Zjutraj je življenje ...

... iz enega drugega filma.

Prizadevno se trudim vstajat ob petih zjutraj. Poudarek na se trudim. Čez praznike sem dvakrat zabluzila in se spravila izmed rjuh enkrat ob osmih in drugič ob desetih, kar je še vedno tri oziroma eno uro prej, kot običajno, ampak na ta dva incidenta kljub temu nisem preveč ponosna. Drugač pa - odkar sem se sprijaznila sama s sabo in za cono "ob petih" razglasila vse od deset do petih do pol šestih, kar gre. Predvčerajšnjim zvečer sem brala pametne nasvete, kako dosežeš tisto nirvano, ko se pobereš iz postle takoj, ko se budilka začne dret. Menda je treba sredi belega dneva vadit vstajanje in to pri pogojih čimbolj podobnih resnični situaciji. Primerno ohlajena in zatemnjena soba, sveže poležana postla, identična budilka, pižama in po potrebi štumfki s cofki (če pač spite v štumfkih s cofki). Kolikor blizu mi je bila razlaga, zakaj se mi ne posreči zgodnje vstajanje (kadar se mi ne posreči), toliko daleč mi je bila tehnika za vzgojo takih navad. Kot da že brez tega nimam na riti nalepke z opozorilom, da je dotična embalaža najmanj enkrat priletela na glavo na tla.

Moj načrt je bil, da bom (spet) hodila zjutraj pred službo laufat. Lauf se do danes še ni zgodil, sem pa v trenutku razsvetljenja sklenila, da vstajam pa vseeno lahko ob primernem času, ker bom potem temu morala priklopit samo še superge in veter v hrbet (ki je potem vedno veter v prsi, ampak o tem se bom jadala takrat, ko bo ta veter meso postal) in se mi bo zarad tega lažje spravit laufat. No ja. Zgodnje vstajanje je drugače zanimiva izkušnja, ki je dala par ekstremno čudnih rezultatov.

Dan 1
Vstanem deset do petih. V glavi imam meglo, ki se bo po par dneh izkazala za običajen pojav v prvih desetih minutah po bujenju. Spremlja jo glavobol, pred oknom pa na ves glas krakajo ptičice. Pravila zgodnjega vstajanja pravijo, da pod nobenim pogojem ni dovoljeno it nazaj v horizontalo, torej vertikalno glede na postlo kot na smrt pijana mačka čakam, da se megla razkadi (pravila sem seveda izdelala sama, za kar si bom v naslednjih dneh besno hvaležna). Ko se mi možgani zbistrijo ... BLUP? Kaj naj pa zdaj počnem? Temu fundamentalnemu vprašanju se izognem z odločitvijo, da grem najprej na skret. Na skretu se potem spomnim, da bi pila kavo in odbluzim v kuhno. Tam nagazim na goro umazane posode od prejšnjega večera, ki je posledica moje lastne lenobe, pa še piskerčka za mleko gret ne najdem. Verjetno je v pomivalcu. Pomit. Ampak se mi ne da odpret pomivalca in rešit ven (pomitega!) piskra. Se rajš spravim na umazano posodo in pomijem vse po vrsti, nakar sproduciram zajtrk za v službo (ker imamo tam same blesave nože in je pomarančo lažje olupit doma), nakar se spravim pod tuš in sem deset čez šest v avtu za via služba.

Dan 2
Vstanem deset do petih. Deset minut megla v pijani mački. Potem ... BLUP? Kaj naj pa zdaj počnem? Zvlečem ven dnevnik in ugotovim, da imam dar govora, zato popišem dve strani s svojimi spomini. Na prejšnji večer. Potem grem pod tuš in via služba.

Dan 3
Vstanem deset do petih. Že znana pijana mačka se komaj drži v majajoči se vertikali. Potem ... seveda BLUP? Kaj naj pa zdaj počnem? Zvlečem ven računalnik, kjer ne odkrijem nič novega. Se sprijaznim s tem, da bom pač stuširana pol ure prej. Ko blodim po spodnji kopalnici (manj kot dva krat dva metra, od katerih četrtino pokriva tuš kabina), opazim, da je lavor, ki ga imam namesto omare in kamor zlagam vse žavbe za tuširanje, rahlo svinjski (kar sem od najbolj picajzlaste sostanovalke slišala že najmanj dvakrat, ampak se me ni prijelo). In ga operem in očistim njegovo vsebino. Nato dalje skeniram kopalnico in v kotu opazim vedro s pasjimi šamponi v približno podobnem svinjskem stanju. Očistim tudi tisto. Potem pomijem tudi lijak in očistim odtok. Potem grem pod tuš in via služba.

Dan 4
Vstanem ob pol šestih (na praznik). Zunaj suho. V stanju pijane mačke se zbašem v pajkice in (hopefully) primerno opremo za lezenje po meni najbližjem Everestu. Ob šestih sem pod goro (emm ... ajde, recimo ji mal večja krtina). Štir stopinje je in rabim 40 minut, da se zvlečem do vrha, kar je precej, ampak sem se morala najprej ustavit, da sem pajkice zvlekla iz gojzarjev, ker me je začel žulit fršlus, potem se je bilo treba pa ustavit še za vsako brisanje nosa in tega je blo zarad nizkih temperatur mnogo. Dol s hribčka hodim eno uro (ker grem po daljši poti). Spotoma ugotovim, da v gojzarjih nimam samo ene relativno benigne luknje, ampak sem uspela poleg nje pridelat tudi eno dva centimetra veliko rupo, skozi katero lahko opazujem vzorec na svojem štumfu. Doma se po zajtrku spravim štihat. S Polarjem. Zato, ker je zabavno gledat, kako hitro začne srčnemu utripu tečt voda v grlo, ko z lopato morim gliste (čist nenamerno, kaj se pa nastavljajo). Da sem ob vsej tej zabavi jaz blizu infarktu, me sploh ne vznemirja.

Epilog
V štirih poskusih sem si uspela zdemolirat sloves lenobe samo zato, ker ne vem, kaj bi počela navsezgodaj zjutraj. Čimprej moram začet laufat, ker drugač bo konc sveta.