nedelja, 07. januar 2007

Moi - novodobni Kolumb

Do nadaljnjega sem mali beli med malimi črnimi. Touchdown uspešen!

Let's see. A vas zanima, kako pride nekdo, ki ne ve, a je check-in pred boardingom ali je obratno, v enem dnevu eno tretjino obsega planeta v prihodnost? Pravzaprav me ne zanima, če vas zanima. Don't touch the remote :)

Vstali smo zgodaj, ker na web strani od Adrie piše, da se je fino čekirat uro in pol pred odhodom mašine. Mal nas je šraufal po želodcu, ampak to niso bli živci. O ne. Moji živci so jekleni! Prebavni sistem je pa spužvast. Prejšnji večer sem se ob zadnjih pripravah - kar pomeni komplet vlačenje skupaj vse prtljage in pakiranje globoko v noč - futrala s Pečjakovim slanim (mastnim!) pecivom in me je zjutraj stisnilo, vendar to ni nič takega, česar eno čepenje na skretu ne bi odpravilo. Navsezgodaj smo torej zasedali na školjki. Potem so me z mojim gigantskim kufrom vred zbasali v avto in dostavili na letališče. In tam se začne saga o tem, kako Urša nima pojma. Prvo letališče je bilo namreč mejnik med biti v okolju, ki ga obvladam v nulo in biti fliknjen v blatno mlako brez rokavčkov za plavanje. A sem rekla, da sem pozabila kupit rokavčke, a?

Zee Brnik - vindow linux to zee world

Kakorkoli že - Brnik je majhen in se na njem ne da izgubit. Mogoče, če ti rata past v straniščno školjko in potegnit vodo za sabo. Drugač si kot podgana v kletki in imaš samo dve možnosti. Ena je nazaj ven v domače okolje, druga je pa po koridorju za hrčke v mini bus, ki ve, kam pelje. Sploh je to glavna tema cele dogodivščine. Nekdo vedno ve, kam se gre. Pomojem bi mi ratalo pristat v KL tud, če bi hodila od okenca do okenca in ponavljala Kuala Lumpur a la preskakujoča plošča. Slej ko prej bi me imel kdo zadost in bi me postavil v pravo vrsto.

Brnik je torej med letališči letališka smet in ravno pravi za utrjevanje znanja. Enkrat za vselej - najprej je check in! Moj je bil točno uro in pol pred vzletom. Nad gigantskim kufrom se niso pritoževali, so mi pa prijazno podtaknili še plastično vrečkico z ziplockom, v katero sem iz ene čist navadne prestavila tisti dve nevarni snovi, s katerimi si drugač perem zobe in preprečujem usmrajanje. Ni, da bi po svetu hodil z navadno vrečko, če imaš lahko zaziplockano. Po izdatnem prekladanju po hali sem za umik izbrala prej omenjeni koridor za hrčke. Slekli so me do gat in pretaknili vsako nitko mojega rukzaka. Ok, lažem. Ven smo vzeli laptop in zaziplockano vrečko, pogledali, če ima tipkovnica vse tipke, dol smo dali pas in jakno in se sprehodili skozi črn National Geographic Channel okvir. That's it. Do konca poti me noben tud povohal ni več s kakšno kontrolo. Potem sem se postavila v edino vrsto in glumila ovco skoz boarding na bus in z busa na airbus. Pis of kejk. Sem dobra v glumljenju ovce.

