torek, 6. junij 2006

Rise and shine

Kako gre že tisto o poležavanju na lovorovih vencih? No men do lovorovega venca manjka še konkretno dost, oziroma če smo eksaktni, mi manjka točno (lovorov venec - lovorov list), ampak to me vseen ne bo zadržalo, da se ne bi v vsej svoji dolžini in širini raztegnila čez ta en lovorov list. In upala, da bo zdržal.

Včeraj sem do pol enih zjutraj pacala po mašini in se pregovarjala z Wordom, nakar sem šla spat, zato da sem lahko OB PETIH ZJUTRAJ uprizorila čudežno vstajenje in šla še za pol ure dremat na bicikel. Od pasu dol sem se šla Giro, od pasu gor sem se šla zimsko spanje. Na srečo mi je pet pred pol ure crknila baterija v mp3 playerju, kar me je ravno tolk spravilo v slabo voljo, da sem se ob pravem času zvalila z bicikla in po stopnicah v klet pod tuš. V službi sem bila na ponedeljkovo jutro edino zbujeno bitje in sem s svojo hiperaktivnostjo spravljala ob živce vsakogar, ki me je hotel pet sekund gledat. Zraven copypastanja in kodiranja sem si jodlala tisto, kar sem zjutraj poslušala na biciklu, če se ravno nisem spomnila ničesar že uglasbljenega, sem pa kar kodo sproti spravljala v note.

Tisto bedasto službeno stvar, zarad katere me je prejšnjo noč mašina zafrkavala, sem imela spacano in v mašno zapakirano do enajstih, potem sem ob opoldanskem sendviču gledala šolski posnetek obdukcije, ki mi ga je fwdjal kolega (kdo ob sendviču razmišlja o barvi možganov torej na tem mestu postane retorično vprašanje), svojo dozo dnevnega izobraževanja pa sem na žalost morala zaključit tam nekje pri jetrih, ker je bil posnetek naprej pokvarjen. Zaradi fenomenalne organiziranosti razdelitve dela do konca šihta nisem imela več kaj počet, zato sem šla v avto po svoj izvod bukle za pripravo na maturo in sem za zabavo rešila do konca naloge od zaporedij (ampak ne, to ni isto kot branje slovarja. Slovar je za dušo, naloge za maturo so pa za pomoč tistim less fortunate oziroma tistim more lazy).

Ob štirih popoldan me je moja hiperaktivnost začela počas zapuščat, tako da sem se bolj z muko privlekla skoz popoldanski šihtek, kjer sem suvereno odpredavala nekdaj osovraženi obrestni račun, s katerim sva do zdaj že skor siamska dvojčka. Nato sem se za vsemi ******** (<- grda beseda) turisti odcijazila proti domu, zamudila štacuno, se doma s pojemajočimi mentalnimi močmi parkirala pred ekran, napisala dva (2!) mejla, nakucala prejšnji rahlo zblojeni post za v blog, čakala na instant gratification ob postanju, ki ga jasno ni blo (le kdo bere bloge in piše komentarje v ponedeljek ob enajstih ponoč ...) in se ob spoznanju, da sem ne samo besno zmatrana ampak tud čist prismuknjena, spravila spat.

A ste že opečeni od močnih žarkov mojih neverjetnih dosežkov, v katerih se imate možnost sončit? :) Saj sem vedla, da boste čist navdušeni, zato vam pa nisem hotla odtegnit tega slavospeva lastni produktivnosti.

Danes ... danes je pa druga zgodba. Iz postle so me moral deset minut po zvonjenju budilke zvlečt za peto, zunaj je dež in v sendvič avtomatu še zmer ni niti enega sendviča. Da ne omenjamo dejstva, da se tisti posnetek še zmer ustavi pri jetrih ...

6 komentarjev:

Mayhem pravi ...

Ej tud jst že en dan čakam na ta instant gratification pa kr noče prit :D kwa vam je folk dejte komentirat! :)))

Sam opažam, ko kaj napišem iz sebe ni nobenih komentarjev. Ko pa pišem neumnosti jih pa ne manjka. Svašta.

ursa pravi ...

V bistvu ... je to vse logično :)

Tisto, kar nam osebnega po glavi hodi, je tko individualno, da je težko komentirat. Pač je tam in se sprehaja naokol in tretji osebi je težko dat zraven kakšen konstruktiven dodatek na tako razmišljanje. Vreme je pa isto za vse in lahk vsi naenkrat po njem pljuvamo ...

Meni je najbolj simpatično blesavo, kako jaz pričakujem tisto takojšnjo potrditev, kadar obesim na blog kakšno kvazi mal bolj globoko al pa subjektivno ugotovitev ... čeprav se v istem trenutku zavedam, da je že to, da kdo zastopi, kar nabluzim, kar fajn dosežek.

Instant gratification v glavnem rulz!

Anonimni pravi ...

U lajfu je tako, kot da bi se vozil po sinusni krivulji: malo gor, malo dol, včasih si na vrhu, včasih pa na dnu.

Čakanje na komentarje na blogu je povsem neproduktivno. Sama blogam še ne deset dni, pa sem že ugotovila, da: kadar hodim čekirat ali je kakšen nov komentar, komentarja zagotovo ni. Če ugasnem računalnik in grem naokoli, ali grem spat ali kaj drugega počet in potem na vsake kvatre prečekiram: komentar je.

Mayhem pravi ...

Nehote mi ob tem komentarju pade na pamet izjava "Dobro jutro, Kolumb!"

ana. pravi ...

comments make the kid in me do the happy dance :)

Lilit pravi ...

Ma, ce rabis lovor, imam pri nas na dvoriscu 3 velike grme... ti samo reci ;)