sreda, 21. junij 2006

Pa kako morš?

Kako pri zdravi pameti lahko gonim bicikel v savni na podstrehi, ko je pa zunaj tko lepo in prijetno in adrenalinsko in kaj jaz vem kaj še. In to bicikel, ki se tud pod razno ne premakne z mesta. No ja ... mogoče kakšen milimeterček, če se zadost prizadevno zviram po njem.

Ah, vi te nirvane ne zastopite :)

Men je narava zlo všeč in lutanje po svežem luftu tud, ampak nekak tega ne morem združit z biciklom, pa če se še tko trudim. Kot da bi tlačila veliko kroglo v malo kvadratno luknjo. Ne gre.

Na biciklu čist nič nimam od narave. Vsaj nič od tistega, kar je meni všeč. Ne morem se plazit po kolenih in zalezovat žužkov. Ne morem se valjat po travi. Ne morem na mestu skakat po luži in bit mokra do riti. Če hočem opazovat nekaj, kar mi je všeč, se moram ustavit in zlezt z bicikla. Jaz grem rada peš, slej ko prej odlutam v brezpotje in začnem brskat za zanimivimi stvarmi in ko kakšno najdem, sistematično razkopljem še vse naokrog. Moram videt vse ptiče in kače in kenguruje, ki mi grejo čez pot, moram do konca razsuvat razsute smreke, da lahk občudujem lubadarje, moram imet oči na tleh, če se slučajno spotaknem čez kakšno kost, moram z umetniškega stališča ocenit vsak lišaj in vsak kup vejevja. Iz gmajne običajno pridem otovorjena s priročno culo narejeno iz jakne, ker vrečo vedno pozabim doma, ves tisti zanimivi naravoslovni material (so named by me, da mi mama ni mogla vsega v kanto zmetat, ker znanosti se v kanto meče ne) je pa treba nekak pritovorit do doma. Bicikel mi je pri tem samo v napoto. Saj ne rečem, če bi se ga dalo uporabit kot lopato al pa mačeto, ampak moj na žalost ni tko univerzalen. Dve kolesi pa mal rora ... čist brezveze.

Torej - kadar rabim stik z naravo, se odplazim ven peš. Kadar rabim načrtno švicanje, bi mi bil pa navaden bicikel tko pogojno še všeč, če ... eh ... če ne bi blo treba vižat in gledat, kam se peljem in pazit na luknje in korenine v tleh. To mi je čist odveč. Ko gonim svoj na eno mesto pribit bicikel, imam ostale motorične funkcije izklopljene. Popolnoma se skoncentriram na polzenje vode od vrha skalpa navzdol in uživam v tem, da sem po eni uri totalno namočena v lasten švic in imam v držalu za flašo bazenček. Na glas si navijem muziko, priklopim Polar in obračam pedale, dokler jih ne morem več obračat. Muzika zato, da mi ni dolgčas in da lahko odmislim, kako me bolijo podplati, Polar pa zato, ker si z njim lahko postavim točno določen cilj in ker mi je fajn buljit, kako se moja pumpa matra. Pa mižim lahko zraven al pa na pol dremljem, kar je na navadnem biciklu neizvedljivo.

Adrenalinski športi a la divjanje na dveh kolesih čez korenine me ne privlačijo. Lauf mi je pa recimo kar všeč. Zakaj torej ob petih zjutraj ne dirkam po krasnih kozjih stezicah v svoji okolici in pustim, da me obsije prvo jutranje sonce? Hm. Če grem ven laufat, moram tud nazaj domov prilezt. Precejkrat gre proč od doma ko šus, nazaj domov pa kot povožen deževnik na skiroju brez enega koleščka. Jaz moram zjutraj v službo in si ne morem privoščit takega skiroja :) Na mojem omiljenem kupu železja mi ni treba od nikoder prilezt nazaj domov, ker sem skoz tam. Doma. Edino po stopnicah se moram zvalit s podstrehe v pritličje pod tuš, to mi pa nekak vedno rata tud z gumijastimi nogami. V bistvu je z gumijastimi nogami še lažje :) Drugač mi je zlo luštno laufat poleti v dežju. Kadar imam čas in lahko brezciljno blodim po samoti, ki je deževen dan. Za vsak dan sproti mi je pa še vedno ljubša savna na podstrehi.

