sobota, 23. december 2006

State of the union

Sredi minulega tedna se je zgodilo redno letno decembrsko zasedanje dveh babjih riti, katerega zgodovina sega v davno minule čase faksa in se je razvilo iz takratnega skupnega obupavanja nad kapaciteto lastnih možganov ob kofetu in vodi. Danes se seveda obupuje nad drugimi stvarmi, predvsem se pa ne obupuje ob kofetu in vodi ampak ob polnem krožniku v kakšni spodobni gostilni. Za kamuflažo se vsemu skupaj reče ogled novoletno osvetljene Ljubljane, kar tista druga oseba jemlje še kar resno, jaz se pa zraven trudim, da mi oči od silnega zavijanja z njimi, ne bi izpadle iz očesnih jamic. Hkrati sem zadolžena za delanje grimas vsakič, ko se mi s prstom pokaže kakšen "zares fenomenalen" konglomerat luči in za dajanje sarkastičnih opazk, katerih frekvenca raste premo sorazmerno z dolžino poti.

Redno letno srečanje je bilo letos malo manj zasedanje, kot je bilo šetanje po BTC, ker je bil ravno tisti dan, ko se mi je zdelo, da nujno rabim nov kuferčič za ročno prtljago (ampak o tem v drugem postu), na noben način se pa nisem mogla izognit lepoti tisočerih ljubljanskih žarnic. Torej sem se s surlo dva metra za sabo vlekla za svojo sopotnico in se držala nikakvo. Levo stojnice s kuhanim vinom, desno stojnice s kuhanim vinom, vmes štofelc iz ljudi, skozi katerega se je treba prebit skoraj po kolenih in nad vsem tem nebeški sij elektrike, napeljan po vsaki bajti, bingljajoč z vsakega golega vejevja. Bjutiful indid!

In potem ... sredi najglobje nezainteresiranosti, resigniranosti in fatalizma ... sem zagledala tisto, kar me vsako leto znova navduši in je pravzaprav edino, kar mi je med ljubljanskim svetlobnim okrasjem všeč.

Gigantski prednovoletni spermij.



In ne samo eden! Za vsakim vogalom jih je bilo več. Mojemu navdušenju pa ne konca ne kraja. Hkrati sem ugotovila, da ni čudno, da je slovenska rodnost kjer je. Še pri simboliki nam uspe vse skupaj zafurat, kako naj nam potem karkoli rata v praksi. Trije naenkrat! Pa so vsi uspeli zgrešit :)



Đingl bels, đingl bels ...

1 komentar:

ana. pravi ...

pri vas vsaj kao nekok mogoce slucajno naucijo folk kaj o spolnosti. tu pri nas pa so popolnoma tradicionalni - maljarda bozickov (tisti, ki binglajo pod balkonom ali pod okni, se mi najbolj smilijo), vsaka ulica ima svojo musko iz mickenih zvocniko (ki seveda poskusajo preglasit one iz naslednje ulice) in cela vrsta extremno utripajocih in peklensko rdecih zvoncev. ti povem, ni pijan za jet po teh ulicah, se ti zelo hitro zmesa (in pobruha) :)