Plazenje po letaliških stezah, vzletanje, let in pristajanje je bilo zanimivo samo zato, ker je bilo prvo. Razgled fantastičen, luknja v želodcu je pa tud dobivala fantastične razsežnosti. Ker nisem imela pojma, kako bom reagirala na svoj prvi let, sem se zjutraj rajš postila. Pa ni trajalo dolgo. Adria je za snack servirala Pečjakove rogljičke :) Me ni čist nič motilo, da so Pečjakovi, ker - zaaaajtrk! Uro in pol kasneje smo se v krmežljavem vremenu v Frankfurtu basali v obratno smer - z airbusa na bus in to je bil moj prvi polet. Edino, kar mi zares, ampak zareszares ni blo všeč je, da so okenčki v avionu tko majčkeni. A ne morjo po celi dolžini našraufat gor panoramskega stekla, pa da človk vidi, kam se pelje? Oziroma zakaj ne naredijo kar prozornega letala? Oziroma zakaj ne gremo kar peš :)

Zee Frankfurt - zee norenhaus

Po dveh urah sem bila torej po sili razmer pripravljena na upgrade na večje letališče. Zložili so nas itak pred vhodom, tko da vsaj tega nisem mogla zgrešit. Pa za vhodom je bila za enim pultom teta, ki je pomagala izgubljenim dušam. Seveda sem jaz to opazila šele potem, ko sem bila že konkretno izgubljena in sem že tretjič prikrožila tam mimo. Na tem mestu bi se rada zahvalila za svetovno ureditev, ki pravi, da kadar blodimo, vedno blodimo v krogu. Gotova sem, da me bo kakšen nesrečnik, ki je izgubljen v puščavi, zdajle sunil v rit, ampak meni je pomagalo. Kako naj pa vem, da se moram čekirat na malezijskem šalterju na terminalu pol kilometra proč, če pa vem samo, da se moram še enkrat čekirat? Dobr, v redu ... je res, da mi je to pred dvemi tedni blazno podrobno razložila kolegica, ampak sem uspela pozabit, a prav?

Frankfurt sem si zlo vzela k srcu. Ko sem se končno našla in sem vedela, kam moram it, sem imela čas še mal gledat okrog sebe. Tam so jih na checkinu res skoraj slekli do gat. Čevlje dol, hlače zavihat, prešlatat, razstavit ... mal me je spominjalo na vrsto, ko gredo živali v klavnico. Dve uri in pol, ki sem ju imela med leti, sta šli ko šus, pol za bit izgubljena in pol za marš do terminala na koncu sveta. Štacune v duty free območju so me (tko v mimohodu) totalno razočarale, ker prodajajo same nepotrebne in kičaste stvari, avtomati za pijačo so pa ausverkauft. Jim bom že dala ausverkauft, švabom šlampastim. Pa da gagnem od žeje.

Malezijci so mi čekirali zicek ob prehodu, boarding smo delali po kosih, da ne bi takoj zaštofali celega letala, pa pred vstopom imajo vedno complimentary cajtenge v ene petih jezikih, kar mi je blo zlo všeč. Lahko si mislite, da sem v KL prišla s tolk papirja, da bi si lahko tud brezdomsko postlala na kakšni klopci, če bi glih po golem slučaju čez noč udarila ledena doba. Sem pač sucker za potiskan papir. Na letalu smo dobili vsak svoj povšterček in dekco in potem ...

Zee skaj - is zee limit

... dvanajst ur direktnega leta. Par ur na desni ritnici, par ur na levi ritnici, par ur na trtici, parkrat na nogah, pa še ne gre ves cajt mim. Ob treh popoldan smo družno zahajali sonce, potem sem poskušala spat, pa mi ni glih ratovalo, potem sem se igrajčkala z osebnim video sistemom, ki ga ima vsak na razpolago, pa sem se vsakega filma naveličala po 20 minutah, mal sem playlisto sestavljala iz tistih sto CDjev, ki so na razpolago, mal sem igrice igrala, mal sem poljudne oddaje zijala, mal sem pa ravnodušno spremljala številke o letu, ki se prikazujejo na zaslonu na internem kanalu. Enajst kilometrov višine, tisoč kilometrov na uro hitrosti, desettisoč kilometrov poti, tolk do cilja, tolk je lokalni cajt, tolk je cajt tam, od koder smo prišli, pa še slikco aviončka premikajo po zemljevidu, da je ja bolj zanimivo. Nad Afganistanom smo leteli - how about that! Enkrat vmes mi je prišlo na misel, kako ubogi so ptički, ki na enajstih kilometrih nagazijo na boeing. Potem sem se spomnila, da tam gor lahko boeing nagazi samo na kakšnega letečega dinozavra in me je skrb minila.

