ponedeljek, 25. december 2006
nedelja, 24. december 2006
Me goes south
Torej - men je čist do konca ratalo jasno, zakaj se tko težko spravim kam potovat. In moram priznat, da se zaradi tega spoznanja nimam nič manj rada. Če bi bil to namesto mene kdo drug, bi ga pogledala globoko v oči in mu rekla, da ga popolnoma razumem in da ni v mojih očeh zarad tega nič manjši človek.
Diagnoza? Nezakomplicirana lenoba :) Zakaj, oh zakaj je treba pred odhodom urihtat tolk stvari in zakaj moram bit tista, ki to rihta, ravno jaz? Rabila bi enega črnca (figuratively speaking), ki bi držal vse te zadeve v glavi, ki bi poskrbel, da bi bla opremljena z vsemi papirji, da bi imela spakiranih ravno prav stvari v ravno prave kufre, da bi približno vedela, kje moram bit ob katerem času, ki bi me za rokco vlačil okol, da bi videla, kar je fino videt, ki bi mi prebral pravljico za lahko noč in me vsako jutro ta prav čas nagnal v hotelski fitnes. V zameno bi mu prepustila svojo king size postlo v svoji 38 kvadratnih metrov veliki sobi v svojem petzvezdičnem hotelu. Saj lahk spim v banji.
Enivej. Tale moj projekt Malezija bi bil čist ok, če mi ne bi služba tolk stala na vratu in mi ne pustila dihat. Payback time je zanjo prej in potem, samo upam lahko, da ne tud vmes. Komaj najdem tistih par minut vsak dan, ko sploh lahko delam plane in kljukice na svojem spisku stvari, ki jih moram še opravit. Če me bo kdo s šihta poskušal gnjavit po telefonu, ko bom tam dol na toplem, bom mirne duše simulirala motnje na zvezi. Koji klinac. Malezija je daaaaleč. Internet do doma ne nese sploh :)
Zadnjič smo pustili našo junakinjo sredi ugotovitve, da je vreme v njeni butici megleno. Ampak vremena se jasnijo! Najprej se je zganila podporna služba (aka oddelčna tajnica), ki mi je zrihtala prvi oprijemljiv dokaz, da bom res videla Kuala Lumpur. Letalsko karto imam že cel teden, letim via Frankfurt, let do KL je dolg okrog dvanajst ur. Bajam, da me bo od sedenja bolela rit. Ista podporna služba mi je rezervirala tudi zgoraj omenjeni hotel. Kaj bom z osemintridesetimi kvadratnimi metri, king size postlo, ogromno kopalnico z banjo posebej in tušem posebej, delovno mizo, flat screen TV in bogve čem še, še ne vem, ampak mislim, da si bom pridno širila obzorja in bom hotela imet po vrnitvi podoben standard tudi tukaj. Bomo vidl. Sicer pa ničesar ne verjamem, dokler ne vidim, da me zares ne bodo zaklenil v kakšno sobo za metle.
Za keš mi je blo potrjeno, da je plastika über alles in da tam dol menda jemljejo tudi naše čist obične bankomat kartice. To bo torej mala malica ob predpostavki, da se me bo moja plastika držala. Mogoče bi ji bilo fajn pomagat s kakšnim UHUjem. Pri zavarovanju sem najprej malo zabluzila in sem šla klicat na ZZZS, ker mi ni potegnilo, zakaj na njihovi web strani piše samo o EU in par ostalih bližnjih državah. Prijazna teta na oddelku za zdravstvena zavarovanja za tujino mi je potem razložila, da se bo treba spravit kar na zavarovalnico in sklenit komercialno zavarovanje z asistenco, ker z Malezijo nimajo sklenjenega nobenega sporazuma. In sem se. Namreč spravila na web stran od zavarovalnice Triglav, kjer cel cirkus okrog naročanja zavarovanja lahko odplenkaš kar via internet. Dva dni kasneje je po pošti prilezla zavarovalna polica. Major plus points za zavarovalnico za nezakompliciran postopek in hitrost.
Cepit se pred potjo v Malezijo ni potrebno proti ničemur. Na nekaterih spletnih straneh sicer priporočajo to in ono (običajno jih skrbi kakšen hepatitis A in B), vendar ni nobeno cepljenje obvezno. Če prihajate iz južne Amerike se mi zdi, da bodo od vas zahtevali potrdilo o cepljenju proti rumeni mrzlici, ampak jaz ne mislim prihajat od tam. Vstopne vize tudi ne rabim, oziroma mi jo bodo zrihtali ob vstopu, hočejo pa imet prijavljen keš, ki ga šlepaš s sabo.
