torek, 26. februar 2013

Lajf te dni

Noben se ne zaveda, da sem jako posebna snežinka.
Ki jo je treba nosit po rokcah, se z njo nežno pogovarjat in jo upoštevat.
Tudi takrat, ko nič ne pove.

Posebej takrat, ko nič ne pove.


I hearby declare Glista undead. Again.
Majkemi, da me bo kdo poslušal, pa četudi bom čisto tiho!


nedelja, 26. februar 2012

Štirje uči

Grickam čokolado (neko črno paleo-approved stvar) in škilim skozi nove špegle, skupaj s katerimi sem pridelala tudi obvezni x-dnevni glavobol. Zamenjava špeglov je pri meni od vekomaj ena zmerna do pretežna travma in se je ne veselim ama nič. Skupaj z mano se je pomojem ne veseli ama nič tudi moj optik, ki ima od vseh prejšnjih inkarnacij identičnega dogodka gotovo že permanentne poškodbe. Bogi.

Zgodovina gre nekako takole - najprej smo metodom uzaludnih pokušaja ugotovili, da od vseh možnih okulistov v bližnji okolici samo en zna napisat na papir mojo dioptrijo tako, da me po par dneh z novimi špegli neha bolet glava. Do tu moj optik še ni kaj prida trpel, je pa trpela moja denarnica, ker je bilo treba kar nekajkrat menjat čisto nove šipe in hodit na ponovne preglede. Od takrat se kot pijanec plota držim tega enega okulista z nadnaravnimi sposobnostmi in molim za njegovo zdravje. Kaj bom naredila, ko bo šel v penzjon, še ne vem, raje si uporno dopovedujem, da ne bo nikoli šel v penzjon.

Trenutek, ko je z mano zagazil v drek tudi moj optik, se je zgodil kasneje, ko sem si - prvič, zadnjič in nikoli več - izbrala špegle brez okvirja. Tisto "dve palčki za ušesa in mostiček za nos" umetnijo. Smo naročili šipe, dobili špegle in so bili ... nekam čudni. Eno steklo je bilo prevrtano malo postrani, kar mojemu astigmatizmu ni bilo popolnoma nič všeč. In so šli špegli nazaj po nove šipe, but lo and behold, naslednjič so bili spet prevrtani malo postrani. Vzrok je bila narobe skalibrirana mašina, posledica pa ... špegli so šli še enkrat nazaj. V tretje so bili končno bp. Pa sem jih nosila tri dni, pa en teden, potem sem se pa odločila, da ta mušja kategorija ni zame in sem šla ubogemu optiku jamrat, da imamo špegli in jaz hudo krizo v odnosu, ki je ne moremo rešit v obojestransko korist. Ne vem, kako me takrat ni na mestu poslal na oni svet, ampak me ni. Torej smo izbrali nove okvirje, še enkrat naročili šipe in živeli srečno do ... približno enega tedna po prevzemu novih špegel. Okvirji so imeli krasen heksagonalni prerez in so v soncu metali še bolj krasne zelene stolpce na šipe. Itak, da sem šla spet jamrat nazaj. Tudi takrat nisem pristala na drugem svetu, ponovno smo izbrali nove okvirje in naročali nove šipe in od tam dalje se ne spomnim nobenega hujšega incidenta več.

Moj optik je car. In ta car si pomojem zdajle doma grize nohte in upa, da smo s špegli že uspeli ustvarit simbiozo. No, zaenkrat še ni hudega. Občasen lažji glavobol, solzenje levega uča in potreba po ponovni nastavitvi ročk za ušesa.

Paleo-čvek

Uradni paleo izziv se je danes končal. Šest tednov je mimo, še vedno mi ni hudega in grem kar lepo dalje. Po skoraj petih tednih (kar je en mesec po začetku) so šle u nepovrat štiri kile in pol in en kup centimetrov, hkrati sem pa prešaltala na tretjo luknjo na pasu, kar je izenačitev najboljšega dosežka zadnjih najmanj desetih let (četrta je v vseh letih, kar uporabljam ta pas, ostala nedotaknjena). Zdaj me je popadla tekmovalnost in sem se odločila osvojit tudi četrto.

Na treningu gre bolj tako tako. Pred štirinajstimi dnevi sem en teden bolovala, kar se nič ni poznalo na benchu, se je pa poznalo povsod drugod. Počepi so še večji polom, kot so bili prej. Brezveze. Človk se tkole trudi s spodobno prehrano in miganjem, potem ga pa knockoutira en navaden zelen smrkelj. Poleg tega je imel bolniški timeout tudi slabe posledice za psiho. Od pomanjkanja izganjanja hudiča s kvihti se ji je premaknilo na slabše in je sploh ne zanima, da naj bi po planu od vsega paleo futra cvetela in se radovala. Smo kar lepo v emo fazi s črno čupo dol do nosa. Z britvico sicer še ne strašimo okol, imamo pa sami s sabo dolge razprave o smislu življenja in o tem, da je vse en navaden nepopravljiv šit. Za zraven nas lovi za rit še nepredelana preteklost (enkrat prej prikladno pometena pod preprogo) in nasploh je žur. Je pa hecno ... glavna špura je še vedno optimizem in vse bo v redu in ah, kok nam je fajn, potem se mi pa tam nekje v ta zadnjem kotu valja ena mulasta v črnino napravljena psiha. Kot bi imela doma pubertetnika :)


