torek, 30. januar 2007

Let's eat

Zadnji frej dan pred odhodom nazaj na hladno je bil rezerviran za šoping. Ker pa se mi je šoping uspel zagravžat že kakšnih deset dni prej, smo ga spontano prelevili v eno samo neskončno požrtijo. Kdo se je že navduševal nad slikcami futra? Well, here you go.

Par dni prej mi je bil za kosilo prvič predlagan suši plac, pa se nekak nisem mogla ogret zanj, ker sem od bogvekje privlekla s sabo en čuden občutek glede sušija (ki ga seveda še nikol v življenju nisem videla bližje, kot na par metrov). Po obsežnem zagotavljanju, da tam zagotovo strežejo tudi "normalno" hrano (= riž s piščancem) in da seveda lahko suši tud samo od daleč gledam, sem se tokrat le blagovolila spokat tja noter. Jasno sem si naročila normalno hrano, zraven pa čakala, kdaj mi bo kaj iz krožnikov na tekočem trakcu skočilo v glavo. Medtem, ko sem bila zaposlena s preventivo (oziroma z oboroževanjem s palčkami za primer, da bo treba kakšno ne čist mrtvo ribo kam napičit), mi je moja kitajska kolegica zrihtala zeleni čaj, na krožniček mi je zložila wasabi in sojino omakico in naročila še ena sšprudlana jajca in ocvrto zelenjavo.

Sšprudlana jajca so izgledala takole (zraven sta dva primerka sušija).



Pod njimi so bli eni rakci (oziroma nekaj nedefiniranega, kar je imelo mal okusa po slanini), jajca so bila pa kuhana nad paro in so imela tako konsistenco, kot zelo rahla želatina. Al pa kot smetana s kislega mleka. Okus v redu, samo plundra a la rahla želatina ni glih how I like my eggs. Ampak smo se držal hrabro in smo vse postrgal iz lončka.

Moja normalna hrana - teryaki chicken. Japonski riž mi ni tolk všeč, kot kitajski, ker je velik bolj pocast, ampak chicken je bil pa prva klasa. Vmes so na drobno naseckana ocvrta jajca.



Ne me zdaj zasliševat, zakaj imam na slikah vedno na pol pojedeno hrano :) Nekak mi vedno rata prej prilezt do jedilnega pribora, kot do fotiča, pol se pa spomnim na slikovni material šele, ko je najhujša lakota že mimo. Prioritete morajo bit pravilno postavljene in moje so definitivno spot on.



Ocvrta zelenjava ...na sredi fižol, desno od njega sladek krompir, levo malancan. Še bolj levo koža od ribe. Pojma nimam, od kdaj se ribja koža šteje med zelenjavo. Dodatno nimam pojma, kaj je tko fenomenalnega na ribji koži, da se nekdo potrudi najprej ribo slečt in potem ocvret samo kožo. Sem se pa naučila, da je brezveze poskušat razumet male rumene, zato sem tiho in jem, kar mi dajo na krožnik (tako včasih pojem tudi tisto, kar sploh ni za jest, ampak je samo za okras). Tista drevesna struktura v zadnji vrsti na krožniku je pa goba. Taka, ki se vleče, ko jo spravljaš narazen.

Med konzumiranjem normalne hrane je kitajska kolegica navlekla s tekočega trakca še štiri krožnike sušija. Enega z ribo, enega z rakci, enega s školjkami in ene luštne male hobotnice.



Ko sem imela vso to navlako pred nosom, me je seveda popadel firbec in si nisem mogla kaj, da ne bi lepo po vrsti pojedla svoje polovice. Ugotovitev stoletja je, da je suši krasen, še posebej če ga namakaš v packarijo iz wasabija in sojine omakice. Pa kakšen cirkus sem zagnala, ko sem prvič od blizu videla wasabi. Jaz pa tega ne bi, ker na internetu piše, da peče :) Eh. Brez enostavno ni isto. Seveda tud takih hobotnic, ki so na krožniku še vedno anatomsko pravilne, nisem jedla še nikoli prej, zato je bilo treba pred degustacijo mal opletat z njimi po zraku in preverjat, če se kaj tresejo in kje imajo oči. Ah, the joys of an overactive mind :)



Wasabi, sojina omakica in ingverjeve šajbe namočene v kisu.

