Besede, besede, besede

Zadnji dve uri sedim na postli in sem priča hitri kapitulaciji svojega trupla. Pred dvema urama sem prvič spustila iz sebe švohoten krehet. Zdajle imam probleme s požiranjem in nobenih problemov z ogrevanjem. Way to go, trupelce, way to go. Mene vsi prepričujejo, kako se ne smem takoj predat, ono pa vlači ven belo zastavo še preden ga prvi bacil postrani pogleda. Na smrt sem razočarana. Moj skoraj dvoletni rekord brez bolezni bo neslavno crknil tik pred obletnico.

Poleg tega mi moj od mrtvih obujeni internet z eksponentno hitrostjo žre živce. Kot da bi se vrnila v cajt pred desetimi leti, ko je povezava padala vsakih deset minut za par ur. Moj browser se vsakih dvajset sekund pritoži, da se web stran, ki jo hočem videt, ne odziva in po kakšnem petem reloadu jo naloži s pregovorno T2 hitrostjo. Potem gremo pa spet od začetka z neodzivnostjo. Pravzaprav je v redu, da je sobota zvečer. Do ponedeljka zjutraj me bo jeza ravno tolk minila, da ne bom šla zavit vratu prvemu, ki se bo na T2 javil na telefon. Vmes bom pa mogoče prebrala do konca še kakšno knjigo :)

Danes zjutraj sem namreč ugotovila, da je glavno sporočilo mojega včerajšnjega posta obsedenost z bloganjem in zavračanje knjig na račun bloga. Ummm? Ok. To verjetno pomeni, da me moj blog (pri vsej požrtvovalni skrbi za njegovo preživetje) ne razume in širi dalje dezinformacije. Kakorkoli že ... eni blogerki je ob prvem odstavku potegnilo v čudno smer in me je porabila za iztočnico za post, ki ga pri najboljši volji in po večkratnem seciranju ne razumem. Šele komentarji so mi odgrnili prvo zaveso megle (od mnogih), čeprav tudi tega ne razumem, kako so povezani s postom. V glavnem, po pol dneva razmišljanja tudi citata v postu, ki je prišel izpod mojih prstov, ne razumem več. Na višjo matematiko se še nekako zastopim, pri višjem bloganju mi pa zmanjka pameti. Kljub temu se mi je uspelo utrnit par misli kar tako.

Od kod ljudem ideja, da je bloganje ena taka blazno fascinantna stvar? A so tudi ob pisanju pisem, javnih razglasov, bukel, cajtengov in vsega, kar se je v zgodovini pisarilo, tako navdušeno sestavljali psihološke profile piscev in ugibali o pomenu pisarije za ... karkoli že? Zakaj tak halo? A so nekateri res tolk navdušeni sami nad sabo in nad svojimi soblogerji, da bi iz tega radi naredili znanost in ven izcedili slavo? Včasih se mi zdi, kot bi hoteli potičke iz peska oklicat za hude arhitektonske umetnine. Pa je vse skupaj tako enostavno ...

V nekaterih od nas so besede, ki hočejo ven. Nekateri od njih živimo, drugi jih pišemo kar tako, sebi in svetu v zabavo. Tako kot radi beremo knjige, brez da bi zraven razmišljali o pisateljskem ekshibicionizmu, tako drugim pustimo brat svoje umotvore, brez da bi pričakovali karkoli v zameno. Nekateri to počnemo mogoče samo s tihim upanjem, da se bomo koga za trenutek dotaknili in da je kje kdo nam podoben, ki bo razumel. In nas ne boli, če se ne dotaknemo nikogar. Nekateri enostavno pišemo. Včasih smo pisali pisma. Danes pišemo blog. Fascinantno? Popolnoma nič bolj fascinantno, kot je bil pred petnajstimi leti fascinanten popisan papir. Pisarija ni čist nič novega. Da me berejo neznanci, pravzaprav tudi ne. Edina resnično fascinantna stvar je transparentnost človeških interakcij, ki se pokažejo v komentarjih in so vidne komurkoli. Prosjačenje za pozornost. Božanje v smeri dlake. Direkten napad. Obtoževanje. Lezenje v temne, tople luknjice. Nesposobnost argumentirane debate. Nikoli prej ni bilo to tako lepo in v tako velikem obsegu postavljeno na ogled. To je edina fascinantnost bloganja, ne pa en kekec, ki sedi za tipkovnico in producira pisarijo.

Knjiga ali blog? Edino, s čimer se zagotovo strinjam je, da je (papirnata) knjiga neprimerno bolj fajn za v posteljo. Mogoče še s tem, da je papir seksi, ampak ob tem je moja domišljija razmazana že zelo na tanko. Zakaj so nekateri tako navlečeni na knjige kot na literaturo, ki je blogu in nasploh internetnemu pisanju superiorna? Knjiga je popolnoma enaka človeška izmišljotina, kot kakršenkoli drug konglomerat besed, ki ga najdeš na netu. Tako kot se najdejo biseri med knjigami, se najdejo tudi biseri med teksti, ki niso nikoli videli papirja. In tako kot se najde drek na internetu, se najde tudi tiskani drek v knjižnici. Torej? Kako komu ni jasno, da je knjiga produkt mnogo stvari, med katerimi so tudi želja po zaslužku, prepričanje, da se da tisti papir fajn prodat in zadosten kapital za tolkintolk podrtih dreves ... same zadeve, ki s kvaliteto nimajo nič. Če se kdo čisto zares lahko vpraša knjiga ali blog, potem v življenju še ni doživel dveh stvari. Zares dobrega bloga in zares ogabne knjige. Go explore. Velik imate še za videt.