petek, 05. januar 2007

Osmislite nespečnost

Zadnji dan je pred odhodom na toplo (ma ne, ne v pekel :)). In zadnji dan ne bi bil pravi zadnji dan brez zajetnih spiskov stvari, ki jih je (bilo) treba naredit in od katerih je narejena približno tretjina. Tu se lažem kvečjemu navzgor. Precejšenj del cunj je danes ponoči še vedno moker bingljal s štrikov na podstrešju. Kopije dokumentov še niso ugledale luči sveta. Jopo je še vedno treba zašit. Sprintana potrdila o rezervacijah tega in onega in tretjega še ne obstajajo. Osnovnega care pekidža v obliki suhega futra še nimam. Mooncup še ni prekuhan. Pojma nimam, kdaj moram bit na letališču, ker že štirinajst dni ne opazujem več zaljubljeno svoje letalske karte. Poletni čevlji še vedno v vrsti čakajo pred kopalnico, da jih bo kdo spucal. Ima toga mnogo.

Zjutraj sem imela v svoji omiljeni banki naročene potovalne čeke. Banka se odpre ob osmih. Dvajset pred osmo sem kot kakšen mafijc čist počasi prijadrala do bančnega parkplaca in se parkirala v zadnji prosti boks. Manjkal je samo rdeč tepih. Pred vrati je bilo črno od upokojencev. Kot muhe na smrad. Najbrž ne morejo spat, pa se gredo namesto tega grupirat pred vrata z napisom delamo od do. Ampak se nisem preveč vznemirjala, ker so moji skulirani možgani očitno naumili, da bodo te muhe čudežno izginile, če grem dvajset minut mal šetat naokrog. Plan je bil, da bom ob osmih lepo pribluzila direkt na šalter, podpisala, kjer je podpisat treba in v desetih minutah odbluzila dalje. In smo šli via lekarna, kjer ni blo črno od upokojencev ... kar mi ni čist jasno, ampak mogoče je to zato, ker se lekarna odpre ob sedmih in je blo tam črno od upokojencev okrog pol sedmih.

V lekarni sem prvemu premikajočemu se objektu prijavila, da rabim ogromno stvari. V zahvalo sem bila preusmerjena tja nekam odzad, kjer imajo prostore za ohlajanje zmedenih duš. Tam me je malo bolj živahno človeško bitje potrpežljivo poslušalo, ko sem z velikim občutkom za dramo iz svoje male črne knjigice prebrala spisek vsega, brez česar se ne mislim premaknit od doma in mi sproti nosilo na pult arcnije. Nekaj proti driski, nekaj proti slabosti, nekaj proti prehladu, nekaj, če me komar piči, nekaj, da me komar sploh ne bo pičil, flajštri ena, flajštri dva, termometer, nalgesin, nekaj proti alergiji, antiseptik, prašek za nadomeščanje soli v telesu, razkužilo. Spušila sem 60 fičnikov in se iz lekarne spokala blažena z mislijo, da me nič ne bo presenetilo. Čeprav ... se mi počasi začenja dozdevat, da sem pozabila kupit rokavčke in gumijaste škornje.

Nazaj pred banko sem z navdušenjem ugotovila, da res ni več črno od upokojencev. Za par trenutkov sem bila grozno impresionirana nad življenjem, dokler nisem pogruntala, da so izginili ... v banko. Najmanj petnajst nespečnih nesrečnikov je delalo dren pred šalterji, vsak s svojimi tolarskimi miljoni v roki. Še nikol nisem videla, da bi ljudje stali v vrsti s po pet in več centimetrov visokimi kupi tolarskega papirja v rokah. Miljoni privlečeni iz štumfov. Vsi so nekaj menjavali in vezali in se nasplošno ireverzibilno nalimali na okence, da jih niti s špohtlom ni bilo možno odstranit. Po pol ure je trajal en tak izlet. Saj drugače sem zelo strpna do starejših občanov, ampak ko se zgodi kakšen takle množičen shod pred izstopnimi vrati mestnega busa ali pred edinimi tremi okenci v banki, kjer lahko dvignem jebene potovalne čeke, ki so mi jih komaj uspeli zrihtat pred odhodom, me popade sveta jeza in bi se šla kar kakšno Narayamo.

Enivej ... po ene tričetrt ure, ko je kazalo, da bom na banki dočakala svojo starost in ko me je že fajn grabila jeza, sem ratala pravna oseba. Dvajset minut kasneje sem s čeki v torbi odpujsala via služba. Not nice, ampak tokrat na žalost very much necessary. Eni ne moremo dobit dopusta in imamo vsak dan od sedmih do sedmih službo. Upokojenci pa verjetno še zdaj na banki glumijo muhe.

Še dvanajst ur, še dvanajst ur.
Se grem domov pakirat in pestovat svojo slabo vest.

4 komentarji:

Eva pravi ...

Uau, super vedet. Naslednjič, ko ne bom mogla spati, grem stat na banko!

(Ali pa brat Uršina kvačkanja. Kljub za las odvrnjenemu bližnjemu srečanju kakava v ustih z monitorjem je bolj produktivno. ;-))

Ne, resno, uživaj. :-)

Jackie pravi ...

Srečno, Kekec! ;-)

ana. pravi ...

coj, a bi ti nardila kak dnevnik tvojga potovanja? mogoc pa kdo se izda, kaj ves :)

F. pravi ...

Pravna oseba eh, way to go! :)

Sam še enkrat naj kak upokojenec ali njihova stranka kaj jamra o penzijah.. Tudi jaz bil na banki..