petek, 30. junij 2006

Poročilo s terena

Oglašam se s servisa (za štirikolesni pleh), kjer sem začasno odprla ekspozituro svoje matične firme. Štrom sem odtujila njihovemu tvjčku, z vso svojo prtljago sem jim zasedla polovico sedalnih površin in zdaj bom tu bivakirala, dokler ne bo avtič spet pripravljen za akcijo. Tole bivakiranje je uporabna stvar, ki zelo poveča produktivnost. Njihovo, ne mojo :) Ker sem odrezana od sveta (i.e. no internet :)), počnem same neumnosti in jim s svojo mobilno pisarno samo kvarim imidž. Ampak če se me hočejo rešit, mi morajo postavit avto na cesto. A win win situation!

Najprej sem se nacejala z vodo iz njihovega balona. Potem sem preštudirala dve poglavji assemblyja, potem sem mal gledala naokol in opazila zablodelega kačjega pastirčka, ki se je znašel na napačni strani stekla. Ker sem pro bug's life (ampak ne še čist do konca tree hugging), poleg tega imam pa od letos dalje na novo ustanovljeno šibko točko za kačje pastirje, sem ga šla lovit in moram priznat, da je bil zlo kooperativen. Pa lušten tud! Velikosti mojega mezinca s svetlo modrim repom in mrežastimi krilci. Kot bi se v mrežaste najlonke spravil. Sva bla ulovljena in na pravi strani stekla izpuščena v dveh minutah. Največji problem so bila vrata od servisa, ki se odpirajo navznoter in sem revčka med odpiranjem skor speštala. No pa sva oba preživela. Upam, da so kačji pastirji za srečo ...

Ena boljših posledic mojega naskvotanja v servis je tudi, da se bom končno enkrat mimo štacun zapeljala, ko so odprte, ne pa ob šestih zjutraj, ko za lačne obstajajo samo sendviči na bencinskih. Zajtrk bom sicer jedla šele ob desetih ampak juhej dobra papica. Ne bo treba samo včerajšnjega kruha žulit. Sveže žemlje, hiperštručke, francoski rogljički, sendvič po želji in to brez plastičnih tangic ... ahh, the endless possibilities. Pa sončece je, ne pa tko kot včeraj, ko sem bila uscana, kot da sem se šetala pod inkontinentnimi mastodonti. Do avta sem morala brest po kakšnih petih centimetrih vode (v globino, ne v širino!), ker sem imela na drugem koncu Ljubljane neodložljive obveznosti in nisem mogla čakat, da se nevihta spuca. Potem sem pa v to isto sranje priplužila še dve uri kasnej na poti domov in sem se neskončno zabavala, ko sem videla, kaj se na lokalni cesti zgodi, ko začne padat toča. Naenkrat je vse z utripajočimi lučmi za cesto vsaj približno pod drevesi al pa kar v gmajni. Gozdovi okol Brnika so bli včeraj popoldan nenormalno oplehnateni in obljudeni.

Zdaj se mi pa počas začenja dozdevat, da sem se prej mal preveč družila s tistim balonom z vodo. Hm ... tale logistika bo zakomplicirana. Mi manjka ena besna čivava s čekani od pitbula, da ne bi moja mobilna pisarna med mojo odsotnostjo slučajno shodila. Hm. Ne mislit na tekočo vodo, ne mislit na tekočo vodo, ne mislit ...

četrtek, 29. junij 2006

You are not the boss of me!

Bom jaz rajš mal tu gor pisala. Moj pesimizem danes na papirju dobiva mlade, pa je boljš, če se držim proč od papirja.



V življenju sem imela tri razgovore za službo. Aja, naj najprej ponovim, da sem en tak hecen primerek, ki ga službe iščejo same. In naj naprej razložim, da je ta pojav hecen zato, ker od mene ne kaplja briljanca in ker nimam za sabo v vrsti en kup upajočih, ki samo čakajo, da se bom izvolila spomnit, da bi zamenjala šiht, zato da bi me oni lahko posvojili. Čist običajna sem, brez kakšnih hudih posebnih kvalifikacij (z izjemo tega, da bi verjetno od pretiranega buljenja v zanimive medicinske stvari znala razparcelirat človeka skoraj a la patolog ... al pa vsaj a la mesar :)).

Nikol še nisem poslala prošnje za službo. Ko se mi je začelo sanjat, da bi poiskala prvo, sem šla za hec s kolegico na tisto, kar je včasih bil sejem TopJob, kjer sem pomolila nos v edini boks, ki mi je bil zanimiv in se primajala nazaj s terminom za razgovor v žepu. Na razgovoru sem padla v debato s človekom, ki je imel za sabo isti faks kot jaz, kar pomeni, da sva drug drugemu na pol brala misli in so nama bili smešni isti vici. Iz tiste sobe sem prišla s poletno prakso v žepu, ki je po mojem zaključenem absolventskem stažu direktno mutirala v redno zaposlitev. Brez poskusnega roka.

Ko sem letos prvič resno začela razmišljat o menjavi službe, me je približno en teden po začetni misli poklical znanec, ki ima firmo in se mu je zdelo, da mu manjka ena Urša. In sem šla na "razgovor", ki je bil v resnici čvek ob kavi, kjer smo si vzajemno razlagali, kaj lahko damo. Jaz možgane, oni opremo. Jaz cajt, oni svoje znanje. Več je blo prepričevanja, da so oni zadost dobri zame, kot je blo ugotavljanja, al sem jaz dovolj dobra zanje. Prav komična situacija je bila. No na žalost se je s to službo nekaj zapletlo in je treba nanjo malo čakat (kolk malo, se ne ve), ampak ker bi jaz resnično rada letos menjala šiht, sem se po par mesecih začela razgledovat naprej. In kdo bi si mislil ... še tretja je cepnila z neba. Moram priznat, da sem tokrat prvič na lastni koži čutila, kako verjetno izgledajo običajni razgovori.

Potrkam, stopim v stekleno pisarno, dam tipu roko in se predstavim. Ne poznam ga, ker je nadrejeni od nekoga, ki se je spomnil, da bi jaz mogoče pasala k njim (same old pattern, eh). Pove mi nekaj o tem, kar počnejo in me vpraša, kaj sem do zdaj jaz počela. Mu naštejem svoj ne preveč ampak tud ne premalo impresiven spisek in on si vse pridno zapiše. Nakar me vpraša, če bi bla pripravljena delat preizkus. Ja itak ... kakšnega pa? In se tip znebi neumnosti, zarad katere ga imam na sumu, da zares ni imel pojma o tem, kaj pravzaprav pomenijo stvari na spisku mojih znanj. Rad bi me preizkusil, kako hitro se privadim na nov programski jezik in to na enem brezveznem jajcu, ki ga poleg tega, da je brezvezen, ne poznam (oziroma ga poznam ravno tolk, da vem, da je brezvezen jajc). Ne bo preizkušal, če znam razmišljat in če obvladam kakšno uporabno programersko tehniko, ne zanima ga, če znam pisat kodo, ki ima rep in glavo in dela prav, zanima ga, če znam prav postavit vejice in podpičja v programskem jeziku, ki ga ne morem vnaprej poznat, ker je tipičen za točno določeno področje, ki me do zdaj še ni videlo. Ampak ok, whatever. Naj dela zarad mene test barve mojih oči, če se mu zdi, da bo iz tega lahko izpeljal, kolk sem vredna kot njegov zaposleni.

Potem je šlo vse samo še navzdol. Obnašal se je, kot da moram izključno jaz dokazat, da sem dovolj dobra za genialce, kot so oni, ko bi pa moral povedat, kaj lahko od njih pričakujem ... no tam je bila pa praznina. S samozavestjo nikol nimam problemov in se mi ne tresejo kolena, ker se zavedam, da niti slučajno ni samo od mene odvisno, kaj si bo na koncu razgovora mislil. In tako mu na koncu nisem pozabila povedat, da sem na razgovoru zato, ker se šele odločam, ali mi taka služba sploh ustreza. Se mi nikamor ne mudi, dragi gospod, zdi se mi pa, da se vam mudi, ker boste drugač utonili v delu. In ne boste vi tisti, ki boste na koncu povedali, če me vzamete, ampak bom jaz tista, ki bo rekla, če sploh hoče k vam. Mhm, tud to sem izjavila, ampak sem pazila, da je blo zelo ponižno in v celofan zavito :)

Ne predstavljam si, kako je tistim, ki so obsojeni na neskončno vrsto takih razgovorov. Mi smo tolk dobri, zdaj pa dokažite, da pašete med nas. Ko prideš z desetega, pa še vedno ne dobiš službe, gre tvoja samozavest po gobe, tud če si jo imel prej dovolj. Bognedaj, da si že prej bolj tresoče sorte ... saj te pobere od hudega. In od kdaj programerje najemajo prodajalci megle? Potem se pa čudijo, zakaj tista neskončno luštkana pojava, ki je znala brez napake zdeklamirat, kako moderni so čevlji z zaponko, ki jih nosi tip, pri katerem je imela razgovor, ne zna napisat enega pravilnega if stavka. V kateremkoli jeziku že.

