nedelja, 21. januar 2007

Dr. Livingstone, I presume.

Zdi se mi, da ti noben ne verjame, da si bil res v KL, če ne prineseš domov dokaza, da si ga videl od zgoraj. In ne, letalo menda ne šteje. Štejeta točno dve stvari - Twin Towers in KL Tower. Po insajderskih informacijah sodeč je lezenje na Twin Towers brezveze in glupo in nič ni za videt in itak te spustijo samo do mostka na sredi in don't do it for god's sake ... mojemu viru insiderskih informacij je blo marsikaj brezveze, ampak ker je bilo par po njegovo brezveznih stvari res absolutno brezveznih, sem ga upoštevala in sem se rajš namenila na KL Tower.

KL Tower je nižji od Twin Towers, ampak je zgrajen na hribu in torej seže višje, poleg tega te pa spustijo do opazovalne platforme, ki je skoraj na vrhu, kar se sliši boljš kot "tisti mostek na sredi". A smo že obdelali tisto, da Malezijci ne vejo, zakaj točno imajo noge? Ko sem obelodanila, da mislim it na KL Tower peš, so mi hrib, po katerem sem se morala povzpet, predstavili kot Mont Everest 2, pri katerem je treba bit že v štartu malo zmešan, da sploh rineš peš gor, nakar se je treba borit za življenje in če slučajno preživiš, si heroj. In zakaj bi sploh kdo hotel it gor peš? Jah, kaj pa vem. Zato, da lahk slišim, kako gigantsko suho listje odpada na cesto in vidim kakšno hecno rastlino ob cesti? Me not Malaysian, you see.

Ekspedicija na Mont KL Tower bi skoraj padla v vodo še pred osvojitvijo baznega tabora. Klinčeve malezijske enosmerne tripasovnice. Varljive so kot hudič. Na zemljevidu piše, da gre cesta v smer to in to, na obličju Zemlje se pa ta ista cesta kar nekam razcepi in okoliši okrog zelene zaplate, na kateri je Tower in kje hudiča je vhod in zakaj hudiča je povsod okrog ograja. Ni veliko manjkalo, pa bi obupala, še preden sem našla cesto po hribu navzgor. Na srečo sem poznala vsaj približno smer napada, ker se v daljavi vedno vidi tole.



So close, yet so far away. Po death maršu po vročini ob lažnivi tripasovnici je po enem ogromnem nepotrebnem ovinku asfalt končno dobil pravi naklon, populacija bitij na dveh nogah se je pa temu primerno razredčila. Srečevala sem samo redke Evropejce in Japonce, vse ostalo se je gor peljalo v klimatiziranih taksijih. Človek bi mislil, da je stvar res a matter of life and death.



Dva ovinka nazaj, tale ravnina in en ovinek naprej - to je vse, kar je tega hriba skup. Naklon na izi, edini oteževalni faktor je gost zrak in občasno smrad iz kakšne kanalizacijske luknje, česar sem pa že navajena, ker ves KL nebeško dehti po smeteh raztresenih za vogalom. Na vrh sem prilezla rahlo zašvicana, kar se mi je zdelo precej boljše, kot da v taksiju primrznem na sedež. Na tristo metrov me je potegnil lift (dvomim, da imajo štenge, če ne bi tud tiste sprobala), in KL iz lufta izgleda ... megleno.



Vreme je že cel teden bolj ubogo, dež sicer pada samo zvečer, ampak razgled je kljub temu nikakav. Kakšnih petdeset podobnih slik imam, ker se mi je zgoraj vse zdelo tako luštno majhno in zabavno, ampak v bistvu se da stvari zajet v par besed - gradbišča, razsulo, visoke bajte, bajte, še bajte, vmes mal zelenja, megla, repeat ad nauseam. Da vas navduši, morate bit gor, od daleč to ne gre. Poleg tega Twin Towers s KL Tower izgledata nekam krmežljavo in nič preveč podobno gigantskemu tehnološkemu dosežku. Tko mal bedna sta. No ja, mogoče je v soncu zadeva bolj navdušujoča. Al pa ponoči. Ampak pri uscanem vremenu, kot je napovedano za naslednji teden, ne bom izvedela ne enega in ne drugega.

Po kakšne pol ure sem se prestavila spet nazaj na trdna tla in ker se mi je zdelo, da še nisem zadost videla za vstopnino, ki sem jo plačala, sem šla na slepo lutat okrog stolpa. Najprej en ozek krog po zunanjem obodu vseh tistih štacun s suvenirji, kjer sem prišla do table z opozorilom, da se tam včasih da videt opice. Just my luck. Nikjer ni blo nobene. Pa zijam in zijam v drevesa naokrog, dokler mi ena ni pomigala z ritjo češ bebavi špeglarji, a jim je res vedno treba mahat, da kaj vidijo. Moja prva prosto živeča opica! Dve sta bili in po petih minutah razstavljanja svojih kosmatih hrbtov sta me imeli dost (mene in mojih poskusov, da bi ju uspela ovekovečit za zanamce). Pa smo šli vsak v svojo smer.

