nedelja, 14. maj 2006

Kompas? Crknjen.

Nekdo ima danes rojstni dan.

In je oblačna nedelja, ki je uvod v zabasan teden, ki bo naporen. Ampak bo nabasan in mi ne bo ratalo mislit na to, da je naporen. In da moja orehova lupina nima začrtane nobene pametne smeri na svojem toliko let starem, ampak popolnoma novem in nič znucanem zemljevidu. Ki ga ne gledam pogosto, pa še takrat zelo od daleč in samo z enim na pol zaprtim učem.

Od nekod se mi je pred časom privlekla obsedenost z življenjsko usmerjenostjo, oziroma panika zaradi neobstoječega kompasa, ki bi kazal vedno v pravo smer. Malo se mi zdi, da je vse skupaj nateg istega tipa, kot je tista umetna lepota iz revij z gladkimi platnicami in sfotošopanimi človeškimi telesci. Oziroma tista umetna večna ljubezen iz filmov, ki jih ne zmorem gledat. Pa vseeno nisem imuna. Na kompas, ne na umetno lepoto in srečo, da se zastopimo. Vedno sem mislila, da "saj bo". Ko bo pravi čas, se bo moje življenjsko poslanstvo zmaterializiralo iz niča. Kar samo od sebe. Pa se noče. Še vedno ga imam sicer na sumu, da "saj bo", samo nisem več tako prepričana v vse skupaj. Pojma nimam, kam grem. Kar grem.

Kako se človek sploh spomni, kaj bi v življenju rad počel? Vpraša se, kaj se ga dotakne, kaj mu dela veselje, v čem uživa in gre to počet. Recimo.

Kaj se mene dotakne?

V službi imamo čez celo eno steno pisarne okna. Zarad preveč svetlobe je nemogoče delat, če niso spuščene žaluzije. Žaluziji sta dve. Leva mora bit spuščena. Desna po želji. Ker je želja mojega šefa naravna svetloba, je bila desna žaluzija vedno dvignjena. Dokler se ni naokrog začel preganjat vrabec. Vozi se na štangi od zastave dva metra pred oknom, čepi v kotu stavbe dva metra naprej od okna in se dere kot sraka. Potem smo pa sostanovalci družno ugotovili, da mu bomo naredili oder in smo desno žaluzijo za tretjino spustili in jo obrnili tko, da lahko gospod vrabec hodi gor sedet in brusit kljun. Glasen je kot sto hudičev, cel dan se hodi gor dret in gledat noter v pisarno, na živce nam gre s svojim kvakanjem, ampak tko je, kot bi nas prišel vsak dan pogledat prijatelj. Lej ga, mulc, spet se dere. A boš tih! Svet, ki se ga ne da prijet, sredi katerega ne moreš živet, samo gledaš lahko in si hvaležen, ker ti pusti gledat. To se me dotakne.

Ko se peljem domov in je sonce že za hribi, samo na dveh odsekih na avtocesti ga še ujamem. Tisto večerno izpod oblakov, ki travo naredi fantastično zeleno. Ko vidim z ovinka, ki ga vozim vsak dan dvakrat, cel kup štorkelj (in me zarad tega skor odnese s ceste). Ko me ustavi en tip moje starosti pred Baumaxom in me prosi za drobiž, pa se ravno počutim mal dobrodelno in mu dam jurja. In me počaka, da pridem nazaj ven iz štacune in me vpraša, če hočem eno njegovo risbo. Ker riše. In rečem ja, z veseljem bi imela risbo. Si jo izberem in izbrska iz svoje torbe en miniaturen svinčnik, ki se pomojem ne da niti več ošilit in se podpiše. David nekaj. Pogledam podpis, pogledam njega, mu dam roko in mu rečem živjo David, jaz sem Urša, me veseli, da sva se srečala. In greva vsak na svojo stran. To se me dotakne.

Kako iz tega potegneš smisel svojega življenja? En kup fragmentov. En kup nepovezanih prebliskov. En kup neskončno lepih stvari iz katerih se ne da sestavit ničesar. Varnostna mreža z luknjami, skozi katere bi padel tudi slon.

Zanimajo me na videz nedosegljive stvari. Tiste, ki se jih ne da dobit, če nisi pripravljen dolgo čepet na robu in bit tiho. Zanima me, kaj je v ljudeh. Zanima me tisto, česar noben ni pripravljen dat kar tako. Niti jaz.

Nekdo ima danes rojstni dan. Na datum, ki mi je všeč. Ker je njegov rojstni dan.

6 komentarjev:

Lilit pravi ...