Komot sem ... to bo to. Šport definitivno ni nekaj, za kar imam prirojeno potrebo. Še navadim se ga s težavo, pa če mi je še tko všeč. Ampak če mi nekaj tako redno skače v glavo, kot to počne moj železni kolega s podstrešja, ne morem rečt ne. Iz inata in zarad trme. Komot sem pa lahk za zraven :)

10 komentarjev:

Anonimni pravi ...

Nisem se nadejala tako temeljitega odgovora na svoj komentar. Pa še dva dni si si vzela časa zanj :-)))

Ob svojem tekanju po naravi pogrešam to, kar opisuješ, malenkosti, podrobnosti. Bo treba spet kakšnega psa nabavit, da ne bom vedno, ko sem zunaj, tako šibala :-)

V preteklosti sem poskušala tudi z notranjo aerobno vadbo. Pa sta tako steper kot orbitrek šla kot darili od hiše in upam, da se jima pri novih lastnikih bolje gori. Da ju uporabljajo.

Ker rabim tla, zemljo pod nogami. Konkretno premikanje. In svež zrak, ki se pretaka skozi mene. In cesto, potko, hrib pred seboj, da vidim, kam grem in kje sem bila. Da si v glavi predstavljam tistih krog svojih 12 km. Da me ritem korakov, ritem srca in ritem dihanja zazibajo v meditacijo. Glasba me pri tem nervira in jemlje pozornost. In včasih, ko mi narava dobesedno butne pred oči, celo kaj opazim. Sinoči recimo srnjačka, ki je prečkal cesto par metrov pred mano. Ustavil se je in me opazoval, kako sopiham v klanec. Očitno mu je bilo jasno, da sem preveč zmahana, da bi mu bila nevarna ;-)

A ni fino migat? Ker v končni fazi, pa če to delaš zunaj ali notri, te čaka prijetna utrujenost in čudovite mišice :-))

No, pa ko sem se že tako razpričala, naj še pohvalim tvoj odličen blog! Pravi bralni užitek!

ursa pravi ...

Hehe ... to je zato, ker sploh nisi edina, ki se je spraševala o smislu švicanja v zaprtem prostoru, zdaj ko je tko lepo zunaj. Kar naprej me čudno gledajo ... statičen bicikel je pa ja bleeeh :)

Sem imela pred kakšnim letom namen podobno vsoto, kot sem jo dala za svoj spinner, vržt za običajen bicikel. Ampak točno vem, da bi ga samo doma gledala, na spinnerju pa visim vsaj pet dni na teden. Isto s fotoaparatom ... sline se mi cedijo po eni orng SLRjki, potem bi jo pa doma gledala in se mi je ne bi dalo s sabo vlačit. Ergo - zame rajš nekaj ultra kompaktnega (in ultra cenejšega :)).

Probam živet tisto ... know your enemy ... kar v bistvu primarno pomeni know thyself.

Glede laufa te popolnoma zastopim ... mene recimo tud muzika med laufom nervira, ker potem ne opazim baš ničesar okrog sebe. Pa rada laufam, ampak ko se gremo, česa se bom bolj verjetno držala tolk in tolkrat na teden v kakršnemkoli vremenu ... spet zmaga spinner.

Ja, migat je fajn. Meni je to prvič z vso močjo treščilo v možgane, ko sem se s pomočjo miganja zvlekla iz precej globoke depresije. Miganje zarad miganja me nikol ni tko res popolnoma fasciniralo, ampak ko sem ugotovila, da tiste stvari, ki bolijo, pa se zarad njih ne moreš nikjer popraskat, manj bolijo, če migaš ... no od takrat sem precej navdušena nad švicom.

Hvala za pohvalo :)
Nekak je vedno lažje pisat, če sem pa tja kdo pove, da mu je všeč brat.

Lilit pravi ...

Jaz sem samo parkrat probala sobno kolo pri stricu, pa sem ugotovila, da se slisi sicer zelo fensi, je pa doooolgcas (tudi ce je stalo pred tv).

Ampak to, da pedaliras spinner se nekako dojamem, vstajanja ob 5h zjutraj pa se vedno ne ;)

ursa pravi ...

