sreda, 06. december 2006

Bilo je nekoč

Pred davnimi časi sem delila sobo s svojim mlajšim bratom. Na začetku sva dobila ne samo nove stene, ampak tudi nove zavese, novo mizo, nove omare z novimi policami, nov luster, novo pisalno mizo, nov stol, novi postelji in nov itison. Pa še kaj zraven, ampak vsakega novonaseljenega pajka tu nima smisla predstavljat z imenom in priimkom. Po par letih je še vedno vse izgledalo kot novo, ker sva imela možgane oprane tako, da je blo treba maksimalno pazit na stvari, potem je pa moj takrat osnovnošolsko prismojeni mlajši brat nekega lepega dne v enem zgodnjih navalov uporništva s šestilom v polico v omari vgraviral svoje velecenjeno ime. Cirkus je bil s tem vnaprej zagotovljen. Mama je umetnino odkrila šele kakšnega pol leta kasneje, ampak ni pomagalo nobeno prepričevanje, da to je tam že dolg. Stvari morajo bit negovane, lepe in ohranjene od prvega do zadnjega dne, nakar jih skoraj nove vržemo proč in iz čistega dolgčasa nabavimo nekaj drugega. Ni čudno, da je znorela, če je bila pa z enim samim podpisom zmasakrirana skoraj nova omara. To, da je še vedno stala in brez problemov opravljala svoje poslanstvo, ni štelo.

Ko sem se selila, sem s sabo odvlekla tudi te omare. Kakšnih dvajset let so stare. Še vedno so skoraj nove. Plus podpis. Po toliko letih se mi zdi, da je njihova edina vrednost ta podpis. Brez problema bi jih skurila na vrtu, pa so mi tiste štiri črke vgrebene v les tolk simpatičen spomin. Enkrat zdavnaj sem delila sobo z bratom ...

Ravno na tem področju me je življenje najbolj obgrizlo. Danes mi manjka tisti konec, ki me je pred pol življenja silil k temu, da so mi bile pomembne stvari, ki zares sploh niso pomembne. Omare? Ja kdo pa rabi omare. Sploh take brez neizbrisljivega podpisa otroške roke. In nov parket je dolgočasen, dokler se na njem ne pojavijo rajse od krempljev mojega psa. Pogrizena vrata so bolj zanimiva kot nova. Prasko na boku mojega avta so naredila vrata od avta mojega dragega. A si sploh lahko mislite lepše zacahnan avto? Že dolgo ne razumem več, kako je nekomu nova, sterilna stvar lahko ljubša od nečesa z zgodovino. Pisarije po stenah, praske, male vdrtine, znamenja pasjih zob na nogah od stolov ... šele te stvari naredijo unikate, ki so vredni ogromno več, kot novo, belo, popolnoma čisto in pravkar iz polivinila odvito. Te stvari pravijo, da nekdo živi. Bicikel s sledovi zadnjega padca, superge, permanentno pobarvane v blatno barvo, raztrgan štumf (ok, ta gre proč, ker šivamo tega ne več), porisane platnice zvezka, vdrtina od padle kastrole v toplem podu, ena vrsta ploščic fovš barve na tleh v kleti. Ma kaki škart :) Unikat!

Ob včerajšnjem vsesplošnem navdušenju nad rokopisom sem se spomnila sebe v časih, ko sem bila po ne vem kakšnem ključu prepričana, da je lepopis blazno pomemben. Nikoli nisem mogla pisat dnevnika, ker me je vsakič ustavila ta moja fiksacija na lepopis. Kaj imaš od še tako lepe pisave, če ti je pa ravno to najhujša bremza pri spravljanju misli iz sebe na papir? In kaj je poanta lepih novih stvari, če pa ne moreš z njimi nič počet, ker potem ne bodo več nove in lepe? Sediš na varni razdalji in jih občuduješ? Brezveze.

Vse, kar se mi dogaja danes, se mi tako ne bo dogajalo nikoli več. Čez deset let, ko bodo moji starši ven metali že davno spraskan parket, si bom šla prisvojit najbolj zdelano dilco. Po tisti se je moj zdajle še, čez deset let pa prav gotovo ne več živeči pes največkrat jadrno oddrajsal v kuhinjo na svoje kosilo. Pa podpisana polica iz moje otroške omare tudi ne bo šla nikamor. In tisto prasko bi s svojega avta najraje izrezala s plehom vred. Ne zbiram fotografij, ker v tistih zamrznjenih slikah ne najdem ničesar. Zbiram zdelane stvari. Ker mi je všeč, kaj iz njih naredi življenje. Spravi jih na kolena, da ostane samo še tisto, kar je kaj vredno. Odtisi preteklosti.

10 komentarjev:

Robi pravi ...

Vidiš, jaz pa v življenju skoraj nikoli nisem imel nič novega (če se dotaknemo pohištva ipd., spodnjih hlač sigurno nismo rabljenih kupovali...), vse, kar je prišlo, je že imelo neko (nepoznano) zgodovino, in si ravno zato želim novo....

Ampak - ljudje smo si različni.

ursa pravi ...

