustavit in odspat par uric, da nas slučajno od utrujenosti na naslednjem ovinku ne odnese s ceste. Poleg tega imamo premajhno plačo, da bi izzivali hudiča in ziher je ziher, pa naj bo ta ziher kar šestdeset.

Na avtocesti se vozi sto. Kar je ekvivalentno glih ene šestdeset na navadni cesti. Tudi prehiteva se sto. Sploh je sto ena taka lepa okrogla številka, ki se je je treba držat kot pijanc plota, ker nikoli ne veš, kateri sopleh na cesti ima v srcu namesto ljubezni do sočloveka skrito provido in če ni sto mogoče tud že mal na nevarni strani.


Dragi cestni omejenci in krvoločni varuhi svoje denarnice. Naj vam pomagam in vas usmerim v pravo smer. CPf***ingP so parkirani na tem naslovu in noter piše, da je omejitev na cestah izven naselja (še vedno!) devetdeset. Avtocest danes ne bomo jemali, ker bom presrečna že, če si boste uspeli zapomnit teh devetdeset (poleg tega pa na avtocestah za take divjake, kot sem jaz, ki vozijo pregrešnih stotrideset, še niso zabarikadirali prehitevalca).

Če imate predpise zato, da jih spoštujete, potem najprej naštudirajte, kaj sploh pravi tisto, kar tako goreče kao spoštujete. Če pa na vso silo hočete povsod bremzat petdeset in manj, si pa omislite bicikel. Počasi imam na cestah izven naselja zadost aerodinamičnih traktorjev lepih kovinskih barv. Bohvasnimarad.

to crk or not to crk

Dragi prijatelji, sotrpini, sopotniki in občasna zijala (to zadnje je mišljeno na najlepši možni način :))

Zasebni problemi so huda reč in o njih se na tem blogu ne pisari, dokler niso mimo, pa še takrat samo izjemoma. Glede na to, da je edina alternativa stagnaciji KisleGliste zapiranje štacune, mislim, da smo jo zaenkrat še dobro odnesli. Svečano obljubljam, da se bom spravila nazaj k pisanju, ko se bo moja zavaljena zasebnost toliko umaknila, da se bo poleg njene ogromne riti na horizontu videlo še kaj drugega.

Do takrat pa - ušesa med kolena in gonit. In verjet, da cilj obstaja, čeprav ga ni nikjer videt.

Kje smo že ostali?

Naša svetovna popotnica je pravkar dvignila nos do neba in rekla, da če noče noben z njo v Avstralijo, pol ona tud noče z nikomer v Avstralijo in pejte se vsi solit.

In pol ... *BZOING* ... je zmanjkalo štroma.

Seveda svetovne popotnice ni zmanjkalo skupaj s štromom, ampak je v trdi temi začela razmišljat o tem, da bi bilo za zavojevanje sveta praktično imet kakšen plan. Recimo plan X. Kaj ko bi en mesec čepela v Melbournu in se smilila sama sebi? Plan X je bil po resnem razmisleku (kar obsega ene tri sekunde utrujajoče možganske dejavnosti) soglasno zavrnjen. Naaaaslednji. Plan Y. Kaj ko bi obstoječo letalsko karto skrajšala s petih tednov na dva tedna in bi samo en teden čepela v Melbournu in se smilila sama sebi? Po še enem resnem razmisleku je plan Y dočakal enako usodo, kot njegov predhodnik. Naslednji. Plan Z. Kaj ko ne bi šla v Avstralijo? Tudi ta plan je bil zavrnjen, ker si svetovna popotnica ni želela preživet naslednjih dvajset let pod prvim zadost velikim kamnom, kjer bi se skrivala pred zaničujočimi pogledi približno celotne svetovne populacije (deset gor al dol).

No prav, pol se bomo šli pa drugač.

CELO Avstralijo naenkrat bomo zbasali v tri tedne soliranja, baš nas briga, da nas noben ne mara, baš nas dvojno briga, da ne bomo šli z avtom, ker smo preveč revni, da bi sami najeli avto (in tud preveč presrani, da bi slalom med kenguruji vozili po levi), baš nas trojno briga, da bomo morali preživet od suhih skorjic in drobtinic in še posebej nas baš briga, da imamo čist premal časa, da bi svoje plane lahko prilagajali kakšnemu slučajno mimoidočemu, ki bi se mu ljubilo prenašat nekoga, ki ga vse po spisku baš briga. Sami gremo! In to je plan Ž!

