Poročilo s terena

Oglašam se s servisa (za štirikolesni pleh), kjer sem začasno odprla ekspozituro svoje matične firme. Štrom sem odtujila njihovemu tvjčku, z vso svojo prtljago sem jim zasedla polovico sedalnih površin in zdaj bom tu bivakirala, dokler ne bo avtič spet pripravljen za akcijo. Tole bivakiranje je uporabna stvar, ki zelo poveča produktivnost. Njihovo, ne mojo :) Ker sem odrezana od sveta (i.e. no internet :)), počnem same neumnosti in jim s svojo mobilno pisarno samo kvarim imidž. Ampak če se me hočejo rešit, mi morajo postavit avto na cesto. A win win situation!

Najprej sem se nacejala z vodo iz njihovega balona. Potem sem preštudirala dve poglavji assemblyja, potem sem mal gledala naokol in opazila zablodelega kačjega pastirčka, ki se je znašel na napačni strani stekla. Ker sem pro bug's life (ampak ne še čist do konca tree hugging), poleg tega imam pa od letos dalje na novo ustanovljeno šibko točko za kačje pastirje, sem ga šla lovit in moram priznat, da je bil zlo kooperativen. Pa lušten tud! Velikosti mojega mezinca s svetlo modrim repom in mrežastimi krilci. Kot bi se v mrežaste najlonke spravil. Sva bla ulovljena in na pravi strani stekla izpuščena v dveh minutah. Največji problem so bila vrata od servisa, ki se odpirajo navznoter in sem revčka med odpiranjem skor speštala. No pa sva oba preživela. Upam, da so kačji pastirji za srečo ...

Ena boljših posledic mojega naskvotanja v servis je tudi, da se bom končno enkrat mimo štacun zapeljala, ko so odprte, ne pa ob šestih zjutraj, ko za lačne obstajajo samo sendviči na bencinskih. Zajtrk bom sicer jedla šele ob desetih ampak juhej dobra papica. Ne bo treba samo včerajšnjega kruha žulit. Sveže žemlje, hiperštručke, francoski rogljički, sendvič po želji in to brez plastičnih tangic ... ahh, the endless possibilities. Pa sončece je, ne pa tko kot včeraj, ko sem bila uscana, kot da sem se šetala pod inkontinentnimi mastodonti. Do avta sem morala brest po kakšnih petih centimetrih vode (v globino, ne v širino!), ker sem imela na drugem koncu Ljubljane neodložljive obveznosti in nisem mogla čakat, da se nevihta spuca. Potem sem pa v to isto sranje priplužila še dve uri kasnej na poti domov in sem se neskončno zabavala, ko sem videla, kaj se na lokalni cesti zgodi, ko začne padat toča. Naenkrat je vse z utripajočimi lučmi za cesto vsaj približno pod drevesi al pa kar v gmajni. Gozdovi okol Brnika so bli včeraj popoldan nenormalno oplehnateni in obljudeni.

Zdaj se mi pa počas začenja dozdevat, da sem se prej mal preveč družila s tistim balonom z vodo. Hm ... tale logistika bo zakomplicirana. Mi manjka ena besna čivava s čekani od pitbula, da ne bi moja mobilna pisarna med mojo odsotnostjo slučajno shodila. Hm. Ne mislit na tekočo vodo, ne mislit na tekočo vodo, ne mislit ...