sreda, 5. december 2007

...



GONE
FISHING
KANGAROOING

četrtek, 15. november 2007

Not invisible, not anonymous

Once upon a time, ko je blo vreme lepše in sem še dokaj redno motovilila po hosti samo v pajkicah in majici, sem se začela obremenjevat z vprašanjem, kako naj nosim s sabo kakšno identifikacijo, brez da bi morala po gmajni za sabo vlečt kufer, v katerega bi varno spravila pasoš, osebno in pet para za taksi. Ker sem modno osveščeno bitje (bwahahaha, dihi urša, dihi), mi pasje ovratnice in papirčki z naslovi, oviti okol ročajčka od očal, niso estetsko zadovoljujoči. Mi hočmo več!

Tisto več sem našla na roadid.com. Po izdatnem cedenju slin in izbiranju barv, sem si naročila nekaj takega:



Gor piše moje ime, moj naslov, dve telefonski in da sem darovalec organov. Da se ve, če me slučajno do konca povozi avto in kaj od mene še ostane uporabnega. Kdo bo pa takrat brskal za zdravstveno kartico in klicaril mojo mamo, ki sicer ve, da me smejo v takem primeru razsecirat, ampak nikoli ne dvigne telefona takrat, ko jo zares rabiš.

Poleg tega, da sta mi trak in ploščica všeč in da se počutim, kot da sem za svoj keš dobila veliko, me je posebej navdušila cena poštnine (dva dolarja in pol) in dejstvo, da pošiljatelj sam od sebe napiše na kuverto "gift". Če to ni v srce segajoča skrb za stranke ... :)

Enivej - reklama ni glavni namen mojega posta. Včeraj sem od roadid.com dobila mejl, da mi je do konca meseca omogočeno naročilo s 15% popusta. Ker že imam, kar sem hotela imet in zaenkrat nimam dodatnih želja, lahko teh 15% popusta izkoristi kdo drug (ali več njih).

Oh yeah, glad you asked. But of course there's small print :)
  • popust je povezan z mojimi osebnimi podatki, ki niso javne narave, zato sem ga pripravljena podarit naprej samo, če lahko naročilo opravim sama. Plačilo gre pri tem preko moje kreditne kartice in riziko, ki izhaja iz plačevanja s kreditno kartico preko interneta, prevzamem sama.
  • ker nisem primarno socialna ustanova, ker sem imela že kakšno negativno izkušnjo in predvsem, ker si zaradi potovanja v decembru ne morem privoščit kreditirat kogarkoli na kakršenkoli rok, sem pripravljena podarit popust in plačevat s svojo kartico samo proti vnaprejšnjemu nakazilu kupnine na moj transakcijski račun. O tej točki se ne pogajam, razen če vas osebno poznam. To seveda pomeni, da se vnaprej pozanimajte o moji verodostojnosti (če se lahko) ali imejte pripravljeno orng dozo slepega zaupanja vame. Če tega nimate, potem vam svetujem, da naročite stvari brez popusta. Konec koncev niso tolk drage, da bi človek brez možnosti popusta gagnil pod težo plačila.
  • o šumnikih se ne bom pogajala z dobaviteljem, ker med vso solato, ki jo moram zrihtat pred svojim potovanjem, za take stvari nimam časa. Moja tablica na trakcu je brez njih in me to ne moti. Nekaj o šumnikih na roadidjih je bilo drugače napisano na tekaškem forumu in se greste lahko informirat tja. (če te alineje o šumnikih ne razumete, se ne sekirajte)
Mislim, da je to približno vse. Mogoče samo še par vrstic za tiste, ki se bodo ob teh mojih pogojih vprašali, če imam pošlihtane vse kocke v glavi in če mislim, da se mi bo pod takimi pogoji sploh kdo javil.
  • meni je vseeno, a se kdo javi, ali ne. Če se ne, potem popust konec meseca zapade in osebno me to popolnoma nič ne boli.
  • če se vam zdi otročje, da nočem dat komu tretjemu na razpolago svojih osebnih podatkov, nekdo tretji jih bo pa meni moral dat vsaj toliko, da mu bom lahko dostavila njegovo robo, potem se vprašajte, zakaj se vam zdi sprejemljivo, da bi jaz morala dat vam osebne podatke, vi pa meni ne. It goes both ways.
  • če se vam zdi nefer, da hočem v primeru naročila imet keš vnaprej - hja, seveda je nefer, ker bom en kos časa jaz razpolagala z obojim, namreč z vašim denarjem in s tistim, kar ste naročili. Zato tam gor piše, da se oborožite z zaupanjem. Ne dost manj nefer je, da jaz spušim svoj keš, ki si ga ne morem privoščit spušit, za robo, ki je ne rabim in se potem vrli naročnik premisli še preden plača. Zdajle nimam na razpolago takega manevrskega prostora in boste morali s tem preživet.
To je to. Če kdo bi (karkoli iz tiste web štacune, ne samo id trakca) - desno zgoraj imate moj mejl naslov. Časa imate do 29.11. 26.11. zvečer.

nedelja, 11. november 2007

A gre kdo z mano?

Tale post bo bingljal z vrha, dokler bo aktualen.
Vsa ostala nova in stara krama je pod njim.


Iskanje sopotnika ni več aktualno, ker sem se spoprijateljila z idejo, da grem sama in sem danes (22.11.) začela rezervirat stvari, ki jih vsebuje moj plan for going solo. Potencialni sopotniki - sami ste si krivi! :)

Kdaj drugič mogoče. Bom probala povedat kakšne pol leta prej ...


This just in ...




No, to mi je letos padlo v naročje.

Moj (skoraj fiksen) urnik je naslednji:
  • 6.12. grem z Brnika proti Melbournu. Pridem tja, ko pridem, če ne padem prej dol.
  • do 14.12. sem zacementirana v Melbournu, kjer se bom šla nine to five službo
  • od 15.12. do 08.01. sem frej. Zaenkrat brez planov.
  • 08.01. letim iz Melbourna v Kuala Lumpur, kjer se čekiram v isti petzvezdični hotel, kot januarja in se takoj po prihodu zadanem z enim ogromnim mango smoothiejem. Tolk daleč zdajle seže moje planiranje :)
  • 13.01. parkiram rit na letalo in odletim proti Brniku.
V naslednjih par dneh izvem, če čisto zares grem in če grem (update: juhej, grem!), potem vsaj za tri tedne Avstralije zaenkrat nimam ne družbe ne plana ne ništa. Nothing wrong with that, pač nisem imela prej pol leta časa, da bi prepričevala morebitne sopotnike, da je to fajn ideja in naj si našparajo keš za karto in planirajo dopust. Tudi solo motoviljenje po Avstraliji mi ni nobena grozna stvar, ampak še raje bi imela koga s sabo.

Znam bit ne pretirano zoprna, petzvezdični hoteli so (kljub vsemu, kar se na tem blogu bere) out of my league in sem v bistvu low maintenance, zanimivo mi je marsikaj (obljubim, da ne bom letala samo po muzejih in živalskih vrtovih :)), sem prilagodljivo bitje, edini potencialno hudi problemi za sopotništvo pa utegnejo bit, da ne maram placov nabasanih z ljudskimi množicami, nisem tipičen japonski turist in ne grem v Avstralijo žurirat. Aja, pa prodat se me tud ne bo dalo kar tako. I am not that pretty and I speak the language.

Dost reklame. Če se kdo najde (barva, starost in podobne zadeve niso pomembne), ima moj mejl naslov zgoraj desno.

sobota, 3. november 2007

Edina

Edina, ki letos šteje (za pokal najbolj razcmizdrenega osebka) in sploh edina zame pomembna. Upam, da je blo čimveč takih v vsem tistem morju od nek-se-vidi-raskoš.



Slikano včeraj zjutraj v soju avtomobilskih luči.

petek, 26. oktober 2007

Extreme Makeover

(... ker me vse skup spominja na tisti ameriški šov, kjer vzamejo eno človeško bitje z deficiti na zunanji strani, ga razstavijo na prafaktorje, vsak del obrusijo, polomijo, nazaj zlepijo in spolirajo in prafaktorje sestavijo nazaj v drugačno človeško bitje)

Moj sposojeni stanovanjček je v zadnjih dveh mesecih naredil nekaj malih korakov za človeštvo in nekaj ogromnih korakov zase. Od vsega tega korakanja sem sicer zmatrana jaz, ampak naj mu bo, ker je pridkan in mu še zmer ni crknila centralna. Sama ljubezen ga je.

Glavne štiri operacije, ki jih je moral prestati so takele:

Odklesanje svinjarije s skreta
Stanovanjčkov skretek je bil ob prevzemu zanimivih barv. Še vedno mi je žal, da ga nisem ovekovečila za zanamce, ker kaj takega tudi kameleon med gnilimi pomarančami težko spravi skupaj. Oranžno-rjava s pridihom črne, pri čemer je črna delovala kot zadnji stadij nekroze. Nisem si mislila, da drek na drek na drek v par letih rezultira v nečem tako barvitem.

No ampak kljub vabljivim barvam (uhh) mi ni bilo do pretiranega šarjenja po školjki, zato sem prvič v življenju odkrivala radosti zlivanja varikine down the drain. Zdaj je školjka bela in sijoča in verjetno tudi malo razžrta, ampak če moram jaz z debelimi rokavicami in gobo bezat izza roba stoletno sranje, potem se sme školjka tud mal žrtvovat. Dodatno sem skretovi dili skupaj z umazanijo najbrž dol zdrajsala tudi vrhnji sloj barve. Bomo itak menjali, do takrat je pa lahko invalidna in šekasta, samo da je čista.

Odklesanje sesalca iz svinjarije
Začasno sem podedovala sesalčič. Malo oranžno Philipsovo stvar, ki je spuščala glasove kot kakšna avionska turbina, pa nič pametnega ni posesala. Izvlačenje drobovja je pokazalo, da je noter vrečka iz blaga, za katero bajam, da ni bila še nikoli v svojem življenju spucana. Vsebovala je cementno kocko iz prahu in las, ki jo je bilo nemogoče spravit narazen in če ne bi bla tolk zoprna glede spoštovanja načela, da se tujih stvari ne meče proč, ne bi blo več niti vrečke, niti kocke. Zdaj mi je žal, da kocke ni več. Morala bi jo za lastnika uskladiščit skupaj z vrečko. Notranji filter je imel na sebi ene pol centimetra debelo plast posesane svinjarije. Lajk dis:



Zunanji filter je bil tolk prašen, da se je prašilo za njim, ko sem ga samo prijela za vogal in odnesla v lijak oprat. Potem, ko sem sesalčič po par dneh usposobila, inštalirala nove vrečke, posušila oprane filtre, obrisala prah z njega in iz njega, sem končno prvič posesala in ker sem navajena med sesanjem večkrat posesat tud krtačo, da se ne vleče svinjarija za njo ... me je skor butnil šok, ko sem prvič videla tole:



Levo je spucana, desno je nedotaknjena. Do pleha je bila med ščetince zabasana packarija, ki sem jo ven dobila samo z nožem, še prej sem morala pa krtačo razšraufat, da sem sploh prišla zraven. Ni čudno, da so ščetince vse pokvečene, če so pa na njih že kar rožice rasle od vsega prahu. Kolk sovražim situacije, ko moram najprej spucat stvari za pucat, da sploh lahko začnem pucat!

Na novo izklesanje kuhinje, kjer je že enkrat bila
Niti en ročaj omaric ni bil tak, da bi se ga človek pritaknil brez lateks rokavic. Niti ena vratca omaric niso bila take bež barve, kot bi morala biti. Notranjosti omaric so bile odete v sprijet prah in torej simpatično sive. Okrog štedilnika (zgoraj, zdolaj in naokoli) je bilo kompletno vse, s kozarčki od začimb vred, na gosto pokrito z mastnimi fleki. Napa je bila ... za odmontirat, ker se z njenega filtra samo še ta največje opice niso obešale. Posoda je bila skoraj vsa svinjska, tista, v kateri se kuha, je imela svinjarijo dodatno še permanentno zapečeno. Eden od piskrov je kazal jasne znake, da so ga po kuhanju makaronov brez pomivanja pospravili nazaj med brate, vse posode, v katerih se je grelo mleko, so sledove o tem ponosno nosile na robovih.

Kanta za smeti je bila ... ne vem ... mogoče nekateri mislijo, da mora bit kanta za smeti ogabna, ker bi se jim jo drugače zdelo škoda uporabljat za smeti. Tudi vse ostale tri kantice za smeti (kopalniška, skretniška in tista za papir v delovni sobi) so bile ogabne. Kuhinjsko smetiščno kanto sem morala odšraufat z vratc od omarice, da sem lahko spucala plesen za njeno plastiko. Saj je ne mislim lizat, ampak vsaj tolk je lahko čista, da sem jo pripravljena odpret brez rokavic in potem ne imet občutka, da si moram oparit roke, da se znebim packarije.

