četrtek, 25. januar 2007

Oh, the places you'll go

Ker ta teden ne mislim imet več časa za pisarijo, se bom potrudila in bom zdajle spravila skup the best of tega tedna. Jutri grem namreč zganjat svoj zadnji šoping, zvečer se moram pospravit po kufrih, v soboto ponoči pa letim nazaj. Vsi foušeritni - upam, da ste zadovoljni. Lepo prosim, če doma prižgete sonce že jutri zjutraj, ker zime se pa ne bomo šli. Tud pogajanj se ne bomo šli. Če bo sneg, me ne bo ven iz letala. Tko!

Ok. Kaj sem še počela, razen da sem se razburjala nad vremenom doma ... za začetek dopusta sem šla v akvarij. Prvič sem tam okrog skakala že prvo soboto po svojem prihodu, ampak sobote so za kakršnekoli oglede (znotraj klimatiziranih prostorov) zgrešen dan. Ob sobotah se vsi in še njihove stare mame spravijo gledat točno iste stvari, ki bi jih šla gledat jaz in ko zagledam pred vhodom v akvarij hordo mularije, me akvarij rahlo mine. Torej sem šla v petek dopoldan, ko vse prazno je bilo. Krasna odločitev. Sovražim množice.

KL Aquario oglašujejo kot ogromen akvarij v centru mesta z ne vem kolk eksotičnimi ribami. V centru mesta je res. Ogromen ... not so much. Meni se je zdel nekaj srednjega. Tudi različnih rib nima toliko, da bi se človek od sreče začel solzit, ima pa par stvari, zaradi katerih ga lahko kar dolgo ohraniš v spominu (sploh če si kekec, kot jaz, in jih v življenju nisi videl preveč). Takoj za prvim vogalom je predstavljeno vzrejanje morskih želv. Teh v živo tako od blizu še nisem videla in nisem mogla verjet, da so tiste barve, ki jih pokaže televizija, resnične. Kot bi jih nekdo pobarval z barvico. Micene želvice, mal večje želvice, še mal večje želvice, orng želve ...



Ker je bil akvarij skoraj prazen in ker so bili ljudje tistega tipa, ki samo šibajo od ene šipe do druge, se je dalo živalce prav lepo opazovat, kako so firbčne in hodijo gledat, če je že futer tajm. V nekaterih bazenih so bile ribe in želve samo kakšnih deset centimetrov proč in so se hodile naslanjat na zidek in buljit vame. Pomojem smo se oboji šli živalski vrt :) V zatemnjenem prostoru, kjer so bili razstavljeni prebivalci morskih globin (a la nautilus), je bila v enem od okroglih akvarijev osamljena čudna srebrna riba, ki so ji iz plavuti rasli dolgi modri trakasti podaljški. Taka je bila, kot bi jo kdo v svilo oblekel. Najprej se je skrivala, potem mi je pa začela sledit, ko sem se sprehajala okrog njenega steklenega stolpa. Prav hecno se mi je zdelo, da se riba odziva na moje gibanje (čeprav je bila verjetno samo lačna).



Aquaria ima tudi precej dolg podvodni tunel, kjer ti nad glavo plavajo ogromni morski psi, en gigantski skat, par manjših skatkov s hecno surlo in en kup drugih rib. Meni se buljenje v domači akvarij z ribicami nikol ni zdelo kaj posebnega. No v tem tunelu mi je pa ratalo jasno, od kod ljudem ideja, da ribe pomirjajo. Človek bi kar stal tam in gledal, kako mu stvari plavajo nad glavo. Tolk dolgo sem čepela v tunelu, da me je paznik začel malo čudno gledat in se mi nekam hecno smejčkat. Naj bo srečen, da se nisem ulegla na tla in sred modrine začela meditirat.



Isti petek sem popoldan za svojo kitajsko kolegico odcapljala v Chinatown. Fotoaparatu je po treh slikah crknila baterija še preden sva to leglo ponarejene robe sploh dosegli (akvarij je zahteval svoj davek), zato od tam nimam slik. Kar je verjetno čist v redu, ker te v Chinatownu menda olajšajo odvečne robe, še preden se lahko obrneš in preveriš, kateri vetrc te je nalahno pobožal po rokici. Pravzaprav ne vem, zakaj sem morala to čudo nujno videt. Torbe, ure, cunje, parfumi, piratski DVDji. Na repeat. Cela ulica samih ponaredkov, kot kakšen italijanski plac z usnjenimi jaknami iz prejšnjega tisočletja blown out of proportion. Moji kolegici na ljubo bo eden od mojih sorodnikov hočeš nočeš požegnan z genuine T-shirt from Chinatown. Kva pa čem. Ekonomijo gostoljubne države gostiteljice je treba tud tko mal podpret.

Okradli me niso, je blo menda premal gužve :) Poleg tega tud od daleč ne ustrezam profilu premožne turistke srednjih let, ki se v Chinatownu navdušuje nad Gucci torbami in ki se ji splača spizdit denarnico. Sem pa na robu Chinatowna jedla v enem obcestnem pajzlu, kjer so bile mize obložene že s kakšno šesto ali sedmo plastjo maščobe, kjer je moja kolegica kao čiste šalce še enkrat spucala, preden mi je dovolila iz njih jest in kjer je smrdelo po pravkar z vročo vodo poparjenih kurjih truplih. Futer je bil pa dober.

Naslednji omembe vreden dogodek je bil moj treking po KL. Na lep sončen dan sem si zabila v glavo, da grem gledat mestne znamenitosti na drugi konec mesta. Monorail me je zategnil do zadnje postaje in od tam sem peš bluzila od ene gruče ceglov do druge.