Kako je svet takoj svetlejši, ko ima človek enkrat plan, pa čeprav mu je ime Ž in ni dost boljši, kot če ga sploh ne bi blo.

Glede na to, da je bilo moje edino solo potovanje do zdaj v Malezijo in za tja nisem imela ambicioznega plana, ampak sem v družbi svojega kufra čepela v Kuala Lumpurju in se basala z eksotiko, je trajalo, preden sem se odločila, ali naj s sabo v Avstralijo vlečem kufer ali rukzak. Kufer je bolj fajn za na letalo in njegovi koleščki so krasni za vlačenje po mestu. Rukzak je edina spodobna izbira za avstralski outback, če sta ti primarni transport leva in desna noga. Jaz sem - po neskončnem mučenju svoje okolice z vprašanjem, kaj pa drugi o tem mislijo (in naj si hkrati ne domišljajo, da bom njihove argumente upoštevala) - vzela s sabo rukzak zapakiran v kufer. Nič nas ne sme presenetiti in to. Za prvi in zadnji teden valjanja po hotelih kufer, za vse ostalo rukzak. Sanjalo se mi ni, kje bom med tem "vsem ostalim" pustila kufer, ampak sem računala na to, da se bom do trenutka, ko ga bo treba kje pustit, že kaj zmislila. Če ne, bom pa priklenila zadevo za prvo obcestno štango in me bo tam počaka tri tedne.

No, in tako sem počasi naumila, kam točno bom šla in kaj točno bom vlekla s sabo. Cela Avstralija na žalost ni šla v tri tedne (kar je nedvomno znamenje od zgoraj, da bo treba it še enkrat), računalnik je moral ostat doma, do zadnjega dneva pred odhodom sem uspela pošlihtat vse službene stvari, počistit stanovanje, na kup nanosit vso opremo za s sabo, rezervirat vse vodene izlete, ki sem si jih nabasala v plan in se zmenit s svojo kolegico iz Kuala Lumpurja, da bo imela cajt zame, ko enkrat prilezem do tja (ker basat se s hrano je boljš v družbi). Samo še domov sem morala odplužit, zbasat kup krame v kufer, it spat in naslednje jutro ne zamudit letala.

Ko grem kam za dlje časa, se običajno pakiram kot ta usran za zidom. Obvezno je kup večji kot kufer, vedno mi na koncu, ko ne gre več nič noter, ostane še par velikih stvari, ki pa nujno morajo noter, kar pomeni, da svojo potovalno sestavljanko najmanj enkrat razdrem, zreduciram kup šare in poskusim znova. Tokrat mi je uspelo v drugem poskusu, nakar sem se spomnila, da so me žalujoči ostali tik preden so šli spat obvestili, da še niso nastavili kode za zaklepanje in da bom to morala sešraufat sama. Namesto lahko noč so mi zaželeli, naj se ne zaklenem ven iz kufra. As if. Men se to v miljon letih ne more naredit. Vedno preberem navodila in nikol ne gre nič narobe!

Slavne zadnje besede.

Kaj se vam zdi, kakšne sorte je prvi glas, ki ga človek spusti ob pol dveh zjutraj, ko ugotovi, da je rezultat njegovega "dejmo sam še neki mal probat", da ne more več do svojih preljubih gat in sploh do ničesar, kar naj bi bilo pet ur kasneje v trebuhu aviona? Iz prve sem se uspela zaklenit ven iz popolnoma spokanega kufra. Pa še eno nagradno vprašanje: kaj mislite, kakšna je koda, če se vam na začetku sanja ne, kakšna je in začnete poskušat pri 000? Točno tko. 935 je. Preverjeno v praksi. Hvalabogu, da ima ključavnica samo tri številke. Če bi imela štiri, bi jo morala ob prihodu v Melbourne razstrelit, tako sem pa samo tričetrt ure na hodniku znucavala prste in zlo potiho zlo grdo govorila. Mal zarad tega, da ne bi koga po nesreči zbudila, mal pa zarad tega, ker ni šans, da bi se tista, ki vedno prebere navodila, pustila komu najt sred vdiranja v kufer. Od samega adrenalina pol, ko sem bla že spet srečno združena s svojimi gatami, še zaspat nisem mogla in sem šla po samo kakšnih dveh urah spanja na avion s podočnjaki do popka.

