sobota, 13. januar 2007

Malaysia Truly Asia

V Maleziji imajo gmajne palm. Ne vem, zakaj me je to tolk presenetilo, ampak me je. Nobenih smrek, bukev in podobnih stvari, samo palma pri palmi. Saj če pomislim, da sem blizu ekvatorja, se mi moje budalaštine o smrekah zdijo blodnje omračenega uma, ampak dejstvo je, da nisem vnaprej razmišljala o tem, kaj bom gledala okrog sebe in sem bla navdušena kot otrok, ker nimajo samo posameznih palm ampak cele gozdove.



Tole zgoraj je slika s poti od letališča do hotela. Ob cesti je precej gradbišč, ker imajo Malezijci menda sistem tko fajn urihtan, da ko jih nekaj piči in se spomnijo, da bi skup spravili bajto, kar gredo in se naskvotajo približno kamorkoli. Za cesto je en kup nečesa, čemur bi jaz rekla podrtije, oni pa verjetno prebivališča. Zraven se pasejo koze in kure, skoraj obvezno je pa v kakšnem kotu skladišče pleha in podobnih surovin. Al je pa tisto odlagališče smeti. Od daleč se ju glih ne da ločit. Kar se tega tiče, tudi KL ni noben hud luksuz. Tisti konec, kjer je moj hotel, je relativno zrihtan, čeprav še vedno lahko zakorakaš v oblak smradu od kupa smeti za vogalom, potem se pa z monorailom odpelješ na drugi konec mesta in je vse nametano skupaj, kot bi nekdo stresel gigantsko kanto gradbenega materiala na kup.

Malezijci vozijo po narobni strani in počaaaas. Na avtocesti je omejitev 110, v mestu ni omejitve sploh. Je ne rabijo. Žnjkrat na dan se ceste zabašejo in se vozi s hitrostjo od nula do pet. Ko ceste niso zabasane, se vseeno vozi počas, ker pešci skačejo čez cesto povsod. Čez tripasovnico hodijo kot kure in pravzaprav je najbolj ziher, da boš prišel na drugo stran, če se navesiš na rep kakšni taki hordi kokoši in greš čez, ko grejo oni čez. Semaforji se namreč prižgejo, al pa tud ne, zebre imajo samo za zebre (koncept I am not a zebra) in ko zebrasto čakaš pred semaforjem na zeleno, ki se noče prižgat, deset metrov od tebe pa mali temni uspešno prečkajo cesto brez teh oslarij, te kmal mine in tud ti skačeš čez cesto kot zajc. Btw ... vse ceste so enosmerne. In jaz uporno uporabljam svoje priučeno znanje pešca iz dežele vožnje po desni in na vsakem izvozu na cesto, ki ga moram prečkat, zijam v napačno smer. Edina stvar, ki se je je vedno treba pazit, so motoristi, ki morajo vsi po vrsti bit suicidalni. Bicikla tukaj ne vozi noben (je prenevarno in prevroče), zato je pa tolk več motoristov, ki se rinejo povsod, vozijo vštric z avti v razdalji kakšnih deset centimetrov in zraven tulijo v telefon. Na semaforju imajo absolutno prednost in nikol ne vidiš motoristov čakat lepo med avti, ampak se vsi nabašejo spredaj na prehod za pešce.

Seveda Malezijci tako kot vozijo, tudi hodijo. Kadar hodijo. Desetminutni marš do naslednje postaje monoraila jim je isto, kot neskončno potovanje. Verjetno besede peš sploh ne poznajo - taksi in javni transport sta alfa in omega, brez njiju ni nič. Nekaj časa sem se temu še mal čudila, dokler nisem naumila čist logične razlage. Valjda, da ne marajo hodit, če pa šparajo energijo za svoje gigantske nakupovalne centre, kjer jim ne preostane drugega, kot da hodijo. No, tud hodijo po levi. Kako spoznaš večino turistov s stare celine? Ne znajo it mimo domačinov, ker bi oboji radi šli drug mimo drugega po isti strani.

Pločniki so sicer lepo tlakovani z raznobarvnimi vzorci in potko za slepe, ki ima na tlakovcih mal privzdignjene proge, ampak niso ravni in te hitro lahko zmanjka zarad kakšne depresije v betonu. Vsakih iks metrov (iks obvezno manjši od trideset) so tudi razsuti zarad nikol končanih del (oziroma zakaj bi naslednjič morali še enkrat na novo razsuvat, če pa lahko pustimo kar razsuto), robniki so ponekod visoki po 40 cm, pa vsakih petdeset metrov se ti zgodi, da se moraš po pločniku tlačit skozi kakšen prehod za paličnjake, ker ga pol zaseda ogromno drevo, ki ga seveda niso šli podirat zarad ušivega pločnika, takoj zraven je pa plehnata kišta, kot so pri nas za šaltat semaforje. Ni čudno, da ljudje hodijo po cesti, če je pa pločnik permanentno zaseden. Najhujši primer, ki sem ga do zdaj našla, je ena mal bolj socialna peš pot čez parkirišče v strogem centru mesta niti dvesto metrov proč od največje mestne znamenitosti.



V temle se lahko ubiješ. Pa ne samo to. Deset metrov naprej je identična luknja. Še deset metrov naprej - hehe, še ena. Cela pot je boobytrapped, ko da so s kom v vojni. Ponoči pomojem ne prideš cel mimo.