Železniška postaja ...



... KTM postaja ...



... National Museum, od katerega ni slik, ker se mi ni zdel nič posebnega (mam rajš žabice in ribice), meni najbolj kul izgledajoča stavba v celem KL (tista ta visoka, kva je noter, sem pozabila, verjetno kakšne pisarne, tisto pisano na levi je pa sodišče) ...



... Sultan Abdul Samad Building (še zmer sodišče).



Potem sem imela siesto in sem mal posedala v senci na klopci na robu Merdeka square (oziroma sem bla tolk skurjena od sonca, da sem s klopce samo še nemočno bingljala), nakar sem po temeljitem preučevanju zemljevida in ugotovitvi, da tam mimo ne pelje nič pametnega razen taksijev in da sem itak čist napaljena na šetuckanje, soglasno sprejela odločitev, da udarim en marš na drugi konec mesta. Do hotela sem prišla brez problemov, edine žrtve mojega športnega duha so bile moje cunje, ki so bile za ožet. Na žalost taka pozitivna bilanca ni zdržala niti dve uri. Po dveh urah sem namreč mal bolj orng pogledala v špegel in ugotovila, da imam napačno barvo. Roza. Od takrat se mi domačini, ki po soncu in po dežju hodijo z isto marelo, ne zdijo več tolk smešni. Krema za sončenje tukaj bolj eno figo pomaga. No ja, mogoče bi blo kaj boljš, če bi imela faktor 75 namesto 15.

En dan po trekingu sem se s svojo kitajsko kolegico zmenila za pohod po KL parkih. Na vsak način sem hotela videt slavni Bird Park in ker je zraven še en kup drugih parkov, sem svojim načrtom priklopila še Butterfly Park, Hibiscus Park in Orchid Park. Vnaprej lahko povem, da je bil Orchid Park za en drek, najlepše orhideje so imeli v prodajalni, kjer so za vsako poslikano fotko hoteli imet en ringit. As if. Nema. Hibiscus Park je bil minimalno boljši, ker je cvetelo mal več hibiskusov kot orhidej, ampak tud ta me nekak ni hudo navdušil. Butterfly Park je bil fajn, ker so imeli poleg metuljev, med katerimi se lahko sprehajaš, na ogled tudi par živih gigantskih insektov (how about polmetrski paličnjak?) in en kup še večjih na bucke nataknjenih.

In Bird Park ... je mal zastarel, mal umazan, mal smrdljiv, z visoko vstopnino, ampak ima zanimivo zbirko ptičev, sploh dober je pa tisti del, kjer se šetaš med prostoletečimi, ko v bistvu ne veš, a oni tebi sledijo, al ti slediš njim. Vsekakor imajo gigantske dreke in samo sreči se imam zahvalit, da me ni noben zadel. A vas je že kdaj preganjal pav? Tko, da se je na sredo poti postavil, razprl svoj rep in se krakajoče vrtel okol svoje osi? Mene je :)



Drugač so pa ptičice bolj miroljubne in nekatere se celo pustijo od blizu nadlegovat.



No, tolk imam za zdaj za prijavit in to naj bi bil zadnji opečen pozdrav iz Malezije. Naslednjič bom že obujala spomine od doma.

7 komentarjev:

ka-ma pravi ...

Ocitno si bila pavu tako zelo vsec, da ti je zaplesal svoj snubitveni ples ;)

Kar se pa skuhanosti na soncu tice...khmmm, draga moja, a ti nisem enkrat decembra povedala, da rabis kapo ali pa klobuk? No, seveda, tudi marela je kul! Nic ne ubogas! Tsk, tsk, tsk!

ambala pravi ...

Eni morajo vse izkusiti na lastni koži, a? hihi ;)

cmoka

ursa pravi ...

Kar se skuhanosti na soncu tiče ... se bom naredila, da sem sedela na ušesima :) Sem mela pa vedno s sabo brisačko!

Štirinajst dni je blo oblačno. Od sonca samo sem pa tja kakšen S. Krema za sončenje se mi je zdela kot še ena tuba, ki sem jo čist brezveze vlačila s sabo. In pol na tisti dan (ok, dva), ko se spravim zganjat treking, nažiga od zgoraj, kot da nima kaj druzga počet. Kapa? Eh. It must have slipped my mind :)

Drugač pa - dons sem pokala. Na kufer sem se morala usest, da sem ga zaprla. Stoprocentno ima par kil preveč. Vse, na kar nisem bla čustveno navezana, sem pustila v hotelski sobi. Moram začet potovat v biznis klas. Dvejst kil limita za prtljago je popolnoma premal.

Zdajle bluzim v klimatiziranem hotelskem pritličju, bingljam na zastonj internetu, se nažiram s svojimi zadnjimi mango smoothies in čakam, da bo ura osem, ko grem na letališče. Zdajle je ura ena ...

Lena pravi ...

Ah ti revež; prav nič ti ne privoščim konca počitnic, ampak tako pač je. Sicer pa je bolje doživeti konec počitnic, kot pa le-teh sploh ne imeti :)
No, kakorkoli že: WELCOME HOME in srečno pot nazaj!
P.S.
Imaš srečo, danes je sonček in jutri bo verjetno tudi :)

Anonimni pravi ...

Srečno pot domov!

Freycha pravi ...

Upam, da si varno prispela domov.....

Black Betty pravi ...

Glede na to kar je obljubljana v primeru zime in glede na to, da je Brnik pobelil sneg, se še vedno skriva v avjonu ;)