Na koncu ozkega kroga okrog zunanjih sten glavne avle sem odkrila vhod v džunglo. Kasneje sem izvedela, da je to verjetno edini kos KL, kjer se da še najt zaplate, po katerih ljudje še niso šarili. Ampak ko sem odkrila vhod, se mi ni sanjalo, da je to džungla, samo fajn se mi je zdelo, da sem nekaj našla in da ni nikjer nobenih človeških mas, s katerimi bi morala delit razgled, pa še nihče ni pobiral vstopnine.



And down we went. Po visečih lesenih mostičkih na neraziskane (stokrat prehojene) poti. Med drevesa, pri katerih se človek boji, da se bo od njih česa nalezel ...



... med ogromne gruče bambusovih stebel ...



... med dinozavrsko listje zanimivih oblik ...



... direktno v naročje tejle tabli.



Po dvajsetih minutah brezskrbnega lutanja v sandalih po z listjem prekritih potkicah nagazim na beware of dangerous species, en dan prej sem pa v lokalnem cajtengu brala, kako je nekdo umrl od pika centipeda :) Pol sem nekak bolj posrano naprej naokol motovilila, čeprav so v tisti džungli kače tazadnjič videli verjetno, ko so se Angleži spokali domov. Ampak nikol ne veš, za katero vejico nate preži centiped! Ne bom priznala, da sem enkrat samo sebe prestrašila tolk, da mi je šel pulz od normalnega direkt tja nekam pod oblake ... le kdo lahk vnaprej predvidi, da če stopiš na en konec palice, bo drug konec pol metra pred tabo povzročil miganje pod listjem ...

No, kača me ni nobena, škorpijonov in centipedov tud nisem videla, so me pa izdatno po rokah obžrli gigantski komarji, ker se za na KL Tower nisem namazala z antikomarjevcem. Na 300 metrih tko kot tud po vsem ostalem KL ni komarjev, so se pa komplet vsi očitno nagnetli v tisto mini džunglo. Preden sem spet prilutala ven na svetlo, je blo bitke že zdavnaj konec. Rezultat - neslavno popušenje, kar potrjuje spodnja slika.



Naslednji dan sem svojo marogavost razkazovala svojemu insajderskemu informatorju in mi je razložil, da je vse ok, ker v KL ni malarije. In jaz že vsa ooo, kolk fajn ... pa je dodal še, da se mi lahk namesto tega zgodi kakšna dengue fever. Sem šla takoj guglat in sem se odločila, da ne rabim takega kul imena za šarmirat ljudi. Bi bla rajš kar brez, vendar kar je blo, je blo. Štir dni, kolikor je inkubacijska doba za dengue fever, sem se sekirala v mikroskopskih sledovih, potem sem pa na vse skup pozabila. Zdaj je pa itak že prepozno za jo staknit.

Ampak kljub rojem komarjev sem v tisti mini džungli videla še štiri opice (tle ne štejem zraven tiste, ki se je šetala po tleh :))

7 komentarjev:

ka-ma pravi ...

Sovrazim komarje! Sploh teli azijski tigrcki so neznosni, aktivni cel dan in zelo napadalni. Moje sozalje za vse pike, ki si jih dobila. Ne vem, kako je z njimi danes, ampak pri nas zacnejo zares srbet cez kaksen dan ali dva....upam, da so v KL drugacni, drugace se zdajle najbrz do onemoglosti praskas!

Black Betty pravi ...

am, a ti misliš kej nazaj domov pridt? ;)

hobit pravi ...

Ja, res bi bil cajt. Nisem glih v zavidljivi koži, čeprav me niso komarji požrl. Pa sem si rekla:"Grem mal h Urši pogledat, mrbit je ona boljš vole, da se mal sprostim..." Ti pa še zmer okol lutaš in pustiš, da te insekti razjedajo in žrejo tvojo plemenito tekočino. Kaj zdej?

ursa pravi ...

Nč ni zdej. Ne grem še domov!

Ravno sem uspela odkrit svojo najljubšo pijačo in se zdaj na veliko nacejam z njo, ker ko pridem domov, si jo lahk samo še narišem. Svež mangov sok z mlekom in ledom. Lahk tud brez mleka, sam da je mango (tist mali rumeni malezijski).

Drugač so me pa včer spet komarji in še mal bolj me je sonce zažgalo, ker sem se cel dan šetuckala po Bird Park in Butterfly Park in kar je še teh parkov. Že en dan prej me je pricvrknilo, ko sem peš maširala z enega konca KL na drugega, zdaj sem pa že čist roza. Klinc pa krema za sončenje. Ne pomaga. Papirno vrečko bi rabla čez glavo ...

Dons cajtam boleče podplate. Jutri grem pa še mal po štacuncah.

mo pravi ...

wow great pictures

Freycha pravi ...

Urša,
moram priznati, da je to (meni osebno) eden od boljših in bolj zabavnih blogov, kar sem jih v zadnjem času odkrila (khmm čeprav bluzim tu naokoli šele nekaj mesecev)..... pravi užitek te je brati!

ursa pravi ...

Ehhm ... hvala :)

/me šiba za vogal in se spotoma zmešano hihita ... SLAVNO SEM, SLAVNO! A ste vidl? Kolk klikov mam, pa ne povem. Poslovna skrivnost!

Pa glih sem spet razmišljala, da bi nehala. Rats. Got to live up to expectations now ...