nedelja, 03. december 2006

Monsters under my bed

Imam se skrajno gnilo. Po čist prekratkih 711 dnevih sem spet enkrat bolna, kar pomeni, da sem že zdavnaj pozabila, kako je bit bolan in trpim ne samo zase, ampak še za tri zraven. Zbudila sem se z možgani spakiranimi za pobeg in z vsemi vretenci hrbtenice na broju. To vem, ker je imelo vsako posebej potrebo na glas povedat, da je še na svojem mestu. Po istem postopku vem, da še vedno premorem lobanjo, vrat, noge, roke in kar je še ostale navlake, ki ima drugače krasno navado bit tiho in pri miru. Seveda pa nisem zadost bolna, da se ne bi valjala po internetu in se smilila sama sebi. Dokler toplomer ne pokaže več kot 38 stopinj, se imam pravico prekladat naokol, nič počet in bit zoprna. Ko to magično mejo prestopimo, imam pravico samo še potiho preminevat pod kovtrom. Hehe, 37.8! Good enough for me.

Blazno produktiven dan je bil. Spat nisem mogla, ker me je brez Lekadola v želodcu tresel mraz. Ko sem se ob petih zjutraj tega zavedla, se mi še dodatne pol ure ni ljubilo zlezt dve nadstropji nižje in ga ponovno nafilat. Gnila noč v glavnem. Dopoldan mi ni noben verjel, da sem bolna in da komaj krevsam naokol. Jim zamerim! Kot da se vsak mesec trikrat za brezveze delam, da bom krepnila. Potem sem neselektivno buljila Eurosport (juhej, spet je sezona biatlona), na račun bolečega grla (ki se me je edino usmililo in me nehalo bolet) pojedla skledo Čokolina, v katerem je žlica stala pokonc in se zatem preselila v svoj brlog, kjer od dveh dalje ne vem, kaj bi počela. Oziroma prav prizadevno študiram svojo zbirko papirnatih in elektronskih knjig, brez da bi šla katero brat. Nočem dokončno spodit svojih nezadovoljnih, že od prej spakiranih možganov s kakšnimi zgodovinami 21. stoletja al pa s pričevanji o koncentrancijskih taboriščih.

Od tega zadnjega mi bo ziher spet hudo. Se spomnim svoje osnovne šole, ki je bila še precej globoko v dobrih partizanih in ne tolk dobrih Nemcih. O spravah ne duha ne sluha. Takrat sem zlo rada brala Grabeljška in njemu podobne. Vojna, napisana za male butice, običajno ni bila kaj prida grozna, edino za kakšno partizansko mulo je bilo treba kdaj kakšno solzo potočit. Potem sem si pa nekje iz ene privat knjižnice sposodila buklico s pričevanji otrok o drugi svetovni vojni. Od tistega me je bilo še leta strah, da imam pod posteljo zlobne Nemce in sem šibala pod kovter skoraj po luftu. To so bli časi, ko sem redno sanjala, da letim, preden sem odsanjala letenje, me je pa grizel strah pred vojno. Lepo z grdim. Tista knjiga je še vedno z mano, lastnik je ni hotel nazaj. Ampak vsakič, ko kje vidim njene platnice, jo grem zažokat globje v kup.

Maus. Maus 2. Man's Search For Meaning. To me čaka. Še vedno rada berem o vojni. Vse sorte, fikcijo in resnico, kakršnakoli in od kogarkoli že je. Ampak mi je vedno tud mal grozno zraven. Moč zaslepljene množice v meni zbudi žalost. Mogoče moram spet enkrat obiskat Grabeljška v lokalni knjižnici in se izljubit z njegovimi mulami.

Zdaj grem rajš študirat serijske morilce. Od teh mi ni pa nikol nič grozno.

3 komentarji:

Matej pravi ...

Joooooooj, Maus, hvala, da si me spomnila!

Hirkani pravi ...

/small/mene tudi kuha, pa nimam časa bit bolna//small/

Tole je tudi za nekaj dobro: v treh dneh si napisala tri zapise :)

Matilda pravi ...

Če so ti všeč vojni romani, poizkusi "Goodbye to all that" od Roberta Gravesa. On je bil v angleški vojski med prvo svtovno vojno. Gre za njegovo avtobiografijo, ki pa ni "težaška", ampak je super napisana, ker je bil on pač tudi sicer pesnik in pisatelj. Res dobiš občutek, da si tam.