Krasno se je začelo.

Ta zapis, prvi v seriji spominov na prvo letošnje poletje, je nastal točno danes v čast (in iz foušarije) moji prjatlci, ki zdajle enkrat dela touchdown v deželi down under in ne misli pridt nazaj do poletja. Srečno, Tinca :)

Hja

Sem nazaj. Že en teden pravzaprav, ampak se ves svoj prosti čas skrivam v samoti svojega stanovanjca in se delam, da nisem nazaj. Precej neuspešno sicer, ampak mogoče me bodo pa dokončno deportirali down under, če se dost dolg naokol vlečem kot mavrični smrkelj. Nikol se ne ve.

Če se slučajno sprašujete, zakaj je sred januarja tako usrano vreme - nekdo je na drugem koncu sveta zadnja dva tedna goreče molil za poletje in vizualiziral palme in peščene plaže. Menda je tole as good as it gets na tem koncu v januarju. Če hočete drugo leto imet zimo, me ne smete pustit na toplo, ker there's no way in hell, da bom brez boja prišla s 40 stopinj nazaj pod nulo. Oziroma ... v bistvu je najboljš, da udarite humanitarno akcijo in me preselite tja dol od novembra do aprila. Pa na đeparac prosim tud mislit, ker Kenguruland ni za klošarje.

Nazaj sem uvozila:

• eksotičen avstralski prehlad, staknjen čisto na koncu potovanja ob prečkanju mostu nazaj v Melbourne. Če nič druzga, znam vsaj fajn demonstrirat svoje nezadovoljstvo nad situacijo, v kateri se znajdem (če me nočte, bom pa tukaj in zdaj poskusila naredit samozadavitev s kašljem!)
• več rjavega pigmenta na svoji koži, kot sem ga prej videla skupaj v petnajstih letih. Moja rjava barva je sicer v najboljšem primeru tipa "kje maš zdej tisto rjavo barvo?", ampak just you all shut up - na nožicah se mi poznajo trakci od japank! (vsaj mislim, da se še :))
• od oka ene sto izpuščajev/pikov, ki se še vedno niso odločili, ali so kakšna neznana alergija ali so posledica steničnih orgij (yep, we had company ... prvič videla kenguruje, koale in stenice :)) So pa vsaj nehali srbet, čeprav zdaj izgledam kot bojišče in se moje krasne rjave barve izmed vseh hrast sploh več ne opazi.
• dve kili rdečega kamenja, ker za kakšne kičaste suvenirje ni blo ne dnarja ne placa
• par majhnih zajčjih kosti pobranih v puščavi, ker skrivališča za kamelje, konjske in goveje lobanje tud po nepopustljivi racionalizaciji prtljage nisem našla (poleg tega ne bom priznala, da so me v muzeju ob pogledu na kitova vretenca dajale grde misli o desna-roka-levi-žep)
• en kup rdečega peska, zažrtega v vse robove rukzaka in vse čevlje in cunje.
• neustavljivo željo po še.
  

Plan je Tasmanija septembra 2009 :) Vsaj Tasmanija.

Raport per partes pa drugič.

...

GONE
FISHING
KANGAROOING

Not invisible, not anonymous

Once upon a time, ko je blo vreme lepše in sem še dokaj redno motovilila po hosti samo v pajkicah in majici, sem se začela obremenjevat z vprašanjem, kako naj nosim s sabo kakšno identifikacijo, brez da bi morala po gmajni za sabo vlečt kufer, v katerega bi varno spravila pasoš, osebno in pet para za taksi. Ker sem modno osveščeno bitje (bwahahaha, dihi urša, dihi), mi pasje ovratnice in papirčki z naslovi, oviti okol ročajčka od očal, niso estetsko zadovoljujoči. Mi hočmo več!

Tisto več sem našla na roadid.com. Po izdatnem cedenju slin in izbiranju barv, sem si naročila nekaj takega:

(c) www.roadid.com

Gor piše moje ime, moj naslov, dve telefonski in da sem darovalec organov. Da se ve, če me slučajno do konca povozi avto in kaj od mene še ostane uporabnega. Kdo bo pa takrat brskal za zdravstveno kartico in klicaril mojo mamo, ki sicer ve, da me smejo v takem primeru razsecirat, ampak nikoli ne dvigne telefona takrat, ko jo zares rabiš.