V mikrovalovki je bilo od bogvekdaj polito mleko. Na polici med čaji so se jagali pajki. Dile za rezanje so bile vse po vrsti totalno plesnive po zarezah. Jedilni pribor si je delil predal s fleki in prastarimi drobtinami. V predalu, ki je na prvi pogled vseboval trgovinske plastične vrečke za reciklažo, je bilo vmes polno mastnih plastičnih embalaž in podobnih odpadkov. Hladilnik je bil plesniv. Vrata od pečice ... eh, see for yourself:



Tisto med vratci od pečice in pečico so tone izgubljenih müslijev. Kuhinji sem pustila tri tedne svoje mladosti. Poln kufer jo imam, pa še ni konc. Tisti müsliji na primer so še zmer, kjer so bili.

So - last but not least ...

Preganjanje sovražne civilizacije iz spalnice
Spalnica je bila prva prioriteta in na žalost tudi najhujša rak rana. Ekskjuzmi, ampak ne bodo men med spanjem na glavo padale spore od plesni in ni šans, da bo tole spodaj moj razgled med udejstvovanjem v najboljšem športu na svetu.



Tale slika je sicer edini plesnivi kot v dnevni. Spalnice nisem dobila v originalnem stanju, ker se je moj predhodnik nekaj trudil s pucarijo. Po rezultatu sodeč jo je pleskal z vodo ali mogoče s kakšnim bio blaževim žegnom, ker je vse skupaj po njegovi intervenciji izgledalo takole



No, jaz imam občasno obdobja, ko me efekt tople grede in obremenjevanje okolja eno figo gane in tole je bil trenutek za izvlačenje težke artilerije. Nema bio. Postlo sem oblekla v plastično oblekico, spravila sem se na lojtro s kozarcem za vlaganje in penzlom in sem komplet plesen prepenzlala s Cloxom. Clox se je veselo cedil po steni navzdol in ker je bila plesen zeleno sive barve, so moji zidovi jokcali umazane solze.



Boljš. Definitivno boljš. Edino tisti sledovi od maskare po celi višini zidov ... pa še zmer so se videli fleki. Pa imela sem še eno flaško nečesa drugega, bolj toksičnega. S šprico. Proč pa ja ne bomo metali! Še enkrat sem se spravila na lojtro in vse kote popipsala z Belim. Pri tem sem pozabila, da ko pipsaš steno, se precej pipsanja od stene odbije. In ko pipsaš strop, narediš tak fin dež. Strupen. Na svojo lastno glavo. Razžrlo mi je barvo na zgornji strani štumfov in na majici, za lase ne vem, na ustih sem imela nagobčnik, poleg tega pa na srečo nosim očala in je bla škoda omejena. Zdaj imam tudi nedvomen dokaz, da nimam platfusa. Podplati na zelenih štumfih imajo take bele fleke, kot bi nanje prekopiral šolski primer odtisa normalnih tac iz učbenika. Tole je rezultat na stenah.



Very cool. Uniformna siva barva. Do tistega trenutka sem govorila, da malarije se pa ne bom šla, da imam rajš flekasto sobo, samo da je brez plesni, da se mi ne lub, da ne znam, da še nikol nisem, da nočem, da ne morem, da mi moja vera prepoveduje ... da pač ne bom. Potem sem uočila tole krasno sliko



in sem laufala kupit barvo :) Ker v navodilih piše, da je treba pred malanjem steno prepenzlat z Algicidom, sem nabavila še tistega in še tretjič prepenzlala vso kvazi bivšo plesen (do tu sem jo imela že mal dost in sem samo še čakala, kdaj bo konec). Med barvanjem z Algicidom mi je enkrat celo uspelo zlezt v vgradno omaro s ksihtom proti steni in barvat tik pred nosom - in se seveda od hlapov in smradu skoraj onesvestit. Torej otroci, al ne delat tega, al pa nosite zaščitno opremo. Saj je dost, da men par miljard možganskih celic zarad takih eksperimentov ne dela več.

Sobo sem pomalala z Jupol Citro, ki je specialno za stene nagnjene k plesnivosti, zdaj imam lepe bele zidove, kako dolgo bo to trajalo, bomo pa še videli. Voila.



Kar se mene tiče, se je splačalo. Moj dragi je sicer mnenja, naj se januarja pripravim na ponoven izbruh stenske civilizacije, ampak držim pesti, da moj dragi nima pojma. Eh, as if.


Tko.

Še vedno me čakata večina dnevne sobe in balkon. Okna in okenski okvirji povsod, razen v spalnici, so še zmeraj ogabno sivi (ampak se jih ogibam na kilometer). Z razredčeno varikino moram pomit ploščice (upam na za odtenek bolj bele fuge, but I'm not holding my breath). Nekako moram spucat radiatorje zgoraj pod rešetko. V kuhinji še nisem spucala pečice. Ravnokar že petič danes namakam odcejevalnik posode v Cillitu. Obloge vodnega kamna so v letih uporabe pridobile oranžno in črno barvo. Približno kot straniščna školjka. In ja, I know for a fact, da se je stvar uporabljala za odlaganje čiste posode. Kar gravž me mal strese od tega.

Tolažim se s tem, da tako, kot mora menda vsak moški napisat knjigo, posadit drevo in naredit sina, mora verjetno vsaka ženska kdaj lastnoročno izkopat kakšno tuje stanovanje iz gravža.

Upam, da je ta kdaj samo enkrat v življenju :)

sreda, 24. oktober 2007

Forum, forum na steni povej ...

Eno izmed pomembnih pravil sodelovanja na strokovnem (ali 'strokovnem') forumu je, da morajo imeti prispevki kratke naslove, ki dajo bralcu čimboljši občutek, kaj se za njimi skriva. Vsi HELP ME PLEASE, THIS IS URGENT umotvori so po hitrem postopku zaklenjeni ali brisani, čeprav imajo ravno taki zaradi človeškega firbca zagotovljen najširši krog bralcev.

Sem globoko tovrstna pravila spoštujoč uporabnik forumov. Poleg tega sem (očitno) uporabnik forumov z neobičajnim problemom, ki je zaradi globokega spoštovanja pomembnih forumskih pravil globoko potonil. Moj post z naslovom Iščejo se navodila za produkt XY-kitajc-me-je-naredu, je kljub ljubeči pozornosti, s katero sem ga sestavila, popušil na celi črti. Branost nikakva. Število odgovorov ... well ... očitno noben noče priznat, da ima isti XY-kitajc-me-je-naredu-in-ne-ubogam produkt. En odgovor. Ker sem si odgovorila sama :)

Naj bo torej tole obliž na mojo literarno prasko (sindrom I love to write but noone wants to read :)). Podnaslov ...

Kako sem po netu ganjala Kitajce

Prvi juriš (forumski)

Once upon a time so v neidentificirani športni štacuni prodajali laufsteze po fajn ceni (ne, to ni tiste sorte post, kjer se bom jadala, kakšen džank prodajajo za mali keš ... mogoče o tem kdaj kasnej, ko jo bom sploh uspela priklopit). Eno od teh laufstez sem pred kratkim skupaj s stanovanjem, kjer stoji, priposestvovala za določen čas. Ob tem so se navodila za uporabo in vzdrževanje uplinila, lastnik steze pa je v naglici med zapuščanjem stanovanja na temo vzdrževanje steze dvakrat zamahnil skozi zrak in izjavil, da je vse izi pizi, saj jo je treba samo redno mazat z oljem (ki se je, jasno, tudi uplinilo).

Trenutna situacija:
Laufsteza v enem kotu ringa pravi, da od sebe ne bo dala niti glaska, da so njene žnable zapečatene in hahaha, da vas vidim, inferiorna človeška rasa. Jaz v drugem kotu ringa izvajam koreografijo Inferiorna človeška rasa (z govejim pogledom in vsem tem ...).

Tehnični detajli:
  • steza je kitajska roba, model HK 1689, proizvajalec Nice Body Fitness Co., slikovni material in specifikacije dosegljive tukaj.
  • navodila za uporabo so MIA, prav tako vse morebitne pritikline a la vzdrževalni material
  • kje je bila steza kupljena, ni znano (razen, da je bila kupljena v SLO)
  • steza ni moja (tko da ne mene tepst!)
Strategije, ki do zdaj niso obrodile sadov:
  • obhod vseh večjih športnih štacun, kjer med drugim prodajajo noname fitnes opremo. O znanju prodajnega osebja o laufstezah na tem mestu ne bi, ker se ne bom znala več ustavit. Mogoče samo tolk, da nikjer(!) nič ne vejo o tem, da se morajo določene steze vzdrževat s silikonskim oljem. Prav tako nikjer ne prodajajo laufstez istega proizvajalca.
  • mail prodajnemu oddelku domnevnega proizvajalca. Prišel je odgovor s poizvedbo, kje je bila laufsteza kupljena in kakšen je moj naslov, potem se je pa z njihove strani ustavilo. Mogoče imamo trenutno samo medkulturne konflikte in ne znam prav delat s Kitajci.
  • okol obrnjenje interneta u potragi za kakšno elektronsko verzijo navodil za uporabo. Neuspešno.
  • prebrskanje bolhe in forumov v upanju, da kdo kaj podobnega ima ali prodaja. Neuspešno.
  • odšraufanje pokrova od motorja v upanju, da bo vzdrževanje steze self explanatory, ali da bo vsaj kje kakšna nalepka v kitajščini. Nope. Nada. Ni self explanatory.
Zdaj mi počasi mal zmanjkuje idej (razen da tistega Kitajca po mejlu še mal pod rebra sunem), zato obešam sem gor vprašanje, če ima mogoče kdo enako (podobno?) laufstezo in če se kdo tak slučajno najde, ali mi je pripravljen poskenirat ali skopirat navodila za vzdrževanje in uporabo. Prosim lepo. Če se ne bo našel noben princ v belih supergah, ki bi rešil svet, bom pa zelo hvaležna tudi za generična navodila, kako jo lahko vzdržujem in je po možnosti v enem letu ne pokvarim (preveč). Nekaj sem sicer v to smer na forumu že našla, ampak ne vem, ali je relevantno za mojo laufstezo.

Hvala mnogo (tud samo za deljenje mojih problemov)

ursa

Obdobje stagnacije

Vsa ponosna na svoj prispevek skupnosti (let me just ROTFLMAO a bit here) sem po objavi zgornjega bisera od posta čakala na kakšno gesto podpore, recimo razglabljanje o gnili kitajski robi in kitajskem uničevanju zahodne tekstilne industrije. Al pa vsaj debato o tem, kako je riž fenomenalen futer. Al pa mogoče kakšno generično izkušnjo z vzdrževanjem katerekoli lauf steze od kateregakoli proizvajalca postavljeno na kateremkoli koncu sveta. Kar tko, ker me je moj neobičajen problem spravljal ob živce.

Pa čakam, pa čakam, pa nič. No, to me samo po sebi še ni spravilo v slabo voljo. Pač - bizaren problem, primerno število interesentov. Nakar sem se malo razgledala okrog sebe in ugotovila, da vsak ČEVELJ TAPATA in PODLAGA post, v katerem je vprašanje kaj mislite o tem škrpetu oziroma po kakšni podlagi naj laufam, nagenerira v pol manjšem času petnajstkrat več ogledov in odgovorov, katerih vsebina je dosegljiva v stokratnih odmevih z enim gugl iskanjem. Um? Ljudje, jaz mam ja resen problem. Vi pa tkole.

:)

Drugi juriš

Kako že gre tisto - pomagaj si sam? Sem šla direkt še enkrat dregnit unega ubogega Kitajčka pod rebra. Pa je napisal be patient, I am very bizi with factory working all days. Jaz pa takoj slinasto nazaj, da upam, da si bo kmal lahko odpočil, ampak da krvavo rabim navodila in da bom hvaležna njemu in njegovi mami in njegovi babici in njegovi prapramiljonkratprababici. Naj si nekam zatakne svoj be patient (on o tem zadnjem ne ve nič). Danes sem dobila dve poskenirani strani iz navodil. Ime fajlov je v kitajskih znakcih. Extremely cool. Blazno sem ponosna nase.

Pridem torej domov, si petstoprvič ogledam razšraufano laufstezo in se odločim, da po navodilih sodeč ne bo take krize, če jo priklopim in o vzdrževanju razmišljam kdaj drugič. Še zmer namreč nimam pojma, kje točno se jo namaže z oljem, ker so navodila to pozabila omenit. Ampak o tem bomo razmišljal kasnej. Priklopim. Prižgem. Mi odleti varovalka. Pristavim lojtro, usposobim varovalko, ponovim vajo. Tokrat ne odleti varovalka in steza začne delat. Se spravim gor, hodim, hodim, navijem hitrost, laufam deset korakov in si skor polomim zobe. Jebeni trak zdrsava.

Mal poguglam, treba bo zategnit trak, pa mogoče namazat (kaj ko bi o tem kar takoj, ne pa kdaj drugič), pa ... oh, fuck XY-kitajc-me-je-naredu-in-ne-jebem-žive-sile produkt. Bom jaz to jutri, ko grem kupit imbuse in silikonsko olje in ene persene.

Mame jim kitajske!


In other news - prisežem, da (še zmer) delam na obljubljenem postu o odpravljanju plesni. Gabi se mi resizanje slik. Ne zarad plesni. Zarad resizanja. Saj bom ...