Paleo-kulinarični eksperimenti zadnjih dveh tednov

Paleo vaflji. Krasno so dišali. Tko pravilno vafljasto. In sploh niso slabi, ampak res imam poln kufer okusa po pečeni mandljevi moki, če ni izdatno zakamuflirana s čim drugim. Na prejšnjih dveh paleo izzivih so bili mandlji moji oreščki of choice, tokrat jih v originalni obliki nisem jedla niti enkrat. Sem prešaltala na lešnike. Z vaflji - takimi in onakvimi - se verjetno ne bom več dajala, ker sem pekač vrnila tja, kjer sem si ga sposodila, kupit si ga pa ne mislim (prvič zna delat samo eno stvar, drugič imam pa po zadnjem jurišu na male gospodinjske strojčke doma do nadaljnjega moratorij na te stvari). Bom poskusila s palačinkami. S kokosovo moko!

Paleo palačinke (brez moke). Simpl ko pasulj. Eno jajce, ena banana, malo soli. Speštaš, zžvrkljaš, zmešaš skupaj, spečeš. Po možnosti delaš micene palačinkice (iz ene jedilne žlice mase), ker jih je drugače problem obračat. Dobre, ampak presladke. Se pravi ultra dobre za tiste, ki nimajo v besednjaku besede presladek. Ali tiste, ki obožujejo bananaste stvari.

Paleo špageti. Tukaj ne rabite recepta, rabite samo ta pravi nož. Julienne lupilec. Jaz sem si ga za prvič lepo sposodila, potem sem pa iz samega navdušenja tri dni zapovrstjo mlatila bučkine in korenčkove špagete z mesno omako. Prvi dan surove in so bili fajn (ajde, korenčkovi so bili malo trdi), drugi dan malo skuhane v mikrovalovki, ki niso bili nič boljši in tretji dan minimalno popražene na kokosovem olju in česnu in ti so bili fenomenalni. Ja, saj vem da je samo bučka, ampak mesna omaka s špageti je čisto nekaj drugega, kot mesna omaka s kockicami ali mesna omaka s kolobarčki.

Za naprej imam v načrtu mesno pizzo, karfjolast riž in palačinke s kokosovo moko. Ko me bo minila lenoba.

Pa začela sem veliko degustacijo vseh mogočih črnih čokolad, ki jih najdem po štacunah. Edini kriterij: 80% ali več kakava. To jaz, ki se mi je še pred pol leta od črne čokolade obračal želodec. Zaenkrat sem skoraj umrla od pol mini koščka Lindtove 99%. In potem takoj še enkrat od koščka 70% Green & Black's, s katero sem gasila požar. Ker je bila presladka :) Moram še malo vadit na 85%, preden se spet podam v nevarne vode.

In other news.

Borneo je v nastajanju. Vsakič, ko pregledam slike, dobim writer's block, tako da bo še malo trajalo.

nedelja, 12. februar 2012

Garbidž in garbidž aut

Vau. Štirje tedni so mimo in še vedno sem živa in mentalno pri sebi vsaj toliko, kolikor sem bila pred enim mesecem. Manjka mi približno nič ... no ja, mogoče mi manjka kakšen kuhar prostovoljec, ki bi se bil pripravljen specializirat na meso in zelenjavo in mi brat želje iz oči.

Paleo-kulinarični eksperimenti zadnjih dveh tednov

Paleo kruh. Ne spomnim se več, zakaj hudiča sem sploh hotela imet nekaj kruhu podobnega, ampak če pomislim nazaj, sta možni točno dve razlagi - podlaga za salamo ali nekaj za namakat v rumenjak od ocvrtega jajca. Moj paleo kruhič (ki je btw čisto uspel) se je izkazal za nevrednega te oznake. Če je to kruh, sem jaz paja patak. Skoraj isti okus je imel, kot paleo muffini (mandljeva moka se ne bo nikomur podrejala!) ... torej muffinast, doma so se mi zabunili, da tega peskastega poca že ne bodo jedli, ob misli na kombinacijo s salamo ali jajci se je tudi meni malo zameglilo od slabosti in na koncu sem ga pojedla v par seansah za zajtrk skupaj z jogurtom. Sploh ni bil slab, samo ni bil kruh. Enako, kot muffini iz mandljeve moke, je z dnevi pridobival na užitnosti, ampak do nadaljnjega je vseeno umaknjen z jedilnika. Ocvrtih jajc s tekočim rumenjakom ne jem več (dokler ne bo zraven spet kakšna normalna žemlja), za podlago za salamo in suho meso sem se pa sprijaznila s kitajskim zeljem.