Poleg tega, da sta mi trak in ploščica všeč in da se počutim, kot da sem za svoj keš dobila veliko, me je posebej navdušila cena poštnine (dva dolarja in pol) in dejstvo, da pošiljatelj sam od sebe napiše na kuverto "gift". Če to ni v srce segajoča skrb za stranke ... :)

Enivej - reklama ni glavni namen mojega posta. Včeraj sem od roadid.com dobila mejl, da mi je do konca meseca omogočeno naročilo s 15% popusta. Ker že imam, kar sem hotela imet in zaenkrat nimam dodatnih želja, lahko teh 15% popusta izkoristi kdo drug (ali več njih).

Oh yeah, glad you asked. But of course there's small print :)

• popust je povezan z mojimi osebnimi podatki, ki niso javne narave, zato sem ga pripravljena podarit naprej samo, če lahko naročilo opravim sama. Plačilo gre pri tem preko moje kreditne kartice in riziko, ki izhaja iz plačevanja s kreditno kartico preko interneta, prevzamem sama.
• ker nisem primarno socialna ustanova, ker sem imela že kakšno negativno izkušnjo in predvsem, ker si zaradi potovanja v decembru ne morem privoščit kreditirat kogarkoli na kakršenkoli rok, sem pripravljena podarit popust in plačevat s svojo kartico samo proti vnaprejšnjemu nakazilu kupnine na moj transakcijski račun. O tej točki se ne pogajam, razen če vas osebno poznam. To seveda pomeni, da se vnaprej pozanimajte o moji verodostojnosti (če se lahko) ali imejte pripravljeno orng dozo slepega zaupanja vame. Če tega nimate, potem vam svetujem, da naročite stvari brez popusta. Konec koncev niso tolk drage, da bi človek brez možnosti popusta gagnil pod težo plačila.
• o šumnikih se ne bom pogajala z dobaviteljem, ker med vso solato, ki jo moram zrihtat pred svojim potovanjem, za take stvari nimam časa. Moja tablica na trakcu je brez njih in me to ne moti. Nekaj o šumnikih na roadidjih je bilo drugače napisano na tekaškem forumu in se greste lahko informirat tja. (če te alineje o šumnikih ne razumete, se ne sekirajte)

Mislim, da je to približno vse. Mogoče samo še par vrstic za tiste, ki se bodo ob teh mojih pogojih vprašali, če imam pošlihtane vse kocke v glavi in če mislim, da se mi bo pod takimi pogoji sploh kdo javil.

• meni je vseeno, a se kdo javi, ali ne. Če se ne, potem popust konec meseca zapade in osebno me to popolnoma nič ne boli.
• če se vam zdi otročje, da nočem dat komu tretjemu na razpolago svojih osebnih podatkov, nekdo tretji jih bo pa meni moral dat vsaj toliko, da mu bom lahko dostavila njegovo robo, potem se vprašajte, zakaj se vam zdi sprejemljivo, da bi jaz morala dat vam osebne podatke, vi pa meni ne. It goes both ways.
• če se vam zdi nefer, da hočem v primeru naročila imet keš vnaprej - hja, seveda je nefer, ker bom en kos časa jaz razpolagala z obojim, namreč z vašim denarjem in s tistim, kar ste naročili. Zato tam gor piše, da se oborožite z zaupanjem. Ne dost manj nefer je, da jaz spušim svoj keš, ki si ga ne morem privoščit spušit, za robo, ki je ne rabim in se potem vrli naročnik premisli še preden plača. Zdajle nimam na razpolago takega manevrskega prostora in boste morali s tem preživet.
  

To je to. Če kdo bi (karkoli iz tiste web štacune, ne samo id trakca) - desno zgoraj imate moj mejl naslov. Časa imate do 29.11. 26.11. zvečer.

A gre kdo z mano?

Tale post bo bingljal z vrha, dokler bo aktualen.
Vsa ostala nova in stara krama je pod njim.

Iskanje sopotnika ni več aktualno, ker sem se spoprijateljila z idejo, da grem sama in sem danes (22.11.) začela rezervirat stvari, ki jih vsebuje moj plan for going solo. Potencialni sopotniki - sami ste si krivi! :)

Kdaj drugič mogoče. Bom probala povedat kakšne pol leta prej ...


This just in ...

