sreda, 14. junij 2006

It's a thin line

Od genija do norca je samo korak. Mislim, da je to res, tako kot je res, da si dva človeka, ki se dotikata s hrbti stojita narazen en obseg zemlje. Mentalna stabilnost? Držite se je kot klop, dokler vam ne pobegne. Ko vam začne bežat, jo boste težko prepričali, naj pride nazaj.

Zadnjih pet dni je blo progresivno zajebanih. Včeraj sem se vdala in sem šla pogledat, kakšen je moj bioritem, čeprav o tej metafiziki ne vem nič in pravzaprav vanjo sploh ne verjamem. Kar se mene tiče, je naslednja stopnja šloganje iz kavne usedline in iskanje skritih sporočil v horoskopih. Ampak ko slišiš od blizu konjski stampedo in v očeh začneš čutit prah, ki ga dvigujejo kopita, za katera veš, da bodo šla direktno čez tvoje možgane, takrat bi šel tudi zvezde preštevat, če bi ti to povedalo, kdaj boš spet normalen. Da bo vsega skup jutri al pa pojutrišnjem konec.

Moj bioritem je te dni v riti. Mislim ... v riti do grla. Tanka rdeča črta se bo zdaj zdaj obrnila navzgor, ampak ta trenutek pa še vedno leze navzdol v globino. Nič takega se mi ni zgodilo, čez nobeno ostro mejo nisem šla, nimam razlogov za depresijo. Pa se vseeno kisam sred Gira in zamakam direktno na zavorni mehanizem svojega bicikla, al pa zjutraj v prvo kavo na šihtu. Kar tako, ker mene nima noben rad(TM). Zraven pa pisarim svojemu nič krivemu najdražjemu stvari a la

Disclaimer: pač pišem, ko mi gre zanič. Pač pišem tistemu, ki ga sama izberem. Pač tokrat (spet) tebi. Se opravičujem vnazaj in vnaprej in tud vstran. Ljubezen je navadna jeba. Bo spet treba najt ogenj in meč.

Eno bolj stabilnih bitij sem. Po svoje in kar naprej se mi po malem sladko jebe za večino stvari z izjemo meni najpomembnejše - odnosov z ljudmi, ki so mi pri srcu. Ravno toliko mi je vseeno, da relativno lahko prenašam nepravičen vsakdan, ker po drugi strani sem tista, ki vse vidi, če se le spravi gledat. Flegmatik, stoik, zamahovalec z roko. Nič nas ne sme presenetiti in zarad čimmanj stvari se je treba sekirat. Kako sem sploh lahko depresivna brez razloga? In če sem lahko taka jaz, potem je depresivnost za vsakogar v veliki meri samo vprašanje časa. Kdaj me bo po glavi dovolj veliko kladivo, da me bo speštalo ...

Moja močna racionalna stran me ne more rešit pred emocionalnimi padci v luknje vseh barv. Moji možgani včasih vrtijo svoj film in me ne spustijo zraven knofa za izklop. Vse, kar lahko naredim je, da se uležem na dež in čakam, da mine.

Update: napisano sredi najhujšega naliva. Danes je začelo skoz oblake spet sijat sonce.

6 komentarjev:

Anonimni pravi ...

Mene odnosi z ljudmi tud najbolj zjebejo. Kaj ces.. Bigwhale ima nekaj hudih teorij na to temo.. Kao, da smo itak sami in da so ljudje okrog nas samo dodatek na katerega se ne smemo zanasat. Nekaj temu podobnega.. Itak sem v temo brcnila.

Kak je fajn, ce malo nakladam. Nakladalka.. Jeeeee...

Yah0da pravi ...

Moj fotr je ob tem - k sm hotla it psihologijo študirat - reku, da je tut thin line med psihologom in psihopatom. :D

Armandoxxx pravi ...

počaki da mine !!! Sej bo kmal !

ne pozabi ..
Cigan se smeji ob dežju ker ve da pride za tem sonce !!!

Armandoxxx pravi ...

aja ..

RESPECT !!!

Black Betty pravi ...

ne vem, če ma rahel maček kaj temu pripisati, ampak draga moja.. Jest te čist štekam. Ne vem čemu je to vzrok, verjetno ga sploh ni, mogoče so samo trosi po vetru prinesli rahlo depro.. mislm, da bo minil, ko boš šla na himalajo. ;)

Ni glih pogojen s hribi, ampak lahko si najdeš kak drug "vrh".

Ajd.

LONELY RIDERka pravi ...

sej so ze vsi vse povedal, tko da ne morem druzga dodat, kot da se strinjam z cigani in vrhovi in pa... Drzi se!