Absolutno najbolj zanimiva stvar je bil futer. Najprej smo jedli kosilo. Pečeno ribo v česnovi omakci, kuhano zelenjavo in dušen riž, eno čudno sladico gresaste sorte, riževo solato z rakci in žemljo s putrom. Za plastik fantastik iz mikrovalovke presenetljivo dobro. Potem je bil sendvič s piščančjim namazom. Na koncu je bil pa še zajtrk. Vmešana jajca, piščančja hrenovka, rogljiček, jogurt in sadna solata. Zaključek? Naslednjič bom jedla vse azijsko, ker se da evropske stvari v plastičnem kontejnerčku velik bolj zafušat, kot eno ribo z rižem. Jajca so bila ... not jajca. Ne verjamem, da so azijska tolk drugačna od naših :) Torej so bla zanič.

Po ene osmih urah je bil zrak v letalu že tko suh, da sem imela nos tudi od znotraj komplet posušen. Kar naprej smo dobivali vodo in sok, ampak na dolge proge tudi to ne pomaga. Kljub temu, da sem zadost pila, mi ni blo treba v dvanajstih urah na stranišče, kar pomeni, da sem bla kot kaktus, ki pozauga vso vodo, še preden pride tri milimetre v zemljo. V KL, ko mi je nos spet spustil, sem izgledala, kot da sem prinesla s sabo kakšno hudo nalezljivo bolezen. Samo kengurujev nisem ven potegnila, ostalo pa vse. Letališče v KL je bilo prazno, prtljage mi niso izgubil, skoz immigration counter sem šla brez problemov (sploh niso pogledal, če imam mamila ... ode men smrtna kazen), šalter za taksi sem našla takoj, taksi tud ... kot da ne bi bla na drugem koncu sveta.

No pol, ko sem stopila skoz vrata letališča ven, me je pa mal manj kot kap. Sploh ni tko vroče, zrak za dihat je pa tolk gost, da te kar butne v ksiht. Potem zlezeš v taksi in ima tip klimo na deset stopinj. Potem zlezeš pred hotelom ven in spet tista vroča vlaga. Pa v hotel in spet klima na deset stopinj. V hotelu so me prijazno čekirali štir ure prej, kot piše na rezervaciji, da sem se lahko pospravila spat. Vse ostalo sem prestavila na kasneje, ker sem komaj stala na nogah, samo preden sem zlezla v svojo king sajz postlo, sem si še internet zrihtala. Da ne bo kdo v dvomih, kje so moje prioritete :)

Zdaj sem lepo v sobi na toplem, klimo imam izklopljeno, mal prej sem se vrnila z dveurnega pohoda po nakupovalnem centru za vogalom (šest ogromnih nadstropij, dve uri je trajalo samo, da sem se v zmernem tempu sprehodila mimo vseh izložb), ugotovila sem, da imam za istim vogalom tud park z vodometi in slavne Petronas Towers, založili so me s complimentary this in complimentary that, tko da mi ni treba nikamor it jest, ampak o teh stvareh bom naslednjič. Je pa hecno, ko ti privlečejo cel talar eksotike, ti pa nimaš pojma, kako se to je. Pa ne samo to. Kako hudiča guglaš eno stvar, če poznaš samo njen izgled?

Matr. Baš sam se razpisao. Ja nič. Je kar je. Zdej morm pa spat.

9 komentarjev:

Andraž pravi ...

Ej, svaka čast za pisanje. :) Si me nasmejala do amena.

Sam sem dal skozi že mnogo obiskov letališč a čisto vsakič sproti se zgodi kaj kar ni na sporedu, wishlisti ali pa kaj za kar ni šans da bi ti polepšalo in/ali olajšalo dan.