četrtek, 11. oktober 2007

Surrealizem

Včeraj, pol devetih zvečer. Čepim doma, priklopljena na službo, zraven mene stacionarni telefon. Dve uri prej je zvonil, pa nisem dvignila, ker noben, ki me pozna, ne ve tiste številke. Ob pol devetih spet zvoni. Ista številka. Firbec. Pa dvignem ...

nosljajoč glas: dober večer, sem študentka Barbara, delam blablabla (raziskavo? anketo?) za blablabla. A bi lahko govorila z enim od staršev?
moja pamet: oooh, this is gonna be so easy!
jaz: jih pa ni doma
ona: kdaj pa lahko pokličem, da jih bom dobila?
jaz: mogoče jutri ob tem času?
ona: v redu, na svidenje
jaz: adijo
...
jaz: ??? + *ogromne, svetleče, butaste okice (think deer in headlights)*
moja pamet: *se strese kot moker pes* ... ziher se mi je samo zdelo. Pejmo nazaj delat.

Če ni bila večna študentka pri petdesetih, je bila ziher deset let mlajša od mene. Naslednjič bom najprej po telefonu mamico vprašala, če lahk dvignem telefon :)

Glede na to, da je ravno sezona podeljevanja Nobelovih nagrad, podeljujem eno zvestemu bralcu mojih mejlov, ki je predlagal, naj danes, ko bo študentka Barbara spet klicala za mamico, povem, da je pet minut prepozna, ker je šla mamica pred petimi minutami v Indijo meditirat in ne vem, če bo še kdaj nazaj in naj tega nobenmu ne pove, ker me bo drugač socialna odpeljala.

Al bom pa naredila tko, kot moj bližnji sorodnik, ki se zanalašč oglasi v nemščini.

Al pa mogoče rajš ne bom dvignila.

četrtek, 20. september 2007

Lower life form?

Lulat me. Spokam se proti skretu, katerega vrata so bila do takrat odprta in je bil prosto prehoden tudi za stvaritve matere narave without opposable thumbs. Prižgem luč in preden mi uspe za sabo zapret vrata, se mi v kopalnico uštuli maček. No ja, whatever. Če me hoče maček gledat na školjki, pa naj uživa. Sicer nisem še nikol z mačkom v kopalnici, ampak vse je enkrat prvič ...

Spravim se opravit svoje, maček pa skoči na banjo in čaka. Situaciji primerno se obnaša, kot da mu je nerodno. Ko vstanem s školjke in grem do lijaka umit roke, se premakne tudi maček. Na bide. In začne lizat pipo. Hm. Nekak mi ni treba dolgo razmišljat, šta je autor htio time da kaže. Odprem vodo in maček pije. Medtem, ko čakam, da se bo napil, se počutim mal bizarno, ampak ne preveč, ker so družine, kjer se ne čudiš ničemur, niti mačku, ki sedi na bideju in pije iz pipe.

Ko zaključiva vsak s svojo straniščno dejavnostjo, se družno odpraviva ven iz kopalnice. Pred vrati srečava družinskega člana, ki mu jaz začnem razlagat, da sem imela v kopalnici mačka (maček medtem spizdi). Družinski član se pozanima, če je maček hotel pit. Jaz rečem, da ja. A sem mu dala pit? Ja. End of story.

Danes se še vedno počutim mal čudno. So družine, kjer tudi maček obvlada vse skrivnosti uspešne komunikacije.

torek, 4. september 2007

Agabn

Do nadaljnjega sem obsojena na svinjarijo.

Prizorišče
Stanovanje konkretne velikosti na luštni lokaciji, za katerega bi moral potencialni najemnik računat z vsakomesečno precejšnjo luknjo v denarnici. Moi ima srečo (ki se ji reče veze) in se gre priložnostni haussitting.

Sodelujoči
  • ena nižje razvita civilizacija v zametkih v hladilniku,
  • druga nižje razvita civilizacija sredi največjega razcveta na stenah pod stropom spalnice,
  • raziskovalna veja spalnične civilizacije, ki v kotu dnevne sobe išče nove svetove, primerne za življenje
  • manjše skupine spalnične civilizacije, ki so zavrnile tradicionalno ureditev in se naselile na skrajne robove znanega sveta (po vseh okenskih policah)
  • izvidnica spalnične civilizacije v kopalnici
  • kolonija višje razvitih organizmov (noge, krilca) v idealnem habitatu pod kavčem, omejenim z dvema pregrinjaloma, ki segata do tal (od te si obetam kakšne dinozavrske primerke, glede na to, da že tolk dolgo živijo v osami)
  • pajki v ogromnih bajtah in ostanki njihovih bivših bivališč
  • ena crknjena rastlina (nisem biu jast!) in dve še živeči, ki so jima zdaj, ko sta v moji oskrbi, verjetno šteti dnevi.
and last but not least

  • iztrebljevalec avtohtonih prebivalcev (aka jaz) z gobo za pomivanje prišvasano v eno roko in cunjo za brisanje prišvasano v drugo roko. Vedro s praškom porivam pred sabo z nogami. Cunjo za suho drgnjenje pomitih površin balansiram na glavi.

Prvo dejanje
Po tradicionalnem dnevnem crnčenju, s katerega sem predčasno zviznila, ko paznik ni gledal, sem se odpravila na izlet v Merkur. Na šoping plonkcegelcu sem imela pripomočke za prijazno dopovedovanje zidni plesni, kdo bo zmagal, če slučajno pride do polaganja rok. Po izdatnem lutanju med posodo, rožami in kopalniško opremo, sem končno dolutala na do it yourself oddelek in bila takoj nagrajena s polico, na kateri sem našla Clox in Belo. Tri police naprej sem magistrirala iz poceni penzlov in zaščitne folije, potem je nekaj časa trajalo, da sem našla špohtel, zaščitne nagobčnike so imeli pa tako dobro pospravljene (sem prevelika za gledat na spodnje police), da sem morala vprašat za pravo smer. Nimam sicer čisto dobre predstave, kaj bom počela z zaščitnim nagobčnikom, glede na to, da je proti prašnim delcem, ne pa proti hlapom od tekočega izganjalca zidne plesni, ampak ker se mi zdi seksi, sem ga kar kupila. Poleg tega - eno zaščito pa moram imet, pa čeprav gumijaste gate.

V stanovanju me je v upanju, da bo ratala moja najboljša prijateljca, že pričakovala zidna plesen. Jok lubica, marš nazaj v svoj kot, nč ne bo z lubeznijo. Ampak kot se rado zgodi stričkom na death row, je tudi tokrat vmes posegla usoda in ji življenje podaljšala za par dni. Na poti v spalnico sem se ustavila v kuhinji, kjer sem se prvič sploh malo bolj razgledala okrog sebe in med vso packarijo opazila, da se v hladilniku prizadevno naseljuje nekaj, kar tudi pričakuje, da bo ratalo moja najboljša prijateljca. Zdaj, ko razmišljam za nazaj, sem se spomnila, da bi lahko ti dve wannabe najboljši prijateljici pustila, da se stepeta in bi potem morala ven trebit samo zmagovalko. No ja ... če me kdaj najdejo pod dvema metroma gljiv in plesni, pol boste vedeli, da čakam na apokaliptični spopad. Tokrat sem ravnala bolj brezglavo in sem hladilniške prebivalce na mestu deložirala v odtok. Trajalo je dve uri, nakar me je entuziazem do pucanja minil in sem se pospravila domov. Zidna plesen pa z veliko mero praznega upanja še vedno veselo uspeva dalje.

Ugotovitev dneva
Z nekaterimi ljudmi ne bi prostovoljno živela tud, če mi plačajo. Dotično stanovanje je bilo namreč pred enim mesecem (pa verjetno tudi pred dvema tednoma) še zelo obljudeno z organizmi moje vrste.

Drugo dejanje sledi. Če mislite, da se boste na lahko rešili mojega jamranja, vam že zdajle prijazno štamfam vaše iluzije v prah :)

petek, 31. avgust 2007

Kuhajte z nami

Danes nudimo: malinov čaj z medom in prahom.

Priprava je jako enostavna, zato lahko v tej poznopoletni specialiteti uživate tudi doma. Konec pomladi v kakšnem kotu pisalne mize (čisto na očeh, torej svojim očem popolnoma nevidno) pustite lonček z dvema žlicama medu (brez žlice) in čezenj poveznete listek z napisom ČIST LONČEK.
  • pisava = domače izdelave
  • barva = modra
  • velikost = za slabovidne do dioptrije 5 brez špegel
  • posebni efekti = ponikajoče v spodnji desni rob lističa in plesoče gor in dol po sredinski črti uporabljene fiktivne vrstice
Listek se v vsakdanjem življenju uporablja kot odganjalec suđopere, ki si dnevno prisvaja vse, kar se da stlačit v pomivalec posode. Preverjeno deluje, eksperiment je bil izveden na časovnem vzorcu štirih mesecev.

Ker listič lončka ne zapre hermetično, se bodo na površini medu sčasoma nabrali žlahtni delci prahu (in kaj vem kakšnih drugih odpadnih mikro delcev). Osnovno pravilo plemenitenja čaja pravi, da dlje ko čakate, bolj na gosto bodo kasneje po njegovi gladini plavale bleščice. Obstaja tudi hitro plemenitenje, ki traja kakšno minuto ali dve in zahteva interakcijo lončka, dveh rok in narobe obrnjene tipkovnice z zgodovino bratenja s sendviči, vendar s tem ne dosežete pravilne razporeditve in enotne velikosti delcev, ki se ujamejo na med. Po drugi strani vam na čaj ni treba čakati pol leta, tako da je na vas, da izberete idealno kombinacijo postopka in rezultata.

Pomembna sestavina procesa priprave čaja je še konkreten kos lenobe in gorenjske šparovnosti, ki vam prepreči, da bi se ob pogledu na žlahtno medovo patino odsprehodili do kuhinje in pomili lonček, ali vsaj umaknili z njega listek z napisom ČIST LONČEK in počakali kak dan, da suđopera opravi, kar suđopera opravlja. Ko se vam uspe priplaziti do te stopnje, lonček samo še napolnite z vrelo vodo, vanj vržete vrečko razdišanega malinovega čaja, počakate, da se voda obarva, odstranite vrečko, premešate in uživate v napitku polnem miniaturnih plavalcev. Bwahaha ... I am Godzilla!

Na zdravje!

ponedeljek, 6. avgust 2007

Čestitamo in pozdravljamo

Imam okrog deset uporabljanih mail naslovov. Do nedavnega so bili komplet vsi spam free. Potem sem nekega dne začutila močno željo, da bi komentirala blog na Siolovem Blogosu, kjer je treba bit za komentiranje registriran. Po napornem trial and error obdobju (pol ure) sem se spomnila, da sem verjetno pozabila geslo, ki sem si ga naštimala v pradavnini, ko me je enkrat in edinkrat napadla in prepozno spustila potreba po komentiranju Crnkovičevega bloga. In sem šla zahtevat novo geslo.

Pa za začetek pozabimo, da imajo na Blogosu kruljav postopek za ponovno pridobitev pozabljenega gesla (pocarji) in je v tistem konkretnem primeru izgledalo, kot da bom lastniku bloga prevzela geslo za njegov blog (skor bi podržavila Špranjco :)) in se osredotočimo na dejstvo, da od tistega usodnega dneva, ko sem vpisovala svoj mejl v okenčke za ponovno pridobitev gesla, dobivam na ta naslov en kup enih e-pozdravov. I am not happy. Protestno do nadaljnjega ne bom komentirala nikogar na Blogosu, ki nima komentarjev odprtih za zunanje uporabnike. Ko vas šljivi. Pa bodite ena velika srečna spamerska družina, če ne morete drugač.

No, ampak ... resnično sem se zamislila sama nad sabo, ko sem danes zjutraj s široko odprtimi očmi in z ogromnim pričakovanjem šla gledat v spam oddelek, kaj mi je prinesel dedek mraz. In sem bila bridko razočarana, ker je bil samo še en jebeni e-greeting. Še spam dobivam čist dolgočasen (če ga že glih moram dobivat).

V spam oddelek sem šla seveda gledat zato, ker je bil oddelek za "normalne" prazen. Pajčevinast pravzaprav, jaz sem pa spet v pomladnem obdobju, ko ne bi, da je pajčevinast. Očitno se mi piše, ampak sem tiste sorte, da rabim navdih iz tujega pisanja. Kot da se ne bi znala sama za laske potegnit eno štengo višje, ampak bi rabila protiutež, s katero bi se vzajemno vlekli enkrat v eno in enkrat v drugo stran. Kolikokrat se zgodi, da tako najdeš polovico, s katero tvoriš perpetuum mobile? Meni se na dolgi rok še ni. Nekaj navdušujočih poskusov je bilo, ki jih je življenje spet in spet iznihalo in ko se enkrat ustavijo, jih je težko ponovno spravit v pogon. Mogoče zato, ker veš, da se bodo ustavili, ne glede na to, kolikokrat jih izmakneš iz ravnotežja. Tako, kot se naveličaš poganjat igračo, ki so ti jo prodali za neustavljivi stroj, pa se je vseeno ustavila.