Jaz si v glavnem lahko privoščim, da zavrnem službo, kjer tisti, s katerim imam razgovor, ne pokaže osnovnega spoštovanja do tega, kar znam. Ker to običajno pomeni, da nima pojma o tem, kar znam in me bo poskusil s pomočjo svoje interne moči zahodit kot ta zadnjega črva. Žal mi je za tiste, ki si tega ne morejo privoščit in morajo zagrabit za vsako službo, ki jim po čudežu pride čez pot. In ne, ne verjamem, da bo kdaj boljš. Zato pa pazite na lastne riti, dokler lahko, ker drugi nanje ne bodo pazili.

sreda, 28. junij 2006

And if only you could see into me

Tole ne bo glih kakšen briljanten zapis. Bolj put it out, put it out already. Ker v bistvu bi, ampak mogoče ne bi, na koncu pa vseeno bi. Pisala sem gor, namreč. No ja ... noben ne bo grdo gledan, če obupa na sred močvirja. Vam je vnaprej odpuščeno. Te dni smo do obupavanja neobičajno razumevajoči ...



Zadnje čase mi ne gre glih dobr. Saj bi nalimala krivdo vročini, ampak dejstvo je, da vročina ni nič kriva, sploh ker od sedmih zjutraj do sedmih zvečer hladim rit v prijazno klimatizirani pisarni in tistih pet minut, ko zunaj čakam, da se avto shladi, ni omembe vrednih. Se mi zdi, da mi je v zadnjih desetih dneh švic po hrbtu tekel samo od bicikla, od temperatur nad trideset pa niti enkrat. Za vikend, ko sem se pod domačim jabkom senčila v ležalniku, mi je blo celo hladno. V svoj zagovor naj povem, da so takrat sonce prekrili oblaki in je med bajtami prav nesramno pihalo. Sem šla sred poletja pri tropskih temperaturah po termovelur, da sem se z ene strani zadelala in sem lahko pokrita dremala naprej. Vreme men ne more do živega. Vsaj dokler ne prilezemo do kakšnih 40 stopinj.

Ne gre mi dobr zarad mojega standardnega razloga - človeških relacij, ki nočejo plesat niti približno kot moja frula diktira. Jaz bi eno, nekdo drug bi drugo, jaz se grem kompromise, nekdo drug se noče it kompromisov, potem jaz ugotovim, da pri tako kooperativnem nekom drugem ne mislim it s svojimi kompromisi čisto do konca in smo takoj na no man's land goli in bosi. In pol mene zvija po prsnem košu, kot da me bo zdaj zdaj infarkt. Saj ne, da je to kaj posebej novega. Periodičen pojav. Čustveno plimovanje. Moja šibka točka. Kar mi gre na živce ni to, da me nekaj takega boli - zarad tega se kvečjemu počutim mal bolj človeško. Na živce mi gre, da me tolk boli, da mi vsake toliko časa paralizira možgane, ki potem kot besen hrček gonijo svoj plastični vrtiljak in se ne znajo rešit iz začaranega kroga. In tako par ur, potem odmor. Nakar naslednjih par ur.

Moje papirnato odlagališče kisline in žalosti je zasuto z repetitivnim bljuzom o moji bolečini. Letos je prvič, da zares odkrivam terapevtski vidik pisanja. Pisala sem vedno, ampak vedno nekaj podobnega, kot je tale moj blog. Še ko sem si dopovedovala, da pišem dnevnik in to samo zase, sem podzavestno pisala za druge. Mal cenzurirano, mal olepševalno, mal komično, mal svašta, samo da se slučajno ne vidi skoz ostri rob resnice, enkrat brutalno napadalne, drugič samomorilsko pesimistične. Mehke konture morajo bit. In užitno za brat. Ne znam povedat, kdaj se mi je ta potreba po "lepoti" in dovršenosti izgubila in sem začela v svojih psihotičnih trenutkih (ki jim pravim psihotični, ker so tako nasprotujoči moji običajni ležernosti in flegmatizmu in ne ker bi bili zares psihotični) pisat stream of thoughts. Od danes na jutri je ratalo in mi ni bilo več pomembno, a so moje krace berljive, ali je zamik tri spaceke al tri vrste (ja, o papirju se zgovarjamo), ali vsak stavek začnem z isto besedo in ali na enem listu petkrat ponovim isto ugotovitev.

To moje miselno prepucavanje je verjetno še zmer pogojno užitno za brat, čeprav se vrti v ozkih krogih al pa kar na mestu cepeta. Pa to ni tisto, kar je zanimivo. Zgodaj popoldan me vsako uro enkrat zagrabi obup, jaz zagrabim svoj zvezek in pisalce in v desetih minutah nakracam eno stran. Sred pisanja kode odplenkam en literarni vložek in tako kakšnih petkrat zapovrstjo. Seciram eno in isto stvar na miljon in en način. In to pomaga. Vsaj za tisto eno uro do naslednjič nisem več tolk žalostaaan. In tolk razdražljiv. In pesimističen.

Kakšne poti vse najdemo za samozdravljenje in za knockoutiranje tistega, kar nas razžira od znotraj. Bicikel pomaga. Grizenje tinte tud. Age of Empires pa ne. In učenje assemblyja pomaga tko na pol. Ker so moji bizarni možgani lačni obskurnega znanja tud kadar šepajo okol na berglah.



Kdor čaka na moj mejl ... well ... to je vzrok, da ga še nisem sproducirala. Bo ratalo, seveda bo ratalo, samo da mi uspe ulovit mal optimizma. Ker zelo rada komuniciram, ampak včasih me življenje najde na levi nogi in takrat bolj slabo vidim, še mal slabše slišim, za povrh sem pa še brez glasu.

... this constant compromise between thinking and breathing ...

nedelja, 25. junij 2006

Fenomenalno nam gre

Paradna izjava današnjega dne: danes živimo bolje.

Sem bla dve uri ujetnik Vala 202, ker je blo treba olupit krompir za kosilo in ko sem imela krake enkrat namočene v umazano vodo, se mi ni dalo it zamenjat postaje. Rajš sem trpela ob pametnih izjavah bolj ali manj "pomembnih" politikov. No ja, glavno da vem, da danes živimo bolje.

Resnici na ljubo - meni danes ni nič kaj bolj hudo, kot mi je bilo petnajst let nazaj. Tudi če upoštevam dejstvo, da mi takrat še ni bilo treba skrbet za lastno rit, zdaj mi je pa treba in vse nadležne reči, ki jih to potegne za sabo, potem mogoče ne živim ravno bolje, ampak zagotovo ne živim slabše. Težko si pa predstavljam, da bolje živijo tisti, ki so gor držali kakšno danes neobstoječo fabriko, katere glavni del prihodka je po zavitih poteh pristal v žepu tistega očeta, katerega sin se zdaj s svojim terenskim Porschejem nesramno vriva v kilometrsko kolono na izvozu iz avtoceste. A se res noben ne vpraša, kako je takim, ko poslušajo bebaste floskule iz ust bivših in sedanjih polnih ritih, ki sedijo na zlatih stolih in jejo z zlatimi žlicami? Očitno ne. Drugač bi se zavedli, da so take posplošitve žaljive. Če se že ne trudijo izboljšat situacije, naj vsaj priznajo, da je življenje krasno samo za nekatere izbrance. Kaj ti pomaga vsa (navidezna) svoboda, če pa nimaš kaj jest ...

Hm. Backtracking, backtracking ... aja, radio. Med vsemi hvalospevi so na plan privlekli tudi ameriškega senatorja slovenskega rodu po imenu Voinovich. Se ne spomnim zakaj, se pa spomnim, da so poudarili samo njegov slovenski rod (ne pa tudi srbskega), ker se je eden izmed okrog mene stoječih obregnil ob to, da se tip piše na ič in kako je potem lahko slovenskega rodu. Ne vem zakaj, ampak mene to vedno tolk piči direkt v uč, da ne morem bit tiho. Ok, pravzaprav vem zakaj. Isti vzrok kot zgoraj. Jebeno posploševanje! Pa kristjani, pa muslimani, pa džamije, pa južnjaki, pa modre oči, pa trojni podbradki, pa vsi, ki niso kot ti, so grozni.

Postavila sem poslansko vprašanje, če lahko rečem, da nekdo ni slovenskega rodu tudi, če so pred desetimi generacijami njegovi predniki prilezli v Slovenijo, se v vsaki naslednji generaciji gensko zmešali s "čistokrvnimi" Slovenci in imeli to "nesrečo", da se je njihov priimek na ič vseh deset generacij prenašal po moški liniji (in imeli tolk ponosa, poguma in pameti, da ga niso šli spreminjat). Odgovora nisem dobila, ker wtf? kaj sploh je čistokrven Slovenec? Če greš dost generacij nazaj, boš pogruntal, da so bli tvoji predniki črni in če boš šel dovolj generacij v prihodnost, boš pogruntal, da bodo tvoji potomci Kitajci. Tko da dajte mi mir s temi jajci o poreklu.

Če se že gremo te stvari, bi jaz prosim lepo svojemu klenemu (psihopatskemu) slovenskemu sosedu odvzela ne samo slovensko poreklo, ampak tud človeško poreklo, prijavila bi ga med amebe, ga lepo amebasto razprostrla po betonu, stopila nanj, da bi reklo špljac in bi imela en problem manj. How about that?

Za konec vam pa še zaupam, da se je moj dan začel jako komično. Ko sem zjutraj po svojem običajnem Giru lezla pod tuš in slekla s sebe svoj (bel športni) modrc, je imel dotični kos obleke na mestih, ki so stacionirana pod joškami, oranžne fleke. Mal sem paniko zagnala, ampak me je v petih sekundah minila, ker tud če bi se obrnila od znotraj navzven, mi ne bi ratalo sproducirat fluorescenčno oranžne barve, ampak kvečjemu kakšen krvav flek.

