Veliko ničesar

• Mojemu avtu se je sfuzlal. Misli, da je poletje in uporno kaže zunanjo temperaturo 24.5 stopinj (celzija!). Že drugi dan po vrsti poskušam razumet povezavo med menjavo gum in podivjanim termometrom, ker menjava gum in nalivanje tekočine za šipe sta bili edini stvari, zarad katerih s(m)o mu v zadnjem mesecu rovarili po drobovju. Pomojem mi ne bo ratalo.



• Naj na tem mestu ponosno dvignem roko (za tistega, ki se je o tem spraševal (sem že pozabila, kje sem o tem prebrala, ker imam kratko pamet like that)) - jaz sem eden tistih fenomenov, ki šraufa zimske gume na avto dva tedna pred petnajstim. Konec oktobra me začne dajat paranoja, da jih bom pozabila zamenjat in v imenu duševnega miru jih po hitrem postopku zamenjam okrog prvega novembra. Točno tako ... svetel primer možganske črne luknje z zaenkrat delujočo preventivo sem.



• Se pa bojim, da mi bo glihkar med delovnim časom počila kakšna žilca v eni od hemisfer in bo konc sveta. Mamicu ... kolk mi gre na živce, da mi nekdo da nekaj za delat, pol mi pa ne zna razložit, kako hoče, da je narjen. Pol sem pa jaz picajzlasta, ker sprašujem stvari, ki jih ni še nihče prej vprašal in za katere si je KAO treba vzet dva popoldneva za premislek. Ja cry me a river. Mal hitrejš naj mislijo, pa bo.



• Komu se moram pravzaprav zahvalit, da je moj biološki del tko uporaben? Zadnje čase imam zelo močno potrebo nekomu poslat pisno priznanje za uspešno izdelavo mojih sestavnih delov, pa ne vem, na koga naj se obrnem. Fosilna generacija je out of the question, ker nihče noče bit kriv za karkoli v zvezi z mojim nastankom in se oba izgovarjata drug na drugega. Ampak jaz to čist resno. Razen tega, da moje telesce zna zlo efektivno kopičit zaloge za hude čase (kadar mu je to pač dovoljeno in kar samo po sebi sploh ni negativna lastnost), zna tud zlo hitro zacelit vse puščajoče stike, v roku dveh dni povedat, da je dioptrija novih špeglov zanič in se v približno eni šestini običajnega časa privadit na stvari, pri katerih nima šans doseči, da bi izginile. Čist sem ujeta na levi nogi ... kdo bi si mislu.



• Empirično sem ugotovila, da mi je bolj zabavno odgovorit na kakšen komentar in potem naprej odgovarjat na svoj odgovor, kot pa napisat kaj konkretnega v blog. A ni to ekvivalent prav glasnega čvekanja s samim sabo? Sicer pa to tud počnem, tako da na zahodu nič novega.



• Aja. Še tist citat sem dolžna, iz katerega sem potegnila včerajšnji naslov. Ne ker bi me kdo prosil zanj, ampak kar tko, ker je dober.
  
  

  I'm tired of all this nonsense about beauty being only skin-deep. That's deep enough. What do you want, an adorable pancreas? - Jean Kerr