Gledam prazen mejlboks, ki sem si ga na pol sama kriva. Ne maram čvekanja zaradi čvekanja. Ko nimam česa povedat, sem tiho. Če na svoj kilometrski mejl dobim generičen odgovor brez iztočnic za naprej, bom verjetno kmalu tiho. Če se moram najprej vprašat, ali me bo tisti, ki mu pišem, razumel prav, bom na koncu prav tako tiho. Včasih se tisto, kar je vredno povedat, zdi čisto brezveze. Včasih sem dolgo tiho. Takrat se moji navidezno neustavljivi stroji ustavljajo ... ustavijo ... zapajčevinijo. In ko bi se spet pogovarjala, ko imam končno spet kaj povedat, ni več česa izmikat iz ravnotežja, ker moje protiuteži na življenje gledajo drugače.

Spreminjati sebe? Done. Bila kot riba na suhem, se uspela na dolgi rok minimalno spremenit in odnehala, ker ne bila sebi več všeč. Se s težavo sprijaznila s svojimi tremi meseci pomladi in devetimi meseci zime. Znižati kriterije? Done and reversed. Rajš sem še naprej tiho, ko nimam kaj povedat in se zbujam iz otrplosti v večne začetke. Še naprej iskat perpetuum mobile? Deja-fucking-vu.

Škoda, da sem današnji e-greeting že zradirala. Zdaj bom morala pa na naslednjega čakat do jutri :)

petek, 3. avgust 2007

Več dobre glasbe II

Ekskluzivno, ekskluzivno! Odgovori na vprašanja bralcev. Današnji posebni efekt - rahlo posuvanje s pepelom (ciljamo na učinek prvega snega).

Tody said:
A čez Birkota nimaš nič proti ? :D


včerajšnja glista said:
Who in the bloody hell is Birko?

današnja glista says:
Bloody hell. Birko.

Po naključju (yeah, yeah ... na rentgen si lahko vpisan najbolj zgodaj ob osmih zjutraj) sem se danes vozila na šiht med osmo in deveto. Radio Antena na ful, podpora jodlanju iz zvočnikov vklopljena (včer sem to isto počela pri odprtih šipah, za katere sem pozabila, da so odprte in se zarad tega ekscesa vnazaj opravičujem vsem prizadetim), prometne informacije vzete na znanje, opravljanje, ki ga menda že dolg nismo počel, hvaležno vsrkano skoz ušesne luknje in takoj pozabljeno ... pol pa ... AAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAA. Birko.

Gospod Birko je eden od razlogov, zakaj so v osnovni človeški opremi vključene dva krat ena krat tri metre globoka luknja, lopata, mal moči v desni rokci in bosanc. Gospoda Birkota postavimo na rob luknje, z desno rokco ga dregnemo pod rebra, da skoči kakšnih dvajset centimetrov proti luknji, lopato damo v roke bosancu in gledamo, kako zasuje luknjo.

To si mislim o Birkotu. Bloody hell.

Torej - radio Antena lahko brez večjega strahu za svoje zdravje poslušate med šesto in osmo zjutraj. Bognedaj po osmi, ker vas bo iz zasede po gverilsko napadel gospod Birko, ki se ga lahko otresete samo s preklopom na drugo postajo. Ampak potem ste že spet na square one. V džungli. Dodatno je radio Antena relativno benigen tudi med peto in deveto popoldan. Za druge ure ne vem, ker ga v takih časovnih terminih še nisem testirala. You're on your own there :)

Fajn bi blo vedet od ure do ure, katero postajo lahko poslušam, brez da a) me kap, b) dobim drisko in c) se zakištam sredi besnega šaltanja avtoradia med frekvencami. Išče se radio, ki rola muzko a la radio Antena, ki ima spikerje a la tista dva jutranja na radiu Antena in ki nima nobenega gospoda Birkota, nobene mame Manke in nobenega od ostale otročje zalege. Pa čimmanj poročil in reklam. Na mojem avtoradiu je plac za devet kandidatov. Pol bomo pa magar z alkoholnim flumastrom dopisal legendo in šaltal med postajami glede na to, kolk je ura. Ne boste vi mene!

četrtek, 2. avgust 2007

Več dobre glasbe

So stvari, ki se jih ljudje držimo kot klop in jih spustimo iz rok šele, ko ni več česa držat. So tud stvari, ki se jih naše stvari držijo kot klop, dokler se jih lahko. Moj avtomobilski radio se je do letošnjega enajstega aprila (ou yes, točno se spomnim dneva katastrofe) kot klop držal iste radijske postaje. Poslovni val über alles. Poročila vsako polno uro točno pet minut, petnajst čez uro in petnajst do ure par reklam, ostalo prebavljiva muzika in nič neprebavljivega čvekanja.

Radio poslušam zjutraj, ko se peljem v službo in popoldan, ko se peljem domov. Izjemoma tudi zvečer, če se spravim gonit bicikel na podstrešje, ker še nisem izumila naprave, ki bi znala na belanci držat knjigo v odprtem stanju in se moram potem zamotit z izumi, ki delujejo. Glede na to, da je moja edina zahteva do radijske postaje, da rola muzko, bi lahko v mp3 player zbasala tudi svoj nabor komadov in poslušala tisto. Ampak potem izgine edina neprecenljiva lastnost, zaradi katere radio vodi pred vnaprej posnetim CDjem. Nikol ne veš what comes next.

Enajstega aprila se je zgodila na moji lestvici najhujša radijska katastrofa letos - razglašene fanfare prosim - Radio 1 je povozil, zvaporiziral, delil z ničlo moj omiljeni, edini, najboljši Poslovni val. Kar tko, brez da bi me vprašali, če ne bi jaz mogoče vseen rajš še naprej poslušala isti šmorn. En kup časa prej so spraševali 'Kakšen radio si pa vi želite?', noben pa ni vprašal 'A sploh imate kakšne želje, ki vam jih lahko izpolnemo?'. Sem upala, da so tisti odgovori, ki so jih dobili od poslušalcev in jih potem spuščali v eter, samo hec. Prav zanašala sem se na to, ker je alternativa izgledala grozljivo. Pa nisem imela te sreče.

Zdaj pa kar prešaltajte na 88.4 in poslušajte, kaj ste zadeli na lotu. Med šesto in osmo, ko se jaz vozim v službo, me zabava edini in najboljši Boštjan Romih s kolegico Ivjano. /premor za spakovanje in razkazovanje neodobravanja/ Vmes mi zavrtijo kakšno Zalo /premor za zmajevanje z glavo/, reklamo za mamo Manko /premor za zavijanje z očmi/ in nekaj muzke. Muzka je kar fajn, ampak me vsakič sproti do vrelišča zjezi tisto kvakanje o 'več dobre glasbe', ker je navadno zavajanje. Več brezveznega čvekanja mogoče, več dobre glasbe pa prav ziher ne. Več dobre glasbe oglašujejo na frekvenci, kjer se je prej vrtela samo glasba? Ne morem se odločit, a je to slep optimizem, al že kar idiotizem. Poleg tega - če seštejejo vse objave o več dobre glasbe, ki jih zavrtijo čez dan, zagotovo dobijo časovni ekvivalent vsaj dveh komadov. Več dobre glasbe indeed.

Naj utemeljim svoje premore iz zgornjega odstavka. Navdušenje nad Boštjanom in Ivjano lahko razširim na večino radijskih čvekačev. Sploh se mi zdi, da gre trend nevarno proti zoprnim glasovom, afektiranemu, praznemu blebetanju in bedastemu humorju (pa recimo, da milostno privzamemo, da trend tja šele gre in še ni prispel) in oba zgoraj navedena sta kriva teh stvari več kot samo v sledovih. Ok, odvežem ju krivde za zoprn glas, ker tu si verjetno sama ne moreta kaj prida pomagat. Ampak to ne pomeni, da nimata zoprnega glasu. Delo za take primerke, sparjene z obema drugima postavkama, pa ni pred radijskim mikrofonom. Zala in mama Manka ... še dobro, da imajo na netu posnetke, drugače teh umotvorov niti kritizirat ne bi smela, ker nisem v avtu ob njiju nikoli zdržala več kot pol minute. Punčka, ki zajebava ljudi po telefonu? Stara babnica (oziroma stari babnež), ki stresa kozlarije s piskajočim glasom? Humorju, ki ga je brez kakšnega posebnega razloga treba podajat na tak način, nekaj hudo manjka. Namreč humor. Kaj je smešnega v tem, da nekoga, ki ni vpeljan v tvojo igro, jebeš v glavo za lastno zabavo? Meni nič. Sicer nimam nobenih problemov dovolit drugim, da se takim 'smešnicam' smejejo, me pa ob tem vedno dohiti eno vprašanje, ki se mi zdi jako pomembno.

Ljudje smo različnih okusov in različnih stopenj inteligence. Razumemo in za svoje sprejmemo različne okuse humorja. Obzorje si širimo s tem, da se bolj ali manj po nesreči zaletimo v kakšen dodaten okus in ga v seriji dodatnih srečanj uvrstimo med užitnega ali nagravžnega. Koliko si lahko obzorje razširi nekdo, ki mu servirajo samo humor nizkega ranga? Koliko si lahko inteligenco obrusi in oplemeniti nekdo, ki ga futrajo samo s silažo najslabše kvalitete?

Ja, seveda - vsak je gospodar svojega lastnega knofa na radiu. Vsak je gospodar svojega lastnega televizijskega daljinca. In zato je smiselno in pametno pokvarit radijske in televizijske postaje do te mere, da je vse samo še ena ogromna reka gnojnice, v katero ljudje smejo namakat parklje, če jim kaj ni všeč, se pa lahko poberejo v svoj kot in tam zganjajo užaljenost? Jaz imam pa rada razgledane in fleksibilne soljudi, s katerimi se da pogovarjat o veliko stvareh in jih zanima še več takih, ki jih še ne poznajo. Zakaj nočeta tudi radio in televizija poskrbet za njihovo razgledanost in fleksibilnost, ampak se samo trudita vse skupaj zakopat nekam tri metre pod zemljo? Če se že napihujemo, da smo en fajn narod z vsebino, zakaj te vsebine tudi kolektivno ne razvijamo in razvejimo v smeri, ki zahtevajo malo več napora, hkrati pa tudi pomenijo zvišanje kvalitete ne samo za kolektiv ampak tudi za vsakega posameznika? Dajte vsi skup kdaj pozabit na kakšen evro in se rajš kdaj spomnit na ohranjanje kakšne svoje in tudi tuje možganske celice.

Z Radiom 1 je evolucija zavila na suho vejo, za katero upam, da se ji bo čimprej odlomila pod ritjo. Obljubim, da bom potem točila krokodilje solze za še eno izumrlo vrsto, samo naj se to čimprej zgodi!

Glista vam za danes (in vse naslednje dni) priporoča:

Radio Antena, ki je moj rešitelj izpod krempljev Radia 1. Frekvenca 105,2. Od šestih do osmih zjutraj čvekata Sebastijan Cegnar in Jean Frbežar (ki ju ne matra nobena od zgoraj omenjenih čvekalnih bolezni). Rubrika Naši poslušalci čestitajo in pozdravljajo je na sporedu vsake kvatre enkrat in je dolga deset sekund, vsak dan izveste, kolk dni je še do veselega in debelega novega leta, prometne informacije so spot on in takrat, ko jih rabite, občasno vas obvestijo, koliko krogov je zadel Rajmond Debevec, ki nikol ne zadane nobenega trikotnika in nikol, ampak res nikol me še niso obvestili, da vrtijo več dobre glasbe, kar jim štejem v dodaten gigantski plus. Edini minus - v mojem koncu kure (levo zgoraj) je precej zanič signal.

nedelja, 8. julij 2007

Krzneni plašč je out

Prejšnji teden. Po vikendaškem zimskem spanju (in noterprinašanju lepotnih ur za dva tedna nazaj) sem se zbudila v krasno nedeljsko jutro. Pardon. Popoldne. V pižami sem pomlatila kosilo in se zbrihtala v zadostni meri, da so me uspele dohitet misli, ki so me lovile že tolk cajta, da so imele od obrabe pol krajše noge.

Noge, noge, nogice, medvedaste, kosmate :)

Proti dlakam pravzaprav nimam nič. Dlakave moške nogice so mi precej bolj všeč, kot oskubljene (poparjeni piščančji parkeljci, anyone?) in brez ljubavnega tepiha stvari enostavno niso enake. Gola moška trupelca? Njah ... a res nimate nobenega kosmatega na zalogi? Medvediče, medvediče, mi mamo radi medvediče! Seveda oprane in dišeče. Take, ki žgečkajo, pikajo in nam kdaj pa kdaj pustijo tud kakšno dlako med zobmi. Vsaj vemo, da smo živi! :)

Ampak ko pogledam po sebi navzdol, me pa moje krznene obloge ne navdušijo kaj preveč. Prvič - ko dosežejo par milimetrov, nimajo potrebne zdrave pameti, ki bi jim signalizirala, da je čas za ovenet in odpast. Namesto tega veselo rastejo naprej in se bohotijo do dolžine, ki bi jo kakšen plešec z veseljem posvojil na svojo glavo. Drugič - niso blond in se vidijo na tri kilometre. Tretjič - pod vplivom švica in toplote samodejno spreminjajo stil, tako nekako, kot s trudom zravnani lasje kakšne črnke v vlažnem okolju. Bzzzoing, pa so kravžlji. Na nogah.