Bicikel gonim brez majice, kaplja mi od skalpa (med drugim tudi proti popku) in od včeraj imam na sveže premalane lase. Pa sem uspešno premalala še modrc :) Oh well ... live and learn.

sobota, 24. junij 2006

Oddam dlako

Cel dan sem matrala psa. Ok, dobr ... ne čist cel dan, ampak vsaj psu se je verjetno tko zdelo. Pa men tud na trenutke, ko me je hrbet bolel. Vam bom zaupala eno neovrgljivo pasjo resnico, v katero sem začela verjet šele v zadnjem letu, kljub temu, da ima moj pes na grbi že trinajst pomladi. Roko dam v ogenj, da ta resnica drži za kokeršpanjele. Za ostale pa ne vem.

Ko je bla moja kokeršpanjelka še pasja tinejdžerka in se je ravno začenjala redno gonit, sem intenzivno razmišljala, da bi jo dala sterilizirat. V našem blokovskem naselju si moral namreč imet v tistih treh vročih tednih s sabo na pasjem sprehodu vsaj krepelce in mal municije v žepu, če si se hotel prebit skoz prve bojne vrste blokovskih psov. Saj ne, da jih je blo treba kaj prida obmetavat ... so se lepše obnašali že, če si prvi objekt vrgel tri metre mimo njih. Samo da so vedeli, da jih imaš s čim obmetavat, pa so ti lepo sledili na varni razdalji in čakali na svojo šanso. Če bi vedeli, kako slabo ciljam na karkoli, kar je dlje od pol metra, ne bi hodili tolk daleč. Kar samo potrjuje teorijo, da je vse v imidžu in da silikonske joške niso tolk napačna stvar :)

No torej - s svojo jako pametno idejo o sterilizaciji sem prišla k veterinarju in njegovi ženi, ki mojega psa redno striže (yup, moj pes ima svojega frizerja. Mhm, stane nekaj podobnega, kot moj. Ne, ne zdi se mi pametno cucija strižt lastnoročno. Been there, done that, ain't going back). S sabo sem imela svojo pasjo princeso, ki je (včasih bila) res lep primerek in oni parček me je z mojo idejo vred na mestu sfaširal v tla, da tega pa res ne smem naredit. Njun argument - v roku enega leta ratajo kot scufane metle in od lepe svilnate dlake ne ostane nič, da o ostalih problemih zaradi pomanjkanja hormonov sploh ne govorimo. Malo se mi je nenavadno zdelo, da me je od sterilizacije odvračal ravno veterinar, ki menda tudi od tega živi, ampak sem se dala vsaj začasno pregovorit. Potem sem skoraj vsako leto na enem od štirih striženj iz naftalina potegnila to isto idejo, ker sem imela poln kufer blokovske pasje srenje, pa me je gospa pasja frizerka vedno uspela spreobrnit. Zraven sem si sicer mislila, da se ji tisto o dlaki sanja, ampak hkrati je blo pa ravno takrat vedno obdobje brez gonje in stvar ni bla tako pereča.

Fast forward do lani ... moj pes začne kazat simptome, zarad katerih ga samo popokam in odvlečem na kliniko. Zagnojena maternica in posledično popolna sterilizacija, pa še srečo ste imeli, da niste še kakšen dan čakali. Pes je po treh dneh spet her old self, meni pa tud od daleč ne pride na misel, da sem končno prišla do tistega, o čemer sem priložnostno razmišljala prejšnjih deset let. Do kakšnega pol leta kasneje, ko začne redno česanje ratovat redno mučenje.

Danes je stvar taka, da je pasja kolegica še vedno pasja princesa, ampak manj po izgledu kot po karakterju. Vsa dlaka ji je mutirala v ... zombi dlako. Če popolnoma razčesana popolnoma pri miru stoji sredi vrta in slučajno okrog nje zapiha popolnoma nežen vetrc, se bo njeni dlaki uspelo nazaj zvozljat. Vsaj meni se tko zdi. Češemo se kar naprej, zvozlani smo kar naprej, blesave puhaste dlake je vedno več, pes pa resnično izgleda kot razcufano omelo. Who knew ... tista dva sta imela res prav.

V glavnem zdaj veste eno stvar več. Ne dajat sterilizirat kokeršpanjelov, če niste temeljito pripravljeni na boj z izvanzemaljci v njihovi dlaki. Meni je za izgled mojega psa relativno vseeno, ker ga nimam zarad lepote, ampak ni mi pa vseeno, da moram reveža matrat z neskončnim česanjem, ki ni nikol več prijetno, kot je blo prvih dvanajst let. Učite se na tujih napakah.

No, to sem danes on and off počela cel dan. Aja ... pa digić mam nov. Evo moje sveže svežcane barve las za pokušino. Naslednjič bomo pa mogoče prigurali že do kakšnega nohta :)

sreda, 21. junij 2006

Pa kako morš?

Kako pri zdravi pameti lahko gonim bicikel v savni na podstrehi, ko je pa zunaj tko lepo in prijetno in adrenalinsko in kaj jaz vem kaj še. In to bicikel, ki se tud pod razno ne premakne z mesta. No ja ... mogoče kakšen milimeterček, če se zadost prizadevno zviram po njem.

Ah, vi te nirvane ne zastopite :)

Men je narava zlo všeč in lutanje po svežem luftu tud, ampak nekak tega ne morem združit z biciklom, pa če se še tko trudim. Kot da bi tlačila veliko kroglo v malo kvadratno luknjo. Ne gre.

Na biciklu čist nič nimam od narave. Vsaj nič od tistega, kar je meni všeč. Ne morem se plazit po kolenih in zalezovat žužkov. Ne morem se valjat po travi. Ne morem na mestu skakat po luži in bit mokra do riti. Če hočem opazovat nekaj, kar mi je všeč, se moram ustavit in zlezt z bicikla. Jaz grem rada peš, slej ko prej odlutam v brezpotje in začnem brskat za zanimivimi stvarmi in ko kakšno najdem, sistematično razkopljem še vse naokrog. Moram videt vse ptiče in kače in kenguruje, ki mi grejo čez pot, moram do konca razsuvat razsute smreke, da lahk občudujem lubadarje, moram imet oči na tleh, če se slučajno spotaknem čez kakšno kost, moram z umetniškega stališča ocenit vsak lišaj in vsak kup vejevja. Iz gmajne običajno pridem otovorjena s priročno culo narejeno iz jakne, ker vrečo vedno pozabim doma, ves tisti zanimivi naravoslovni material (so named by me, da mi mama ni mogla vsega v kanto zmetat, ker znanosti se v kanto meče ne) je pa treba nekak pritovorit do doma. Bicikel mi je pri tem samo v napoto. Saj ne rečem, če bi se ga dalo uporabit kot lopato al pa mačeto, ampak moj na žalost ni tko univerzalen. Dve kolesi pa mal rora ... čist brezveze.

Torej - kadar rabim stik z naravo, se odplazim ven peš. Kadar rabim načrtno švicanje, bi mi bil pa navaden bicikel tko pogojno še všeč, če ... eh ... če ne bi blo treba vižat in gledat, kam se peljem in pazit na luknje in korenine v tleh. To mi je čist odveč. Ko gonim svoj na eno mesto pribit bicikel, imam ostale motorične funkcije izklopljene. Popolnoma se skoncentriram na polzenje vode od vrha skalpa navzdol in uživam v tem, da sem po eni uri totalno namočena v lasten švic in imam v držalu za flašo bazenček. Na glas si navijem muziko, priklopim Polar in obračam pedale, dokler jih ne morem več obračat. Muzika zato, da mi ni dolgčas in da lahko odmislim, kako me bolijo podplati, Polar pa zato, ker si z njim lahko postavim točno določen cilj in ker mi je fajn buljit, kako se moja pumpa matra. Pa mižim lahko zraven al pa na pol dremljem, kar je na navadnem biciklu neizvedljivo.

Adrenalinski športi a la divjanje na dveh kolesih čez korenine me ne privlačijo. Lauf mi je pa recimo kar všeč. Zakaj torej ob petih zjutraj ne dirkam po krasnih kozjih stezicah v svoji okolici in pustim, da me obsije prvo jutranje sonce? Hm. Če grem ven laufat, moram tud nazaj domov prilezt. Precejkrat gre proč od doma ko šus, nazaj domov pa kot povožen deževnik na skiroju brez enega koleščka. Jaz moram zjutraj v službo in si ne morem privoščit takega skiroja :) Na mojem omiljenem kupu železja mi ni treba od nikoder prilezt nazaj domov, ker sem skoz tam. Doma. Edino po stopnicah se moram zvalit s podstrehe v pritličje pod tuš, to mi pa nekak vedno rata tud z gumijastimi nogami. V bistvu je z gumijastimi nogami še lažje :) Drugač mi je zlo luštno laufat poleti v dežju. Kadar imam čas in lahko brezciljno blodim po samoti, ki je deževen dan. Za vsak dan sproti mi je pa še vedno ljubša savna na podstrehi.