Čokorožičeva torta (ne-paleo varianta in slikca sta tukaj). Ta je bila pa totalen uspeh. Prvič - ni je treba pečt. Zmiksaš, zbašeš v posodo, pospraviš v hladilnik, končano. Drugič - lahko je poješ glih en košček naenkrat. Jaz je kaj dosti več nisem mogla, se mi je kar samo od sebe ustavilo. Tretjič - od nje ni nobenih norih popadkov odvisnika od cukra (ko je treba slatkiše napadat dokler jih še kaj je). Moja je zdržala cel teden, pri čemer sem jo delila s sostanovalci in nekaj tudi s sodelavci. Četrtič - se ne pokvari. Vsaj ne v enem tednu. In priporočilo za serviranje: stepena sladka smetana :)

Ostale novice

Trening. Čisto vsakič, ko sem na paleo-prehranjevanju, me totalno pobere na počepu. Tko za ene petnajst kil. Tudi tokrat ni nič drugače. Delam serije po pet in na teži, ki bi bila drugače ravno prvi približek malo težjega, zadnji dve ponovitvi komaj vstanem. Prav deprimirajoče je vse skupaj in če ne bi bila pri ostalih stvareh še vedno relativno suverena na zame običajnih težah, bi se kar malo zasekirala. Po drugi strani sem končno spet začela delat en kos olimpijcev (moj omiljeni poteg) in malo bolj resno začela razmišljat o izboljšanju mobilnosti v ramenih, da bom še kdaj lahko delala drugi kos olimpijcev (nalog in potisk), tako da nimam časa preveč mislit na bedne počepe. Mogoče bodo šli pa sami od sebe proč, če se bom delala, da jih nisem opazila.

Hlače. Čisto vsakič, ko sem na paleo, me totalno pobere v rit :) Juhej, hlače so mi začele dol padat! Pa mišice se mi malo bolj vidijo. Pod vtisom občutka neskončne svobode, ki je bil posledica tega, da se od lanskega maja dalje nisem zvagala, sem se odločila, da ne bom kar naprej stala na vagi in v real-time opazovala, kam gredo kile, tako da pojma nimam, kam so šle. Sem se sicer zvagala in izmerila na začetku in se bom verjetno iz firbca spet po vsakem zaključenem mesecu, ampak drugače pa opazim, če se kaj dogaja, samo po tem, na katero luknjo zapenjam pas in kaj pravi špegel. Na maserko se pa ni za zanest, ker vsakič vzdihuje isto mantro ... ahhh, you are so strong and so muscular. In potem še bolj z gušto z vsemi svojimi petdesetimi kilami skače po meni.

Fast food. Majkemi, čist sem navdušena nad najmanj kvalitetnim mesovjem, ki ga prodajajo v štacuni. Brezvezna štacunska piščančja prsa. Sem se odločila, da moram za zajtrk jest več mesa, privlekla domov par kil tega nadpresežka in ga razrezala na zrezke. Potem sem naumila, da ga za svoj gurmanski okus ne rabim začinit z ničemer drugim, kot s soljo in curryjem. Izi pizi. In za konec sem pogruntala še, kako se piščanca zlato zapeče (pomojem tukaj barvno precej pomaga curry :)) brez da rata podplat in brez da te sostanovalci kasneje potolčejo, ker si pustil šporget z bližnjo okolico ves pošprican s kokosovim oljem. In zdaj mi je čisto jasno, zakaj po fast food restavracijah ne prodajajo žrebičkovih nuggetsov. Kura ima bolj okus po začimbah, kot pa po sebi. Vive la kokoš! A kdo mogoče ve, kje bi se dalo snet kakšno res bio kuro, ki je uživala lajf na dvorišču in razmišljala, a naj se spotakne zdajle al mal kasneje, ko je bežala pred petelinom?

Ostale posledice paleo prehrane.
Odkrila sem skrivnost svoje krasne prebave. Moj standardni protokol je bil zajtrk v službi - žemlja in šalca mleka s kakavom in instant kavo - in straniščne dolžnosti so se točno kot ura opravljale petnajst minut kasneje (tudi v službi, ja ... da gre na službeni cajt, ne pa da zapravljam za takle svoje frej ure :)). Pametna, kot sem, sem vedno prisegala na svoje redne zajtrke, ker od česa drugega pa imam svojo poezijo od prebave. No, v tehle štirih tednih zjutraj ni bilo ne žemlje in ne kofeta in tudi straniščna dolžnost je opletala malo po svoje. Prebava sicer popolnoma bp, ampak nekomu tam nižje v chain-of-command se je malo zmešal urnik. Pa se je ene trikrat zgodilo, da sem se popoldan počutila malo ubogo in podhranjeno in sem si pogrela šalco mleka z instant kavo. In deset minut kasneje smo šprintali delat družbo sprehajajočemu se cesarju. Od jogurta mi ni nič, od kefirja mi tudi ni nič, od mleka pa juhuhu. Tolk o rednih zajtrkih.