Resnici na ljubo se večji del leta ne obremenjujem s tem, ali je frizura na mojih mečih že zrasla do dolžine, ko bi lahko spletala miniaturne kitke. Popolnoma se namreč zavedam, da bom ob morebitni naslednji ledeni dobi vsako dlako posebej častila po božje in se najbrž zalivala s substralom, da bi ja zraslo še kaj. Poleg tega ne nosim kril in svoj pragozd (razen poleti) opazim kvečjemu zjutraj in zvečer, pa še to samo, če sem po čudežu takrat zadost pri sebi in imam povrhu še špegle na nosu. However - nekam vroče je spet ratalo. Nekam prevroče za cele dneve ždenja na šihtu v kavbojkah.

Moja zgodovina krčenja gmajne je pestra.

Čisto na začetku sem najprej prišla na nesporno genialno idejo, da se blond dlake na več kot dvajset centimetrov ne vidijo. Za nekoga, ki nikoli v življenju ni bil blond, je to blazen miselni preskok in potrditev, da se splača mal zijat naokrog, kaj šlepajo s sabo drugače obarvani posamezniki :) V štacuni sem si nabavila nekaj smrdljivo peroksidastega in si poperoksidala vse od kolen navzdol. Rezultat je bil fenomenalen (če odmislim, da so se mi na soncu nožice zlato lesketale) in je ostal fenomenalen cele tri dni in pol. Potem sem empirično pogruntala, da se dlake pobelijo samo do kože, pod kožo pa ne in sem imela do nadaljnjega dvobarvne. Kot tista Merci čokoladica, ki je zgoraj rjava in spodaj blond :)

Naslednja stopnja je bila usmrajanje pod debelo plastjo depilacijske kreme. Pojma nimam, če ta stvor še vedno tako smrdi, ampak takrat je od njega vedno zaudarjalo celo stanovanje. Tudi sedenje na robu banje z napacanimi nogami, s knjigo v roki in večno škiljenje na uro ni bila kakšna posebna zabava, ko pa je moja mama za povrh še ugotovila, kam je naenkrat izginila komplet depilacijska krema, se je pa špas itak končal. Da o tem, kako sem empirično ugotovila, da tudi krema deluje samo do kože, pod kožo pa ne, sploh ne razlagam.

Potem smo se voskali. Lepo doma s trakovi iz štacune. Kako je možno, da prvi trak vedno tako lepo prime in potegne dol vse, vsi naslednji pa ne poznajo drugega kot umetnost sabotaže? Vosek je bil na cunjah, po banji, v laseh, ni hotel s kože, več ga je bilo za nohti kot tam, kjer bi moral biti. Poleg tega je delal selekcijo med dlakami po ne vem kakšnem kriteriju in je bilo obvezno po bitki treba delat popravo vsaj s pinceto, če že ne s kakšno težjo mehanizacijo. Priznam, da je bil rezultat sprejemljiv precej dlje kot tri dni in pol, ampak preden sem se spet lahko valjala v vosku, sem morala čakat, da je gmajna zrasla nazaj na pol centimetra. Dva tedna skrivanja po temnih kotih? Ni šans.

Pred kakšnimi desetimi leti sem se ojunačila in si kupila depilator. Tisto grozljivo izgledajočo stvar z rotirajočimi pincetoidnimi izrastki, ki jo kot kosilnico zapelješ med goščavo in scufa ven vse, kar ji stoji na poti. Krasen je. Vse pobere, golotinja drži kakšne tri tedne, na novo uporabo je treba počakat samo pol dlačnega milimetra ... samo fakin jebeno boli! Po desetih letih uporabe (z nekaj daljšimi premori zaradi upada hrabrosti) sem še vedno na tisti stopnji, ko se moram zafrkavat s tehnikami preusmerjanja pozornosti, da sploh lahko zdržim. Reklamam, v katerih tete vedno s širokim nasmehom sprehajajo depilator po svojih tacah, uspem konkurirat samo takrat, kadar se "depiliram" po ravnokar do čistega zdepilirani koži.

Med vsemi temi izleti z mačeto v džunglo je bila seveda vedno znova v uporabi tudi čisto navadna britvica. Trajanje rezultata tri dni in pol, obvezno porezana kolena in/ali gležnji (varne varnostne britvice zame še niso izumili), packarija s peno za britje in vedno boleč hrbet od sklanjanja me ne navdušujejo najbolj, ampak včasih je britvica pač človekova edina kolegica.

In še en bizarre fact iz kategorije saj ni res, pa je. Yours truly je enkrat podepilirala (svojo lastno) bikini linijo (zelo na široko) samo s pinceto. Po eno dlakco naenkrat. Začelo se je kot "nuja", za nadaljevanje pa nimam opravičila. Mogoče ena tistih it hurts so good stvari. Kdo bi vedel.

Torej prejšnji teden ...

... sem spet enkrat šušmarila po nogah z Grozildo Depilatorič in ugotavljala, kje najbolj boli. Brez dvoma gležnji. Potem sem se zamislila nad tem, da je Grozilda stara že deset let (vsaj) in da če so lahko izumili boljšo baterijsko zobno ščetko in če imamo vsake dva meseca v štacuni Calgonit n+1 in one in če je Persil lahko vsako leto boljši, kje piše, da niso izumili tudi depilatorja, katerega uporaba ne boli. Tiste tete v reklamah se še vedno smejčkajo, mogoče je pa tisti njihov depilator brezbolečinski. Mogoče pa zna dat lokalno anestezijo.

Od včeraj imam Grozildo Depilatorič mlajšo s keramičnim zobovjem in sistemom za hitro hlajenje. Niti slučajno ni brezbolečinska (sploh če se ti jo preveč mudi sprobat in nimaš časa zamrznit sistema za hlajenje), ampak res boli manj in začuda ne trga dlak. Pa seksi izgleda s tistimi modrimi čekani. Pelc je končno res aut! Do nadaljnjega.

petek, 6. julij 2007

Sedmina

Kakšen teden že čakam, da mi bo lulek odpadel.

Situacija je resna. Kljub večkratnim pozivom nisem nadaljevala verižnega blogeriranja v sedmih dejanjih. V bibliji verižnih pisem (ki se verižno prenaša od enega mejlboksa do drugega) piše, da se bo moje spodnje perilo spremenilo v mesojedo rastlino in zaužilo moje genitalije. Mislim, da mi ni rešitve.

Namesto da bi izpolnila svojo človeško dolžnost grupiranja in zgrinjanja se na kup, sem se raje zabavala nad tujim veriženjem. A sploh veste, v koliko postih o sedmih čudesih pisočega individuuma se najde konstrukt tipa "sem hud individualist in preziram kakršnekoli ovce"? :) Sem ratala prav ponosna na svojo bližnjo in daljno internetno okolico in si nisem mogla kaj, da se mi ne bi od sreče utrnila virtualna solza. Ganljivo, res.

Kakorkoli že - ostaja dejstvo, da mi bo odpadel lulek. Aja, saj sploh nimam luleka. No, to samo dokazuje, da sem v prejšnjih življenjih prekinila tolk verig, da mi v tem življenju tud več zrast ni hotel ...

petek, 22. junij 2007

Trojanski konj

Menim, da imam opekline desete stopnje. Odznotraj.

Bilo je toplo zgodnje jutro in nikjer nobene žemlje več. Niti sveže niti suhe niti plesnive. Nikakršne. Sredi svojega edinega jutranjega prebliska (ki se je kasnje izkazal za precej idiotskega) sem se odločila, da navadnega kruha pa že ne bom tovorila s sabo za zajtrk. Navaden kruh? Bleh. Mi hočemo bele žemlje, samo bele žemlje in nič drugega, kot bele žemlje, pa čeprav obložene z žlahtno patino! Običajno mi je popolnoma vseeno, ampak tokrat - ni šans. Če ni belih žemelj, se bomo že znašli in nekaj zimprovizirali.

Ko takole gledam nazaj, se sprašujem, če sem hotela improvizirat z namakanjem odpadlega ometa v mleku. Kaj drugega užitnega namreč v službi ne bi našla. Tiste suhe češplje od treh sezon nazaj, ki jih še vedno skladiščim v predalu, so pomojem uporabne samo še za filanje lukenj v parketu. Sploh pa suhe češplje niso bele žemlje.

Seveda sem takoj, ko sem se usedla v avto, izklopila možgane za vse, razen za cesto in sem se mirno peljala mimo vseh pump, pekarn in štacun, kjer bi mogoče lahko našla kaj žemlji podobnega. Od šestih do sedmih zjutraj mi čut za lakoto ne dela, ker sem na avtopilotu. Spet se oglasi takoj ob vstopu v pisarno, kjer ... hja ... suhe češplje, drugi predal odspodaj. Mogoče v kakšnem kotu tudi kakšen pajek. V upanju, da mi ne bo treba preživet samo ob beli kavi, sem se odšlepala do kuhinje in se tam zaletela direktno v pladenj rogljičkov. Evo moje bele žemlje! Včeraj je bil obisk, ki so mu očitno servirali sveže rogljičke, kar jih je ostalo, so jih pa po stari, že zdavnaj tradicionalni navadi parkirali v kuhinjo za naključne mimoidoče. Mater imam srečo.

Sploh me ni ganilo, da so bili en dan stari in so se celo noč luftali na pladnju. Zakaj je pa mikrovalovka, če ne za vračanje užitnosti staremu futru? Torej sem dva počila na kratko obsevanje in jih skupaj s kavo dostavila v svoj čošak. Ugriznem prvič - rogljiček prijetno topel in nadvse užiten. Krasota. Ugriznem drugič, zraven ven priteče marmelada in se mi kot napalm prilima v goflji na nebo. Katastrjof. Vse zvezde. Par sočnih besed. Kdo je pa vedel, da je noter bedasta marmelada? Ok, vedel je tisti, ki ve, da je na marmeladastih vedno štaubcuker. Ampak jaz sem najprej obrisala štaubcuker dol in se pol nisem spomnila tega zlatega pravila! V zahvalo imam zdaj dva sloja nečesa v kljunu manj. Se je scvrknilo in odpadlo dol.

Klinc, pa taka presenečenja. Še dobr, da se nisem spravila nad mini obložene kruhke in mini tortice, ki sem jih našla v hladilniku. Bogve, kaj bi mi šele od tistega odpadlo ...

četrtek, 21. junij 2007

Kitolov

Ko grem skozi obdobja žalosti in frustracij, obstajata samo dve možnosti:
  • ne jem nič
  • JEM!
Ničjedenje je zelo redka anomalija, ki se mi je v življenju zgodila mogoče dvakrat. Obakrat sem se kmalu po začetku pojava začela spraševat po statusu svojega mentalnega zdravja in brez izjeme ugotovila, da je situacija resna in da bo treba nekaj naredit. Recimo možganom dovest mal več kisika, da se bodo spomnili, da je futer kul in moj prijatelj in nasploh en velik užitek. Brez skrbi - hitro so se spomnili :) Običajno še preveč dobro.

Vsejedenje je moj standardni način flikanja načete psihe. Takrat me dodatno k splošni ljubezni do futra nerazložljivo prime tudi velika ljubezen do čokolade, ki drugače obstaja samo v sledovih. Zadnja dva meseca sem bila od znotraj na debelo obložena s cukrom in v izogib temu, da bi morala naslednjo rundo gat naročit v Induplati Jarše, sem (ponovno!) izbrskala pajkice, gojzarje in pohodne palice (in razpadajoče ostanke mentalnega zdravja).

V pajkicah izgledam kot naplavljen mini kit :| Imam idealno sestavo za dolgotrajna obdobja lakote, v tradicionalnih afriških družbah bi me zagotovo prodali za med. Pa brodolomec bi bila tudi dober, ker najbrž krasno plavam na vodni gladini, brez da bi blo treba preveč migat. Pa po hribu dol se fajn valim. Po hribu gor on the other hand ... eh ja.

Tko, kot ima vsako letalo matično letališče, imam jaz svojo osebno Himalajo. Moj Everest je zelo prikladno lociran kakšnih pet kilometrov od tam, kjer sem doma, na vrhu ima krasno razgledno točko (po novem celo s klopco, da mi ni treba stat na odpadlih nogah, ampak lahko uporabim zabušantsko rit), za povrh pa še bajto, kjer lahko dobim čaj in kakšno v gmajni najdeno lobanjo, ki jo imajo tam za dekoracijo. Lezenje v hrib mi je v bistvu nagravžno. Hkrati je prvi šport, ki se ga primem vsakič, ko se spravim v pajkice in notri najdem mini kita. Everest je pa ravno toliko ogromen, da si celo pot lahko govorim "čist mal še" in si do vrha ne neham verjet.

