Bilo je nekoč

Pred davnimi časi sem delila sobo s svojim mlajšim bratom. Na začetku sva dobila ne samo nove stene, ampak tudi nove zavese, novo mizo, nove omare z novimi policami, nov luster, novo pisalno mizo, nov stol, novi postelji in nov itison. Pa še kaj zraven, ampak vsakega novonaseljenega pajka tu nima smisla predstavljat z imenom in priimkom. Po par letih je še vedno vse izgledalo kot novo, ker sva imela možgane oprane tako, da je blo treba maksimalno pazit na stvari, potem je pa moj takrat osnovnošolsko prismojeni mlajši brat nekega lepega dne v enem zgodnjih navalov uporništva s šestilom v polico v omari vgraviral svoje velecenjeno ime. Cirkus je bil s tem vnaprej zagotovljen. Mama je umetnino odkrila šele kakšnega pol leta kasneje, ampak ni pomagalo nobeno prepričevanje, da to je tam že dolg. Stvari morajo bit negovane, lepe in ohranjene od prvega do zadnjega dne, nakar jih skoraj nove vržemo proč in iz čistega dolgčasa nabavimo nekaj drugega. Ni čudno, da je znorela, če je bila pa z enim samim podpisom zmasakrirana skoraj nova omara. To, da je še vedno stala in brez problemov opravljala svoje poslanstvo, ni štelo.

Ko sem se selila, sem s sabo odvlekla tudi te omare. Kakšnih dvajset let so stare. Še vedno so skoraj nove. Plus podpis. Po toliko letih se mi zdi, da je njihova edina vrednost ta podpis. Brez problema bi jih skurila na vrtu, pa so mi tiste štiri črke vgrebene v les tolk simpatičen spomin. Enkrat zdavnaj sem delila sobo z bratom ...

Ravno na tem področju me je življenje najbolj obgrizlo. Danes mi manjka tisti konec, ki me je pred pol življenja silil k temu, da so mi bile pomembne stvari, ki zares sploh niso pomembne. Omare? Ja kdo pa rabi omare. Sploh take brez neizbrisljivega podpisa otroške roke. In nov parket je dolgočasen, dokler se na njem ne pojavijo rajse od krempljev mojega psa. Pogrizena vrata so bolj zanimiva kot nova. Prasko na boku mojega avta so naredila vrata od avta mojega dragega. A si sploh lahko mislite lepše zacahnan avto? Že dolgo ne razumem več, kako je nekomu nova, sterilna stvar lahko ljubša od nečesa z zgodovino. Pisarije po stenah, praske, male vdrtine, znamenja pasjih zob na nogah od stolov ... šele te stvari naredijo unikate, ki so vredni ogromno več, kot novo, belo, popolnoma čisto in pravkar iz polivinila odvito. Te stvari pravijo, da nekdo živi. Bicikel s sledovi zadnjega padca, superge, permanentno pobarvane v blatno barvo, raztrgan štumf (ok, ta gre proč, ker šivamo tega ne več), porisane platnice zvezka, vdrtina od padle kastrole v toplem podu, ena vrsta ploščic fovš barve na tleh v kleti. Ma kaki škart :) Unikat!

Ob včerajšnjem vsesplošnem navdušenju nad rokopisom sem se spomnila sebe v časih, ko sem bila po ne vem kakšnem ključu prepričana, da je lepopis blazno pomemben. Nikoli nisem mogla pisat dnevnika, ker me je vsakič ustavila ta moja fiksacija na lepopis. Kaj imaš od še tako lepe pisave, če ti je pa ravno to najhujša bremza pri spravljanju misli iz sebe na papir? In kaj je poanta lepih novih stvari, če pa ne moreš z njimi nič počet, ker potem ne bodo več nove in lepe? Sediš na varni razdalji in jih občuduješ? Brezveze.

Vse, kar se mi dogaja danes, se mi tako ne bo dogajalo nikoli več. Čez deset let, ko bodo moji starši ven metali že davno spraskan parket, si bom šla prisvojit najbolj zdelano dilco. Po tisti se je moj zdajle še, čez deset let pa prav gotovo ne več živeči pes največkrat jadrno oddrajsal v kuhinjo na svoje kosilo. Pa podpisana polica iz moje otroške omare tudi ne bo šla nikamor. In tisto prasko bi s svojega avta najraje izrezala s plehom vred. Ne zbiram fotografij, ker v tistih zamrznjenih slikah ne najdem ničesar. Zbiram zdelane stvari. Ker mi je všeč, kaj iz njih naredi življenje. Spravi jih na kolena, da ostane samo še tisto, kar je kaj vredno. Odtisi preteklosti.