(c) slika pobrana od tukaj

No, to mi je letos padlo v naročje.

Moj (skoraj fiksen) urnik je naslednji:

• 6.12. grem z Brnika proti Melbournu. Pridem tja, ko pridem, če ne padem prej dol.
• do 14.12. sem zacementirana v Melbournu, kjer se bom šla nine to five službo
• od 15.12. do 08.01. sem frej. Zaenkrat brez planov.
• 08.01. letim iz Melbourna v Kuala Lumpur, kjer se čekiram v isti petzvezdični hotel, kot januarja in se takoj po prihodu zadanem z enim ogromnim mango smoothiejem. Tolk daleč zdajle seže moje planiranje :)
• 13.01. parkiram rit na letalo in odletim proti Brniku.

V naslednjih par dneh izvem, če čisto zares grem in če grem (update: juhej, grem!), potem vsaj za tri tedne Avstralije zaenkrat nimam ne družbe ne plana ne ništa. Nothing wrong with that, pač nisem imela prej pol leta časa, da bi prepričevala morebitne sopotnike, da je to fajn ideja in naj si našparajo keš za karto in planirajo dopust. Tudi solo motoviljenje po Avstraliji mi ni nobena grozna stvar, ampak še raje bi imela koga s sabo.

Znam bit ne pretirano zoprna, petzvezdični hoteli so (kljub vsemu, kar se na tem blogu bere) out of my league in sem v bistvu low maintenance, zanimivo mi je marsikaj (obljubim, da ne bom letala samo po muzejih in živalskih vrtovih :)), sem prilagodljivo bitje, edini potencialno hudi problemi za sopotništvo pa utegnejo bit, da ne maram placov nabasanih z ljudskimi množicami, nisem tipičen japonski turist in ne grem v Avstralijo žurirat. Aja, pa prodat se me tud ne bo dalo kar tako. I am not that pretty and I speak the language.

Dost reklame. Če se kdo najde (barva, starost in podobne zadeve niso pomembne), ima moj mejl naslov zgoraj desno.

Edina

Edina, ki letos šteje (za pokal najbolj razcmizdrenega osebka) in sploh edina zame pomembna. Upam, da je blo čimveč takih v vsem tistem morju od nek-se-vidi-raskoš.



Slikano včeraj zjutraj v soju avtomobilskih luči.

Extreme Makeover

(... ker me vse skup spominja na tisti ameriški šov, kjer vzamejo eno človeško bitje z deficiti na zunanji strani, ga razstavijo na prafaktorje, vsak del obrusijo, polomijo, nazaj zlepijo in spolirajo in prafaktorje sestavijo nazaj v drugačno človeško bitje)

Moj sposojeni stanovanjček je v zadnjih dveh mesecih naredil nekaj malih korakov za človeštvo in nekaj ogromnih korakov zase. Od vsega tega korakanja sem sicer zmatrana jaz, ampak naj mu bo, ker je pridkan in mu še zmer ni crknila centralna. Sama ljubezen ga je.

Glavne štiri operacije, ki jih je moral prestati so takele:

Odklesanje svinjarije s skreta
Stanovanjčkov skretek je bil ob prevzemu zanimivih barv. Še vedno mi je žal, da ga nisem ovekovečila za zanamce, ker kaj takega tudi kameleon med gnilimi pomarančami težko spravi skupaj. Oranžno-rjava s pridihom črne, pri čemer je črna delovala kot zadnji stadij nekroze. Nisem si mislila, da drek na drek na drek v par letih rezultira v nečem tako barvitem.

No ampak kljub vabljivim barvam (uhh) mi ni bilo do pretiranega šarjenja po školjki, zato sem prvič v življenju odkrivala radosti zlivanja varikine down the drain. Zdaj je školjka bela in sijoča in verjetno tudi malo razžrta, ampak če moram jaz z debelimi rokavicami in gobo bezat izza roba stoletno sranje, potem se sme školjka tud mal žrtvovat. Dodatno sem skretovi dili skupaj z umazanijo najbrž dol zdrajsala tudi vrhnji sloj barve. Bomo itak menjali, do takrat je pa lahko invalidna in šekasta, samo da je čista.

