četrtek, 29. junij 2006

You are not the boss of me!

Bom jaz rajš mal tu gor pisala. Moj pesimizem danes na papirju dobiva mlade, pa je boljš, če se držim proč od papirja.



V življenju sem imela tri razgovore za službo. Aja, naj najprej ponovim, da sem en tak hecen primerek, ki ga službe iščejo same. In naj naprej razložim, da je ta pojav hecen zato, ker od mene ne kaplja briljanca in ker nimam za sabo v vrsti en kup upajočih, ki samo čakajo, da se bom izvolila spomnit, da bi zamenjala šiht, zato da bi me oni lahko posvojili. Čist običajna sem, brez kakšnih hudih posebnih kvalifikacij (z izjemo tega, da bi verjetno od pretiranega buljenja v zanimive medicinske stvari znala razparcelirat človeka skoraj a la patolog ... al pa vsaj a la mesar :)).

Nikol še nisem poslala prošnje za službo. Ko se mi je začelo sanjat, da bi poiskala prvo, sem šla za hec s kolegico na tisto, kar je včasih bil sejem TopJob, kjer sem pomolila nos v edini boks, ki mi je bil zanimiv in se primajala nazaj s terminom za razgovor v žepu. Na razgovoru sem padla v debato s človekom, ki je imel za sabo isti faks kot jaz, kar pomeni, da sva drug drugemu na pol brala misli in so nama bili smešni isti vici. Iz tiste sobe sem prišla s poletno prakso v žepu, ki je po mojem zaključenem absolventskem stažu direktno mutirala v redno zaposlitev. Brez poskusnega roka.

Ko sem letos prvič resno začela razmišljat o menjavi službe, me je približno en teden po začetni misli poklical znanec, ki ima firmo in se mu je zdelo, da mu manjka ena Urša. In sem šla na "razgovor", ki je bil v resnici čvek ob kavi, kjer smo si vzajemno razlagali, kaj lahko damo. Jaz možgane, oni opremo. Jaz cajt, oni svoje znanje. Več je blo prepričevanja, da so oni zadost dobri zame, kot je blo ugotavljanja, al sem jaz dovolj dobra zanje. Prav komična situacija je bila. No na žalost se je s to službo nekaj zapletlo in je treba nanjo malo čakat (kolk malo, se ne ve), ampak ker bi jaz resnično rada letos menjala šiht, sem se po par mesecih začela razgledovat naprej. In kdo bi si mislil ... še tretja je cepnila z neba. Moram priznat, da sem tokrat prvič na lastni koži čutila, kako verjetno izgledajo običajni razgovori.

Potrkam, stopim v stekleno pisarno, dam tipu roko in se predstavim. Ne poznam ga, ker je nadrejeni od nekoga, ki se je spomnil, da bi jaz mogoče pasala k njim (same old pattern, eh). Pove mi nekaj o tem, kar počnejo in me vpraša, kaj sem do zdaj jaz počela. Mu naštejem svoj ne preveč ampak tud ne premalo impresiven spisek in on si vse pridno zapiše. Nakar me vpraša, če bi bla pripravljena delat preizkus. Ja itak ... kakšnega pa? In se tip znebi neumnosti, zarad katere ga imam na sumu, da zares ni imel pojma o tem, kaj pravzaprav pomenijo stvari na spisku mojih znanj. Rad bi me preizkusil, kako hitro se privadim na nov programski jezik in to na enem brezveznem jajcu, ki ga poleg tega, da je brezvezen, ne poznam (oziroma ga poznam ravno tolk, da vem, da je brezvezen jajc). Ne bo preizkušal, če znam razmišljat in če obvladam kakšno uporabno programersko tehniko, ne zanima ga, če znam pisat kodo, ki ima rep in glavo in dela prav, zanima ga, če znam prav postavit vejice in podpičja v programskem jeziku, ki ga ne morem vnaprej poznat, ker je tipičen za točno določeno področje, ki me do zdaj še ni videlo. Ampak ok, whatever. Naj dela zarad mene test barve mojih oči, če se mu zdi, da bo iz tega lahko izpeljal, kolk sem vredna kot njegov zaposleni.

Potem je šlo vse samo še navzdol. Obnašal se je, kot da moram izključno jaz dokazat, da sem dovolj dobra za genialce, kot so oni, ko bi pa moral povedat, kaj lahko od njih pričakujem ... no tam je bila pa praznina. S samozavestjo nikol nimam problemov in se mi ne tresejo kolena, ker se zavedam, da niti slučajno ni samo od mene odvisno, kaj si bo na koncu razgovora mislil. In tako mu na koncu nisem pozabila povedat, da sem na razgovoru zato, ker se šele odločam, ali mi taka služba sploh ustreza. Se mi nikamor ne mudi, dragi gospod, zdi se mi pa, da se vam mudi, ker boste drugač utonili v delu. In ne boste vi tisti, ki boste na koncu povedali, če me vzamete, ampak bom jaz tista, ki bo rekla, če sploh hoče k vam. Mhm, tud to sem izjavila, ampak sem pazila, da je blo zelo ponižno in v celofan zavito :)

Ne predstavljam si, kako je tistim, ki so obsojeni na neskončno vrsto takih razgovorov. Mi smo tolk dobri, zdaj pa dokažite, da pašete med nas. Ko prideš z desetega, pa še vedno ne dobiš službe, gre tvoja samozavest po gobe, tud če si jo imel prej dovolj. Bognedaj, da si že prej bolj tresoče sorte ... saj te pobere od hudega. In od kdaj programerje najemajo prodajalci megle? Potem se pa čudijo, zakaj tista neskončno luštkana pojava, ki je znala brez napake zdeklamirat, kako moderni so čevlji z zaponko, ki jih nosi tip, pri katerem je imela razgovor, ne zna napisat enega pravilnega if stavka. V kateremkoli jeziku že.

