četrtek, 18. maj 2006

Da bi jih gliste ...

Pred tremi leti sem se preselila iz mesta v eno malomeščansko vas, kjer je kmetov samo še za vzorec. Nekak se mi je zdelo logično, da v eni takile raztegnjeni naselbini, kjer ima vsak pod nogami svojo parcelo, dajo ljudje drug drugemu bolj mir, kot v tipičnem spalnem naselju, kjer živijo drug nad drugim in drug pod drugim in so njihove kvečjemu stene, vse ostalo je pa skupno. Razočarano sporočam, da temu tudi od daleč ni tako. Ko ima človek svoj kos zemlje, se pizdarije šele začnejo.

V bloku smo imel pet krat pet familij nad glavo, pet krat dve familiji pod ritjo, in štir familije naokrog, pa je blo manj cirkusa kot zdaj, ko imamo levega, desnega in dva zadnja soseda. V bloku je blo tričetrt ljudi čistokrvnih južnih bratov. A ne gre en stereotip nekaj na temo južnjak = problem? Tukaj so vsi hardcore Slovenci. Če je prejšnji stereotip samo v sledovih resničen, potem so naši hardcore slovenski sosedje vsak zase problem na kubik. Vsaka naša vaška stara mama izgleda bolj okužena s steklino, kot katerikoli trije osebki iz bivšega bloka zapakirani skupaj.

Tale (očitno univerzalna) jebiveter-nejebiveter vaška kultura mi gre skoz bolj na živce. Ko se gre za deset centimetrov zemlje ob robu sosedove parcele, je jasno nejebiveter. Ni šans, da bi lahko položil rob od podplatka tja, kadar se trudiš, da se med lovljenjem ravnotežja pri striženju (podedovane!) žive meje ne bi napičil na škarje. Lahk pohodiš kakšen nič hudega sluteč plevel in mu pustiš trajne psihične posledice. Da sploh ne govorimo o tem, kako je tistih deset centimetrov najbrž še naših, samo je nekdo pulil ven mejnike in se pač zdaj ne ve, kaj je res. Ko pa je vprašanje, kje bodo njihove domače živali odlagale svoja odvečna bremena, je pa to jebiveter. In ta jebiveter je med našo solato. Če si slučajno kdo drzne kaj na to temo na glas povedat, je seveda počaščen s povabilom na svoj lasten pogreb. Kaj je zadnjih par miljonov let počela evolucija, mi ni jasno. Definitivno se ni ukvarjala z izločanjem škart robe.

Zakva, oh zakva niso vsi že sto let stari in bi blo treba samo še par let počakat, da jih ne bi blo več? Saj imam rada svojo zeleno travo in svoj ležalnik pred bajto, ampak okoliški psihopati so čisto nepričakovan bonus, ki se verjetno ne bo popucal sam od sebe. Zamenjam za vrtne palčke, če kdo rabi pocen delovno silo ...

8 komentarjev:

ana. pravi ...

hehe, naredi tako kot na pt - 3m visoke betonske zidove okoli bajte :P

ursa pravi ...

Resno razmišljam o nečem podobnem, ker drugač se teh opilkov človeštva ne bom mogla niti navidezno rešit, kaj šele zares.

Ampak nikol si nisem mislila, da so ljudje v baterijski reji (= blokovskih naseljih) bolj pohlevni kot ljudje v prosti reji. Kura navsezadnje res ni kura, ni kura :)

Lilit pravi ...

Po mojem - vec kot imas, vec moras pazit, da ti ne vzamejo ;) edina varianta je, da imas ful malo (=stanovanjce v bloku) ali ful prevec (ogromno dvorisce).
Kaj pa ce bi poskusala udomacit sosede?

drejcek pravi ...

all I have to say: welcome to the countyside ;-)

Mononoke pravi ...

Oh fajn, jaz se pa tako veselim selitve iz bloka v bajto, na "svoj košček zemlje". Zdaj me bo pa strah, da spet ne bo miru. No, slabše kot je zdaj, itak ne more bit. :-)

Lilit pravi ...

depends on the countryside... jaz se imam na vasi cisto fajn ;) malo je sicer dolgcas, ampak sosedi so cisto kul...

drejcek pravi ...

hja...lilit, dobro zate..pri nas ima soseda vse pod strogim nadzorom in nihče ne prestopi našega praga brez da bi ona to vedela :-)
kukanje skozi okna je tako ali tako glavni šport upokojencev na vasi (samo vpraši mojega fotra) :-)

BigWhale pravi ...

Pri nas se sele bajta postavlja, pa so eni sosedi ze tecni... ;>