Odklesanje sesalca iz svinjarije
Začasno sem podedovala sesalčič. Malo oranžno Philipsovo stvar, ki je spuščala glasove kot kakšna avionska turbina, pa nič pametnega ni posesala. Izvlačenje drobovja je pokazalo, da je noter vrečka iz blaga, za katero bajam, da ni bila še nikoli v svojem življenju spucana. Vsebovala je cementno kocko iz prahu in las, ki jo je bilo nemogoče spravit narazen in če ne bi bla tolk zoprna glede spoštovanja načela, da se tujih stvari ne meče proč, ne bi blo več niti vrečke, niti kocke. Zdaj mi je žal, da kocke ni več. Morala bi jo za lastnika uskladiščit skupaj z vrečko. Notranji filter je imel na sebi ene pol centimetra debelo plast posesane svinjarije. Lajk dis:



Zunanji filter je bil tolk prašen, da se je prašilo za njim, ko sem ga samo prijela za vogal in odnesla v lijak oprat. Potem, ko sem sesalčič po par dneh usposobila, inštalirala nove vrečke, posušila oprane filtre, obrisala prah z njega in iz njega, sem končno prvič posesala in ker sem navajena med sesanjem večkrat posesat tud krtačo, da se ne vleče svinjarija za njo ... me je skor butnil šok, ko sem prvič videla tole:



Levo je spucana, desno je nedotaknjena. Do pleha je bila med ščetince zabasana packarija, ki sem jo ven dobila samo z nožem, še prej sem morala pa krtačo razšraufat, da sem sploh prišla zraven. Ni čudno, da so ščetince vse pokvečene, če so pa na njih že kar rožice rasle od vsega prahu. Kolk sovražim situacije, ko moram najprej spucat stvari za pucat, da sploh lahko začnem pucat!

Na novo izklesanje kuhinje, kjer je že enkrat bila
Niti en ročaj omaric ni bil tak, da bi se ga človek pritaknil brez lateks rokavic. Niti ena vratca omaric niso bila take bež barve, kot bi morala biti. Notranjosti omaric so bile odete v sprijet prah in torej simpatično sive. Okrog štedilnika (zgoraj, zdolaj in naokoli) je bilo kompletno vse, s kozarčki od začimb vred, na gosto pokrito z mastnimi fleki. Napa je bila ... za odmontirat, ker se z njenega filtra samo še ta največje opice niso obešale. Posoda je bila skoraj vsa svinjska, tista, v kateri se kuha, je imela svinjarijo dodatno še permanentno zapečeno. Eden od piskrov je kazal jasne znake, da so ga po kuhanju makaronov brez pomivanja pospravili nazaj med brate, vse posode, v katerih se je grelo mleko, so sledove o tem ponosno nosile na robovih.

Kanta za smeti je bila ... ne vem ... mogoče nekateri mislijo, da mora bit kanta za smeti ogabna, ker bi se jim jo drugače zdelo škoda uporabljat za smeti. Tudi vse ostale tri kantice za smeti (kopalniška, skretniška in tista za papir v delovni sobi) so bile ogabne. Kuhinjsko smetiščno kanto sem morala odšraufat z vratc od omarice, da sem lahko spucala plesen za njeno plastiko. Saj je ne mislim lizat, ampak vsaj tolk je lahko čista, da sem jo pripravljena odpret brez rokavic in potem ne imet občutka, da si moram oparit roke, da se znebim packarije.

V mikrovalovki je bilo od bogvekdaj polito mleko. Na polici med čaji so se jagali pajki. Dile za rezanje so bile vse po vrsti totalno plesnive po zarezah. Jedilni pribor si je delil predal s fleki in prastarimi drobtinami. V predalu, ki je na prvi pogled vseboval trgovinske plastične vrečke za reciklažo, je bilo vmes polno mastnih plastičnih embalaž in podobnih odpadkov. Hladilnik je bil plesniv. Vrata od pečice ... eh, see for yourself:



Tisto med vratci od pečice in pečico so tone izgubljenih müslijev. Kuhinji sem pustila tri tedne svoje mladosti. Poln kufer jo imam, pa še ni konc. Tisti müsliji na primer so še zmer, kjer so bili.

So - last but not least ...

Preganjanje sovražne civilizacije iz spalnice
Spalnica je bila prva prioriteta in na žalost tudi najhujša rak rana. Ekskjuzmi, ampak ne bodo men med spanjem na glavo padale spore od plesni in ni šans, da bo tole spodaj moj razgled med udejstvovanjem v najboljšem športu na svetu.