A ni v Ljubljani tud en suši plac? Bo treba it mal pogledat.

Kakšni dve uri po kosilu sva šli jest sladoled, ker se mi ni zdelo pravično, da bi šla domov, brez da bi probala Häagen-Dazs. Sem dala prosto pot svoji na novo odkriti odvisnosti od malezijskega manga in sem solo pojedla mangov sok z mangovimi kosci, mangovim sladoledom in mangovim sorbetom. Že zarad manga se mi bo splačalo enkrat it nazaj v Malezijo. Droga je. Enostavno ne moreš nehat. Tisti mango, ki ga prodajajo pri nas, ni vreden, da se ga dvakrat pogleda. Jaz ga sploh ne maram. Ampak tisti mali podolgovati rumeni ... ahh.



No in kakšne tri ure po sladoledu sva šli spet jest. V en kitajski pajzel z velikimi okroglimi plastičnimi mizami. Na sredi mize je bil gorilnik s posodo, v katero se nalije kurja župa, zraven pa dobiš pladenj surovih zadev, ki si jih sam lepo počasi skuhaš in jih loviš iz župe s priloženimi šeflami.



Ribe, špageti iz ribje paste, rakci, mesne kroglice, ribje kroglice, kitajski tortelini, en kup robe, za katero sploh ne vem, kaj je bila, solata, zelje, riževi nudli, jajčni nudli, kurja jajca, prepeličja jajca ... svašta v glavnem. Po dveh tretjinah tega futra nisva mogli več niti mignit in sva se odkotalili domov. Požrtija končana. Jaz pa dokončno totalno navlečena na azijsko hrano. We shall meet again, no doubt.

8 komentarjev:

Position Female pravi ...

Je, Sushimama na Wolfovi. Ob slikicah sushija so se mi cedile sline, sploh ob tistih malih hobotnicah... njami njami. Pa ne glede na jutro, ko naj bi imeli okus za hrano bolj zadržan in konzervativen...

Še bolj kot sushi obožujem sashimi, samo surove ribe. Lahko bi živela samo od tega. :)

ursa pravi ...

No, okol mene so pa očitno sami sisiji. Na konc bom morala še sama it na suši ... mularija razvajena.

Men se tud sline cedijo že navsezgodaj zjutraj, samo da se spomnim, kolk je bil dober.

Mitja pravi ...

Pa ko se že ravno navdušuješ nad mangom: če te bo zaneslo v Sushimamo, si tam privošči mangov puding. Ne vem, kako se primerja z malezijskimi dobrotami, ampak meni se zdi odličen.

ka-ma pravi ...

Mmmmm, susi! Ce ti kdaj zelo zadisi, se pa oglasi pri nas...saj ni tako dalec, samo 12 ur z avionom! Najboljsi susi na svetu! Sicer pa mora bit, saj so ga tukaj izumili!

kameleonka pravi ...

Ko sem prilezla do konca posta, sem postala zelo lačna. Grem jest. Peresnike. :-(

Ruth * pravi ...

Kisla...v naši prelestni SLoveniji ni niti ene pristne azijske restavracije. Ponudi mi to priložnost, odpri mi jo, naj te odpeljem nekega dne v Budimpešto in ti razkažem te skušnjave ;))))

ursa pravi ...

Ok. Pejva :)

Lačan sam miljon. Pa še zmer sanjam o rižu in ribah.

kameleonka pravi ...

Če se boš pa kaj po Dunaju potikala, obvezno zavij semle:
http://www.vegetasia.at/. Bejba pri vhodu trobi kot pokvarjena plošča: "8 euros, all you can eat. 8 euros!" In potem stopiš noter in se dve uri mastiš...