Komot sem ... to bo to. Šport definitivno ni nekaj, za kar imam prirojeno potrebo. Še navadim se ga s težavo, pa če mi je še tko všeč. Ampak če mi nekaj tako redno skače v glavo, kot to počne moj železni kolega s podstrešja, ne morem rečt ne. Iz inata in zarad trme. Komot sem pa lahk za zraven :)

sobota, 17. junij 2006

Save our sanity

Potrošnik je kralj dvorni norec

Vsakih iks mesecev se mi začne dozdevat, da mi bo zdaj zdaj zmanjkalo druge najpomembnejše sestavine za tuširanje in se kakšen teden prizadevno zalagam s flašami, ki vsebujejo magične zvarke različnih stopenj smrdljivosti. Po enem tednu obvezno ugotovim, da situacija že na začetku ni bila kaj preveč kritična in da mi v kakšni omari sameva prejšnja zaloga, ampak ker je to edina taka moja kozmetična obsesija ... naj ji bo. Tokrat malo zamuja, kar pomeni, da sem prejšnji teden načela zadnjo flašo gela za tuširanje. Sem si za nazadnje šparala svoj najljubši vonj, še posebej mi je bilo pa všeč, da sem nabavila družinsko pakiranje, ker je blo pač cenejše od normalnega.

Od kdaj so flaše od gela za tuširanje delane proporcionalno? Mala flaška, mala luknja. Velika flaša, velika luknja. WTF? Saj nisem kit. In tako nič hudega sluteč kot polit cucek stojim pod tušem, obrnem na glavo pravkar odprto flašo gela za tuširanje in dobim na roko zelen blob, s katerim bi uspešno zdrajsala umazanijo s sebe, svojega psa, treh naključnih mimoidočih in verjetno bi kaj ostalo še za naslednje tuširanje. Hm. Začnem razmišljat, kaj zdaj. Ogromna flašina luknja nekak ni dovolj ogromna, da bi po isti poti večino bloba spravila nazaj. Urša je pa ne samo Gorenjc ampak tud Škot, zato bohnedaj, da bi šlo kaj direktno v odtok, brez da bi se vsaj od daleč povohalo z mojo kožo. Za kazen sem se splakovala sto let, ker ko sem odplaknila s sebe prve tri sloje, jih je še zmer ostalo najmanj pet in sem se penila kot steklo ščene.

Žalostno pri vsem tem je, da se mi je do danes to naredilo že drugič in jaz nimam tolk časa za stat pod tekočo vodo. Zato bom od zdaj naprej lepo kupovala normalne flaše z normalno luknjo in se bom XXL ponudbam na daleč izognila.


Prednosti domačega velodroma (na dveh kvadratnih metrih)

Vroče je. Mnogo je vroče. Danes mi na žalost ni ratalo dvignit sidra ob petih zjutraj in tako sem se v gatah spravila na podstrešje in začela nase vlačit kolesarske cunjice ob osmih zvečer. Pas od polarja, check. Kolesarke, check. Štumfi in superge, check. Majica, cheee ... po premisleku, ki je trajal približno štir sekunde, sem nujno kolesarsko opremo zreducirala na nujno kolesarsko opremo od včeraj minus en kos in odkolesarila današnjo etapo brez majice. Dokler me gledajo edino goli cegli, lahko Giro vozim tud samo v modrcu. Se pa sprašujem ... glede na to, da utegne bit kdaj sred poletja več kot trideset stopinj ... kolk časa bo trajalo, da bom uvedla na podstrehi FKK cono.

Btw ... moj najljubši del kateregakol solo športa? Ko se na koži začnejo delat kapljice in tko kot na oknu ob dežju poiščejo ena drugo in odcurijo u nepovrat. Če nimaš na sebi ničesar, kar bi brisalo švic s tebe, je občutek še tolk boljši. Danes mi je sred najhujšega klanca tresnila iz rok na tla moja flaša vode in do konca fizkulture se je v praznem nosilcu te flaše nabral bazenček. Tolk mi je od skalpa kapljalo :)


Metamorfoze

Newsflash. Sem odkrila par novih mišic. Ne, čist resno ... prej jih nisem imela :) Tale moj bicikel je magičen. Zdaj sanjam o upgrejdu pedal, tko da bi ble na eni strani spd. Zakaj? Kar tko ... podplatki me v navadnih supergah po pol ure začnejo bolet, pa če gonim klanec stoje, mi naprej zlezejo, pol moram pa vedno prestavljat parkeljce, kar je sred besnega obračanja pedalov mal problematično. V tistem fitnesu, kamor sem šla testirat spinner, preden sem ga nabavila, so me ekstra opozorili, da je treba spd pedale dokupit, a jaz budalo sem pozabilo. Zdaj, ko sem pogruntala, da mi je bicikliranje na podstrehi s slušalkami na ušesih jako všeč, se bom pa do konca opremila.

Aja ... še zastonj drobec modrosti. Via trial and error sem ugotovila, zakaj kolesarji pod kolesarkami ne nosijo gat :) Ko se drajsaš po zicu naprej in nazaj, se ti po pol ure spodnjice z drugače čisto nenapadalno elastiko tako zarežejo v dimlje, da moraš ustavit konje in naredit repozicijo. Gat in sebe :) Zdaj razmišljam o drugačnih spodnjih hlačah, ker na botomless pod kolesarkami še nisem pripravljena. Čeprav, če bo šlo poletje tako naprej, bom kmalu brez gat in tud brez kolesark.

Pol pa bog nam pomagaj :)

četrtek, 15. junij 2006

Zeleno, ki te ljubim zeleno #2

Vorübungen für ein Wunder

Vor dem leeren Baugrund
mit geschlossenen Augen warten
bis das alte Haus
wieder dasteht und offen ist

Die stillstehende Uhr
so lange ansehen
bis der Sekundenzeiger
sich wieder bewegt

An dich denken
bis die Liebe
zu dir
wieder glücklich sein darf

Das Wiedererwecken
von Toten
ist dann
ganz einfach

(Erich Fried)
Vaje za čudež

Pred praznim gradbiščem
z zaprtimi očmi čakati
dokler stara hiša
spet ne stoji in je odprta

Tako dolgo gledati
stoječo uro
dokler se sekundni kazalec
spet ne premakne

Nate misliti
dokler ljubezen
do tebe
ne sme biti spet srečna

Oživljanje mrtvih
je potem
čisto enostavno.


Ker moram danes delat, dokler ne bo narejen, sem po stari navadi (hip hip hip strašni trik) goljufala in napopala sem gor poezijo. Erich Fried (kolikor jaz vem) na žalost še ni preveden v slovenščino, zato je prevod moj.

Zis is ol. In mora zdržat vsaj do jutri.

sreda, 14. junij 2006

It's a thin line

Od genija do norca je samo korak. Mislim, da je to res, tako kot je res, da si dva človeka, ki se dotikata s hrbti stojita narazen en obseg zemlje. Mentalna stabilnost? Držite se je kot klop, dokler vam ne pobegne. Ko vam začne bežat, jo boste težko prepričali, naj pride nazaj.

Zadnjih pet dni je blo progresivno zajebanih. Včeraj sem se vdala in sem šla pogledat, kakšen je moj bioritem, čeprav o tej metafiziki ne vem nič in pravzaprav vanjo sploh ne verjamem. Kar se mene tiče, je naslednja stopnja šloganje iz kavne usedline in iskanje skritih sporočil v horoskopih. Ampak ko slišiš od blizu konjski stampedo in v očeh začneš čutit prah, ki ga dvigujejo kopita, za katera veš, da bodo šla direktno čez tvoje možgane, takrat bi šel tudi zvezde preštevat, če bi ti to povedalo, kdaj boš spet normalen. Da bo vsega skup jutri al pa pojutrišnjem konec.

Moj bioritem je te dni v riti. Mislim ... v riti do grla. Tanka rdeča črta se bo zdaj zdaj obrnila navzgor, ampak ta trenutek pa še vedno leze navzdol v globino. Nič takega se mi ni zgodilo, čez nobeno ostro mejo nisem šla, nimam razlogov za depresijo. Pa se vseeno kisam sred Gira in zamakam direktno na zavorni mehanizem svojega bicikla, al pa zjutraj v prvo kavo na šihtu. Kar tako, ker mene nima noben rad(TM). Zraven pa pisarim svojemu nič krivemu najdražjemu stvari a la

Disclaimer: pač pišem, ko mi gre zanič. Pač pišem tistemu, ki ga sama izberem. Pač tokrat (spet) tebi. Se opravičujem vnazaj in vnaprej in tud vstran. Ljubezen je navadna jeba. Bo spet treba najt ogenj in meč.

Eno bolj stabilnih bitij sem. Po svoje in kar naprej se mi po malem sladko jebe za večino stvari z izjemo meni najpomembnejše - odnosov z ljudmi, ki so mi pri srcu. Ravno toliko mi je vseeno, da relativno lahko prenašam nepravičen vsakdan, ker po drugi strani sem tista, ki vse vidi, če se le spravi gledat. Flegmatik, stoik, zamahovalec z roko. Nič nas ne sme presenetiti in zarad čimmanj stvari se je treba sekirat. Kako sem sploh lahko depresivna brez razloga? In če sem lahko taka jaz, potem je depresivnost za vsakogar v veliki meri samo vprašanje časa. Kdaj me bo po glavi dovolj veliko kladivo, da me bo speštalo ...

Moja močna racionalna stran me ne more rešit pred emocionalnimi padci v luknje vseh barv. Moji možgani včasih vrtijo svoj film in me ne spustijo zraven knofa za izklop. Vse, kar lahko naredim je, da se uležem na dež in čakam, da mine.

