petek, 01. december 2006

Guess what

Internet doma je po enem mesecu končno vstal od mrtvih. Lahko si ga spet napeljem direkt v žilo in neham brat knjige. Obnaša se sicer nekam pubertetniško, zdaj se mu da, čez pet sekund se mu ne da več, ampak za silo bo. Kar pomeni ... da se moram nehat izgovarjat na manjkajočo povezavo v svet in svoj blogerski zaton pripisat kar svoji lastni lenobi in nezainteresiranosti. Je že tako, da je vsakih medenih tednov enkrat konec in si je hočeš nočeš treba nazaj prisvojit svoje napake. Jaz bom s svojimi za začetek izmenjala en topel objem.

Dogajalo se (seveda) ni nič takega, o čemer bi nujno morala kaj napisat. Pa tudi če bi morala kaj napisat, sem zadnje čase ravno prav trmasta in zoprna, da za nalašč ne bi ničesar skup spravila. Danes je prvi dan v tem tednu, ko sem doma pred deseto zvečer. Petek je. Od celega delovnega tedna sem imela samo šiht in premalo ur spanja, drugega nič. Žreta me dve službi, vmes stisnem kakšen squash, da mi pamet ne začne štrajkat, zvečer se grem zjagat na bicikel ali se poslavljat od življenja na lauf. Tuširam se obvezno zjutraj, da slučajno kasneje ne zaspim, ko se vozim v Ljubljano, parkplac imam vedno prazen, ker noben trotel ne hodi čepet na šiht pred sedmo, mozoljasta sem kot kakšen zafrustriran srednješolec, futram se z jabki in kokicami (beraški fastfud), prebava je šla rakom žvižgat. Spet bi morala peljat avtek na servis, ker mu bo roč za odpirat vrata odpadel, pa mi ne rata ujet odpiralnega časa od servisa. Tud odpiralnega časa od štacun, ki so odprte do osmih zvečer, mi ta teden ni ratalo ujet, tako da bom do jutri brez jogurta, dnevno svetlobo sem videla pa samo danes, ko sem šla za spremembo sred šihta na hitro kosilo.

Pisat blog? Moje življenje je ena sama neskončna vožnja iz postle pred računalnik in od računalnika nazaj v postlo. Ničesar ni, kar bi samo od sebe pisalo zanimive stvari. Kadar se mi zdi, da zdaj pa res ne morem več v tem tempu naprej in da rabim tajmaut, grem pobrskat po cajtengih in po tem, kar imajo drugi čas sproducirat. Brat grem. Iskat nekaj, kar bo ruknilo mojo pamet pod rebra in jo spravilo v pogon. Pa je večina ena sama reciklaža in prekladanje istih desetih besed levo in desno. Vrtenje v krogu. Trkanje po prsih. Splav, cigani, prodajanje megle, tvoj blog je glup, bodimo ena velika srečna družina, mamiii, Janezek mi je pa prst v uč vtaknil, ... kot vrtec se mi zdi vse skupaj. Ma kaj vrtec. Kot jasli s posranimi plenicami vred. Brezveze. In potem ne berem več, ne gledam več, ne iščem več. Ker ima menda vsak pravico do tega, da je in da kvaka po svoje in kdo sem jaz, da bi komurkoli solila pamet. Točno tko. Nihče sem. In hočem to ostat.

Verjetno je en del mojega razočaranja posledica moje trenutne situacije. Ampak najbolj od vsega je pa posledica dejstva, da v splošnem ne maram ljudi. Kadarkoli, ne samo zdajle. V posebnih primerih jih seveda čisto maram in so mi zanimivi in se mi ljubi z njimi dajat, ampak v splošnem so mi pa zoprni in odbijajoči. Ker ... ker so tolk slepi, tolk predvidljivi, tolk namerno ali nenamerno butasti. Ker nočejo videt niti milimetra naprej od konca svoje iztegnjene roke. Ker je vse samo tisti jebeni JAZ. Jaz trpim, mene boli, jaz prav razmišljam, jaz se bojim, meni vse to pripada. Jaz se hecam, ker jaz zdajle tko pravim, ne glede na to, kaj sem rekel pred dvema minutama in ne glede na to, kako vse se je dalo tisto razumet. Jaz imam največjo pravico bit in kvakat. Jaz, jaz, jaz. In svoboda govora je zato, da lahk jaz vse spljuvam. Jaz in tisti, ki so z mano. Ostali ... kakšni ostali? Zunaj mojega kroga se svet neha.

Mene tud boli. Boli me to, da vsakič, ampak prav vsakič, ko se z entuziazmom spravim bit del kakšne večje stvari, nagazim na ljudi, ki jih skrbi samo to, da ja ne bi bil kdo bolj močen, bolj pameten, bolj spreten in na kakršenkoli način boljši od njih. Ljudi, ki tudi po n-tem dokazu, da je nekomu za prestiž in slavo vseeno, še vedno reagirajo z nezaupanjem in prikrito sabotažo. Boli me to, da mi je po tolk in tolk letih dojadilo razlagat pravičnost in strpnost in stvari, ki so mi samoumevne in sem torej tudi jaz v tem pogledu nazadovala. Boli me, da ima množica moč, da me tolk demoralizira, da mi rata vseeno. Boli me, da je statistika tolk hudo na strani teh napihnjenih bojazljivih jazov brez zdrave samozavesti. Da je treba tolk dolgo brskat in iskat, preden najdeš kaj drugega. Pa še to samo v fragmentih.

Kje the fuck so pustili možgane in vest?

Neprikrite provokacije in potem cviljenje, kako so vsi proti njim. Naivno nastavljanje riti in potem jamranje, ko dobijo prvo brco. Jurišanje brez plana in potem tuljenje, ko dobijo na gobec. Vse to, čeprav so v primerni situaciji oni tisti, ki vedno prvi kresnejo druge na gobec. Grupirajoči se, potencirajoči svojo moč in veljavnost svojih zakonov, ki rastejo iz strahu pred biti drugi.

Tolk zlo ne maram ljudi.
In tolk zlo mi manjka stik s tistimi redkimi, ki potrjujejo pravilo.
(a jebiga. puščava vabi.)

3 komentarji:

Matilda pravi ...

Tvoj blog mi je všeč. Kakšen debel Američan bi rekel, da je blog-a-licious in jaz bi se z njim strinjala. Te lahko dodam med friendse?

ursa pravi ...

:) hvala

Si pa bolj prijazna, kot jaz. Tud na misel mi ne pride, da bi vprašala, če lahko koga zlinkam. Jaz si link kar prisvojim!

Go ahead. Jaz grem pa v kakšen temen kot opazovat žareč sij pomembnosti, ki ga oddajam :)

Matilda pravi ...

Evo, si že na listi. No, pravzaprav si lista :) Sem pač še nova v tem štosu, si me pa pripravila do tega, da sem se naučila linke na blog dajat. Si kakor en guru :), pa brez zamere.