Pa zdi se mi, da zadnje tedne kar naprej gonim gofljo. Saj ne, da sem bila prej kar naprej tiho, ampak je vseeno malo dlje trajalo, da je nekaj iz možganov prišlo do jezika in vmes, ko je bil informacijski paket na poti, sem si dostikrat tudi premislila in ga še pred jezikom preusmerila v reciklažo. Zdaj se je pa ta proces kar naenkrat jako pohitril in tisti človeček, ki je prej tvoril učinkovito zadnjo obrambno linijo pred izhodom, samo še v prazno maha s svojo mrežo. Hkrati se mi je razpoloženje umirilo in dvignilo svoje povprečje za par šteng, kar je eno večje presenečenje. Name namreč futer nikoli ni imel kakšnega hudega vpliva. Nobenih blaznih psiholoških vrhuncev in hudo nizkih padcev ni bilo, ne glede na to s čim sem filala želodec. Zdaj je pa kar naenkrat ... opazno malo bolje. Moje življenjske okoliščine so enake, kot pred enim mesecem, jezijo me iste stvari, obupujem nad istimi zajebi, tudi pozitivnih stvari je še vedno enako. Nič ni drugače, samo vse je malo bolj svetlo.

Čisto resno razmišljam, da bi tale paleo raztegnila kar še malo naprej.

nedelja, 22. januar 2012

tisto-vejica-čemur-ne-bomo-rekli-dieta

No, pa je ribje olje spet dočakalo čas, ko me vidi vsak dan. Zadnje mesece sem zjutraj spokala na šiht, brez da bi ga ruknila predpisano dozo, potem sem se do večera jadala nad tem, kakšna pozabljivka sem, zvečer se mi je pa za nacejanje z njim kar naenkrat zdelo prepozno. Ne, kje pa, to nima nič opravit s tem, da je nagravžno in to kljub temu, da je obogateno z aromo citrusov. Kar poskusite oljno inkarnacijo pomarančnega soka z močno ribjo podnoto. Čista poezija :)

Na začetku tedna sem svoji podzavesti napovedala vojno in odšlepala flašo rib na šiht, tako da se ne morem več 10+ ur jadat, kako sem pozabljiva. Misteriozno zdaj kar naenkrat nimam nobene potrebe po zajtrku, ker je (moje interno) pravilo, da ni zajtrka, dokler ni ribjega olja. Kot tista lisica grozdje, od daleč opazujem svoj jogurt in se mi zdi čist brezvezen (ja! ziher je zanič), dokler ne ratam tako besno lačna, da mi tudi ribe po slamci niso več nagravžne. In ker se mi rokca ob konzumiranju ribjega olja vedno jako trese, sem se v izogib temu, da me cimri na silo odstranijo iz cimra, odpovedala žlici. Jaz to kar direkt šluk iz flaše, pa je. Na zdravje tovariši! So me že začeli spraševat, zakaj si ne omislim prisrčnice, samo se mi zdi, da to bi bila pa vseeno prehuda žalitev. Za prisrčnico.

Tokratna tisto-čemur-ne-bomo-rekli-dieta se je začela presenetljivo nedramatično. Prejšnjič, ko sem se šla podobne samoomejitve, sem komaj čakala petek - svoj frej dan v tednu, ko sem lahko jedla karkoli. Že v soboto zjutraj, ko sem se zbudila iz kremšnitarske kome, sem sestavljala spisek, kaj bom jedla naslednji petek in vsak ljubi dan sem ob gravžu od zelenega čaja fantazirala o svoji specialni jutranji kavi (ki po pravovernih merilih spada med sladice, ne pa med kofe). Pa francoski rogljiček in krompirjeva bombeta za zajtrk, pica za kosilo, sveža francoska s pašteto za večerjo in čez vse to za lepše življenje še ena kremšnita.

Zdaj, ko tega frej dneva nimam, o takih ekscesih sploh ne razmišljam. Že cel teden čakam, kdaj me bo zagrabila tresavica, ker je do naslednje pice še vsaj en mesec, pa nič od tega. Mogoče pa moji možgani na zaresni hrani delajo bolj počasi in se bodo spomnili zapaničarit šele tik pred koncem.

Torej ... kaj je še novega.