Update: napisano sredi najhujšega naliva. Danes je začelo skoz oblake spet sijat sonce.

torek, 13. junij 2006

Plejsholder

Tukaj bi moral bit danes en post, pa sta me dva bizgeca iz MB brutalno odvrnila od pisanja.

Bom jutr do konca :)

ponedeljek, 12. junij 2006

Love is a temple

Že kdaj cmizdrili biciklu v naročje?
Ne? No pol si prisvajam primat.

In ne, zarad tega se mu ne omehča plehnato srce.

nedelja, 11. junij 2006

Njam

Zaskrbljeni zaradi nič hudega slutečih mimoidočih, gospoda, ki zadnje čase na svojem blogu objavlja samo packarijo (dokaz A, dokaz B) naprošamo, da sporno vsebino zaščiti z geslom in nedvoumno oznako, da prispevek ni primeren za tiste s šibkim srcem (in švoh voljo).

Če že, potem slikovni "kulinarični" prispevki naslednjih nekaj mesecev lahko izgledajo kvečjemu takole:








contra:
  • ni cukr
  • začetno stanje izgleda kot polizdelek človeškega prebavnega sistema
pro:
  • dobr je
  • prebava je krasna
  • pol dneva kasneje še zmer nismo lačni
  • zlobne cukraste kalorije ne vrebaju iza ugla na nas
ps. slikce so rahlo zamegljene. Sem bla zlo lačna :)

sobota, 10. junij 2006

Kako kupujemo s pametjo

Kakšni dve leti si že kupujem digitalca. Vsakič, ko sem tik pred tem, da ga kupim, si po hitrem postopku premislim, ker je vedno kakšen bicikel, za katerega menim, da ga rabim malo bolj. Doma sicer imamo enega, ki je čisto v redu, ampak ker bi jaz nekaj malega za v hlačni žep, domači pa ni točno te sorte, se mi ga ne ljubi vlačit s sabo in mi je potem vsakič sproti žal, da nimam česa ultra lahkega, ultra zložljivega, za petkrat prepognit in zataknit za uho. In potem periodično prehajam iz faze, ko imam cel trg digitalcev naštudiran v nulo, v fazo, ko mi ne bi moglo bit bolj vseeno.

Do danes zjutraj mi je bilo popolnoma vseeno. Prejšnji teden smo delali izmero parcele, kjer se je izkazalo, da je nekdo, ki naj ostane neimenovan, v našo škodo premikal mejnike. Merilec je postavil novo začasno oznako, ki jo je isti nekdo, ki naj ostane še vedno neimenovan, danes zjutraj brutalno napadel s krampom. Uboga oznakica ni preživela. Fotkič, ki je čisto fajn, ampak ni za v hlačni žep, je pripomogel k temu, da imamo oprijemljive dokaze o ... well ... temu se reče kaznivo dejanje. Danes popoldan sem imela prvi obhod štacun u potragi za svojim bodočim ultra lahkim, ultra svašta digitalcem. Čez en mesec, takoj po plačilu registracije in kaska, bo dotična naprava moja.

Če slučajno kdo kje na cesti nabaše v mojega modrega dirkača, najhitrejssso katcho na sssvetu, hočem bit do zob oborožena. Slikovni material rulz. Tako se kupuje s pametjo. Samo prebudit jo je treba ...

In other news ...

Danes v vrsti za blagajno. Mama s približno triletnim otrokom plačuje nabrano robo. Mulec ima najbrž slab dan, tečen je za tri in med bojnimi kriki leta okrog, kot odvezan teliček. Mama ga lovi, vmes tipka pin za kartico, mal je že živčna, pin je prvič zavrnjen, drugič zavrnjen, nakar privleče ven gotovino, mali se pa tačas odpravi nazaj med police. Medtem ko z rokico šari po zanimivih paketkih, je končno deset sekund mir. Pobere prvo dosegljivo stvar in jo odvleče pokazat mami.

Od vsega, kar bi lahko zagrabil, je našel ravno - kondome :)

četrtek, 8. junij 2006

Čekani do popka

Milostno bom z vami delila par priročnih napotkov za življenje, ki jih je z debelim čopičem namočenim v krvavo rdečo barvo podčrtal današnji (ne prav prijeten) dan. Še v dve skupini vam jih bom zgrupirala, da boste lažje skoz prilezli ...

Ko sedimo v službi za računalnikom in vrtamo po nosu ...
  • Kodo se piše v spodobni, urejeni, berljivi obliki in vmes se na vsake kvatre enkrat poseje kakšen uporaben komentar. Zakaj? Zato, ker moram očitno za vsemi kodirnimi pujsi pospravljat pomije ravno jaz in ker bom prvič naslednjič, ko bo vaša koda oponašala podivjano morje, dobila morsko napadalno bolezen in vi tega ne boste preživeli.
  • Zamiki morajo bit točno tri spaceke. Ne dva, ne pet in absolutno ne en tab. TRI SPACEKE! To je zakon, od katerega ne odstopim!
  • Kadar hočete nakazat, da ima vaša koda več delov, ki med seboj niso zraščeni kot siamski deseterčki, je zadost, če vmes pustite kakšno vrstico prazno. Ne mi basat noter dve vrsti praznih komentarjev, ker vam je tako neskončno všeč, da se v vašem editorju obarvajo zeleno. V mojem editorju (ki je bajdvej THE editor), običajno vlada spodobna črnina in vaša koda je en navaden masten neberljiv blob brez presledkov.
  • Če ne mislite prav kmalu začet upoštevat zgornjih priporočil, vam bom od tega vašega prav kmalu dalje servirala svojo kodo v eni sami vrstici. Pokvarila se bo seveda točno takrat, ko bom jaz na daljšem dopustu. Nedosegljiva.
Ko sedimo v službi za računalnikom, vrtamo po nosu in čakamo samo še to, da bo pozvonil telefon ...
  • Rad bi te videl, ko prideš nazaj, pomeni točno to. Ne čez pol leta, ne v naslednjem življenju, ampak ko prideš nazaj. Torej prosim blagovolite stegnit svojo rokico do telefona in se pofočkat po možnosti v naslednjih dveh dneh. Bomo uvidevni in bomo upoštevali, da ste zmatrani in oguljeni, slišali bi vas pa vseeno radi.
  • Za tistega, ki vas ima rad, tud slučajno ni važno, kaj si vi slabega mislite o sebi. Vseeno mu je, da mislite, da ste stari, da ste debeli, da ste plešasti, da ste grdi, da šepate na desno nogo, da rabite špegle s šipami kot dno od pirovske krugle in da se vam koža na licih vztrajno poveša. Vseeno ste najboljši. Torej nehajte jamrat. Vas imamo poln kufer.
  • Playing hard to get, ko je že jasno, kdo ima koga rad, je passe. Prizanesite nam s svojo petnajsto puberteto po vrsti.
  • Muse na takle zblojen dan ni dobra glasbena izbira. Od svoje mnogokrat amplificirane jeze bom glihkar začela grizt mizo in v kuhinji iskat ta dolg nož.
You
will
be
the
death
of
me

TRI SPACEKE!!! A vam je jasno?
Matr ...

Good old snail mail

No, da vas sem pa tja razveselim tud s kakšno sliko ...



Tole je ena od my most treasured possesions (poleg vseh v gmajni najdenih živalskih kosti, ki jih imam pod postlo, v kleti in na podstrešju :)). Yep, real toast. Dostavljen v nabiralnik kot ga vidite. Poštar si je mislil svoje, jaz sem pa do stropa skakala od veselja. Direktno iz Kanade je od nekoga, ki sem ga poznala samo via net. Sem se prislinila kot slepi potnik, ko so delali eno zamenjavo toastov iz celega sveta via pošta. To je ena tistih zgodb, ko lepo prosiš za nekaj in si potem grozno presenečen, ko rečejo ja seveda, z veseljem ...



Beat that!

sreda, 7. junij 2006

Beeeehehee

Začarani krog anyone? Pišem mejl -> ne pišem blog. Pišem naslednji mejl -> sploh ne pišem blog. Pišem blog -> imam takoj en kup neodgovorjenih mejlov. Zdajle sem se samo primajala sem pogledat, če je v moji odsotnosti samodejno nastal kakšen nov post. Pa nisem te sreče. Brezmadežno bloganje očitno ne pali.