Tako da samo pogumno naprej! In ne pozabi pisati.

Dinozaver pravi ...

U! Avantura! Suspenz! Hepi end!
Delam si zapiske za primer svojega prvega poleta. Nestrpno čakam nadaljevanja.
Če boš na povratku opazila kakega letečega dinozavra, mu pomahaj! So čisto prijazni :)

Hirkani pravi ...

Vesela sem, da si srečno prispela. Upam, da te ne daje preveč jet-lag.

Sodeč po tem, da si dobila za zajtrk umešana jajca in hrenovko, si skoraj zagotovo letela z Lufthanso :)

A telovadbe proti trombozi niste imeli pa nič na sporedu? ;)

A je Frankfurt zee še vedno tko siv?

Hirkani pravi ...

Ahem, sej verjamem, da se počutiš kot Kolumb, odkrila si čisto nove dimenzije. Ampak morda bi se, zgodovine radi, lahko spomnili na Marka Pola? On je namreč šel na vzhod, Kolumb pa na zahod :)

ursa pravi ...

Telovadbe proti trombozi ni blo nič, ker smo leteli ponoči in je pol aviona spalo, luči so ble pa ugasnjene. Leteli smo z Air Malaysia, zanič zajtrk je bil posledica tega, da sem se ustrašila paradajzove omake (paradajz mi ni glih pri srcu) in sem se posledično odpovedala azijskemu zajtrku na račun jajc. Well ... nikol več.

Frankfurt je popolnoma brezvezno letališče, sploh v primerjavi s KLA. Edina dobra stvar je Sky Line do terminala, ko greš po luftu in se vidi vse naokol. KLA je ene stokrat bolj urejen, čeprav prijazni so pa na obeh koncih zlo. Pa v Frankfurtu je blo za povrh gnilo vreme.

Zdaj pa nimam več cajta tukaj časkat, ker me spod čakajo sveže žemlje za zajtrk :)

Anonimni pravi ...

Ursa,

ne pozabi pogledat v chinatown,
pa tudi njivoa železniška postaja je nekaj najbolj nenavadnega kar sem videla - čist odbita, taka pravljična ...

Najpomembneje pa je to:
Na štantih se lahko scenkaš na polovično ceno! Fino je bit le toliko fer, da se ne greš do konca pogajat, če ne misliš kupit - če misliš kupit pa VEDI, da so vse cene v resnini najmanj pol manjše. Torej vsa tehnična roba, majce, čevlji ...
Razprodaja -50% po malezijsko :))

Lep pozdrav,
Elastika

ana. pravi ...

jaz sem pa ena izmed tistih, ki (kljub temu, da si skoz pravim "ana, sedaj bos narocila pomaranc sok. al pa kokakolo. ja? jasno? lepo." ... in pride zena mim, vprasa kaj bomo in jaz ustrelim, kot da bi blo za stavo "paradajzov sok!!" :P
da bi na zemlji pila pradajzov sok? nikul. ne ga no srat. :P

Matej pravi ...

Urša, me veseli, da uspešno doletela. Lepo spravi Kuale pa Lumpe v red, pa še naprej lepo objavljaj poročilca.

Ana: ja, paradižnikov sok na letalu je super - sploh če vanj streseš poprčka, mmm. Na tleh res ni isto.

ka-ma pravi ...

Hej Ursa, sefica si! Zdaj pa predlagam naslednjo lekcijo, ko ze obvladas zacetne zadeve: Kako se na poletu nazaj prigrebst do upgrada za biznis klas! Ponavadi deluje, ce jim na check-inu pojokcas, kaksno grozno migreno imas, in da bi nujno nujno rabila nekaj uric dobrega spanja, kar je v ekonomiju nemogoce (khm, khm...)...ce bos naletela na kaksno dobro duso in bos dovolj zgodaj na check-inu, ti lahko rata. Se absolutno splaca! Super stoli, dovolj prostora, boljsa hrana....ce se ti da, poskusi!