Zadnjič enkrat smo v rednem tedenskem mejlu našega kluba dobili domače branje. Tole tukaj. Ne glede na to, kako komu leži tak stil pisanja in ne glede na to, na kakšno varianto prehranjevanja prisegate, ga je vredno prebrat. Recimo temu nediskriminatorno širjenje obzorij :) Jaz sem od tam pobrala svojo tokratno mantro - jej, kadar si lačen. Ne na tri ure, ne šest manjših obrokov na dan, ne množično kosilo točno ob dvanajstih, ko se pol pisarne seli v najbližjo gostilno. Ko mi začne krulit v želodcu ali ko vem, da sem tik pred tem in nič prej. Sicer to pomeni, da največkrat jem sama, ker se moj želodec po novem zbuja ob dveh popoldan (valjda, če se pa revež bori za zajtrk do desetih), ampak tudi Finance so čist fajn družba, če je ravno sila.

Po tej metodi sem vsakič posebej neskončno navdušena nad svojo zelenjavo, tudi če ni ravno višek kulinarike in mi od samega veselja nad tem, da jo lahko zmečem vase, sploh ne pride na misel, da bljeh, jaz bi pa rajši kruh. Lakota je definitivno najboljša začimba.

Mleka, čeprav sem ga kao vključila v svoj plan, v osnovni obliki sploh ne pijem. Po novem sem čisto zadovoljna z zelenim čajem. Tisti moj ljubi kofe-slash-sladica, s katerim drugače skonzumiram največ mleka, namreč poleg instant kave vsebuje konkretne količine instant kakava in brez njega tudi mleku privlačnost strmo upade. Se je pa doma narejeni kefir izkazal za ogromen hit, edino malo me še daje tajming in včasih unim glivam pustim preveč svobode, one pa hvaležno iz mleka ustvarijo kis. Čeprav ... odkar so bile kazensko premeščene v hladilnik, so bolj kooperativne.

Aja. Sredi tedna sem kupovala zaloge in sem se po stari navadi zapičila v hrenovke. Ker so enostavne in so mi všeč. Poznam vse tiste horror zgodbice o kaj vse je tam noter zmleto, ampak naute vi mene. No, ne vem, kaj me je pičilo, da sem šla brat deklaracijo. Pa piščanc, pa purice, pa neke kože, pa E-ji, pa blablabla (do tu vse kul in pričakovano, mogu ja to da preživim) ... in pol ... sojine beljakovine??? WTF delajo sojine beljakovine sred piščancovih beljakovin?

V glavnem je ljubezni do hrenovk do nadaljnjega konec. Za povrh sem pa pod vtisom tega doživetja še totalno zasekirala eno teto v bio štacuni, če je v kokosovem olju RES samo kokos. Kva češ. Neprijatelj vreba izza svakog ugla.

torek, 17. januar 2012

The Cunning Plan is back!

Evo mene na mojem tretjem, jubilejnem (če gremo po pravljičnih številih), eksperimentalnem igrajčkanju s tem, kaj mečem v kljun. Plan je bil sicer, da se pridružim svojim kolegom, prekladačem kvihtov, pri njihovem Paleoizzivu, ker v slogi je moč in vse te lepe stvari, ampak ga je doletela nesrečna prezgodnja smrt, kot se s plani pogosto dogaja. Torej ne bomo laufali na moč, ampak kar na trmo. Dobra družba, ni kaj :)

Paleo(karkoli) - na hitro za tiste, ki to slišite prvič - je v zvezi s futrom marketinški čvek za tip prehranjevanja, ki ne vsebuje žitaric, dodanega cukra, stročnic, mlečnih izdelkov in najbrž še česa, kar mi je ispalo iz pameti. Nič kruha torej, nič špagetov, nič riža ... nema pasulj i nema torta. Pravzaprav večina stvari, ki jih lahko kupite v štacuni zapakirane v škatle in kozarce, ni paleo.

In kaj čem potem jest, da mi ne bo treba preživet od koreninic in stopljenega snega? Ja tisto, čemur se v paleo terminologiji reče zaresna hrana. MESEK!!! Mesek, mesek, mesek :) Ne, saj se hecam. Meso ni edina stvar, ki jo konzumira zaveden paleo človek, čeprav je po debatah, ki se jih najde na netu, čisto enostavno prilezt do zaključka, da se paleo kekci od jutra do večera bašejo samo z mesom, ki ga prej sami uplenijo, odrejo in še toplega kar surovega požrejo. Pa tolk lepe učke je imel :(

No, ne. Ne gre čisto tako, je pa menda dokaj očitno, da je bit vegi na paleo precej težko. Osnova jedilnikov so namreč beljakovine, ki pridejo od mesa, jajc in rib. Zraven se je velike količine zelenjave, majhne količine sadja in manjše količine oreščkov. Fajn je, če je vir surovin čimboljši - kravja polovica od spodobnega kmeta, ki je kravo pasel zunaj, vam tukaj prinese več plus točk, kot zapakiran šnicel iz Špara in solata od sosede z levo rokco potolče solato iz štacune, tudi če se je nanjo pred enim mesecem poscal sosedov Fifi. Kalorij se ne šteje, ker jih je že itak problem zbasat vase zadostno količino, glede na to, da je meso v kombinaciji z zelenjavo precej nasitno, pa tudi maščobe so zelo dobrodošle (ampak seveda ne ravno tisto olje, ki so ga oželi iz žitaric).