Glih sem nazaj s petstoprve etape Gira in ker imam možgane na off, čivava pa speštana leži za prvim vogalom, vam bom postregla z brezveznim nakladanjem na temo

Standardni človeški problemi, ki vedno mučijo izključno druge
(oziroma pet stvari (izmed ogromno), ki jih ne privoščim nikomur)

Take it or leave it. Nikol nisem obljubljala, da bom redno producirala PAAAAMETNE poste :) Ok, gremo.

nespečnost
Ko sem bla majhna (here I go again), so me očitno cepili prot nespečnosti. Lahk spim trinajst ur na dan sedem dni zapored, pa mi osmi dan ne bo nič težje zaspat. Rahli problemi se preverjeno pojavijo šele po kakšnih treh tednih, ko nimam problema z zaspanjem dobim pa problem s trinajstimi urami. Kakšnih šest jih pa še vseeno spravim skup. Vsi nespečneži, ki bi, pa ne morete, se mi grozno smilite. Štejte ovce. Saj jih je dost :) Zaspali verjetno zarad tega ne boste, boste pa znali štet do ekstremno visokih številk. Nadaljevalna stopnja je razvrščanje populacije drobnice v razrede glede na to, kolk korakov je pravkar čez plot leteča ovca naredila, preden se je odgnala v zrak. Računanje frekvence in standardne deviacije je seveda obvezno.

polomljene okončine
Mislim da tud razcepljenih špic od las nisem nikol premogla. Nikol nisem dobila gipsa, nikol me niso tlačil v opornice, nikol mi ni blo treba ničesar naravnat razen pameti. Bolnice od znotraj, razen kot obiskovalec, še nisem videla. Najbližje polomu sem prišla dvakrat na isto finto - padla sem po štengah. Obakrat na rit. Obakrat je nekdo štenge prej pomival. Obakrat sem se potem še en teden važila z ogromnim kodrlajsastim flekom. Aja, pa ko sem bila majhna (ehhh ...) sem divjala z biciklom po klancu navzdol in zabremzala na prvo bremzo. Kar seveda pomeni, da me je čez belanco odneslo direktno na gofljo. Nekaj časa sem hodila okrog s hrasto čez pol ksihta, ampak polomila - nope, nič. Moje medvedaste kosti se ne dajo. Bi blo pa vseen fajn nekaj časa hodit naokol s poslikanim gipsom. Čist tko, za umetniški vtis ...

mučeniške menstruacije
Dolg sem mislila, da se ženske lepo zmišljujejo o krčih in grozotnih bolečinah in neskončnih PMSih, ker meni ni blo nikol nič. Kar mal sram me je blo za pomehkuženo babjo polovico homosapiensov. Mislim, če tistega začetnega šraufanjca ne zdržijo, pol so softići. No pa me je ena dodatna siva celica uspela dohitet in sem po sili razmer na lastni koži ... mislim ... na lastnih ustreznih notranjih organih pogruntala, da imam mal izkrivljeno sliko o vsem skupaj. Ene tete so res boge. Ene so pa sam tečne, tko da vsega tud ni treba verjet.

seneni nahod
Alergije so sploh nekaj boljšega. Jaz nimam. Oziroma ... eh, nimam! Imam pa dva kihajoča krehajoča osebka na šihtu, ki nočeta nehat. Kot bi bla sred epidemije. Najbližje alergiji (če odštejem fizično bližino tem dvem kupom solz in smrkavosti) sem bla enkrat, ko sem se v zdravstveni dom primajala pikasta kot glavna nagrada na komarjevskem lotu. Dohtar je rekel alergija na svinjino in jagode, jaz sem rekla no way in sem še naprej veselo konzumirala oboje. Jasno sem bila pikasta zarad čist iksipsilonske stvari ... enega kupa dlakavih gosenic, ki so se plazile po najbližji gmajni in odmetavale svoje strupene dlake. Ko so šle, je šla z njimi tud moja "alergija".

navznoter rastoče osmice
Tole mora bit gadno. Najprej ti noter rastejo in zganjajo hudiča, potem te mora pa še kakšen oralni kirurg na pol razparcelirat, ko ti jih ven vleče. Moje so ble pridne in so rasle tko, kot se spodobi. Na žalost na tem svetu ni blo placa zanje (sploh pa ne v moji premajhni čeljusti) in so šle rakom žvižgat. Enkrat dve in drugič dve. Obakrat je vse skup trajalo približno devetdeset sekund plus pet minut, da so prijele injekcije. Vmes smo se imel čas še kolektivno smejat, ker je zgornja osmica po izruvanju padla v luknjo od spodnje in je nismo našli. Skor ko kinder jajc. Operacija in še igračka! Na žalost gospod zobar niso bli preveč zagreti za mojo idejo o amuletih iz lastnih zob, tako da žal na dogodek nimam oprijemljivih spominov.


To bi blo za danes vse.
Program končujemo na hitro, ker nas tišči spat.
Ker MI ne trpimo za nespečnostjo :)
Hehe. Lahko noč. Oziroma lahko buljenje v strop in štetje ovčic.
(ko prilezete do prvega miljona, se ne pozabite obrnit, da ne dobite preležanin!)

torek, 6. junij 2006

Rise and shine

Kako gre že tisto o poležavanju na lovorovih vencih? No men do lovorovega venca manjka še konkretno dost, oziroma če smo eksaktni, mi manjka točno (lovorov venec - lovorov list), ampak to me vseen ne bo zadržalo, da se ne bi v vsej svoji dolžini in širini raztegnila čez ta en lovorov list. In upala, da bo zdržal.

Včeraj sem do pol enih zjutraj pacala po mašini in se pregovarjala z Wordom, nakar sem šla spat, zato da sem lahko OB PETIH ZJUTRAJ uprizorila čudežno vstajenje in šla še za pol ure dremat na bicikel. Od pasu dol sem se šla Giro, od pasu gor sem se šla zimsko spanje. Na srečo mi je pet pred pol ure crknila baterija v mp3 playerju, kar me je ravno tolk spravilo v slabo voljo, da sem se ob pravem času zvalila z bicikla in po stopnicah v klet pod tuš. V službi sem bila na ponedeljkovo jutro edino zbujeno bitje in sem s svojo hiperaktivnostjo spravljala ob živce vsakogar, ki me je hotel pet sekund gledat. Zraven copypastanja in kodiranja sem si jodlala tisto, kar sem zjutraj poslušala na biciklu, če se ravno nisem spomnila ničesar že uglasbljenega, sem pa kar kodo sproti spravljala v note.

Tisto bedasto službeno stvar, zarad katere me je prejšnjo noč mašina zafrkavala, sem imela spacano in v mašno zapakirano do enajstih, potem sem ob opoldanskem sendviču gledala šolski posnetek obdukcije, ki mi ga je fwdjal kolega (kdo ob sendviču razmišlja o barvi možganov torej na tem mestu postane retorično vprašanje), svojo dozo dnevnega izobraževanja pa sem na žalost morala zaključit tam nekje pri jetrih, ker je bil posnetek naprej pokvarjen. Zaradi fenomenalne organiziranosti razdelitve dela do konca šihta nisem imela več kaj počet, zato sem šla v avto po svoj izvod bukle za pripravo na maturo in sem za zabavo rešila do konca naloge od zaporedij (ampak ne, to ni isto kot branje slovarja. Slovar je za dušo, naloge za maturo so pa za pomoč tistim less fortunate oziroma tistim more lazy).

Ob štirih popoldan me je moja hiperaktivnost začela počas zapuščat, tako da sem se bolj z muko privlekla skoz popoldanski šihtek, kjer sem suvereno odpredavala nekdaj osovraženi obrestni račun, s katerim sva do zdaj že skor siamska dvojčka. Nato sem se za vsemi ******** (<- grda beseda) turisti odcijazila proti domu, zamudila štacuno, se doma s pojemajočimi mentalnimi močmi parkirala pred ekran, napisala dva (2!) mejla, nakucala prejšnji rahlo zblojeni post za v blog, čakala na instant gratification ob postanju, ki ga jasno ni blo (le kdo bere bloge in piše komentarje v ponedeljek ob enajstih ponoč ...) in se ob spoznanju, da sem ne samo besno zmatrana ampak tud čist prismuknjena, spravila spat.

A ste že opečeni od močnih žarkov mojih neverjetnih dosežkov, v katerih se imate možnost sončit? :) Saj sem vedla, da boste čist navdušeni, zato vam pa nisem hotla odtegnit tega slavospeva lastni produktivnosti.

Danes ... danes je pa druga zgodba. Iz postle so me moral deset minut po zvonjenju budilke zvlečt za peto, zunaj je dež in v sendvič avtomatu še zmer ni niti enega sendviča. Da ne omenjamo dejstva, da se tisti posnetek še zmer ustavi pri jetrih ...

ponedeljek, 5. junij 2006

Everything I know is wrong

Ko sem bila mala ...
ehm ... tole se ni dobr začelo. Gremo še enkrat.

Danes nisem prav velika, ampak včasih sem bila še manjša in sem imela bolj čoftaste možgane, čeprav tudi zdaj niso bogvekako obarjeni in čvrsti. Kar je v redu, ker živi možgani menda morajo bit želejasti. Much better. Sem dodala tisto nagravžno noto iz reality TV, ko se z napol pojedenim sendvičem v roki zamisliš nad tem, da možgani sploh niso sivi, ampak so dolgočasno rdeče barve. In zdaj imate vsi v glavi sliko kakšne avtopsije al pa operacije :) Hehe. No ampak sem hotela nekaj drugega napisat.

Bolj ko gledam okrog sebe, bolj se mi zdi, da je ljudem ena glavnih okupacij v življenju, da se oklepajo svojega prav. Tako je in ni drugač, ker smo do tega prišli skozi izkušnje oziroma je to tko naštimala evolucija in če je star ata tko počel, potem mora bit v redu. Poleg tega je pa to moje življenje in če jaz tko rečem, pol je tko. Konec diskusije. Aja - in če je po moje, je valjda za vse po moje.

Zakaj je tako pomembno, da imamo ravno mi pravi odgovor na vsako vprašanje? Boga ni, pisat je prav z desno roko, v avtu mora viset zelena smrekca, rabit je treba samo papirnate robce, perilo se obeša na štrik v ravni vrsti, soseda je zlobna, rjuhe so v omaro zložene v vaservago, psi grizejo, komarje je treba brez milosti pobijat, fantki ne jokajo, v bajti je treba nosit copate, knjigam se ne dela ušes, staro mamo je treba imet rad, prah je treba brisat vsak teden, travo kadit je narobe, splav je greh, vsi ljudje so dobri, vsi ljudje so zanič. Če niste z nami, ste proti nam.