Saj čist razumem, zakaj si nekdo želi nove stvari. Tud jaz sem bila dolgo taka in ne poskušam ovrednotit tega kot nekaj slabega. Eni najboljš uspevajo v enih okoliščinah, drugi pa v drugih. To je približno vse, kar je tu absolutnega.

Kar sem hotela povedat je, da mi je fascinanten moj lasten obrat za 180 stopinj. Moja mama recimo ob vsaki praski na parketu jamra, da ga bo treba jutri zamenjat, meni je pa parket ratal zanimiv šele takrat, ko so se začele poznat praske od pasjih krempljev, odtisi od ene plastike na spodnji strani tepiha in ostale take stvari. Včasih bi bla zarad tega tud jaz slabe volje, zdaj se mi pa šele ob tem začne dogajat in kakšno stvar sprejmem za svojo šele, ko je obdrgnjena in obutana. Tud uživam velik bolj na kakšnem bolšjaku, kot pa v Ikei. Pa ni blo vedno tako in te popolne spremembe v filozofiji so mi zlo zanimive.

Hirkani pravi ...

Ah, spomini na mojo belo-zeleno otroško sobo. Ki ni dolgo ostala bela. Tisti zeleni plastični, okrogli, (uradno imenovani) pohištveni ročaji, ahhhh... Zdaj ima mizo in omare moj foter v svoji domači pisarni. Neuničljiva je.

Sama sem se že zdavnaj nehala borit s praskami in čečkarijami. Ker potem bi samo še težila ves čas. Škoda energije.

Gaby pravi ...

Ursa. Prav nesramno se strinjam s teboj. In najbolj grozno mi je videti otrosko sobo, ki je nedotaknjena, sterilna, pospravljena.. V taksni sobi mi manjka kreativnost, zivljenje. Saj tudi pisalo po nesreci zaide na kaksno steno, pa tudi kaksna tezka igraca pade na parket.

Trenutno sem v opremljanju otroske sobe. Ne bom je kupila pri nas. Kupila bom eno taksno, ki ima veliko skatel, kamor zmeces igrace, ki je ze narejena tako da je otroska sama po sebi in da so tiste praske na njej nujne.

Tudi sama sem bila obremenjena s pisavo in pravzaprav sem obcasno kar malo jezna na svojega Bigwhale-a, ki ima KLINOPIS, skoraj neberljivo kracanje in mi ob tem razlaga, da itak ni nikoli imel zvezkov v soli, ampak kar neki blokec z listi, ker ni nikoli pisal.. Pa kako??! Zvezek mora biti urejen.. Se v srednji soli sem noter lepila delovne liste in bila vzorna.

Perfekcionizem zna biti zelo utrudljiv.. Tukaj bi lahko napisala cel spis, pa se bom raje ustavila. :)

Lep dan.

Robi pravi ...

Urša: sej razumem, kar hočeš povedat, in v bistvu se strinjava. Hotel sme reči, da rad dobim novo stvar in jo jaz popraskam, polomim, popišem, zlomim, ... Da je to moja umetnina.

No, sej razumeš..

Je pa zanimivo, ja, kako se spreminjamo (in razvijamo).

hobit pravi ...

Ravno zdaj, ko prenavlajamo hišo, sem iz podobnih razlogov obdržala par dragocenih kosov, ki pripovedujejo zgodbe o skrivnostih, lumparijah, jezi,...skratka, kronologija našega družinskega lajfa.
Nekoč se je moja mlajša hči podpisala, z vilco, na kuhinjsko klop. Napisala je prijateljevo ime, da ne bi nikoli ugotovili, da je to ona ;-):

Jackie pravi ...

Urša, a potem lahko malo zmasakriram tvojo knjigo, ki jo ravno berem? Da boš imela spomin name ;-) (Če ti povem po pravici, žepnim knjigam vedno razlomim hrbet. Nimaš pojma, kako se brzdam pri tejle tvoji!)

kameleonka pravi ...

Hm, mi imamo na hodniku na zidu dva velika rjava fleka, ker se pes medtem ko spi tišči ob steno. (Dva sta pa zato, ker se ponoči prestavlja.) Pa nihče od nas tega skoraj ne opazi ne. Verjamem pa, da se kakšen "urejen" obisk z grozo zazre v tistadva fleka. Tudi parket je spraskan v nulo, pa še kaj bi se našlo... That's life in prav je da je tako!
V sterilnem se jaz ne počutim preveč dobro.

Ka pravi ...

Ravno glede teh stvari se po skupni vselitvi z dragim ne strinjava. Jaz imam rada nove stvari in jih seveda cenim in koliko so stale pa vse to, ampak v stanovanju moraš živet in naj se to pozna. Ne pa pazit, da bo vse nedotaknjeno. Temu se po moje itak ne gre izognit, bo že videl :) (Moj čisto novi svetleči avto je že v prvega pol leta dobil globok poljub betonskega stebrička :( )

Mitja pravi ...

Tole je pa hudo praktična filozofija (in ne mislim, da jo imaš zato, ker je praktična, ampak praktična vseeno je). Že samo zaradi tega bi si želel, da bi jo lahko posvojil, pa nekako ne gre. :-(