Me goes south

Torej - men je čist do konca ratalo jasno, zakaj se tko težko spravim kam potovat. In moram priznat, da se zaradi tega spoznanja nimam nič manj rada. Če bi bil to namesto mene kdo drug, bi ga pogledala globoko v oči in mu rekla, da ga popolnoma razumem in da ni v mojih očeh zarad tega nič manjši človek.

Diagnoza? Nezakomplicirana lenoba :) Zakaj, oh zakaj je treba pred odhodom urihtat tolk stvari in zakaj moram bit tista, ki to rihta, ravno jaz? Rabila bi enega črnca (figuratively speaking), ki bi držal vse te zadeve v glavi, ki bi poskrbel, da bi bla opremljena z vsemi papirji, da bi imela spakiranih ravno prav stvari v ravno prave kufre, da bi približno vedela, kje moram bit ob katerem času, ki bi me za rokco vlačil okol, da bi videla, kar je fino videt, ki bi mi prebral pravljico za lahko noč in me vsako jutro ta prav čas nagnal v hotelski fitnes. V zameno bi mu prepustila svojo king size postlo v svoji 38 kvadratnih metrov veliki sobi v svojem petzvezdičnem hotelu. Saj lahk spim v banji.

Enivej. Tale moj projekt Malezija bi bil čist ok, če mi ne bi služba tolk stala na vratu in mi ne pustila dihat. Payback time je zanjo prej in potem, samo upam lahko, da ne tud vmes. Komaj najdem tistih par minut vsak dan, ko sploh lahko delam plane in kljukice na svojem spisku stvari, ki jih moram še opravit. Če me bo kdo s šihta poskušal gnjavit po telefonu, ko bom tam dol na toplem, bom mirne duše simulirala motnje na zvezi. Koji klinac. Malezija je daaaaleč. Internet do doma ne nese sploh :)

Zadnjič smo pustili našo junakinjo sredi ugotovitve, da je vreme v njeni butici megleno. Ampak vremena se jasnijo! Najprej se je zganila podporna služba (aka oddelčna tajnica), ki mi je zrihtala prvi oprijemljiv dokaz, da bom res videla Kuala Lumpur. Letalsko karto imam že cel teden, letim via Frankfurt, let do KL je dolg okrog dvanajst ur. Bajam, da me bo od sedenja bolela rit. Ista podporna služba mi je rezervirala tudi zgoraj omenjeni hotel. Kaj bom z osemintridesetimi kvadratnimi metri, king size postlo, ogromno kopalnico z banjo posebej in tušem posebej, delovno mizo, flat screen TV in bogve čem še, še ne vem, ampak mislim, da si bom pridno širila obzorja in bom hotela imet po vrnitvi podoben standard tudi tukaj. Bomo vidl. Sicer pa ničesar ne verjamem, dokler ne vidim, da me zares ne bodo zaklenil v kakšno sobo za metle.

Za keš mi je blo potrjeno, da je plastika über alles in da tam dol menda jemljejo tudi naše čist obične bankomat kartice. To bo torej mala malica ob predpostavki, da se me bo moja plastika držala. Mogoče bi ji bilo fajn pomagat s kakšnim UHUjem. Pri zavarovanju sem najprej malo zabluzila in sem šla klicat na ZZZS, ker mi ni potegnilo, zakaj na njihovi web strani piše samo o EU in par ostalih bližnjih državah. Prijazna teta na oddelku za zdravstvena zavarovanja za tujino mi je potem razložila, da se bo treba spravit kar na zavarovalnico in sklenit komercialno zavarovanje z asistenco, ker z Malezijo nimajo sklenjenega nobenega sporazuma. In sem se. Namreč spravila na web stran od zavarovalnice Triglav, kjer cel cirkus okrog naročanja zavarovanja lahko odplenkaš kar via internet. Dva dni kasneje je po pošti prilezla zavarovalna polica. Major plus points za zavarovalnico za nezakompliciran postopek in hitrost.

Cepit se pred potjo v Malezijo ni potrebno proti ničemur. Na nekaterih spletnih straneh sicer priporočajo to in ono (običajno jih skrbi kakšen hepatitis A in B), vendar ni nobeno cepljenje obvezno. Če prihajate iz južne Amerike se mi zdi, da bodo od vas zahtevali potrdilo o cepljenju proti rumeni mrzlici, ampak jaz ne mislim prihajat od tam. Vstopne vize tudi ne rabim, oziroma mi jo bodo zrihtali ob vstopu, hočejo pa imet prijavljen keš, ki ga šlepaš s sabo.

Kufer sem si seveda sposodila, kot se za popotniškega analfabeta spodobi. Tudi adapter za električne vtičnice sem si sposodila. Tudi vodič po Maleziji sem si sposodila. Očitno bi si tudi gate sposodila, če jih po golem slučaju ne bi imela zadost. Mi gre pa malo na živce, ker se ne morem odločit, kaj naj si najdem za prenašanje ročne prtljage. S sabo bom odvlekla svoj prenosni kompjuterčič, ki seveda šteje v ročno prtljago, poleg tega moram imet zraven eno garnituro osnovnih cunj, če mi slučajno uspejo zgubit kufer, poleg tega rabim kakšno buklo, poleg tega ... mah ... laptop, cunje in par malenkosti. Zadnjič me je popadel manjši napad panike in sem šla brskat po BTC za kufri primernih dimenzij. Prvič mi ni blo nič všeč in drugič se mi je posledično zdelo škoda vsakega jurja za stvar, ki mi niti všeč ni. Potem me je moj manjši napad panike spustil in sem se odločila, da bom svoje stvari zavezala na štrikec in jih za sabo odvlekla na avion. Najrajš bi imela rukzak z oblazinjenim predalčkom za laptop. Ki se dobi v Kanadi :) Oziroma pojma nimam, kje se pri nas kaj takega dobi. V skrajnem primeru mi še zmer ostane plastična vrečka.

Za sedež v letalu se mi ni treba kaj prida sekirat, edino tisto, da naj bo ob prehodu (in po možnosti ne preblizu stranišč), si bo dobro zapomnit. Malaysia Airlines ima menda med sedeži zadost prostora, jaz imam pa za povrh kratke noge. Zdaj moram skup zvlečt še arcnije, ki jih moram odnest s sabo, pa dokumente moram poskenirat, pa cunje moram oprat, da ne bom dva dni prej ugotavljala, kako je vse še vedno v košu za umazano perilo, pa uporabne naslove in telefonske si moram kam napisat, da bom lahko jokala konzulu, naj me pride vlačit iz dreka.

Kaj vse lahko počnem v KL sem našla tukaj. Bere se mnogo kul in zdaj se že čist zares veselim. Edino tista novica me je mal razočarala, da se ne smem na ulici poljubljat. Ampak potem sem se spomnila, da me je moj edini itak skenslal in noče z mano, torej mi do kuševanja verjetno ne bo.

Še trinajst dni, še trinajst dni :)