Ja seveda, red mora bit. Ne more vsak imet vsega po svoje, ker potem bi eni vozili po levi, drugi po desni, pa je že zdaj zadost velik kaos, ko se poleti muhe spomnijo, da bodo po avtocesti vozile v napačno smer. Red, ja. Ampak zakaj se ta red razteguje prek vsake meje? Zakaj je tako težko sprejet, da ima vsak svojo resnico in je kralj v svojem malem z namišljeno bodečo žico obdanem kraljestvu? Mogoče zato, ker ljudje kljub naravi življenja, ki je gibljivo in tekoče, težimo k statiki? Mogoče zato, ker ne moremo sledit gibanju? Mogoče zato, ker je lažje bit na miru? Mogoče, ker se bojimo neznanega? Ker nas je strah, da bo kar naenkrat kdo drug ratal alfa volk in bodo nam ostale samo drobtine?

In zarad tega verjamemo v eno statično stvar in se grebemo, da bi bil naš prav edini pravi?

Ampak a ni bolj osvobajajoče vedet, da pravzaprav ničesar ne veš in da je vse, kar je danes res, lahko jutri narobe in mimo, kot se oklepat tiste ene resnice in upat, da nam je nikoli ne bo nihče spodmaknil izpod nog? A ni boljše sprejet tega, da je resnic veliko in da živimo svojo, nekdo drug pa hoče in sme živet kakšno drugo? A ni boljš mal s svojo glavo mislit in si poiskat, kar nam paše? Mal dvomit, mal verjet, mal razmišljat, mal pa slepo skakat v prepad?

A ni?

(odoh u krevet, ker počas začenjam od premal spanja halucinirat, da o bluzenju sploh ne govorimo)

nedelja, 4. junij 2006

MS Word?

HATEHATEHATEHATE

Delam tko nič hudega sluteč za službo eno stvar, ki sem jo nameravala že včeraj skup spacat, pa mi ni zneslo, ker sem morala druge oslarije počet (ampak to je čist beside the point). Odprte imam od stranke sproducirane specifikacije, pofarbane kot indijanc v bojnih barvah, v miljon različnih fontih in dveh miljonih različnih stilih (to je tko, če daš navdušencem Word v roke), od koder moram v določenem formatu zložit pol besedila v Excel. Ok, whatever. Copy/paste je sicer jako dolgočasna stvar, ampak če imam zarad tega vsak mesec plačo na računu, so be it. In delam in delam in nič se ne jezim in delam in kopiram in wtf je ura že enajst in se mi mal začne mudit ker jaz moram tud še spat in ...

crk.

Ni Worda weč na šajbi. Vejporajzd. Uzela ga magla. Zginu dokončno.

Ok, nej ima svoje veselje. Ga spet poklikam, da se nazaj odpre, grem v recently opened documents (ti ušivc, dej mi moje specifikacije nazaj!), klofnem pravi fajl ... in Word ... NA-AH ... nočm. In mi uslužno izobesi error mesidž, ki ga nisem še nikol videla:

The document 'predlog_specifikacije.doc' caused a serious error the last time it was opened. Would you like to continue opening it?

Me je imel, da bi mu rekla ne in naj se kar on meni z mojo službo, zakaj stvar ni narejena, ampak sem bla preveč v šoku. Od kdaj se dajejo kao pokvarjeni dokumenti v karanteno in jih nočemo več odpirat, če smo jih enkrat za nalašč osul (kolega Word, I am looking at you)? Pač pocahnal si je moj dokument kot neužiten in ne boste vi men tega v goltanec stlačil, pa četud moram zadrževat dih, dokler ne bom plav v ksiht.

Včasih me ima, da bi jaz mašini pokazala blu skrin of deth pa naj se ona sekira, ker jaz nočem sodelovat.

Usred noči

Statistika včerajšnjega dneva:
  • reševanje sveta: check (ampak gre pacientu slabš)
  • obrestno obrestni račun: zmaga! Ne bodo mene ene anuitete in pozabljena vplačila sred leta.
  • en mini konc dela za službo: que? ahem ... bom jutr
  • spanje: sem prinesla not vse, kar sem izgubila med tednom (vstala opoldne namest ob petih. ups.)
  • Giro: me še od včer tko vse boli, ko sem intervale šibala, da sem dons tud sedela težko
  • mail: popucala mal slabe vesti. Nekaj je pa še čaka.
  • pes: srečen zaspal na vrh zavite čokolade na pregrinjalu na postli zraven mene in me motil s smrčanjem
  • radiator: topel (hvala vsemogočnemu bojlerju v kleti)
  • Delo: hehe, sobota je. Zaenkrat si nisva šla čez pot.
Grem spat spanje pravičnega. Ampak najprej psa odpremit v njegovo košaro, ker this bed is not big enough for two! Sploh če je ta drugi pes.

sobota, 3. junij 2006

Anatomija, drugič

Men se še zmer jagajo enake misli po buči ...

Zadnjič, ko sem napisala tisti post o dobrodelnosti, sem šla kmalu za tem s psom ven in me je sredi sprehoda srečal odgovor na vprašanje, zakaj je smiselno dajat vnaprej. Potem sem na to pozabila, dokler nisem dobila mejla, katerega fragment si bom sposodila za tole filozofiranje.

Kaj pa je nam kdo kdaj dal.

Hm. A se ljudje to velikokrat sprašujete? Pač vprašam, ker jaz se ne. Nesmiselno se mi zdi pogojevat svojo pomoč s tujo, ker enkrat mora nekdo začet in če se čaka na druge, drugi so pa enaki kot mi, potem nikol ne bo nihče začel. Ko rabiš en prst, ki te potegne iz luže in nimaš okrog sebe ljudi, ki so ti po eni nevidni človeški kodi skoraj dolžni pomagat (zaradi krvi, zaradi ljubezni, zaradi ostalih stvari, ki nas povezujejo), ti bosta pomagala samo dva tipa ljudi. Tisti, ki jim je že kdo kdaj kar tako pomagal in tisti, ki kar tako pomagajo. Vedno se vse začne pri tistih, ki to počnejo brez razloga. Zakaj ne bi bla taka tud jaz? Tudi če mi ni še nikoli nihče česa dal.

Nekako upam, da se bo tudi zame kdo našel, ko bom rabila pomoč. Kako bi imelo sploh smisel upat na kaj takega, če ne bi bila najprej jaz pripravljena stegnit roko za koga drugega? Če ne bi hotela sproducirat začetka, zaradi katerega bi se mogoče iz lera v prvo prestavo spravil še kdo drug? A ste že kdaj slišali, ko se za koga, ki ni naredil v življenju ničesar dobrega pravi, kako sploh lahko pričakuje, da se bo kdo postavil na njegovo stran, če je bil pa do takrat navadna zlobna pijavka? Mene zanima tudi, kako lahko nekdo, ki je celo življenje samo čakal, pričakuje, da se bo kdo na njegovo stran postavil.

Sploh pa ne vem, kaj je tak problem. Kar naprej poslušam, kako so na občini zoprni, v štacuni nesramni, na busu grozni, na pošti tečni, na banki neprijazni in tako dalje in naprej. Na kateri banki/pošti/občini? Na tistih, kamor hodim jaz, so čist v redu. In v tistih štacunah, ki jih jaz od znotraj gledam, so tudi čist prijazni. Trik pri vsem skupaj je, da morate vi noter prit prijazni in z nasmehom, al pa vsaj ne zoprni in zajedljivi. In da lepo pozdravite in prijazno prosite, če vam lahk pomagajo. Saj ni treba bit osladen, ampak tako se pa tud ni treba obnašat, kot da so vsi vaši sužnji. Prijaznost se meni zdi zelo podcenjena stvar ...

Se spomnim svoje bivše jutranje štacune sred Ljubljane. Ko sem začela tja hodit, so bile zjutraj ob sedmih vse prodajalke čudne, nobena ni odzdravila, nobena se ni pet posto brigala za kogarkoli okrog sebe. En mesec kasneje nisem mogla it mimo nobene brez da bi me pozdravila, na salami sem se menila o vremenu, na kruhu sem razpravljala o tem, katere žemlje so mi všeč in na zelenjavi so mi pomagal iskat manjkajoče kode. Ne samo, da so mi rekli dobro jutro, tud adijo in lep dan so mi rekli. Pol leta kasnej mi je nabavna za jogurte s Hrvaške rihtala plato tistih, ki so mi bili edini všeč, na kruhu so bile vedno ob sedmih najprej pečene "moje" žemlje, na zelenjavi so mi šli ekstra po sveže grozdje in paradajz, ker menda tisto v polici ni blo v redu in na blagajni so mi, kadar ni blo gužve, še vse v vrečko spakirali. Vse to zarad dober dan in kakšnega nasmeha. Kdaj je pa vam kakšna noname prodajalka iz vaše standardne štacune nazadnje mahala na sred ceste? Nič ne pomaga, mal bolj prijazno se boste moral začet držat :)

Jaz sem mali oranžni trol, niti lep, niti grd in zagotovo vreden pozabe. Če se me kdo spomni, se me zagotovo ne zarad moje zunanje podobe. Če mi kdo naredi kaj lepega, mi zagotovo ne zato, ker ga je ganila moja lepota, ali ker je mislil, da bo od mene lahko potegnil kakšno korist. Enostavno ne izgledam tako. Ampak očitno znam zavohat točno tiste place, kjer mi bo kdo pomagal in bil do mene prijazen. Go figure ...

