četrtek, 08. februar 2007

Lost in Translation

Zadnjič enkrat (kolkrat sem že povedala, da je pri meni vedno vse zadnjič enkrat, tud če je že deset let nazaj?) sem brala Robijev zapis o Amsterdamu in se oborožena s še svežimi vtisi iz Kuala Lumpurja zraven prav fajn zabavala. Že takrat sem si rekla, da moram napisat identičen post o KL (ajde, malo razširjen ... ne morem jaz brez ekspanzije), ker so se mi nasprotja zdela tako hecna. No in tole bo (upam, ker se imam počas dost) zadnji post v celoti o Maleziji. Potem bi bil pa že čas, da se začnem razgledovat po novih ciljih. Takih in onakvih.

  • V KL nihče ne kolesari. Na svojega prvega kolesarja sem morala čakat petnajst dni, pa še ta se ni mogel peljat normalno, ker na cestah za kolesarje ni placa. Pri semaforjih, ki jih nihče ne upošteva, nenadnih menjavah smeri, ki jih nihče ne nakaže, plehnatih zastojih, kjer je med avti prostora ravno za enega pešca in podobnih stvareh, je kolesarjenje po KL opasno po život. Dobesedno. Za dobro vago sem tik pred odhodom nagazila še na drugega kolesarja, kar mi je onemogočilo razširjanje novice, da sem videla the last living KL cyclist. Sta pa oba izgledala podobno razcufana kot tisto, kar pobegne iz kupa smeti, tako da pomojem nismo daleč od resničnega the last living KL cyclist. Stvar je samo vprašanje časa.
  • V KL ni nosečnic. Je pa precej majhnih otrok. To trditev sem postavila v prvih desetih dneh in se že začela spraševat, kakšen eksotičen sistem za produkcijo mularije imajo. Žal se je trditev izkazala za resnično samo v prostoru, omejenem na tistih deset dni. Enajsti dan sem se spravila v nakupovalni center ob enajstih dopoldan namesto ob šestih popoldan in so mi nosečnice skakale pred oči izza vsakega vogala. Adijo zanimiva teorija (kater idiot pravzaprav deset dolgih dni po KL prešteva nosečnice? Butelj).
  • Praktično vsak Malezijec govori angleško. Problem je edino v tem, da tisto angleščino razumejo samo Azijci. Ako imate to srečo, da približno pripadate tistemu delu sveta, od koder engleski prihaja ... well, you are fucked. Ne pomaga "a lahko prosim poveste to počasi". Tud počaaaaasi ne pomaga. Ne prvič, ne tretjič, ne desetič. Pomaga črkovanje, ampak nekak ne narediš prav dobrega vtisa, če iz rokava privlečeš genialno idejo, da ti bi se pa pogovarjal črkovaje. Moja kitajska kolegica mi je hitela pripovedovat, da imajo odzad za kitajskim templjem TT. They've got what? TT. Um? Again? T-T! Oh well, maybe you should just show me ... Želve so imel. Turtles. TT. O slovnici sploh ne bi. Oni to ne rabijo sploh. Če v jedilnem listu piše Smoothies in jaz naročim mangovega, potem sem naročila one mango smoothies. Pišejo pa valjda kao što govoriš. Vse nekaj skrajšano. Ampak vsi govorijo angleško in to dejstvo je nad vsakim dvomom.
  • Ljudje so prijazni. Tukaj nimam kaj napisat, ker je to res. Nisem videla niti enega zoprnega Malezijca. Mogoče kakšnega mal naveličanega. Edino za tiste v črnino zavite mumije (menda iz Savdske Arabije), ki sem jih videla par, ne morem direktno potrdit, da so prijazne. But that's nothing a bit of induction couldn't take care of.
  • V KL je prometa, da se drek iz njega dela. Obvezni zastoji ikskrat na dan, ni važno ob kateri uri, tudi ob dveh zjutraj so bli opaženi. Ulice so običajno tripasovne avtoceste, obvezno enosmerne, da se je z avtom lažje izgubit. Ob prometnih konicah se zna zgodit, da se en pas spontano spremeni v parkplac. Semaforji so, pa jih noben ne upošteva, motoristov je kot listja in oni nikogar ne upoštevajo, pešadija rine čez cesto povsod, kjer je cesta ... kako jim rata ne imet ob robu cestišča trohnečih trupel, ki jih ne bi mogli dost hitro odvažat, mi še zdaj ni jasno. Ima da je čarolija.