Najbolj priljubljena zabava v KL je šoping. Takoj za prvim ovinkom imam najbolj snobovski šoping center z najvišjimi cenami, kjer je videt največ turistov. Poleg tega je tudi eden bolj priljubljenih med domačini in je celo soboto, ko so frej, totalno poplavljen z njimi. V spodnjem štuku so food courts, kjer se da za male pare dobro jest. V pritličju in prvem štuku so fensi šmensi štacune a la Versace, Dior, Armani, Marc Jacobs, v drugem in tretjem štuku so mal bolj normalne štacune, ki imajo za lokalce še zmer preveč navite cene in v četrtem štuku so restavracije. V živo to izgleda nekak tkole



Tole so zgornja tri nadstropja slikana iz luknje na sredi šoping centra. Čisto levo in čisto desno gresta hodnika (in z njim štacune) še konkretno število metrov veselo dalje. Prvi dan sem porabila dve uri in pol, da sem se s spodobnim tempom brez ustavljanja sprehodila mimo vseh izložb.

Pa to še ni vse. Petsto metrov down the road od hotela imam naslednji fensi šoping center, ki ga še nisem uspela it pogledat. Čez cesto od njega je naslednji, ki ga tud še nisem uspela it pogledat. Njemu za hrbtom je pet štukov največje štacune v KL, kjer imajo samo elektroniko. Prvi štuk telefončki, drugi štuk zabavna elektronika, tretji štuk računalništvo, vsi ostali štuki mešano (al pa sem pozabila ... zadnji teden trpim totalen information overload). Za prvim ovinkom od te štacune je malezijski Times Square. Še en šoping center. Jaz sem noter prišla v prvem štuku, se prošetala naokol, si mislila, da je brezvezen in hotela it kar ven. Pač nisem v naših City Parkih navajena gledat navzgor. Potem pa pogledam navzgor ... hudič ima dvanajst štukov. Sem kar kapitulirala in sem se sprehodila samo po dveh, potem sem pa spokala ven. Bogve kolk takih štacunskih konglomeratov se še skriva za ovinki. No, pred par dnevi sem menda videla največjega ... Mid Valley Megamall. Pet nadstropij, 430 štacun. Saj ne veš, kaj bi si mislil, pa rajš sploh ne misliš. Aja - vsa ta droga za od nakupovanja obseden narod je odprta vsak dan do desetih zvečer. Tolk, da ni treba glih laufat v štacuno, ko človek zaključi s službo. V glavnem - če tripate na šoping, je KL plac za vas. Če tripate na futer, je tud KL plac za vas. Če tripate na kaj drugega, bo pa najbrž treba kam drugam.

Mene še vedno najbolj navdušuje, da so Malezijci majhni. Razen po barvi in razpostavitvi potez na obrazu sploh ne izstopam :) Pa tud z barvo ni tak problem, ker imajo tu united colors of benetton v praksi. Ima svakakvih, od črnih do rumenih in vseh odtenkov vmes. Poleg tega, da so majhni, tudi ni veliko takih, ki bi bili zelo debeli, čeprav so McDonaldsi, KFCji, Burger Kingi in podobno sranje permanentno prepolni. Vsaj pol jih je suhih, kar verjetno pomeni, da riž, piščanec, ribe in njihovi pekoči zoski ne redijo. Kakšne druge razlage ne najdem, glede na to, da ne marajo hodit in da obvezno hočejo jest konkreten obrok vsaj trikrat na dan. Sadje pri njih tud slučajno ne spada pod konkreten obrok. Bi morali videt, kako čudno me je gledala moja kolegica, ko sem si nabavila par kil eksotike in razglasila, da bom vikend preživela ob sadju. Kje pa, oni jedo za zajtrk riž, nudle in meso, za kosilo riž, nudle in meso in za večerjo riž, nudle in meso. Saj bi tud jaz, ampak če pojem identičen zajtrk, kot oni, do zvečer ne morem niti mignit s prstom zarad prenažrtosti. Mogoče imajo pa super hitro prebavo. Kva pa vem. Ampak se mi zdi, da boljš, da se ne trudim s podobnimi prehranjevalnimi navadami, ker drugač bom imela super hitro super široko rit. Edin če se navadim na šoping centre in hodim vsak dan tja delat svoj kardio trening :)

3 komentarji:

Gaby pravi ...

Cuj, kaksne so pa kaj cene? Pa ne mislim Diorjev in podobnega, ampak ordinary stuff. Tak na oko v primerjavi z naso sceno?

Hirkani pravi ...

Tok uživaš ko opisuješ ta futer, da mene prst boli zaradi skrolčka. No, važn da ti uživaš!

ursa pravi ...

Cene ... če se mal sprehodiš okrog različnih nakupovalnih centrov, se da dobit stvari kar poceni. Točno ti zdajle ne vem povedat, ker še nisem šla nič cunj in podobnih stvari gledat, pa tud po supermarketih me ni blo nič videt ... za to bo še drug teden cajt.

Sem pa včer šla od blizu pošlatat eno torbico, ki mi je bla všeč (Marc Jacobs) in vprašat za ceno, pa mi je prodajalka vsa navdušena razložila, da imajo ravno na to torbo petdeset posto popusta, pol je na kalkulatorček izračunala, kolk pride cena (to s kalkulatorčkom jim je standardna finta, kadarkoli ti mutijo o popustih) in mi svečano pokazala okol 2200 MYR. Od oka 100+ naših bivših jurjev :)

You bet I was sorry because it was pinkish red :)