sobota, 27. maj 2006

Anatomija dobrodelnosti

Oh, look. A soapbox ...

Aha. Torej se nam bodo tiste zdaj-jih-vidiš-zdaj-jih-ne-vidiš operacijske mize končno zmaterializirale v obliki ene kot kača zavite donacije. Super. Ampak se zaenkrat ne ve, ali nekdo z njimi zganja posel, ali pa ima res tako zlato srce, da bo z eno potezo zrihtal zadevo. Še bolj super. Pomojem bo tole še en velik žur.

Če se prav spomnim, smo imeli še ne tako daleč nazaj en megažur na podobno temo. Nova pediatrična klinika se gradi in se o njej sanja že kakšnih dvanajst let. Oziroma se o njej predvsem zelo naglas gobca. A so že vsi cegli na kupu al še niso? Upam, da so, ker mene je vsa dobrodelnost v tisto smer že minila. Če mi kdo, ki bi rad med prsti valjal moj keš, opleta okrog s pediatrično, se običajno znebim česa na temo katero po vrsti že gradijo. In to nima nobene zveze z bolnimi otročki in mojo splošno pripravljenostjo pomagat. Enostavno mi je tista gomila keramičnih ploščic pomešanih z gobcači dojadila.

Povsod, kjer je denar, običajno slej ko prej nastane močvirje. Tole naše ima v sebi malo Unicefa, malo Rdečega križa, malo nove pediatrične, malo operacijskih miz in še en kup podobnih stvari. Ne vem, če se vsi šahovski kmetje, ki namakajo svoje nožne nohte v to vedno znova pogreto brozgo zavedajo, kaj so (in še bodo) pravzaprav s tem dosegli. Uspešno so pomagali zvišat prag človeške občutljivosti na tujo potrebo po pomoči. Vsak drugi, ki ga vprašaš, kako kaj njegova dobrodelnost (po možnosti v malih papirčkih s številkami), se spomni, da bi on rajš pomagal direktno kakšni ubogi družini, ker tako bi vsaj vedel, kam tisti denar gre. Ja, ja ... vsega občudovanja vredno. Samo kaj, ko se potem taka uboga družina z raztrgano mularijo noče od nikoder sama od sebe pojavit. In je volk sit in koza cela in družina še vedno enako uboga. In sama.

Dobrodelnost se začne v drobtinah. Oglejte si naslednjič najbolj jadno pojavo od vseh. Kakšnega od alkohola ali drog odvisnega brezdomca, ki vas pred lokalno štacuno ali kje sredi prestolnice žica za mal drobiža. Kaj si boste mislili? Po eni strani je ubogi, ker nima za jest in nima placa za spat in sploh ničesar nima. Če ima vse zobe, ima že veliko. Po drugi strani ni čist nič ubogi, ker si je zelo verjetno za vse skupaj sam kriv in naj gre delat in bo imel za jest in plac za spat in najbrž še nekaj časa tud vse zobe. Meni je dokaj vseeno, kaj od tega si mislite in ali mu daste tisti drobiž ali ne. Vse sorte ljudje smo. Eni odpremo denarnico, drugi je ne odpremo. Tretji se ravnamo po vremenu. Kar mi je zanimivo, je tisto vmes. Kolikokrat si mislite, da bi mu z veseljem dali tistih par sto tolarjev, če bi si šel kupit sendvič namesto flaše?

Ampak kakšna je razlika? Zakaj naj bi bil sendvič pomoč, flaša pa potuha? Koliko mislite je temu klošarju tisti trenutek vreden sendvič in koliko mu je vredna flaša? Če že dajete, zakaj ne dajete drobiža za tisto, kar je njemu pomembno? Zares iz brezna potegne se itak lahko samo sam in en sendvič namesto flaše ljudi spreobrača samo v Hollywoodu in v šund romanih.

Dobrodelnost s pogoji je kupovanje. Biznis. Ko vas vodi želja nekomu olajšat življenje, vam je dovolj velika zahvala njegov hvala, ko tisto, kar dajete, zamenja lokacijo iz vaših v njegove roke. In še to samo zato, ker je to stvar osnovnega bontona. Nobene potrebe ni, da vas kdo vidi, nobene potrebe ni, da cel svet ve, kako neskončno dobri ste, ker pomagate drugim, ne rabite aplavza in trepljanja po rami, ne rabite večne hvaležnosti in čisto zagotovo si s tem ne kupujete nikakršne lojalnosti. Donacija je neoznačena stvar. Na njej ne piše, da vam mora nekdo nekoč vrnit uslugo. Če se greste dobrodelnost s pogoji - lepo prosim, prihranite ljudem zadrego in vnaprej povejte, kaj od njih pričakujete. Zato, da vas bodo lahko vnaprej poslali v temne dele človeškega telesa.

Za konec še tole - ja, vsi bi raje pomagali konkretni družini s konkretnimi razcapanimi otročki in konkretnimi problemi in bi se pasli na konkretnih rezultatih. S tem ni nič narobe. Ampak zaboga, dajte že nehat čakat, da se vam bo ta konkretna družina sama od sebe namalala na vratih. Vsak dan lahko komu malo pomagate. Tistemu otroku, ki mu mama v najslabši štacuni ne more kupit ene pomaranče, jih lahko kupite eno kilo (o ja, tud taki so), sosedovega mulca lahko peljete na sladoled, tisti stari hijeni iz petega nadstropja lahko pomagate nest vrečke po štengah, kakšnemu neznanemu šolarju, ki z mamo tridesetega avgusta kupuje najcenejše zvezke, lahko privoščite še kakšnih deset za zraven in svojemu lokalnemu klošarju lahko pustite petdeset tolarjev, za katere vas ni ogoljufal kdo drug.