  • Nikjer ni nobenih psov. Malezijci jih ne marajo in jih nimajo. Tudi jejo jih uradno ne, ampak neuradno se kje v kakšni temni nevarni uličici verjetno dajo dobit pasje specialitete na žaru. Mačke so bolj priljubljene (tudi ko so še žive), videla sem cele štiri, dve sem v navalu navdušenja celo ovekovečila za zanamce. Ker malezijske mačke so čist nekaj specialnega (itak). Eno sem videla na železniški postaji (izgledala je bolj jadno, mogoče je hotela emigrirat), tri pa v orchid parku, kjer so se pražile v senci. Malezijski domači ljubljenčki so ribe in ptičice. Dolgcajt.
  • V centru je polno gradbišč. Zaresnih in zahecnih. Sredi mesta je zapuščen zapor, ki se ga da lepo videt iz monoraila (ki gre po luftu). En kup nebotičnikov je oblečenih v odre, razrite zemlje je ogromno, sploh če zijaš dol s KL Tower, potem so pa za boljši vtis in poenotenje pokrajine na voljo še razriti in nikoli nazaj zakrpani pločniki, jaški brez pokrovov (tisti s pokrovi so booby traps, kjer čist zares lahko noter padeš), javna razsvetljava z žičnatim drobovjem na prepihu in razdrapana cestišča. Za dekoracijo so seveda smeti. Čut za estetiko je tam dol visoko razvit.
  • KL ima minimalno število mandatory stopnic. Za backup (pardon, frontup) so običajno lift, tekoče štenge ali tekoči trak. Štenge, ki ne tečejo, ne dirjajo in se nasploh ne ganejo z mesta, so jim nočna mora. It's a flat world outthere.
  • V azijski restavraciji (poleg ali namesto palčk) običajno dobiš za pomoč pri prehranjevanju vilice in žlico. Nikoli noža. Malezijci so genialci pri seciranju piščanca z vilico in žlico. Z vilico ga držijo, z žlico ga razsujejo. Potem gredo pa sem in tja v sort of fastfud špansko restavracijo, kjer jim dajo vilico in nož. Z vilico piščanca držijo, z nožem ga razsujejo, potem ga pa tudi z nožem nosijo v usta. Ampak mislim, da se je moja kitajska kolegica nad mano zabavala vsaj dvakrat toliko, kot jaz nad njeno uporabo noža, ko sem kapitulirala nad palčkami in šla med neandertalce. Suši je šel v buši via rokce. Prve inkarnacije piščancev tud. Kasneje sem se oklicala za master of one chopstick in se pred odhodom domov dodatno demonstrativno založila s palčkami. Naslednjič me ne bodo tko lahko ... bom vadila!
  • Arhitektura v KL? Ima svašta. Tolk je vse namešano in zmašeno skup, da izgleda že skor kot načrtovani kaos. Cerkve in templji na tavžent in en način. Tipično islamski dizajni. Objekti v malajskem slogu. Nebotičniki v steklu. Svetlo modrem (watch me roll my eyes). Al pa v rjavem kamnu. Mene arhitektonsko KL ni ravno navdušil. Par bajt mi je bilo res všeč, vse ostalo pa ... whatever. Visoke hiše mi še nikol niso bile všeč samo zato, ker so visoke.
  • Internet v KL? Hahaha. Bolj interpolž. Če ni doma vsaj ene oseminpetdesetkrat hitrejši (in cenejši), pol me lahk koklja za rit ugrizne. Za razvajence evropske sorte imajo tam intergolobjo pošto. Interobmetavanje s papirnimi kroglicami, kjer vsaka petnajsta zadane, ostalo je pa server timeout. Interplavanje po blatu. Interrikverc hoja po vseh štirih. Intergobavec, ki sta mu odpadli obe nogi in mora puzat po riti. Interčigumi. Interpatience is a virtue. Za službo so ble smetnje na liniji, za upload slik se je uporabljalo nespodobno besedišče, kakšnih packarij pa nismo iskal, ker če imajo na droge smrtno kazen, pol je treba bit tud na drugih področjih priden.
Dost bo. Translation: ne lub se mi več.

5 komentarjev:

Robi pravi ...

:)
Vidiš, kak s(m)o si različni...

Gaby pravi ...

Kolk si zapravla? Da vidim kolk moram nasparat?! :D

ursa pravi ...

Čak ... še deset dni do izpiska za plastik fantastik, pol bom pa ekstra zate sestavila približen spisek stroškov.

Freycha pravi ...

Sem jaz vedela, da me z razlogom ne zanimajo ti deli sveta...... Verjetno je zanimivo še videti za par dni....... pa še to bi se morala prepričati, da bi zdržala.....
No, tale spisek stroškov pa tudi mene zania ;-))

Gaby pravi ...

Ursa, zlata si! :) Hvala. Mislim, clovek si tezko predstavlja kaksni so realni stroski taksnega potovanja.