Pred desetimi dnevi sem se prvič letos spravila gor. Trikrat sem se morala ustavit in basat pljuča nazaj na njihovo standardno mesto. Za pol ure dolg vzpon sem porabila skoraj pol ure preveč, kakšnih desetkrat me je minil entuziazem, ampak nekako sem se vseeno privlekla do vrha, verjetno zato, ker sem vedela, da kit crkne pod lastno težo, če predolgo leži na enem mestu. Klopco na vrhu sem objemala kot the best darilo ever. Nazaj grede me je nascal dež in to je bil najboljši del izleta. Potem sem cel teden zbirala pogum in se borila proti svojemu ohranitvenemu nagonu (ne it, neee ... tam se trpi in umira) zato, da sem se ta teden uspela ponovno zbasat v pajkice.

V ponedeljek sem zlezla na vrh brez ustavljanja. Sedemintrideset minut - to se prevede v prestavljanje ene noge pred drugo s hitrostjo preminulega polža. Res počas. Tko neskončno počas, da ima človek čas začeti, peljati po veliko ovinkih in končati misel o smislu dvigovanja in premikanja noge, vse to znotraj enega samega koraka. Tko počas, da se ob vsakem koraku zave, da ima nogo v luftu in koliko časa jo ima v luftu. Bedno. Zgornji dve tretjini vzpona je bilo trpljenje. Navzdol me ni hotel ponovno namočit dež.

Včeraj sem šla spet (osel-led, led-osel ... ta dva se pri meni ne bosta nikol do konca spoznala). Brez ustavljanja, samo še ena tretjina trpljenja, klopca je še vedno dar božji. Se mi je zdelo, da mi je šlo boljš, ampak ura je spet pokazala sedemintrideset minut. Krivdo valim na vročino. Navzgor grede sem srečala žabo, ki je prečkala pot. Navzdol grede sem na istem mestu srečala isto žabo, ki je prečkala pot v obratno smer. Če tko cikcak vozijo po cesti, se sploh ne čudim, da je tolk speštanih. Nisem pohodila dveh pajkov in stopila sem čez mravljinčjo pot.

Ko začnem migat in v tem mazohistično vztrajam, se običajno počasi zbudim nazaj v življenje. Tokrat je trajalo malo dlje, ker vse moje migalne poti zbudijo spomine in mi ni do tega, da grem na sprehod, potem se pa vsakih deset metrov kisam, ker tisto drevo ... in tisti vogal ... in ta kup zemlje, na katerem rastejo buče ... in pokošena trava ... in in in. Ok, sem pač začasno mini kit. Whatever. Te stvari gredo vedno lahko na bolje.

sreda, 16. maj 2007

death i think is no parenthesis

Bom rajš prostovoljno kaj nakvačkala, preden se me kdo zares spravi iskat z lampo in mačeto. Vendar (da smo si na jasnem) - stvar je taka, da je moj internetni čošak do konca zapajčevinjen in nimam zaradi tega nikakršne slabe vesti. Imam kvečjemu močne popadke, da bi ga pustila gagnit v lastni mizeriji al pa da bi se z njim pogodila za miroljubno ločitev od mize in postelje. There is no love lost between us right now. Browser se je odločil samodejno pozabit, da obstaja naslov mojega bloga. Kje je geslo za Blogger ... Eh. Verjetno se skupaj z optimizmom za prvim vogalom zadevata na žive in mrtve. V bistvu mi je vseeno.

Tole po delih pišem že štirinajst dni. Še vedno je vse zblojeno, ampak tako je, kot bi se mi ne uspelo premaknit naprej, dokler ne končam. Za mano je najslabši mesec sploh. Spolirana reklama za gnilobo. Če bi ga lahko spakirala v male stekleničke, bi se prodajal namesto vudu lutk. Pandorine flaške. Njihov štofelc bi se po določenem času od obupa in razpetosti med zunaj in znotraj samoumoril.

V začetku aprila sem peljala uspavat svojega psa. En dan in pol je trajalo od trenutka, ko sem začela sumit, da je to to, do trenutka, ko sem k mlačnemu trupelcu zlagala igrače, da ne bo tako samo. Vedno sem govorila, da bom tisto, kar ostane, pustila pri veterinarju. Da je samo lupina, ki brez življenja ni več tisto, česar se hočem oklepat. No, ko življenje zares gre, se očitno hočem oklepat česarkoli. Lupina, ki tisti trenutek, ko je pravzaprav postala lupina, niti slučajno ni bila več samo lupina, je šla nazaj z mano. Nad njo raste hortenzija.

Res veš. Točno veš, kdaj je čas. Česar ne veš je, da moraš tisti trenutek odklopit možgane, tako nekako, kot bi se prijel za nos in poskušal čimdlje zdržat pod vodo. Stikalo na off in avtomatično naredit, kar veš, da moraš naredit. Če jih ne odklopiš, te lahko zajebe lastna bolečina in te prepriča, da smeš samo še tisto uro, tisti dve uri, tiste pol dneva, tisti cel dan ... omilit svojo na račun tuje. In vedno znova se moraš prisilit k spominu, kako se psa nisi smel dotaknit, ker je zadnje pol dneva tulil od bolečin, če je samo mislil, da ga hočeš prijet. Da zadnjo noč najbrž ni spal, ker je trojna doza tablet delovala samo še na random. Da si ga zjutraj našel v tisti otrdeli pozi na tleh in revež ni mogel več normalno požret tablete. Vseh teh stvari se moraš spomnit, da lahko validiraš tisto tako opevano dejanje odrešitve.

Po enem mesecu niti približno ni boljše. Ni mi treba več kar naprej mislit nanjo, ampak ko me ujamejo spomini, še vedno pretakam krokodilje solze na popolnoma enak način, kot prvi teden. Moj pes mi je bil napenzlan na dušo. Nisem rabila drugega, tretjega in četrtega poskusa, ker mi je do popolnosti ratalo v prvo. Upam, da moj štirinožni angelc nekje drugje lahko razlaga kaj podobnega. Pa da je pristal v makaronarski deželi, kjer nikoli ne zmanjka špagetov.

četrtek, 19. april 2007

Life revelations

Zakaj je moj dragi moj dragi.

Sreda, osem zvečer. Nekdo komaj stoji pokonci, ker je zadnje štiri dni skupaj spal tolk, kot drugač spi v enem dnevu. Ob svoji postli se ob iskanju pižame od utrujenosti nekontrolirano trese.

sms1: Kje si? Kako si? A prideš mal k men?
sms2: Ne morm. Komaj stojim pokonc. Grem za šest ur spat, pol pa naprej delat.

Osem deset. Isti nekdo se ko truplo zvali v postlo. Dvajset sekund kasneje se zvleče nazaj iz postle, ker se spomni, da je pametno postavit budilko čimdlje od sebe. V nasprotnem primeru čez šest ur ne bo noben delal. Še dvajset sekund kasneje dalje glumi truplo.

Četrtek, pol treh zjutraj. Lulat, zobe umit, delat.

Tri zjutraj.

sms1: Ej. Tri bo vsak cajt. Vstat bo treba!
sms2: Sem že pol ure pokonc in delam :) Dobro jutro!
sms3: Ooo, jutro. Jaz pa pravkar vstal. Pridna bod :)


HA! Kdo ma pa vas tko rad, da vstane za hec sred noči, zato da pošlje en sms? (bučman zmešani, mar bi se naspal)


Vprašanje za bonus točke
HA! kdaj ste pa vi zadnjič ob dveh zjutraj čez šipo strašili dremajočega varnostnika, da ga je od groze odneslo pod strop, preden je odprl ograjo in vas spustil s šihta domov?

You ain't got nothing on me!

sreda, 11. april 2007

Ime mi je KislaGlista ...

... in sem babji blog.

Zbor: Hello KislaGlista. We love you KislaGlista.

There. A se lahk zdaj KONČNO prefarbam na roza, al se moram še zmer za to blesavo kvazi intiligentno in intiliktualno zeleno skrivat? :)

petek, 6. april 2007

Modro, roza, drugič

Komentar komentarjev na prejšnji post bo kar nov post. Približno tako kot minus in minus dasta plus :)

Najprej tisto, kar me je najbolj zbodlo v uč. Ni mi čisto jasno, kako se da iz mojih variacij na temo otrok zaradi otroka izpeljati, da imaš lahko otroka samo, če imaš dovolj denarja, želje in smisla za vzgojo otrok (tako ugotovitev je podal bumbar, ki se je za bumbarja označil sam :) Jaz nimam nič s tem in njegova izbira nicka ne odraža mojega mišljenja (mulc! ne ti mene tkole minirat z nicki! :)). Strinjala bi se s tem, da je ljudem z dovolj denarja, želje in smisla v splošnem lažje, ampak da bi moral biti to kakšen poseben kriterij za upravičenost do otrok, se mi zdi pa bedasto. Tako kot obstajajo različni starši, obstajajo tudi različni otroci. Besno zaposlen starš ima lahko otroka, ki najlepše uspeva z minimalnim nadzorom in maksimalno stopnjo samoodločanja (kar seveda ne pomeni minimalne stopnje starševske pozornosti). Starš z omejenimi finančnimi možnostmi ima lahko otroka, ki se ga to dotakne na najmanj boleč način in je srečen med stvarmi, ki ne rabijo velikega finančnega vložka. Starš z nikakršnimi umetniškimi sposobnostmi ima lahko visoko umetniško talentiranega mulca, ki se zna fenomenalno samozaposlit in razvijat svoj talent sam. Zakaj bi take kombinacije kar eliminirali zaradi tega, ker bodoči starš ne ustreza desetim zapovedim, na katerih svet stoji (... baje. Če vam lahko razblinim vaše upe - svet drugač lebdi in nima pojma o kakršnihkoli fiksnih desetih zapovedih).

Osebno nimam nič (kar bi se nanašalo na pravico imeti otroka) proti nikomur, ki ima ali hoče imet otroke. Jaz bi jih brez problema dovolila imet tudi istospolno usmerjenim, mentalno zaostalim in vsem tistim, ki imajo v tej naši družbi hude probleme uveljavit svojo pravico do imeti otroka. Hkrati bi tam, kjer je to potrebno (recimo v relaciji mentalno zaostal starš - hiperpameten otrok, če izpostavim samo en robni primer z najbolj oddaljenega roba) ponudila možnost podpore in stimulacije otroka, ki je starš sam od sebe ni zmožen. Po istem kopitu se pravzaprav da rešit tudi primanjkljaj denarja in smisla za vzgojo. V mojem idealnem svetu, anyway.

Bistvo mojega prejšnjega posta ni bilo podajanje ideje, kdaj nekdo lahko ima otroka, ampak je bilo razsuvanje absolutno bedaste teorije (da imajo otroke zaradi otrok samih), na katero se sklicuje preveč staršev in to predvsem takrat, kadar sami sebe tolažijo ali kadar se preklajo z ljudmi, ki po njihovem mnenju niso dovolj navdušeni nad otroci. Kar hočejo s tem izrazit je, da je v končni fazi (tukaj in zdaj) čist fajn imet otroke, ker so otroci, kakršni pač so. Ampak to ne pomeni, da so takrat, ko so jih delali, to počeli zaradi otrok.

Grozno sem občutljiva na neprecizno izražanje, sploh kadar me nekdo v nekaj prepričuje. Če mi hoče povedat, da v retrospektivi vidi, da se kljub vsem problemom, ki jih je dnevno treba reševat, še vedno splača imet otroke in je to neverjetno izpolnjujoče življenjsko potovanje, potem naj se prosim potrudi in to izrazi tako, da bo pustil čimmanj placa za napačno razumevanje. "Edini razlog za imet otroke so otroci" je v tem primeru napačen stavek in pričakovanje, da bom jaz iz njega izluščila nauk o izpolnjujočem življenjskem potovanju je (zelo milo rečeno) hudo naivno. V mojih očeh večina zablod v medsebojni komunikaciji izvira iz tega, da se tisti, ki nekaj hoče skomunicirat
  • ni pripravljen potrudit in se prilagodit besednjaku in nivoju tistega, ki mu poskuša nekaj dopovedat in
  • ni pripravljen potrudit in se izrazit čim bolj točno ter po možnosti sproti eliminirat možne točke nerazumevanja.
To seveda pomeni, da je treba namesto enega stavka včasih povedat tri, ampak če se komu ne ljubi, potem je vseeno, če je tiho.

Moving on.

Kako jaz osebno gledam na imeti otroke in vse, kar je s tem povezano? Do otrok kot ideje sem indiferentna, otrokom kot dejstvom iz mesa in krvi sem naklonjena in z velikim zanimanjem in občudovanjem opazujem njihovo sposobnost učenja, lahkotnega tvorjenja nekonvencionalnih povezav in vsega tistega, kar se kasneje potlači, povozi, nasilno pobriše ali čisto spontano izgubi. Če obstaja magična skrinjica, ki jo je možno raziskovat, programirat, usmerjat in poskušat izboljšat, brez da nam jo rata uničit, potem je to otrok. Tako jaz gledam nanje. Tudi na odrasle gledam podobno, samo da pri njih ni več toliko tistega pričakovanja, kaj bo in kam se bodo karakterno obrnili, ker so se večinoma že obrnili, kamor so se. Zame čisto na začetku ni delitve na otroke, odrasle, živali, rastline in kar je še tega. Najprej so živa bitja. In na živa bitja je treba pazit in z njimi delat čim lepše, pač na tak način, kot je za določeno živo bitje primerno (brez skrbi, ne bom otroka privezala na povodec in ne bom psa vsak teden dvakrat zalivala).

