sobota, 24. junij 2006

Oddam dlako

Cel dan sem matrala psa. Ok, dobr ... ne čist cel dan, ampak vsaj psu se je verjetno tko zdelo. Pa men tud na trenutke, ko me je hrbet bolel. Vam bom zaupala eno neovrgljivo pasjo resnico, v katero sem začela verjet šele v zadnjem letu, kljub temu, da ima moj pes na grbi že trinajst pomladi. Roko dam v ogenj, da ta resnica drži za kokeršpanjele. Za ostale pa ne vem.

Ko je bla moja kokeršpanjelka še pasja tinejdžerka in se je ravno začenjala redno gonit, sem intenzivno razmišljala, da bi jo dala sterilizirat. V našem blokovskem naselju si moral namreč imet v tistih treh vročih tednih s sabo na pasjem sprehodu vsaj krepelce in mal municije v žepu, če si se hotel prebit skoz prve bojne vrste blokovskih psov. Saj ne, da jih je blo treba kaj prida obmetavat ... so se lepše obnašali že, če si prvi objekt vrgel tri metre mimo njih. Samo da so vedeli, da jih imaš s čim obmetavat, pa so ti lepo sledili na varni razdalji in čakali na svojo šanso. Če bi vedeli, kako slabo ciljam na karkoli, kar je dlje od pol metra, ne bi hodili tolk daleč. Kar samo potrjuje teorijo, da je vse v imidžu in da silikonske joške niso tolk napačna stvar :)

No torej - s svojo jako pametno idejo o sterilizaciji sem prišla k veterinarju in njegovi ženi, ki mojega psa redno striže (yup, moj pes ima svojega frizerja. Mhm, stane nekaj podobnega, kot moj. Ne, ne zdi se mi pametno cucija strižt lastnoročno. Been there, done that, ain't going back). S sabo sem imela svojo pasjo princeso, ki je (včasih bila) res lep primerek in oni parček me je z mojo idejo vred na mestu sfaširal v tla, da tega pa res ne smem naredit. Njun argument - v roku enega leta ratajo kot scufane metle in od lepe svilnate dlake ne ostane nič, da o ostalih problemih zaradi pomanjkanja hormonov sploh ne govorimo. Malo se mi je nenavadno zdelo, da me je od sterilizacije odvračal ravno veterinar, ki menda tudi od tega živi, ampak sem se dala vsaj začasno pregovorit. Potem sem skoraj vsako leto na enem od štirih striženj iz naftalina potegnila to isto idejo, ker sem imela poln kufer blokovske pasje srenje, pa me je gospa pasja frizerka vedno uspela spreobrnit. Zraven sem si sicer mislila, da se ji tisto o dlaki sanja, ampak hkrati je blo pa ravno takrat vedno obdobje brez gonje in stvar ni bla tako pereča.

Fast forward do lani ... moj pes začne kazat simptome, zarad katerih ga samo popokam in odvlečem na kliniko. Zagnojena maternica in posledično popolna sterilizacija, pa še srečo ste imeli, da niste še kakšen dan čakali. Pes je po treh dneh spet her old self, meni pa tud od daleč ne pride na misel, da sem končno prišla do tistega, o čemer sem priložnostno razmišljala prejšnjih deset let. Do kakšnega pol leta kasneje, ko začne redno česanje ratovat redno mučenje.

Danes je stvar taka, da je pasja kolegica še vedno pasja princesa, ampak manj po izgledu kot po karakterju. Vsa dlaka ji je mutirala v ... zombi dlako. Če popolnoma razčesana popolnoma pri miru stoji sredi vrta in slučajno okrog nje zapiha popolnoma nežen vetrc, se bo njeni dlaki uspelo nazaj zvozljat. Vsaj meni se tko zdi. Češemo se kar naprej, zvozlani smo kar naprej, blesave puhaste dlake je vedno več, pes pa resnično izgleda kot razcufano omelo. Who knew ... tista dva sta imela res prav.

V glavnem zdaj veste eno stvar več. Ne dajat sterilizirat kokeršpanjelov, če niste temeljito pripravljeni na boj z izvanzemaljci v njihovi dlaki. Meni je za izgled mojega psa relativno vseeno, ker ga nimam zarad lepote, ampak ni mi pa vseeno, da moram reveža matrat z neskončnim česanjem, ki ni nikol več prijetno, kot je blo prvih dvanajst let. Učite se na tujih napakah.

No, to sem danes on and off počela cel dan. Aja ... pa digić mam nov. Evo moje sveže svežcane barve las za pokušino. Naslednjič bomo pa mogoče prigurali že do kakšnega nohta :)

9 komentarjev:

Gaby pravi ...

Ampak psu pomojem pase tole krtacenje ves..

Kaksen digic mas?

Mayhem pravi ...

hvala bogu, da jst nimam psa..

ursa pravi ...

Eh gaby, pes bi rajš kaj drugega :) Recimo nič česanja, pa vseen nagrado za česanje ... to je btw drugi minus sterilizacije. Moj po čudežu nikoli požrešen kokeršpanjel se je preobrazil v vrečo brez dna.

Digič je pa Canon IXUS 800 IS. Mini škatlca za v žep.

Monsignour Chewapchich pravi ...

sem vidu kwa nardi kokršpanjelu ja .. he he .. tak fluffy little dog je ratala .. LOL .. pa skoz so jo vozil k freizerju .. hihi

Mayhem pravi ...

ps je tko kot otrok.. sam da otrok (ponavad) enkrat odraste in lohk sam skrbi zase :) še 1x, hvala bogu da nismo nikol mel psa in ga tud ne mislm met v kraktem..

Lilit pravi ...

Jaz sem bila pa ziher, zaradi barve, ta je to dlaka tvoje psice ;)

mayhem: enim je pa ravno to vsec, da nikoli ne odraste ;) poleg tega so uporabni se za kaj drugega kot samo cesanje in dosmrtno skrb :)

Mayhem pravi ...

Ja, za čuvat hišo, ovce past, pomagat pr lovu, sanke vlečt.. ampak kok mestnih psov to počne? :P

Ulala pravi ...

mal se kvaliteta dlak tudi z leti spremeni, I guess... našga je blo treba skos česat in vse je bilo sfoclano, pa je bil dec ;))

vsec mi je tvoja barva las. ko sem jaz imela taksno, se mi je lesk tolk hitro spral, do konca ven pa ni sla. to mors pol res skos osevzevati. ce se ti da...

ursa pravi ...

Ulala ... na enih šest tednov je pa res treba na novo prefarbat (pri vsakodnevnem pranju butice). Drugač se pa tud po dveh mesecih še ne spere tolk, da ne bi bla spodobno oranžna. To ima moja frizerka ene svoje bojne barve, ker prej pri nobeni ni zdržalo dlje, kot par tednov ... in to pri predhodnem napadu s peroksidom, česar zdaj ni.