No da še mal zabluzim o isti temi kot spodaj. Sem ravno brala en forum, kjer je bila objavljena tista ista prošnja za vpis v register darovalcev, ki je odgovorna za začetni pospešek (= brco v rit) naše skupine. Pod začetno temo je najprej par odgovorov v stilu veliko sreče in upam, da boste našli primernega darovalca, potem je par takih, ki pravijo veliko sreče ampak jaz ne morem zarad <vstavi razlog, ki je absolutna kontraindikacija za darovanje> in potem se najde en odgovor, kjer nekdo napiše jaz pa nimam nobenega pametnega razloga, samo ne bom daroval, ker ne morem. Vse skupaj zavito v veliko opravičevanja in "saj vem, kako egoistično se vse skupaj sliši".
Egoistično? Ne vem. Kako naj jaz o tem sodim, če pa tega osebka ne poznam? Najprej sem se spomnila svojega kolega, ki vsakemu rad pomaga, ki ga je skup ko manjšega hriba, ampak se tudi hudo boji igel in ima travme vsakič, ko je treba v laboratoriju oddat kri. Prav groza ga je, če mu samo razlagam od kakšne krvave reči. Meni je to recimo zadostno opravičilo, da človek ni krvodajalec. Mogoče bo moral kdaj s svojo krvjo reševat življenje svojemu otroku in takrat bo pač z zaprtimi očmi in z zamašenimi ušesi čakal, da bo stvari konec. Kar se pa tiče darovanja ... nekateri pri najboljši volji niso za te stvari. Zato pa je vse skupaj prostovoljno.
Jaz brskam po svojih odrgninah, hočem videt, kako mi šivajo čeljust, izvajam male operacije po svoji koži ... meni je mala malica dat tisto, česar na sebi ne rabim. Sploh si ne predstavljam, kako je, če te je strah take enostavne stvari, kot je odvzem krvi in nikogar ne mislim zarad tega označit za strahopetca. Pravzaprav se mi strah pred iglami zdi še vedno bolj racionalen kot ... kaj pa vem ... kakšen strah pred smrtjo. In tisti, ki jih daje skušnjava, da bi take ljudi, kot je moj kolega, označili za nečlovekoljubne, naj premislijo o eni podobni stvari. Kdo je bolj uspešen - tisti, ki z briljantnimi možgani z lahkoto pride do razumevanja Einsteinovih spoznanj ali tisti, ki se z možgani amebe z muko nauči seštevat do deset?
S take perspektive moja človekoljubna gesta pripravljenosti na darovanje izgubi nekaj svojega sijaja. Ki ga v bistvu na tak način sploh ne bi smela imet.
Ok, sem zaenkrat opravila s celicami in iglami.
Bom naprej o čem drugem ...
Ni komentarjev:
Objavite komentar