Tolk o paleo-futru. Obljubim, da nikoli ne bom s solznimi očmi zaneseno prodajala dalje "življenjskega stila jamskega človeka" in besno razpravljala o tem, ali je taisti jamski človek nekaj jedel ali ne, ker me taka ideološka jajca ne zanimajo. Meni paleo pomeni točno to - novo, moderno oznako nečesa, s čimer so ljudje eksperimentirali (hote ali nehote) od pamtiveka, za katero se ne splača hodit v vojno. Tko da don't pull that one on me.

Mojih pet paleo tednov bo šlo po klasičnem paleo kolovozu - I love mesek in volim solatku, za zraven pa hočem imet še moj omiljeni mlekec in puter in jogurt. Ravno sem dobila une glive za kefir, pa ni, da bi jih kar takoj preč zmetala. Poleg tega imam po prvem tednu vedno probleme z zajtrkom, ki mora it hitro, al pa mora bit prenosen. Sveža žemlja je v tej kategoriji nesporni zmagovalec, zrezek je pa mal težko prepričat, da bi se zjutraj na lastno pest samoumoril v vroči ponvi, potem bi pa še za sabo pomil. Jogurt je glih tam nekje na sredi in mu uspešno rata podpirat mojo leno rit.

Evo ... kolk sem dobra. V naslednjem mesecu vam bom servirala DVOJNI meni - Borneo in še paleo. Še prometne informacije začnem pisat, pa bo materiala že skoraj za vsak dan :)

nedelja, 15. januar 2012

Arheologija 101 - odkopavanje spominov na dopust

Juhej. Uspešno sem preživela december in prvi teden januarja. Proti koncu je šlo že bolj na možganske hlape in na spomin na spanje, ampak je šlo. Tisto, kar je moralo tretjega januarja stat, je stalo in se ni sesulo. Za povrh je imel decembrski death march tudi par čisto fajn stranskih posledic. Videla nisem niti ene štacune, razen lokalne pekarne, kjer sem abonirana na svojo jutranjo krompirjevo žemljo, nakupovanje dariletov sem enostavno prestavila za en mesec naprej (pa moj januarski djeda mraz še nič ne miga v to smer), noben me ni moril z vse sorte prednovoletnim in novoletnim sranjem (ki ga itak v dno duše sovražim) in niti ena človeška duša si ob pogledu name ni upala izustit vprašanja, kje bom za novo leto. Z en mesec starimi podočnjaki do popka in z razgrebenimi gigantskimi mozolji od stresa po ksihtu se za novo leto ne počne kaj prida drugega, kot da se užge maratonski spanec. Do koder gre. In pri meni gre zelo daleč. Tko ene dva dni.

Kakorkoli že - zgodovina se očitno ponavlja. Lani ob tem času sem se zavedla, da imam še cel predlanski dopust, ki ga bo treba porabit do konca junija. No in ta teden sem se zavedla, da imam še cel lanski dopust, ki ga bo treba porabit v naslednje pol leta. Le kam bi se človek dal. In a bi se dal sam, v paru ali grupno. Za letos še ne vem, bom morala še malo razmislit, lahko pa povem, kako sem to pereče vprašanje rešila lani.

Moj prvi pogoj je bil nekam daleč in skurit komplet dopust naenkrat. Moj drugi pogoj - naj mi prosim lepo vse skupaj splanira nekdo drug. Nekam daleč bom šla na komot, naj se kdo drug jebe z letalskimi kartami in s tem, kaj bomo gledali in kam se bomo peljali. Pa sem šla malo brskat po netu, komu bi se nalimala, da me bo šlepal s sabo približno v tiste smeri neba, ki me zanimajo. Južna Amerika recimo. Ali pa moja omiljena Azija. In naj bo čimmanjša skupinca, pa boženedaj kakšnih hotelov. Jaz bi to tko, čimbolj po domačinsko. No, da skratim priču ... tu v mojo zgodbo (al pa jaz v njegovo) stopi Zvone. Šeruga in njegov Borneo. Nova tura, še nič spolirana in utečena, krasne stvari na spisku, češnja na potovalni torti pa džungla. Skupina sicer za moje pojme ogromna (17 komadov), ampak seveda sem se uspela po hitrem postopku tolk napalit na ta Borneo, da sem si dopovedala tudi, da skupina sedemnajstih tujcev ni nič groznega. Šef je dal dopust in konec februarja sem bila prijavljena.