Zato me tudi moti (na identičen način, kot je bilo napisano v komentarjih na prejšnji post), kadar kdo a priori privzame, da ne maram otrok, ker jih nimam in ker nimam trenutno nobenih načrtov, ki vključujejo plenice in dude. Ne maram zlobnih ljudi. Ne maram manipulatorjev. Ne maram potrebnih čivav, ki se spravljajo na vedno isto kosmato nogo in hkrati mislijo, kakšne žrtve so. Ne maram točno določenih mulcev, ker imajo karakterne lastnosti, ki jih ne maram. Vse ostalo je stvar debate. Če si bom izbrala tisto pot skozi življenje, ki ne bo vsebovala prenosa lastnih genov eno generacijo naprej, to ne bo zaradi tega, ker ne bi marala otrok, ampak zaradi tega, ker se bom odločila, da mi je ljubše ostat brez. Bom stara teta in bom svoj keš porabila za nečake namesto za svoje mulce :)

Konkretno zaradi česa bi se tako odločila, je zdajle zavito v meglo. Po eni strani sveta, kakršnega si predstavljam da bo čez 30 let, svojim otrokom ne privoščim. Ampak hkrati mi ni težko priznat, da me to nikoli ne bi odvrnilo od spočetja lastnih otrok, če bi imela dovolj močno željo po njih. Svet pred 30 leti tudi ni bil ravno kul, pa sem se skozenj čist spodobno prebila do današnjega dne in nimam razloga, da bi verjela, da mojim otrokom kaj podobnega ne bi uspelo. Mater - če sploh kaj verjamem, potem verjamem, da bi spočela kakšno tako trmo, ki bi zobe zasadila v vsako stvar in se ne bi pustila sekirat zarad ničesar :) Po drugi strani sem vpeta v urnik, ki mi na dan pušča minimalno energije in časa, ki ju lahko usmerim v dejavnosti, ki niso povezane z mojo finančno eksistenco. Otrok v tak urnik ne paše, kar pomeni, da bi ga bilo treba spremenit (namreč urnik), za to pa zdajle nimam interesa. Na koncu se vse zreducira na željo. A hočem, al nočem. Nima pa moja odločitev popolnoma nič s tem, a imam otroke rada, al jih žive videt ne morem.

Kako osebno gledam na starše? Kaj pa vem. Če mi je nekdo zoprn, brez da vem, da ima otroke, mi bo verjetno zoprn tudi, ko bom vedela, da ima otroke. In obratno. Ocenjujem jih enega po enega in upoštevam, da so najprej definirani kot ljudje, šele potem kot starši. Najbrž mi ni treba posebej povedat, da mi gredo vsi lasje pokonci nad starši, ki so starši bolj kot ne po nesreči, potem pa vse po vrsti prepričujejo, kako je starševstvo super in kako je treba prispevat k nataliteti, v resnici se pa s tem krčevito trudijo sami sebe prepričat, kako njihovo starševstvo kljub vsemu ni bilo napaka. In mi ni treba ekstra poudarit, da se mi obrača želodec nad starši, ki svoje frustracije izživljajo nad otroci (in verjetno tudi vsemi ostalimi, ki imajo to nesrečo, da so jim lokacijsko blizu). In tako dalje in tako naprej. Če si slab človek, tudi dober starš ne boš. Če si od oka dober človek, imaš pa šele potencial, da boš dober starš, kaj bo zares, ve pa samo ciganka.

Tisto o licenci za starševstvo je zanimiva ideja, ki pade v kategorijo "za nazaj je lahko bit pameten". Gotovo bi bilo nekaterim treba prepovedat imet otroke, tako kot bi bilo treba nekaterim prepovedat bit učitelj in bi bilo nekatere treba za večno obsodit na kotalke, ker so za avto prebutasti. Ampak kdo so ti nekateri, se lahko odločiš šele potem, ko so že naredili pizdarijo. Noben test ti ne more povedat, kdo bo z nesprejemljivimi nameni lezel v posteljo k svoji prednajstniški hčeri in kdo bo svojega mulca v navalu jeze prebutal na žive in mrtve. Ko gledam starše, ki so po vseh mojih kriterijih slabi in potem vidim, da se je iz vsega tistega gnoja vseeno izvalil spodoben piščanec, se ne znam odločit, kako vnaprej rešit tiste, ki bodo od podobnih staršev prišli pohabljeni. Pa če gremo mal v fantastiko - če bi se kdo spomnil, da naj se jaz odločam za vse in bi bila tako omejena, da bi verjela, da se da kar tako čez oslinjen prst rečt tko to mora bit, potem ni dvakrat za rečt, da bi dva koraka za licenco za starševstvo uvedla tudi licenco za dihanje, kar bi to zoprno uničevalno človeško zalego v šusu iztrebilo z zemeljskega površja :) Tolk o tem ...

No pa še k bolj črnogledo naravnanim komentarjem. Mitjevi ugotovitvi, da vse počnemo iz sebičnih razlogov, seveda ne mislim oporekat, ker je to tudi moje prepričanje. Da zanj (in za veliko drugih) moja povezava o rojevanju otrok zaradi sebe ni nobeno odkritje, mi je jasno. Ampak jasno mi je tudi, da je treba ravno to idejo o sebičnosti napisati vsakič znova, ker je že tako preveč razpaseno mnenje, da se določene stvari delajo iz kaj jaz vem kakšnih privzdignjenih in na pol svetniških vzgibov in če s svojim zapisom dam vsakič samo enemu človeku tisti začetek niti za razmišljanje, ki mu je do takrat manjkal, je to en razmišljujoči človek več. Otroci zaradi otrok? Al pa moja stalnica - dobrodelnost zaradi nesebičnosti? Ja seveda. Jebeno fenomenalno se počutim, ko vem, da sem nekomu pomagala. Poleg tega, da sem pomagala, sem zadovoljila svojo osnovno potrebo po lastnem krasnem počutju in božanju svojega ega. To v ničemer ne zmanjša vrednosti moje pomoči, ampak naj mi prosim lepo tudi noben ne smeti naokol z nesebičnostjo. No, meni se zdi to pomembno napisat, čeprav je nekaterim jasno, da je to tko.

Mayhem je (kot ponavadi) precej pesimističen in se boji prevlade Indijcev zaradi upada "domačih" rojstev. Spomnim se, da se je pred precej časa pritoževal nad slovenskim odnosom do južnjakov (ne spomnim se pa zdajle na pamet, ali je to čutil na lastni koži, ali je bilo vse skupaj bolj filozofsko usmerjeno). Kako je pravzaprav prvo različno od drugega? Razen seveda v zornem kotu, kjer si sam del ene skupine, del druge pa ne? Tovrstni rumenčki (indijski, kitajski, marsovski) se dajo posplošit v ene sorte južnjake. Od kod ideja, da se je treba enih bat, drugih pa ne? Pa če pustim to konkretno debato zdajle na miru ... zakaj vedno ta isti strah? A je kdo pomislil, da je mogoče naša generacija tisto, česar se je balo človeštvo pred 100 leti, pa se nam zdaj ne zdi nič groznega? Ja pa kaj, če bodo čez sto let svet preplavili Kitajci? Bomo pač vsi rumeni. Mene bolj skrbi, da bodo šle socialne pravice (kar jih je sploh še) rakom žvižgat, to pa ni direktno odvisno od tega, a bomo vsi rumeni in se ne da rešit s tem, da bi se ljudje z mišljenjem podobnim Mayhemovemu, množili kot zajci. Ker tud če bomo vsi beli, namesto rumeni, ne bo čist nič drugač. Imejte otroke iz pravih razlogov. Zarad sebe. Nataliteta, ki jo nekateri poskušate reševat, se vam smeje direktno v ksiht!

Samomor pa ... je težka tema. Meril kvalitete življenja je toliko, kot je ljudi. Samo s tem, da nekoga mal od zunaj opazuješ, ne boš nikoli prišel niti blizu temu, koliko je njegovo življenje njemu vredno in težko. Kako se pride do primerno globokega obupa, ko samomor postane realna opcija, je treba izkusit na lastni koži (ne nujno v prvi osebi) in potem te hitro minejo bluzenja v smislu "če vam je tko težko, pa naredte samomor" in "samomor je najbolj egoistično dejanje". Jaz sem doživela dva (očitno ne svoja) in sem že parkrat šla skozi proces razmišljanja o samomoru (spet - ne o svojem). Samomor je egoistično dejanje ravno toliko, kot je egoistično vse ostalo. Tisto o najbolj egoističnem dejanju je lušten slogan, ki je zrasel iz prizadetosti tistih, ki so po dejanju ostali.

En del resnice je, da je običajno v očeh tistega, ki samomor planira, to nesebično dejanje. Rešiti svet in sebi najbližje samega sebe, ker itak ne doprinesem ničesar dobrega, ampak samo uničujem tisto, kar se sploh še uničit da. Saj jim bo bolje brez mene in te stvari. In kdo lahko vnaprej reče, da komu po določenem času brez samomorilca ne bo bolje? Ali da mu bo bolje? Jah ... noben, a ne. Za nazaj je lahko bit pameten. Meni se zdi lepljenje oznake ekstremnega egoizma na samomor dokaj brezveze. S tem žalujoči ostali samo dobijo potrditev, da imajo prav in da je imel samomorilec narobe, kaj drugega bolj produktivnega pa od tega ni. Pa vsi možni bodoči samomorilci imajo že vnaprej dvakrat večjo slabo vest, kar je ... whatever, ker to nikogar ne bo odvrnilo od samomora. Tisti knofi, ki imajo sposobnost pomagat, se pritisnejo nekje drugje.

sreda, 4. april 2007

Modro in roza

Na blogu najsvetlejše slovenske blogerske zvezde, kamor hodim tako, kot se hodi v cirkus gledat bradate tete, šestnoge kozle in pritlikavce s tremi prsnimi bradavicami, grem sem in tja prebrat komentarje. Nič drugega ne berem, kot komentarje, ker se bojim takojšnje utopitve v besedni melasi, če bom kdaj brala tamkajšnje blogerske sestavčiče ali počasnega prostovoljnega zdrsa v idiotizem, če bom kdaj hotela sledit njihovi logiki. Tudi komentarje berem selektivno. Samo tiste, ki jih puščajo prišleki. Domačih nikoli, ker - glej tri stavke nazaj. Komentarji tam so mi všeč, ker se iz njih veliko bolj vidi who is who, kot iz kakršnegakoli posta na morebitnem whojevem lastnem blogu. Kadar si soočen s tako osebo, kot je najsvetlejša slovenska blogerska zvezda in hočeš svoja stališča in filozofijo predstavit, branit ali (let's keep it real, shall we) vsiljevat ljudem na njenem teritoriju, takrat šele pokažeš, kakšen pravzaprav si. Tam so faces made and faces lost. Oziroma večinoma faces lost. Vsaj v mojih očeh.

Danes sem ob branju komentarjev na zvezdin zadnji post prilezla do alcessinega, s katerim se večinoma strinjam, hkrati pa mi je dal tudi iztočnico za mojo današnjo pisarijo. Ker mi je alcessa (oziroma njen blogerski alter ego) fajn in se ne bojim, da bi mi prišla sredi noči spit kri zaradi kakšne namišljene razžalitve, bom tisti en njen stavek, primerno iztrgan iz konteksta (vendar slovnično nespremenjen), brez kakšnih hudih občutkov krivde preplonkala semle (HA!). In potem bom okrog njega nakvačkala tisto, o čemer premišljujem že dolgo, kar ima obliko malo manj dolgo in nad čimer bi se pomojem moral zamislit vsak, ki se ni za vedno izoliral od sveta in ne misli do konca svojih dni preživet od koreninic v puščavi.

Edini razlog za imeti otroke so otroci sami.

S to trditvijo se globoko, najglobje, popolnoma ne strinjam. Mogoče bi moralo pisat, da bi edini razlog, zakaj imeti otroka, MORAL biti otrok sam. Ampak ni. Ni in nikoli ne bo. Nihče nima otrok zaradi otrok. Mogoče edino tisti, ki z drugim otrokom rešujejo življenje prvemu, pa še tu se je treba hudo obešat na slamice, da pridemo do imeti otroke zaradi otrok (in seveda usput pridemo do popolnoma drugačnega pomena, ampak če že hočete otroke zaradi otrok, je to največ, kar lahko dobite).

