sobota, 03. junij 2006

Anatomija, drugič

Men se še zmer jagajo enake misli po buči ...

Zadnjič, ko sem napisala tisti post o dobrodelnosti, sem šla kmalu za tem s psom ven in me je sredi sprehoda srečal odgovor na vprašanje, zakaj je smiselno dajat vnaprej. Potem sem na to pozabila, dokler nisem dobila mejla, katerega fragment si bom sposodila za tole filozofiranje.

Kaj pa je nam kdo kdaj dal.

Hm. A se ljudje to velikokrat sprašujete? Pač vprašam, ker jaz se ne. Nesmiselno se mi zdi pogojevat svojo pomoč s tujo, ker enkrat mora nekdo začet in če se čaka na druge, drugi so pa enaki kot mi, potem nikol ne bo nihče začel. Ko rabiš en prst, ki te potegne iz luže in nimaš okrog sebe ljudi, ki so ti po eni nevidni človeški kodi skoraj dolžni pomagat (zaradi krvi, zaradi ljubezni, zaradi ostalih stvari, ki nas povezujejo), ti bosta pomagala samo dva tipa ljudi. Tisti, ki jim je že kdo kdaj kar tako pomagal in tisti, ki kar tako pomagajo. Vedno se vse začne pri tistih, ki to počnejo brez razloga. Zakaj ne bi bla taka tud jaz? Tudi če mi ni še nikoli nihče česa dal.

Nekako upam, da se bo tudi zame kdo našel, ko bom rabila pomoč. Kako bi imelo sploh smisel upat na kaj takega, če ne bi bila najprej jaz pripravljena stegnit roko za koga drugega? Če ne bi hotela sproducirat začetka, zaradi katerega bi se mogoče iz lera v prvo prestavo spravil še kdo drug? A ste že kdaj slišali, ko se za koga, ki ni naredil v življenju ničesar dobrega pravi, kako sploh lahko pričakuje, da se bo kdo postavil na njegovo stran, če je bil pa do takrat navadna zlobna pijavka? Mene zanima tudi, kako lahko nekdo, ki je celo življenje samo čakal, pričakuje, da se bo kdo na njegovo stran postavil.

Sploh pa ne vem, kaj je tak problem. Kar naprej poslušam, kako so na občini zoprni, v štacuni nesramni, na busu grozni, na pošti tečni, na banki neprijazni in tako dalje in naprej. Na kateri banki/pošti/občini? Na tistih, kamor hodim jaz, so čist v redu. In v tistih štacunah, ki jih jaz od znotraj gledam, so tudi čist prijazni. Trik pri vsem skupaj je, da morate vi noter prit prijazni in z nasmehom, al pa vsaj ne zoprni in zajedljivi. In da lepo pozdravite in prijazno prosite, če vam lahk pomagajo. Saj ni treba bit osladen, ampak tako se pa tud ni treba obnašat, kot da so vsi vaši sužnji. Prijaznost se meni zdi zelo podcenjena stvar ...

Se spomnim svoje bivše jutranje štacune sred Ljubljane. Ko sem začela tja hodit, so bile zjutraj ob sedmih vse prodajalke čudne, nobena ni odzdravila, nobena se ni pet posto brigala za kogarkoli okrog sebe. En mesec kasneje nisem mogla it mimo nobene brez da bi me pozdravila, na salami sem se menila o vremenu, na kruhu sem razpravljala o tem, katere žemlje so mi všeč in na zelenjavi so mi pomagal iskat manjkajoče kode. Ne samo, da so mi rekli dobro jutro, tud adijo in lep dan so mi rekli. Pol leta kasnej mi je nabavna za jogurte s Hrvaške rihtala plato tistih, ki so mi bili edini všeč, na kruhu so bile vedno ob sedmih najprej pečene "moje" žemlje, na zelenjavi so mi šli ekstra po sveže grozdje in paradajz, ker menda tisto v polici ni blo v redu in na blagajni so mi, kadar ni blo gužve, še vse v vrečko spakirali. Vse to zarad dober dan in kakšnega nasmeha. Kdaj je pa vam kakšna noname prodajalka iz vaše standardne štacune nazadnje mahala na sred ceste? Nič ne pomaga, mal bolj prijazno se boste moral začet držat :)

Jaz sem mali oranžni trol, niti lep, niti grd in zagotovo vreden pozabe. Če se me kdo spomni, se me zagotovo ne zarad moje zunanje podobe. Če mi kdo naredi kaj lepega, mi zagotovo ne zato, ker ga je ganila moja lepota, ali ker je mislil, da bo od mene lahko potegnil kakšno korist. Enostavno ne izgledam tako. Ampak očitno znam zavohat točno tiste place, kjer mi bo kdo pomagal in bil do mene prijazen. Go figure ...

Mene moja prijaznost čist nič ne boli.

5 komentarjev:

Ulala pravi ...

se strinjam.. zanč mi je v tasocialni trgovini z blagom na prešrecu (začne se na c) ena prodajalka, ker sem bila prijazna do nje, kos blaga naskrivaj kar stlačla v torbico, medtem ko sem vriskala, da to pa ne, kaj če je kdo vidu in grem v zapor ;)) sem mimo varnostnika čist neopazno in nesumljivo varno odšprintala ven, če vas zanima!

Ulala pravi ...

pa tudi na busu mi že ni bilo treba dat žetona, ker sem voznika lepo pozdravila ;)) kaka priliznjenka sem!

urban pravi ...

Meni tudi še ni uspelo odkriti v katerih ustanovah se vsi ti sitni ljudje skrivajo.
Se pa še zdaj spomnim 60-letnega gospoda ki je kihnil sredi stare Ljubljane. Jaz avtomatično 'Na zdravje', on 'Hvala'. Prav polepšalo mi(mu?) je dan.

bežeči norec pravi ...

Samo podpišem se lahko pod ta zapis. KisloGlisto za predsednico! :)

LONELY RIDERka pravi ...

true, true... (mogla sem se pofockat, ceprov nimam 5 besed za dodat ;))