Odhod je bil sredi maja. Kakšne pol meseca pred tem sem imela na sporedu besno ropanje Kibube in vlačenje opreme na kup, tresavica od štacuna-overdose me sploh ni več zapustila (škoda, da se tudi proti temu ne da cepit tko kot proti hepatitisu in tifusu), za povrh mi je pa med to štacunsko apokalipso nekje uspelo izgubit svoj najljubši zeleni pulover (meni, ki nikoli ne izgubljam stvari, sploh pa ne najljubših!), kar je za sabo potegnilo dva tedna žalovanja. Če ne bi tem čustvenim pretresom sledil Borneo, bi se mi najbrž od žalosti kar do konca strenalo. Po stari navadi je zadnjo noč trajalo do treh zjutraj, da sem se do konca spakirala, ampak tokrat se vsaj nisem sredi noči uspela zaklenit ven iz kufra, tako kot pred Avstralijo. To predvsem zato, ker tokrat nisem imela kufra, ampak potovalni rukzak brez ključavnice :) Ob desetih zjutraj na ta pravi dan sem v glavnem pristala pred Tivolijem skupaj s hordo neznancev, se nabasala v bus za Benetke in via Dubaj in Jakarta odbluzila na Borneo.

Drugič dalje.

nedelja, 25. december 2011

The king is dead. Long live the king!

Ajde, gremo dalje. Tri leta tišine bo valjda zadost. Napisala v teh treh letih nisem nič, razen gore ljubečih, razumevajočih, kompromis iščočih in občasno razpizdenih in apokaliptičnih mejlov, ki niso dosegli niti svojega cilja niti mehke sredice tistega, na katerega sem ciljala. Sicer se tolažim s tem, da so imeli vsaj vzgojno-izobraževalni učinek name, ampak ker se rajši učim na tujih napakah, kot na lastnih, sem se namenila to prakso prekinit in začet pisat kaj manj vzgojno-izobraževalnega. Bolje da tukaj nakladam o vevericah, kot da tam razkopavam po globokih življenjskih resnicah.

Ostali omembe vredni dogodki in procesi zadnjih treh let (o katerih bom ali pa tudi ne bom še kaj spacala skup kasneje):

1. Leto in pol nazaj sem se spravila z riti na noge in začela malo bolj resno zganjat šport. S kakšnimi dolgoprogaškimi dosežki in maratonskimi uspehi se sicer ne morem pohvalit, ampak glede na to, da ima moj izbrani šport bolj obrobno vezo z laufom, se glede tega ne sekiram preveč. Začela sem s crossfitom in do danes je stvar mutirala pretežno v powerlifting s crossfitarskimi ocvirki. Preden sem si uspela razmučkat biceps, so bili zraven še olimpijci, ampak ti so do nadaljnjega na prisilnem dopustu pod palmo na Bora Bori.

2. Po dveh sušnih letih sem letos spet uspela it na dopust nekam daleč. Na Borneo. Pol leta je od tega, pa niti slik, ki sem jih prinesla nazaj, še nisem pogledala. Bi bil že cajt.

3. Še vedno imam isto službo. Tisto ludo kučo, ki mi je bila pred tremi leti zadnji izgovor za mrk. O tem najbrž ne bom kaj prida pisala, ker določene stvari (a la moja služba in moja intima) nimajo na javnem blogu kaj iskat, ampak vseeno zavzema tako velik del mojega življenja, da se bo posredno rinila zraven povsod. Še vedno je nora, še vedno me prijazno drži za vrat, še vedno veliko daje in ogromno jemlje. Še vedno mi ni niti malo žal, da sem si takrat upala stopit v prazno, v nekaj, česar nisem poznala. Samozavest, ki jo čutiš, ko ti uspe, je vredna marsikatere neprespane noči. Čeprav ... ne me takih neumnosti spraševat sredi kakšne od teh neprespanih noči :)

4. Pogrešam psa. Najbolj še vedno svojega, ampak zdaj bi bila vesela tudi že naslednjega. Pa ga ne morem imet, dokler imam svojo vampirsko sljužbico. Razen če uspem šefa prepričat, da je delovni :) Programerska pomoč na štirih nogah.

5. Kam so šli vsi fajn blogi?

nedelja, 08. marec 2009

hello ... we love you

Ime mi je Urša in imam nevzdržno željo po pisanju bloga.
/hello ursa ... we love you ursa/

Tkole je. Ob novem letu sem prvič v življenju čisto zares menjala službo. Iz nečesa napornega, vendar počasi se premikajočega in predvidljivega, sem padla na dirkalno stezo z nešteto razcepi, kjer mi kar naprej odnaša rit iz ovinkov. Tam, kjer so bili prej trije nivoji šefov in se je ena odločitev odločala par tednov, je zdaj en sam šef, ki točno ve, kaj počnem, ker sam počne iste stvari in posledično smo na križiščih v manj kot petih minutah zmenjeni, kam gremo. Še preden lahko dobro pomolim bučo izza ekrana in povem, kaj me muči, že lahko spet stlačim ušesa med kolena in gonim dalje. Včasih sem hodila delat vedno v isto pisarno za isto pisalno mizo. Zdaj nimam ne enega ne drugega. Selim se naokrog kot nomad in vsak dan čepim pri drugi stranki. Delovni čas? Kakšen delovni čas? Dela se, dokler je delo in delo je vedno.