Pa za trenutek pozabimo tiste, ki jih imajo, ker so mislili, da drugače ne gre. Pri teh namreč ni kaj teoretizirat. Imajo jih, ker so jim bili po kakršnemkoli spletu dogodkov že položeni v maternice in kasneje (upam) v objem. Ali jih zaradi tega sprejemajo ali jih zavračajo, v tem trenutku ni pomembno. So. In to je to. Ostali pa, ki jih je do otrok privedla želja ... Želja imeti otroka je ekstremno egoistična in usmerjena v zadovoljevanje lastne potrebe po izpolniti se, dajati, imeti. Vse tiste mame, ki si tako hudo želijo otrok, zavestno potlačijo zavedanje, da gre svet počasi do zmerno hitro k hudiču, da je vse več otrokom vse težje, da je vse več možnosti, da bodo na lotu zadeli nesrečno, zavoženo, stagnirajoče življenje. Lahko se vsi skupaj tolažimo s tem, da je vredno živet za trenutke sreče, ampak to ne spremeni tega, da nas vse več dela vse dlje za vse manj denarja in da se je za golo eksistenco treba stegnit vse bolj daleč. V tak svet rojevate svoje otroke. Tako dediščino jim dajemo. A še kdo misli, da imamo otroke zaradi njih samih?

Ne trdim, da je bilo tolkintolk (kolikorkoli) let nazaj kaj boljše. Nič boljše ni bilo. Vsako obdobje je imelo svoje probleme, katastrofe, pesimistične napovedi in njihove uresničitve. Otroci so se rojevali takrat in otroci se bodo rojevali še naprej. Meni je sicer popolnoma vseeno, če se ta trenutek vsi nehamo razmnoževat in čez sto let človeštvo izumre. In mi je popolnoma vseeno, če se začnemo ta trenutek razmnoževat kot zajci. Hvalabogu (tu se ne bi odločala, kateremu), da se komu sploh da. Samo naj mi nihče ne poskuša dopovedati, da se razmnožujemo zaradi otrok. Nekdo tam zunaj, ki vsak mesec desetkrat pobožno prešteva črtice na Clearblue-ju, ki mu vsakič posebej srce razbija od silne želje po tistem plusu, ki bo gotovo najboljši starš na svetu ... ta nekdo ima otroke zaradi sebe! Zaradi svoje sebične (verjetno nezavedne) želje po drugem, tretjem, miljontem nadaljevanju. Zaradi evolucije. Zaradi tega, ker bucibuc, kolk so luštni, jaz bi tud enga za pestvat in previjat in vozit v fensi vozku naokol. Zarad tisoč različnih razlogov, ki vsi izhajajo iz JAZ. Jaz to rabim, jaz brez tega ne morem.

Če bi imeli otroke samo zaradi otrok, se jih nobenemu ne bi dalo imet. In vsem bi bilo vseeno, kaj se z njimi dogaja, ko jih enkrat spravimo na svet. Tako se pa ne reče zaman moja kri in moja bolečina. Moj otrok, vezan name z mnogo več stvarmi, kot je ena ušiva genetika. Moj otrok, ker rabim nekoga varovat, ker rabim nekomu bit okno v svet, ker hočem nekoga nekaj naučit, ker imam in hočem dat. Moj otrok zarad mene, ne zarad njega samega. Edini razlog sem jaz. Je starš. Kar se mene tiče, je to tudi edini pravi razlog.

torek, 20. marec 2007

Živalski vrt

Po dolgih letih (no ja, ene dveh) sem končno rešila največji problem, ki mi ga je povzročal Thunderbird. Zarad teh jajc sem se živcirala vsakih par mesecev na novo, in vsakih par mesecev sem se tudi na novo poskusila prepričat, da se moram sprijaznit s tako svetovno ureditvijo, kot so mi jo podtaknili drugi. Ni šlo. Brez izjeme se je živciranje pojavljalo jovo na novo do danes.

E nečeš ti mene!

Thunderbird je moj omiljeni poštni agregator, v katerega imam speljano vse, kar ni službeni mejl (tisto gre namreč v Outlook, pač za kazen, ker je službeno). Ene enajst poštnih predalov svojo bruhico pretaka vanj, lepo je vse razparcelirano po accountkih, vsak ima svoj inboksič in nasploh je vse pod kontrolo. Razen! Accountkov se ni dalo sortirat tako, kot se je meni zdelo. Tud po abecedi se jih ni dalo sortirat. Sploh se jih ni dal nikakor sortirat in moj OCD alter ego, ki mora imet desktop bordo rdeče barve in gor ikonce od hrabrega miška in od domačih živali, je hodil periodično cmizdrit na mojo ramo, da on tko neposortirano ne more živet.

Enter Folderpane Tools. Odgovor na vse moje neuslišane molitve (po novem uslišane). Dodatnih deset luksov k luči življenja mojega OCD alter ega. Takoj po odkritju tega nepogrešljivega orodjeca ob devetih zjutraj sem soglasno ugotovila, da je za dons deu narjen in sem hotla it domov. Sljužba se sicer ni strinjala, ampak briga me. Moja notranjost je danes sončna. Aleluja. Thunderbird rulz.


PS. Tud v Firefoxiču ne morem živet brez dodatkov. Zarad All-in-One Gestures uporno maham z mišjo po navadnem Explorerju (ki me seveda ne jebe pol posto, pa bi se me lahk usmilil), IE Tab imam za tiste inferiorne pejdže, ki se ne znajo narisat v alternativnih oknih v svet, Linkification imam namest kopipejst (kje se mi pa lub), Download Statusbar imam, da mi ni treba iskat kletke z DLji, brez Tab Mix Plus mi pa itak ni browsati. To so samo tisti ... najbolj osnovni. Pa tak halo sem počela, ko sem se šla prestavljanje na Firefox. A sad. Zaljubljen sam :)

Pis viz ju.

ponedeljek, 19. marec 2007

Stari in tečni

What the fuck. What the fuckity fuck.

  • Blogger je en kup kadečega se ... umm ... eh. Včer so me prisilili, da sem prešaltala iz starega na novega. Nisem mogla do bloga, dokler se nisem blagovoljila prestavit. Novi je idiotski. Ne rabim jaz nikakršnih končkov kode in drag and drop sranja. Če bom kaj hotla, si bom sama naprogramirala in žoknila v template tja, kamor se bo men zdelo. Čist sem besna, ker mi je tisto črno blogersko sranje prekrilo zgornji beli rob na Glisti, poleg tega imajo pa v IE čžš-ji zabavo po svoje. Ma ko jih šljivi. Uporabljajte kaj druzga. IE je passe.

    Sploh ne bi o tem, da je migracija na novi Blogger trikrat crknila, preden je kaj ratalo. Sem bla na tem, da v primeru izgube celotne literature obesim na blog obvestilo, da mam vsega dost in odhajam v puščavo. No ja, tokrat naj vam bo.
  • Sneg? Bi bil krasen, če bi se vsi nesposobneži, ki mislijo, da je treba po čist spodobnih kolesnicah vozit dvajset, skidali s ceste, ko se jaz peljem domov. Dve uri in tričetrt! To je točno dve uri preveč. Pa za vsakim vogalom nesreča (a sem rekla stare mame domu na peč sedet, al kva?). Ne vem no. Če vas je strah plundre, rajš pejte s taksijem al pa z busom, ne pa da moram jaz obirat vse razrite kolovoze, ker vam je uspelo onesposobit glavne prometne žile s tem, da ste se kolektivno zvrnili v obcestni jarek. Kva vam pravzaprav ni jasno? Pelje se po kolesnicah, bremza se s spuščanjem gasa in s šaltanjem navzdol, z bremzo samo izjemoma, volan se drži z obema rokama, gleda se na cesto in predvsem se ne zganja panike.

    Dejte mi nazaj pomlad. Vseen lažje prenašam nesposobneže na suhi cesti, kot nesposobneže v zametih.
  • Grem spat.

Lucy in the sky with diamonds

V soboto sem šla po dolgem času enkrat spet po tisti ulici, ki sem jo imela dvajset let naštudirano v nulo. Pred bankomatom (strateško zlo primeren plac!) sem nagazila na kavarniško mizico z razstavljenimi buklami. Vse enake. Sami Kodrlajsasti pitoni. Če bi bil kje še kdo, ki bi se ga dalo oblajat, bi me mogoče celo prijelo razmetavanje s kešem, ampak ker sem tiste sorte, da se take stvari hitro zmislim in si še hitreje premislim, je bil trenutek zamujen, še preden se je dobro zbudil.

Or was it? Moja družba se je tri korake po bankomatu spomnila, da mora na bankomat. Par mojih zdolgočasenih obratov okol svoje osi kasneje je na prizorišče prilezel tudi lastnik cestne knjigarne. Pa ga gledam in še mal gledam in se mi zdi kot eden izmed kraljev ulice, ki so moja šibka točka. Pogledam v denarnico, vidim dvajset čukov (suša je, suša), si mislim, da bo to ziher premalo za eno buklo in vmes, ko si to mislim, je oni že začel pospravljat. Ajajaj, ja nič - pol pa akcija. Izkazalo se je, da je dvajset čukov ravno zadost (specialni popust in to ...), kaj je Kodrlajsasti piton sem vedela (kar ene bukle na slepo verjetno ne bi kupila, ker jih že tko nimam kam dajat), nisem pa vedela, da mi je knjigo prodal eden od avtorjev. Ko sem jo hotela že pograbit in se spokat (tip ima probleme z motoriko, pa bi jaz to vse kar sama) je rekel, da se hoče še podpisat. Da sicer lahko samo še z levo kakšno črko napiše, ampak M in J mu še ratata. In zdaj imam Kodrlajsastega pitona podpisanega od avtorja.

Ok, popravek - zdaj imam Kodrlajsastega pitona, podpisanega od avtorja in prebranega od začetka do konca še v istem dnevu. Pa sam mal sem ga začela brat ... pol ga pa nisem mogla nehat brat do dveh zjutraj. Kodrlajsasti piton je zgodba o narkomanskem življenju. To vam zna povedat tudi stric gugel. Tisto, česar vam ne zna povedat je, kakšen občutek boste imeli, ko se vam bo kodrlajsasto usedlo v možgane, da se vam take zgodbe dogajajo za hrbtom, pred nosom, za prvim ovinkom, tu in zdaj. Piše o kiosku in jaz se tega kioska spomnim. Piše o mostu in meni se zdi, kateri je ta most. Piše o tistem času, skozi katerega sem šla jaz, v istem mestu, po istem asfaltu, ampak po eni tretji strani. Kaj vse so videle stene, ki so kdaj gledale tudi mene.

Tričetrt knjige sem doživljala deja vu in se spominjala otrok s postaje ZOO. Tričetrt knjige se mi je zdelo, da berem mal drugač napisano postajo ZOO. Sem bila najprej kar malo razočarana, dokler se nisem vprašala, zakaj se mi tko zdi. Moje spoznanje je, da je narkomansko življenje precej enodimenzionalna stvar in se iz njega ne da naredit vsakič drugačnih rožic in ptičkov, če je pa vse ena sama gonja za naslednjo omamo. In se ne da napisat vsebinsko zelo različnih knjig, če je pa edina razlika med enim in drugim zadrogiranim lajfom tisto, kar je zunaj njega, ne pa tisto, kar je znotraj. Katera mama se zlomi in kateri oče se skrije. Ali obratno, saj ni važno.

Ne poznam takega občutka omame. Pojma nimam, kako izgleda tovrstna pozaba. Nikoli nisem imela želje po takih eksperimentih in je še vedno nimam. Ne vem niti, kako je biti pijan. Ne morem se poistovetit niti z enim delom zgodbe. Od daleč razmišljam o moči odvisnosti, o begu od realnosti in potem o begu pred bolečino, ki pomeni ponoven vstop v realnost. O začaranem krogu, ko veš, da moraš ven, ker znotraj ni nič, pa vseeno ostajaš noter, ker se bojiš splazit čez rob nazaj ven. Rob reže. Zunaj je mraz. Znotraj je strah. Kakšno je življenje teh ljudi, ko so še na svetli strani? Tudi moje je tolikokrat gnilo, da sem nehala štet, pa nikoli ne iščem lebdenja nad oblaki. Koliko bolj brezizhodno in pesimistično se zdi življenje nekomu, ki gre kljub posledicam rajši lebdet?

Sočutje? Ne vem. Ja in ne. Težko mi je čutit sočutje do nekoga, ki se znaša nad drugimi. Bolezen gor al dol. Težko se mi je znebit misli, da saj si je večino sam kriv. Težko mi je čutit z nekom, ki si sam izbere pot v pogubo, potem pa joka, da je težka. Ni mi težko pomagat, mi je pa težko izbrskat iz sebe sočutje. Droge se mi nikoli ne zdijo nesrečno naključje. Saj smo se imeli vsi priložnost spotaknit ...

Kodrlajsasti piton. Ena resnica, razparcelirana na par oseb, povedana v več glasovih. Knjiga o lažeh, upanju, samoprevari, nasilju. O tistih, ki od lakote po lahkosti jedo svoje lastne noge in o čisto drugih, ki žrejo tiste, po katerih so splezali na vrh. O padlih in o tistih, ki se vzpenjajo po njihovih hrbtih. O ljudeh, ki jih srečujemo vsak dan, pa sploh ne vemo, kakšnim psihološkim prepadom gledamo v oči. Kadar gledamo v oči. Marko Ješe. Bivši narkoman. Ne prosjači, ampak prodaja knjigo. Fajn knjigo. Dvejst čukov well spent.

Pa Branko Gradišnik tud ni od muh :)