To mi je všeč, ta ideja, da je samo nateg.
Očitno smo v takih letih, ko se pač moraš nekam usmerit in potem se vprašaš kam in vidiš samo temo...
To, da kar greš, se meni zdi čisto dobra stvar.
In sploh, ko izbereš eno možost, si s tem načeloma zapreš tudi vse ostale. Če pa pustiš vse poti odprte, imaš neskončno možnosti...

ursa pravi ...

Ja, tko nekak.

Stereotipi so tak mega nateg, da bohpomagaj. Tko morš izgledat, da ne boš čuden, tko se morš obnašat, to morš mislit in zaboga a še tega ne veš, kaj ti je všeč. Ja kako naj pa vem, če je tolk stvari za sprobat? Pa če ne peljem na tisti korenček, ki pravi, da je edino prav, kar reče večina ...

Ne vem. Men je to zanimiva tema, ker sem v zadnjih dveh letih postavla na glavo še tiste tri "življenjske resnice", ki mi jih prej ni ratal. Zdaj sem v obdobju, ko hočem imet odprta vrata, hočem bit neomejena, hočem se trudit s tistim, kar mi paše, tud če je na dolge proge kiks. Ker zame nič ni kiks, s čimer se hočem ukvarjat. Oziroma mi praviloma nikdar ni za take stvari žal.

V življenju do zdaj mi je za malo stvari žal. Mogoče za nobeno čist iskreno, ker so v tistih okoliščinah, kot so se dogajale, vse popolnoma logične in razumljive. In če imaš tak odnos do tega, kar je bilo, zakaj ne bi blo v redu, da kar greš? S ciljem, brez cilja, saj ni važno.

Definitivno nateg, ti rečem :)

Lilit pravi ...

Pravzaprav. Nisem vec tako sigurna. Ali pa odvisno, kako razumes stvar.
Tudi ce kar gres, najbrz ves, kam v tistem trenutku gres in ne pustis, da te kar nosi - ali vstanes zjutraj (ob 5h ;)) in si reces, hm danes bom... zdravnica, drugo jutro... policaj itd.?

btw, thus the anti-sheep :) zakaj pa hiding from yourself?

Mayhem pravi ...

Reply na prvi comment:
Če pustiš vse poti odprte, ostaneš vse življenje na razpotju.

Lilit pravi ...

Ma, ne, ni bilo misljeno, da ostanes celo zivljenje na razpotju.
Ampak bolj v smislu, ce ves cas gledas samo en cilj, potem lahko spregledas kaksen zanimiv odcep na poti.

ursa pravi ...

Mayhem, sem hotla napisat "what happened to backtracking", potem sem se pa spomnila, da preden bom jaz z "napačne" poti pribluzila po svojih stopinjah nazaj na razpotje, to razpotje ne bo več enako. Ampak po svoje mi je to še bolj všeč, ker nočem delat raziskovalne naloge na temo vse poti, ki vodijo iz labirinta življenja.

Odprte poti jaz razumem bolj v smislu, da če najdem kaj, kar me potegne, bom seveda šla v tisto smer, ampak ni pa potem to alfa in omega in zapečateno življenje (upam vsaj, da ni). Če ugotovim, da sem ga polomila, je moje življenje zaradi manjkajoče usmeritve sicer naenkrat bolj zblojeno, nič pa zaradi tega, ker ni usmerjeno k enemu cilju, ne izgubi na vrednosti. Poiščem drugo odprto pot (ki jih je mnogo) in odpujsam v drugo smer.

Izbira cilja in potem orientacija samo po tistem svetilniku mi sicer dajeta ene sorte psihološko varnost in smisel, zarad katerih verjetno tudi lažje dosežem kakšen viden napredek, ampak po drugi strani bi pa rada ohranila zavedanje, da če se to podre, ni konec sveta.

Saj vem, da ima vse svoje prednosti in svoje slabosti in tole puščanje odprtih možnosti je v svojem bistvu eno neskončno beganje. In hoja naravnost proti cilju je lahko tudi ogromna omejitev, ki jo forsira družba, ker je navzven najbolj produktivna. Pomojem je optimum za psiho in za rezultate nekje vmes.

Lilit ... hiding from myself, ker po eni izkrivljeni logiki na pol verjamem, da je lažje živet, če imaš IQ hladilnika in ti možgani laufajo po tistih stezicah, ki jih je izhodila evolucija. Če dost hitro tečem, se ne morem ujet in nisem jaz in lažje živim :) Zares nimam kakšne pametne razlage ... včasih je lažje zamižat in si mislit, da si kdo drug.