Jaz si v glavnem lahko privoščim, da zavrnem službo, kjer tisti, s katerim imam razgovor, ne pokaže osnovnega spoštovanja do tega, kar znam. Ker to običajno pomeni, da nima pojma o tem, kar znam in me bo poskusil s pomočjo svoje interne moči zahodit kot ta zadnjega črva. Žal mi je za tiste, ki si tega ne morejo privoščit in morajo zagrabit za vsako službo, ki jim po čudežu pride čez pot. In ne, ne verjamem, da bo kdaj boljš. Zato pa pazite na lastne riti, dokler lahko, ker drugi nanje ne bodo pazili.

9 komentarjev:

Ulala pravi ...

you are good!! go girl :) hehe, jaz imam podoben vzorec :)

mnja, lahko sicer rečem, da sem po celem svetu poslala prošnjo, pa sem dobila odgovor samo iz danske in švedske... še dobro, ker mi je bilo potem tam takoooo fajn! sem pa brez razgovora kar tja prišla delat in so me hotli po dogovorjenem roku na vsak način obdržati.

kjer sem pa zdaj v sloveniji delala več kot eno leto, sem bila izbrana jaz, na svojem prvem pravem razgovoru ever. in so bili razočarani, ko sem se odločila it..

kokr so službe fajn, vseeno paše sem in tja zamenjati kolektiv.

upam samo, da se vzorec ne prekine.

BigWhale pravi ...

Moja 'akumulacijska doba' je dve-stiri leta. Ce delam eno in isto stvar, potem moram spremenit nekaj. Zamenjati sefa in sodelavce ali pa zamenjati tip dela, se najbolje kar oboje hkrati. ;)

Na sreco imam to moznost, da ponavadi lahko poklicem in recem, jaz bi pa zdaj pri vas delal in potem ljudje recejo, juhej, pa pridi.

Razgovore sem pa imel stiri. Na vseh sem bil sprejet, vendar sem pri dveh odpovedal, ker sem dobil boljsi counter offer. Oziroma ne, v enem primeru sem samo omenil, da sem dobil en counter offer, pa mi je g. Direktor rekel (and I quote), 'a pejt ti u pizdo materno' in je vrgel dol telefon. ;)

Na moje najboljse delovno mesto (Active Tools v Kranju, tam sem bil najbolj happy, saj sem imel svojo pisarno in neomejeno kolicno kokakole in napolitank) so me pa prakticno zvlekli. Ker sem jim dvakrat rekel, da pa ne bi, ker je Kranj dalec, no v tretje je slo bolj rado. ;)

To je do zdaj tudi edina firma/kolektiv, ki sem jo pogresal.

Gaby pravi ...

Tole pa mene caka. Celo v kratkem. Prodajanje same sebe. Ze zdaj mi gre na kozlanje. Nazalost Ursa ne premorem niti pol tvoje samozavesti, pa najbrz tudi znanja ne.. Bo ze..

Ulala pravi ...

kaj smo mi vsi dobri in zaželjeni ;)) jaz do jeseni sicer nočem službe, ker po par letih hočem imeti poleti končno dopust, vsaj en teden. ko sem imela službo, sem vmes dobila kar nekaj ponudb.. ko pa isčeš...

gaby, sej bo, sej bo!! kar samozavestno in pogumno. pa v vsako službo te uvedejo, tako da se ne boj, če česa ne znaš! ampak poudarjat pa rajše ne tega!! držim pesti :)

Monsignour Chewapchich pravi ...

če si v javi ali PHPju kej doma .. se mi pa resnično javi .. I need HEEEEEEEEEEEEEEEEEEEELP

ursa pravi ...

Chewap, v javi nisem čist nič doma, php pa tud poznam bolj površno. Tko za kakšnemu izgubljenemu laiku pomagat bi še blo, al pa čist za svoje veselje kaj naokol brskat. Kaj več pa zaenkrat še ne. Šori :)

Gaby, nč bit živčna. Vse skup je pač plac pa mnogo glasnih branjevk na njem. Enim se da s tabo ukvarjat, druge imajo pa same s sabo preveč dela in te odjebejo ko komarja sred poletja, brez da bi jim dal kakšen razlog. Morš bit prijazen, se zavedat, da si nekaj vreden tud kot človk in ne samo kot znanje na dveh nogah in nikol obupat. Pa se slej ko prej kaj najde.

Monsignour Chewapchich pravi ...

qrc .. kera bedna programerka .. hihi .. joke ;) .. no sej pač bom pa še naprej švicu solo

BigWhale pravi ...

Kdo bi sploh hotel biti domac v javi?

Wtf? ;>

Monsignour Chewapchich pravi ...

jest ..