Že dva meseca več ali manj samo spim, delam in se učim. Nimam niti prostega časa niti kakšne ure v službi, ko bi se lahko delala da delam in zato je moj blog še vedno sirotek. Samo želja po pisanju očitno ni dovolj, čeprav me že lep čas gloda in žveči in ne manjka več veliko do trenutka, ko me bo - v dno duše razočarana - izpljunila in šla težit komu drugemu.

Prav hecno se mi zdi, kako se mi moja bivša, precej naporna služba zdaj dozdeva kot oaza miru in spokoja. In kako kljub temu prav nič ne žalujem za njo. Eno je mir in tišina in tlačenje v vedno isti kalup, ker mi to rabimo in baš nas briga, kaj vi hočete naredit iz sebe, nekaj čisto drugega je pa, ko te spustijo namakat prste v vse sorte zanimive stvari, ob katerih si za začetek polomiš zobe, hkrati si pa sredi vrtinca in se učiš pri izviru. Ne na daljavo in ne iz odmevov, ampak iz lastnih napak in s polnim truplom adrenalina, ker nekaj mora biti narejeno in nihče ne bo naredil namesto tebe. Znaš, ne znaš - nam je vseeno, se pa nauči.

Ubijalsko je. In vsak mesec posebej ne morem verjet, koliko več znam in se mi vse skupaj zdi prav fajn. Vmes pa seveda jamram in crkujem in se tresem od neprespanosti in sanjam o tem, kako bom enkrat navaden fizični radnik, ker napenjanje možganov čisto preveč boli. Pa blog bom pisala. Ja.

četrtek, 01. maj 2008

Po novem ...

... se vozi šestdeset. Povsod.

Na cesti skozi naselje se vozi šestdeset, ker se ne pustimo tlačit državi in ker niti slučajno nismo prestrašene pičke, ki se ustrašijo vsake sence za cesto, ker ima mogoče v rokci pištolco. Kar poglejte nas, kako smo hrabri, ko po vasi v drugi nažigamo šestdeset. Petdeset je za presrance!

Na navadni cesti izven naselja se vozi šestdeset, ker smo zadnjič tiščali nos v cestno prometne predpise še pred prejšnjo ledeno dobo in nismo ziher, da tam za takole navadno cesto slučajno ne piše, da se je treba celo vsakih nekaj kilometrov ustavit in odspat par uric, da nas slučajno od utrujenosti na naslednjem ovinku ne odnese s ceste. Poleg tega imamo premajhno plačo, da bi izzivali hudiča in ziher je ziher, pa naj bo ta ziher kar šestdeset.

Na avtocesti se vozi sto. Kar je ekvivalentno glih ene šestdeset na navadni cesti. Tudi prehiteva se sto. Sploh je sto ena taka lepa okrogla številka, ki se je je treba držat kot pijanc plota, ker nikoli ne veš, kateri sopleh na cesti ima v srcu namesto ljubezni do sočloveka skrito provido in če ni sto mogoče tud že mal na nevarni strani.


Dragi cestni omejenci in krvoločni varuhi svoje denarnice. Naj vam pomagam in vas usmerim v pravo smer. CPf***ingP so parkirani na tem naslovu in noter piše, da je omejitev na cestah izven naselja (še vedno!) devetdeset. Avtocest danes ne bomo jemali, ker bom presrečna že, če si boste uspeli zapomnit teh devetdeset (poleg tega pa na avtocestah za take divjake, kot sem jaz, ki vozijo pregrešnih stotrideset, še niso zabarikadirali prehitevalca).

Če imate predpise zato, da jih spoštujete, potem najprej naštudirajte, kaj sploh pravi tisto, kar tako goreče kao spoštujete. Če pa na vso silo hočete povsod bremzat petdeset in manj, si pa omislite bicikel. Počasi imam na cestah izven naselja zadost aerodinamičnih traktorjev lepih kovinskih barv. Bohvasnimarad.

ponedeljek, 07. april 2008

to crk or not to crk

Dragi prijatelji, sotrpini, sopotniki in občasna zijala (to zadnje je mišljeno na najlepši možni način :))

Zasebni problemi so huda reč in o njih se na tem blogu ne pisari, dokler niso mimo, pa še takrat samo izjemoma. Glede na to, da je edina alternativa stagnaciji KisleGliste zapiranje štacune, mislim, da smo jo zaenkrat še dobro odnesli. Svečano obljubljam, da se bom spravila nazaj k pisanju, ko se bo moja zavaljena zasebnost toliko umaknila, da se bo poleg njene ogromne riti na horizontu videlo še kaj drugega.

Do takrat pa - ušesa med kolena in gonit. In verjet, da cilj obstaja, čeprav ga ni nikjer videt.