Tale slika je sicer edini plesnivi kot v dnevni. Spalnice nisem dobila v originalnem stanju, ker se je moj predhodnik nekaj trudil s pucarijo. Po rezultatu sodeč jo je pleskal z vodo ali mogoče s kakšnim bio blaževim žegnom, ker je vse skupaj po njegovi intervenciji izgledalo takole



No, jaz imam občasno obdobja, ko me efekt tople grede in obremenjevanje okolja eno figo gane in tole je bil trenutek za izvlačenje težke artilerije. Nema bio. Postlo sem oblekla v plastično oblekico, spravila sem se na lojtro s kozarcem za vlaganje in penzlom in sem komplet plesen prepenzlala s Cloxom. Clox se je veselo cedil po steni navzdol in ker je bila plesen zeleno sive barve, so moji zidovi jokcali umazane solze.



Boljš. Definitivno boljš. Edino tisti sledovi od maskare po celi višini zidov ... pa še zmer so se videli fleki. Pa imela sem še eno flaško nečesa drugega, bolj toksičnega. S šprico. Proč pa ja ne bomo metali! Še enkrat sem se spravila na lojtro in vse kote popipsala z Belim. Pri tem sem pozabila, da ko pipsaš steno, se precej pipsanja od stene odbije. In ko pipsaš strop, narediš tak fin dež. Strupen. Na svojo lastno glavo. Razžrlo mi je barvo na zgornji strani štumfov in na majici, za lase ne vem, na ustih sem imela nagobčnik, poleg tega pa na srečo nosim očala in je bla škoda omejena. Zdaj imam tudi nedvomen dokaz, da nimam platfusa. Podplati na zelenih štumfih imajo take bele fleke, kot bi nanje prekopiral šolski primer odtisa normalnih tac iz učbenika. Tole je rezultat na stenah.



Very cool. Uniformna siva barva. Do tistega trenutka sem govorila, da malarije se pa ne bom šla, da imam rajš flekasto sobo, samo da je brez plesni, da se mi ne lub, da ne znam, da še nikol nisem, da nočem, da ne morem, da mi moja vera prepoveduje ... da pač ne bom. Potem sem uočila tole krasno sliko



in sem laufala kupit barvo :) Ker v navodilih piše, da je treba pred malanjem steno prepenzlat z Algicidom, sem nabavila še tistega in še tretjič prepenzlala vso kvazi bivšo plesen (do tu sem jo imela že mal dost in sem samo še čakala, kdaj bo konec). Med barvanjem z Algicidom mi je enkrat celo uspelo zlezt v vgradno omaro s ksihtom proti steni in barvat tik pred nosom - in se seveda od hlapov in smradu skoraj onesvestit. Torej otroci, al ne delat tega, al pa nosite zaščitno opremo. Saj je dost, da men par miljard možganskih celic zarad takih eksperimentov ne dela več.

Sobo sem pomalala z Jupol Citro, ki je specialno za stene nagnjene k plesnivosti, zdaj imam lepe bele zidove, kako dolgo bo to trajalo, bomo pa še videli. Voila.



Kar se mene tiče, se je splačalo. Moj dragi je sicer mnenja, naj se januarja pripravim na ponoven izbruh stenske civilizacije, ampak držim pesti, da moj dragi nima pojma. Eh, as if.


Tko.

Še vedno me čakata večina dnevne sobe in balkon. Okna in okenski okvirji povsod, razen v spalnici, so še zmeraj ogabno sivi (ampak se jih ogibam na kilometer). Z razredčeno varikino moram pomit ploščice (upam na za odtenek bolj bele fuge, but I'm not holding my breath). Nekako moram spucat radiatorje zgoraj pod rešetko. V kuhinji še nisem spucala pečice. Ravnokar že petič danes namakam odcejevalnik posode v Cillitu. Obloge vodnega kamna so v letih uporabe pridobile oranžno in črno barvo. Približno kot straniščna školjka. In ja, I know for a fact, da se je stvar uporabljala za odlaganje čiste posode. Kar gravž me mal strese od tega.

Tolažim se s tem, da tako, kot mora menda vsak moški napisat knjigo, posadit drevo in naredit sina, mora verjetno vsaka ženska kdaj lastnoročno izkopat kakšno tuje stanovanje iz gravža.

Upam, da je ta kdaj samo enkrat v življenju :)