Mene moja prijaznost čist nič ne boli.

petek, 2. junij 2006

Obrestna mera = 16 %

Pravkar zlezla z dirkalca. Prej ni blo časa vozit Gira. Namesto da bi bla zaspana kot polh, sem zdaj budna kot zajc. Prerokujem si še kakšni dve uri buljenja v stene in nič spanja. Dobra stvar je pa, da se niti od daleč ne sekiram več zarad vere, Dohertyja in Cannesa in me je minilo vedet odgovore na vsa tista vprašanja, ki mi jih je odprlo Delo. Švic je naravno pomirilo in odgovor na vsa vprašanja zakaj. Zato! :)

Grem buljit v obrestno obrestni račun in statistiko, ki mi zadnje tri dni pobijata možganske celice. Do ponedeljka ju moram naštudirat, ker ju moram potem naprej odpredavat. Zdaj naj mi pa eden razloži, kako je možno, da od vseh faksov ravno na matematiki ne predavajo poslovne matematike in statistike? A se vam ne zdi to sumljivo? Zame je to bulletproof pokazatelj, da ta dva predmeta nista pol naprstnika vode vredna.

Moje sožalje vsem, ki se morajo to učit. Z mano vred.

Cajteng z makaroni

Danes sem za deset minut prekinila svojo pokončno držo glede tega, da ne berem papirnatih cajtengov in sem se zgrbljena spravila študirat zadnjo stran zadnjega sobotnega Dela, ki še ni napredovalo do tistega kupa, kjer se zbira papir za emergency pasji skret. Zadnja stran, ker cajtenge vedno berem v rikverc, zadnje sobotno Delo, ker se mi ni dalo it dva štuka višje po knjigo in prekinitev pokončne drže, ker mi je bilo ob mojem krožniku makaronov dolgčas. Običajno grem skupaj z obsojencem na smrt (v tem primeru makaroni) sedet pred televizijo, ampak je bila tokrat tista pozicija zasedena.

Delo torej. Razgrnem plahto čez pol mize in začnem v desnem spodnjem kotu. To zato, ker imam na desni roko z žlico in je plac samo na levi, tam se pa običajno znajde desni spodnji kot. Vas bom malo razsvetlila s tem, kar sem prebrala.

V rubriki Svet so ljudje je elaborat na temo gospod Pete Doherty. To je tisti menda neskončno talentirani kekec, ki ga bodo glihkar do konca razžrle droge in ki je na platno širše javnosti zlezel kot tip Kate Moss. Tolk jaz vem (in že to je preveč). Ampak ok, pustmo Dohertyja ... če mu je tko všeč, pa naj tko bo. Jaz tud ne bi rada, da bi on meni predpisoval, kaj naj s sabo počnem. Citat iz Dela: Mamila jemlje najraje vpričo novinarjev. Pripada novemu rodu popzvezdnikov, ki živijo v nekakšni simbiozi s kamerami in mikrofoni in poskušajo iz tega potegniti korist. Nočejo biti žrtve medijev, temveč režiserji. Konec citata. QUE? And this is what? A good thing? To, da se skuriš pred kamerami je po novem režiranje? Demonstracija talenta? Vredno poveličevanja? Uf, kolk je Pete mega. Dela tisto, česar si drugi ne upajo. Idol! Qrc pa idol. Če vam je tolk fajn, greste zarad mene lahko žurat z njim in mi nehate prodajat njegov stil kot the next best thing since bread came sliced. Iz ljudi, ki jih po vsej verjetnosti jahajo njihovi lastni demoni in jim je čisto navaden dan bolj črn kot vsakemu povprečno uravnoteženemu človeku, delate ikone. In potem se čudite, če si en tak na kakšen mal slabši dan odpihne možgane. Čeprav - to je itak vse part of the deal, ker kaj pa je ikona za cajtenge, če ne nekdo, ki ga na koncu njegovi demoni pohrustajo. Dajte nam iger. Kruh bomo pa že sami izbrskal iz smetnjakov.

Se preselim na levi rob v Cannes. Najbolj pomembna novica je, da žiriji ne bo hudega, ker bo razpravljala v razkošni vili in se ni bati, da ji ne bi bilo na voljo vse potrebno udobje. Ampak bodo imeli vseeno res naporno in zelo nehvaležno delo, ker se menda tam ni vrtelo nič presenetljivega. In citat: Drugo leto bo torej jubilejno. Za to pa bo treba ugotoviti, ali gre ošteti selektorja ali pa je bil ta tudi sam v precejšnji zagati, ko je pregledoval preteklo filmsko sezono. Konec citata. QUE? Kakšno zvezo ima prvi citiran stavek z drugim? Zakaj bo treba ošteti selektorja? Ker je drugo leto jubilejno? Ker je na slepo žrebal filme iz pretekle filmske sezone? Ker ptice letijo na jug? Way to go Ženja Leiler, dobr si tole skup sklamfala. In zakaj sploh berem filmske novice, če mi je pa za film približno ravno do Trsta? Dolgčas je grozna stvar, o ja.

Še zmer imam tretjino makaronov na krožniku, torej je treba najt še par besed. Na vrhu strani je slika najbolj fotogeničnega papeža (ki je iz kateregakoli zornega kota precej podoben moji pokojni prababici) in pod njo naslov Benedikt XVI. osvojil poljske vernike. Kje se papež potepa in kaj počne, me ne zanima preveč, zato samo na hitro preletim vsako peto besedo. Uč se mi zatakne na začetku zadnjega odstavka, kjer piše: Poljska katoliška cerkev pričakuje od novega papeža odločilno oceno ne le glede krepitve vere, ampak tudi ... konec citata (because really - whatever). QUE? po zadnji put. Kakšno odločilno oceno pa lahko da papež glede krepitve vere? A če on reče, da smo močni, pol smo močni? To, da pride več ljudi v cerkev, še ne pomeni krepitve vere. Kaj vam sploh pomeni vera in kdaj je šibka, kdaj pa veste, da se je okrepila? A to se da merit s toplomerom? A ni to globoko osebna stvar, o kateri lahko kaj pove samo tisti, ki veruje? Torej lahko papež da samo odločilno oceno o svoji lastni veri. Al on vidi skoz nas in zna povedat, al je naša vera na pol polna al na pol prazna? Way to go Ilija Marinković. Zame je Delo prezahteven cajteng. Nič ne razumem. Zmer imam na koncu desetkrat več vprašanj, kot pa ko začnem brat.

Točno se spomnim, kdaj sem zadnjič zares napeto in z veseljem pričakovala dnevnik v sobotni prilogi. Dve besedi: Branko Gradišnik (edina stvar, ki sem jo v zadnje pol leta od začetka do konca brez preskakovanja besed prebrala v sobotni, je bil njegov esej o Cankarju). V njegovem stilu pisanja se sicer ne počutim čisto doma, ampak ima pa ideje in besedne zveze, ki so mi jako domače. Iz tistega dnevnika se zelo živo spomnim tri stvari. Prva je stropni akvarij s pingvini, ki si ga je zaželel njegov sin. Druga je plesen na jabčku. Razlagal je, kako se ledene dobe ponavljajo na določeno število let (recimo na 10.000, ker sem ta nepomemben detajl pozabila) in da je od zadnje ledene dobe minilo toliko časa, da bi morali bit že sredi naslednje. Prispodoba, ki jo je dal, je bila, da smo kot plesen na jabčku v hladilniku, ki ga je nekdo pozabil priklopit :) In tretja stvar je bila njegova izjava, da ne bere literature, ker se mu zdi bedasto brat tuje izmišljotine (ali pa se mu jih ne da, ne vem več točno).

Ko berem eno takole skrpucalo, kot je zadnja stran Dela, se tud jaz sprašujem, kaj imam od tega, da berem tuje izmišljotine. Prav sredi branja se zamislim nad dejstvom, da si je vse to nekdo izmislil in spravil na papir v komaj užitni obliki. Kar pomeni, da je tisto, kar berem, tako zanič napisano, da me tud tolk ne pritegne, da mi ne bi paralelni tok misli skakal v glavnega. Vse te napihnjene besede, ki jih je miljon in ne povejo ničesar. Kje jih to učijo, te velepametne "novinarje"? Kje jih učijo take neužitne kozlarije producirat? Kdo jih nauči topel zrak prodajat? In kdo tem stvarem reče dober članek za v cajteng? Bleh. Kdaj smo tolk znižal standarde?

Ocena o krepitvi vere? Pete Doherty kot režiser namesto žrtev medijev? Res naporno delo žirije na canneskem festivalu? Pejte rajš spat kot da se pustite futrat s temi pomijami. Tudi od buljenja v formulo za longitudinalno nihanje boste imel več kot od branja teh oslarij. Moje Delo gre v glavnem od zdaj naprej direkt v kup za pasji skret, brez pit stopa na kuhinjski mizi. In ne, ne počutim se blazno pametna in sama sebi všeč, ko takole pljuvam po tujem ustvarjalnem delu. Počutim se blazno razočarana, ker nimam več nobenega cajtenga na razpolago, ki bi bil dobro pisanje in hkrati čimmanjše pranje možganov. Brezveze v glavnem.