Če je blo to navadno sobno kolo ... no na tem bi jaz od dolgčasa crknila. Deset minut, pa imam za vse večne čase dost. Spinner != navadno kolo :) In to ne zato, ker ga imam jaz ... na spinnerju se da dirkat (hmm, na mestu :))), pa v klanec gonit (ja, ponovno na mestu), pa imet vpete tace, da lahko tud vlečeš pedal in ne samo dol rineš. Jaz bicikla sploh ne znam več vozit, če nimam vpetih nog. Skoz mi pedali uhajajo ...

Vstajanje ob petih je pa ... kaj jaz vem ... pri meni je to čista zmaga nad samim sabo. Da se vidi, kdo je šef :)

Anonimni pravi ...

Navadno kolo ali tako za noter - no, tukaj sem pa čisto na tvoji strani (če ne bi mogla laufat in če si ne bi mogla privoščit obojega). Ker ti lahko migaš celo leto na svojem spinnerju, medtem ko zunanji kolesarji zimo lepo prednjohajo. Kar je meni čisto brezveze.

Depresije in miganje - ponižno priznavam, da je to eden izmed razlogov, zakaj se tako držim laufanja (že dolgo, raje ne povem, koliko...). To je odlična mentalna in fizična higiena. Brez tega - bogve kje bi bila danes (in tudi brez nekaterih drugih stvari, seveda, da ne bom tako poveličevala laufanja...).

Ah, tvoj blogec je po moje kar popularen (ker tudi jaz delam reklamo zanj ;-)), samo da se ljudem ne da pisat komentarjev ali pa imajo mogoče rešpekt pred tabo, ker si čist preveč pismena :-))

Anonimni pravi ...

Zdaj mi pa še zaupajta, Jackie in Ursa, KAKO ZAČETI? Mislim - migat? Ali v naravi ali doma, kakorkoli.
Pravzaprav, hmmm - ne. Sama sem začela že velikokrat. Kako vztrajat? Kako najdt motivacijo oz. jo obdržat?

ursa pravi ...

There is a very simple trick :)

Najdi si miganje, ki ti daje nekaj, kar te res veseli. Lahko je družba, če greš migat v družbi. Lahko je številka na merilcu srčnega utripa. Lahko je občutek bolečine v stegnih. Karkoli je lahko, tud oblački na modrem nebu. Če si boš izbrala za motivacijo vsakič nižjo številko na vagi (to je zdaj čista hipoteza), se moraš zavedat, da je to blazno nepredvidljiva nagrada. Včasih je, običajno pa ni. Tisto, ko ti švic teče po hrbtu in veš, da MIGAŠ, ne sam z možgani, ampak tud z zadnjo dlako, ki jo premoreš ... to je pa recimo zlo ponovljiva nagrada. Nekaj majhnega, enostavnega, kar vedno je.

Via trial and error boš enkrat našla točno tisto, kar ti je pri vsem skupaj pomembno. Zato pa ni tolk važno, da se oprimeš in držiš enega športa, ampak da nikol ne nehaš poskušat. Da nikol ne obupaš nad sabo.

Mayhem pravi ...

Kdo pa je rekel, da si "pri zdravi pameti"? ;)

ursa pravi ...

Na, vidiš ... samo en trezen moški glas je treba, pa je vse razjasnjeno.

Anonimni pravi ...

Meni je motivacija zavedanje, da je z laufanjem kvaliteta mojega življenja neprimerno večja. O tem bi lahko razkladala ene tri ure, pa saj to ti je po moje vse jasno. To je tako kot umivanje zob. Enostavno to delam. Po eni strani veliko pričakujem od sebe, hkrati pa si tudi veliko privoščim.

Zakaj pa laufanje? Ker sem v resnici motorični idiot in sem bila vedno popolnoma nesposobna za kakšne bolj zahtevne športe kot so košarka, odbojka ali badminton :-)) Kolesarjenje in plavanje sta še v redu, ampak požreta preveč časa in denarja (predvsem prvega mi je škoda). Pri laufanju investiraš v ene dobre superge, jih obuješ, stopiš iz hiše in si takoj v elementu. In ko je konec treninga, si spet pred svojimi vrati. Tako sebi in ostalim odžrem najmanj časa in se najbolj zgonim.