Nehajte že razmišljat, kdo je vreden vaše pomoči in kako lahko iz enega takega dejanja maksimalno iztržite. Tolk je stvari, ki jih lahko naredite, brez da vas zraven karkoli boli (vključno z denarnico), nekomu drugemu bo pa to še en teden skup najsvetlejši dogodek. Saj ni treba kar naprej iskat tistih, ki so najbolj potrebni pomoči. Če ste pripravljeni pomagat kar tako, boste do takih počas prišli brez iskanja.

7 komentarjev:

Gaby pravi ...

Ej tole si pa ful dobro napisala. Se nebi mogla bolj strinjat s tabo. Sicer sem pa mnenja, da je edino tista iskrena dobrodelnost ta prava. Tista se potem tudi vrne nazaj, ko jo ti potrebujes.

Ulala pravi ...

Iskrena dobrodelnost? A se ti ne počutiš boljše, ko pomagaš?? Čistega altruizma pač ni. Vem, da hodim v bolnico k otrokom zato, ker se tudi jaz počutim dobro, ko vidim, da sem jih za trenutek osrečila. Oni pa res imajo težko življenje, ko so se že rodili prikrajšani določenih možnosti! To je res hudo videti!

Jaz kar pošteno garam za par fičngov na mesec (imam čist bedno plačo). In šparam kot zmešana! Mladim zadetkom pred metadonsko kliniko ne dajem denarja, pač jih ne spoštujem, da so tolk zajebal! Imeli so možnost! In vidim jih vsak dan, pred in po službi. Tam.. Načeloma kakšnemu mlademu kupim sendvič. Če je lačen, bo tudi tega vesel. Včasih dam par sto tolarjev kakšnemu ostarelemu klošarju - dost je dal čez, naj se mal "pogreje" s tistim vinom.

Trenutno nisem v poziciji finančno podpirat drugih - tisti, ki imajo res težave, rabijo precej več, kot sto tolarjev. Druge bi pa nagnala v službo! Tudi meni ni vedno najlažje!

Si pa drugače res fajn napisala!

Ulala pravi ...

Sorry za tale kilometrski komentar!

ursa pravi ...

Ulala, v bistvu sem se bolj obesila na tisto, ko so ljudje polni gofljanja, kako bi dali, ampak bi dali samo, kadar je tisti, ki rabi, čist kot solza. To me nekak od vsega najbolj zmoti, ker hočejo bit lepi, ker so pripravljeni dajat, ampak potem nikol ne dajo, ker ... ne vem zakaj. Ker se jim njihov vložek mogoče zdi prevelik za tisto, kar naj bi po njihovem mnenju dobili nazaj.

Sploh ne poskušam spodbijat tega, da vedno dobiš nekaj nazaj. Tko kot ti praviš - se počutiš boljše. Jaz imam itak eno teorijo o tem, kako v bistvu pomagamo zarad sebe in ne zarad drugih, torej je v osnovi dobrodelnost egoistično dejanje. Lovljenje nečesa, čemur se reče koristnost. Oziroma tega, da se bolje počutiš. Ampak veliko ljudem tisti se počutiš bolje ni zadost. Hočejo žaromet in naslov v cajtengu in to zame ni dobrodelnost ampak biznis.

Tudi recimo te sploh ne obsojam, če greš mimo odvisnika in si misliš, da si je sam kriv. Saj si je. Pač takemu ne nameniš ničesar. In predvsem se ne delaš, da ti je mar, če ti ni mar, zato, da bi izgledala lepa in prijazna. In čist brez besed se zastopi, da denar darujejo tisti, ki si to lahko privoščijo. Denar je pravzaprav najlažje dat (če ga imaš seveda), velik težje je dat svoj čas in sebe - za poslušat, za pogovarjat, za take stvari. Tud jaz delam večinoma kot budala za ne prav veliko plačo. Nimam preveč, ampak tud nimam premal. Predvsem pa nisem v poziciji, da bi kogarkoli obsojala, ker noče ali ne more dat keša.

Samo dvoličneži mi grejo na jetra. In to orng.

BTW ... tvoji zajci in medvedi so mi zlo všeč!

Ulala pravi ...

Ane, da so fajni?! Tnx!!!! Pa otroci so jih res veseli ;)

Mayhem pravi ...

Morda bo to čudno slišat iz ust skoraj 30-letnik ampak... tudi meni so všeč!

ursa pravi ...

Mam novega favorita. Mavričnega mačka! Tisti mi je najboljši.

Punca od mojega bratca dela podobne stvari in mi je za RD naredila enega zajca z dolgimi nogami in ušesi, pa z rokcami skup zašitimi nad glavo, tko da ga imam na kljuki obešenega. Eno boljših daril do zdaj ...

Drugač imam pa nekje par linkov na punčke iz filca, ki so tko fenomenalne, da bi jaz imela kar vse. Ampak imam dve levi roki, tko da moram vedno nekoga zašarmirat, da dobim svoje igrače. Se bom probala spomnit in pobrskat za linki ... čist tko za guštirat, če za nič drugega.

Pa Živine pošasti iz filca si valjda videla, a ne? Na flickrju ima slike. Jaz še zmer gojim neuslišano ljubezen do njenega že zdavnaj oddanega enookca z enim zobom.