sreda, 28. junij 2006

And if only you could see into me

Tole ne bo glih kakšen briljanten zapis. Bolj put it out, put it out already. Ker v bistvu bi, ampak mogoče ne bi, na koncu pa vseeno bi. Pisala sem gor, namreč. No ja ... noben ne bo grdo gledan, če obupa na sred močvirja. Vam je vnaprej odpuščeno. Te dni smo do obupavanja neobičajno razumevajoči ...



Zadnje čase mi ne gre glih dobr. Saj bi nalimala krivdo vročini, ampak dejstvo je, da vročina ni nič kriva, sploh ker od sedmih zjutraj do sedmih zvečer hladim rit v prijazno klimatizirani pisarni in tistih pet minut, ko zunaj čakam, da se avto shladi, ni omembe vrednih. Se mi zdi, da mi je v zadnjih desetih dneh švic po hrbtu tekel samo od bicikla, od temperatur nad trideset pa niti enkrat. Za vikend, ko sem se pod domačim jabkom senčila v ležalniku, mi je blo celo hladno. V svoj zagovor naj povem, da so takrat sonce prekrili oblaki in je med bajtami prav nesramno pihalo. Sem šla sred poletja pri tropskih temperaturah po termovelur, da sem se z ene strani zadelala in sem lahko pokrita dremala naprej. Vreme men ne more do živega. Vsaj dokler ne prilezemo do kakšnih 40 stopinj.

Ne gre mi dobr zarad mojega standardnega razloga - človeških relacij, ki nočejo plesat niti približno kot moja frula diktira. Jaz bi eno, nekdo drug bi drugo, jaz se grem kompromise, nekdo drug se noče it kompromisov, potem jaz ugotovim, da pri tako kooperativnem nekom drugem ne mislim it s svojimi kompromisi čisto do konca in smo takoj na no man's land goli in bosi. In pol mene zvija po prsnem košu, kot da me bo zdaj zdaj infarkt. Saj ne, da je to kaj posebej novega. Periodičen pojav. Čustveno plimovanje. Moja šibka točka. Kar mi gre na živce ni to, da me nekaj takega boli - zarad tega se kvečjemu počutim mal bolj človeško. Na živce mi gre, da me tolk boli, da mi vsake toliko časa paralizira možgane, ki potem kot besen hrček gonijo svoj plastični vrtiljak in se ne znajo rešit iz začaranega kroga. In tako par ur, potem odmor. Nakar naslednjih par ur.

Moje papirnato odlagališče kisline in žalosti je zasuto z repetitivnim bljuzom o moji bolečini. Letos je prvič, da zares odkrivam terapevtski vidik pisanja. Pisala sem vedno, ampak vedno nekaj podobnega, kot je tale moj blog. Še ko sem si dopovedovala, da pišem dnevnik in to samo zase, sem podzavestno pisala za druge. Mal cenzurirano, mal olepševalno, mal komično, mal svašta, samo da se slučajno ne vidi skoz ostri rob resnice, enkrat brutalno napadalne, drugič samomorilsko pesimistične. Mehke konture morajo bit. In užitno za brat. Ne znam povedat, kdaj se mi je ta potreba po "lepoti" in dovršenosti izgubila in sem začela v svojih psihotičnih trenutkih (ki jim pravim psihotični, ker so tako nasprotujoči moji običajni ležernosti in flegmatizmu in ne ker bi bili zares psihotični) pisat stream of thoughts. Od danes na jutri je ratalo in mi ni bilo več pomembno, a so moje krace berljive, ali je zamik tri spaceke al tri vrste (ja, o papirju se zgovarjamo), ali vsak stavek začnem z isto besedo in ali na enem listu petkrat ponovim isto ugotovitev.

To moje miselno prepucavanje je verjetno še zmer pogojno užitno za brat, čeprav se vrti v ozkih krogih al pa kar na mestu cepeta. Pa to ni tisto, kar je zanimivo. Zgodaj popoldan me vsako uro enkrat zagrabi obup, jaz zagrabim svoj zvezek in pisalce in v desetih minutah nakracam eno stran. Sred pisanja kode odplenkam en literarni vložek in tako kakšnih petkrat zapovrstjo. Seciram eno in isto stvar na miljon in en način. In to pomaga. Vsaj za tisto eno uro do naslednjič nisem več tolk žalostaaan. In tolk razdražljiv. In pesimističen.

Kakšne poti vse najdemo za samozdravljenje in za knockoutiranje tistega, kar nas razžira od znotraj. Bicikel pomaga. Grizenje tinte tud. Age of Empires pa ne. In učenje assemblyja pomaga tko na pol. Ker so moji bizarni možgani lačni obskurnega znanja tud kadar šepajo okol na berglah.



Kdor čaka na moj mejl ... well ... to je vzrok, da ga še nisem sproducirala. Bo ratalo, seveda bo ratalo, samo da mi uspe ulovit mal optimizma. Ker zelo rada komuniciram, ampak včasih me življenje najde na levi nogi in takrat bolj slabo vidim, še mal slabše slišim, za povrh sem pa še brez glasu.

... this constant compromise between thinking and breathing ...

5 komentarjev:

Monsignour Chewapchich pravi ...

Včasih ne mormo z glavo skoz zid. Men se tud določene nebuloze u lifeu dogajajo, ki niso pod mojo taktirko oz če bi ble, si upam jajca dat na tnalo da ne bi ble nebuloze .. tko da počas .. time will tell .. ;)
Upam da pri tebi čim prej .. jest čakam k bebec .. pa se nič ne spremeni .. hihi

Ulala pravi ...

ja!

in upam, da ti bo šlo čimprej mimo!

Lilit pravi ...

Ha. Meni pa je ravno AoE pomagal. Ampak dvojka.

Mayhem pravi ...

Igrce pomagajo sam ubit cajt.

Lilit pravi ...

Sej. Za samozdravljenje rabis cajt, med katerim ne mislis na stvari, katerih se moras ozdravit. Igrice so zakon.