sreda, 23. november 2005

Jaz kar jurišam dalje

Pomojem moram bit z nosom že blizu središču planeta. Vsaj po tem sodeč, kako prizadevno tiščim glavo v pesek in se ne dam motit pri vožnji v napačno smer po enosmerni cesti. Pa mižim tud zraven. A ste že kdaj videli krta z odprtimi očmi rit po zemlji? Ja, se mi je zdel, da ne.

Tko je, kot bi šla na izlet v najboljši zabaviščni park na koncu mesta, pa bi se na zadnjem ovinku zmotila in zavila v puščavo. Pa vozim in vozim in sama sebi ne verjamem, da mi je uspelo zalutat, ker men se tud namerno ne rata izgubit, po nesreči pa sploh ne. Ko si pa enkrat začnem verjet, se mi pa zdi it po isti poti nazaj čist preveč zamudno, ker mi hudič v malih možganih suflira, da je za naslednjim ovinkom Las Vegas.

Samo je za vsakim ovinkom še vedno puščava.

Kot da jem veliko čokolado ... ne čak, to je iz ene druge zgodbe. Kot da mečem življenje s ta veliko lopato skoz okno. Saj samo po sebi se me to polzenje časa med prsti niti ne dotakne ne vem kako zelo. Rodiš se, umreš, vmes je pa kar nekaj in vesolju je vseen, al se goniš za metulji al osemdeset let presediš na istem stolu. Ampak men je fakin' dolgčas in to vesolju nima bit kaj vseen. Približno čas je, da se kaj začne premikat s hitrostjo reaktivnega polža (če se že v prvi fazi ne morem polža rešit).

Mal sem razmišljala o življenju (svojem za spremembo). Kadar prečepim cele dneve v službi in domov hodim samo spat, imam običajno izpade na temo kako bo v naslednjem življenju vse boljš in zakaj se pravzaprav naslednje življenje ne začne kar takoj in uuu jaaa, od jutri dalje jem samo jogurt in se zbujam dve uri prej zato, da sred zime pri odprtem oknu za dobro jutro opravim svoje pozdrave soncu (ki me potem nesramno ignorira). Eh. V resnici sem pa tipičen primer človeka, ki ga vse zanima in bi vse znal in se ne more odločit, česa bi se prijel najprej in kaj bi pustil za kasneje. Držat se desetih stvari hkrati in za bonus čepet še cel dan v službi pa ni ravno formula za uspeh.

Zato zdajle tu pribijam na svoja cerkvena vrata tri stvari, ki jih bom naredila (ali resno začela počet) do konca tega meseca z enim samim namenom - vrnit si občutek, da na obzorju vidim luči tistega vroče pričakovanega zabaviščnega parka. Pa da vidim, kolk si ga res želim.

  • rešila bom danes kupljeno Modro razvedrilo od prve do zadnje strani brez zijanja v rešitve (za ego)
  • prebrala bom že davno začeto The New Guide to Science (za dušo)
  • pred zadnjim v mesecu se bom spravila k diplomi in ostala tam spravljena do nadaljnjega (za štorastega voznika v meni, ki je takrat zdavnaj zgrešil tisti zadnji ovinek)
Na juriš!

3 komentarji:

jaka pravi ...

pa tipičen primer človeka, ki ga vse zanima in bi vse znal in se ne more odločit, česa bi se prijel najprej in kaj bi pustil za kasneje. Držat se desetih stvari hkrati in za bonus čepet še cel dan v službi pa ni ravno formula za uspeh.

to mi je pa tako zelo zelo znano...
ni nam lahko!

ursa pravi ...

Ooo ... še en iz istega plemena

Ja, se strinjam, da nam ni lahko. Čeprav se tud s tem strinjam, da bi nas moral eden občasno orng za ušesa, pol bi blo pa mogoče mal boljš.

jaka pravi ...

Mah ne morš starga psa dresirat.