Kufer sem si seveda sposodila, kot se za popotniškega analfabeta spodobi. Tudi adapter za električne vtičnice sem si sposodila. Tudi vodič po Maleziji sem si sposodila. Očitno bi si tudi gate sposodila, če jih po golem slučaju ne bi imela zadost. Mi gre pa malo na živce, ker se ne morem odločit, kaj naj si najdem za prenašanje ročne prtljage. S sabo bom odvlekla svoj prenosni kompjuterčič, ki seveda šteje v ročno prtljago, poleg tega moram imet zraven eno garnituro osnovnih cunj, če mi slučajno uspejo zgubit kufer, poleg tega rabim kakšno buklo, poleg tega ... mah ... laptop, cunje in par malenkosti. Zadnjič me je popadel manjši napad panike in sem šla brskat po BTC za kufri primernih dimenzij. Prvič mi ni blo nič všeč in drugič se mi je posledično zdelo škoda vsakega jurja za stvar, ki mi niti všeč ni. Potem me je moj manjši napad panike spustil in sem se odločila, da bom svoje stvari zavezala na štrikec in jih za sabo odvlekla na avion. Najrajš bi imela rukzak z oblazinjenim predalčkom za laptop. Ki se dobi v Kanadi :) Oziroma pojma nimam, kje se pri nas kaj takega dobi. V skrajnem primeru mi še zmer ostane plastična vrečka.
Za sedež v letalu se mi ni treba kaj prida sekirat, edino tisto, da naj bo ob prehodu (in po možnosti ne preblizu stranišč), si bo dobro zapomnit. Malaysia Airlines ima menda med sedeži zadost prostora, jaz imam pa za povrh kratke noge. Zdaj moram skup zvlečt še arcnije, ki jih moram odnest s sabo, pa dokumente moram poskenirat, pa cunje moram oprat, da ne bom dva dni prej ugotavljala, kako je vse še vedno v košu za umazano perilo, pa uporabne naslove in telefonske si moram kam napisat, da bom lahko jokala konzulu, naj me pride vlačit iz dreka.
Kaj vse lahko počnem v KL sem našla tukaj. Bere se mnogo kul in zdaj se že čist zares veselim. Edino tista novica me je mal razočarala, da se ne smem na ulici poljubljat. Ampak potem sem se spomnila, da me je moj edini itak skenslal in noče z mano, torej mi do kuševanja verjetno ne bo.
Še trinajst dni, še trinajst dni :)
Diagnoza? Nezakomplicirana lenoba :) Zakaj, oh zakaj je treba pred odhodom urihtat tolk stvari in zakaj moram bit tista, ki to rihta, ravno jaz? Rabila bi enega črnca (figuratively speaking), ki bi držal vse te zadeve v glavi, ki bi poskrbel, da bi bla opremljena z vsemi papirji, da bi imela spakiranih ravno prav stvari v ravno prave kufre, da bi približno vedela, kje moram bit ob katerem času, ki bi me za rokco vlačil okol, da bi videla, kar je fino videt, ki bi mi prebral pravljico za lahko noč in me vsako jutro ta prav čas nagnal v hotelski fitnes. V zameno bi mu prepustila svojo king size postlo v svoji 38 kvadratnih metrov veliki sobi v svojem petzvezdičnem hotelu. Saj lahk spim v banji.
Enivej. Tale moj projekt Malezija bi bil čist ok, če mi ne bi služba tolk stala na vratu in mi ne pustila dihat. Payback time je zanjo prej in potem, samo upam lahko, da ne tud vmes. Komaj najdem tistih par minut vsak dan, ko sploh lahko delam plane in kljukice na svojem spisku stvari, ki jih moram še opravit. Če me bo kdo s šihta poskušal gnjavit po telefonu, ko bom tam dol na toplem, bom mirne duše simulirala motnje na zvezi. Koji klinac. Malezija je daaaaleč. Internet do doma ne nese sploh :)
Zadnjič smo pustili našo junakinjo sredi ugotovitve, da je vreme v njeni butici megleno. Ampak vremena se jasnijo! Najprej se je zganila podporna služba (aka oddelčna tajnica), ki mi je zrihtala prvi oprijemljiv dokaz, da bom res videla Kuala Lumpur. Letalsko karto imam že cel teden, letim via Frankfurt, let do KL je dolg okrog dvanajst ur. Bajam, da me bo od sedenja bolela rit. Ista podporna služba mi je rezervirala tudi zgoraj omenjeni hotel. Kaj bom z osemintridesetimi kvadratnimi metri, king size postlo, ogromno kopalnico z banjo posebej in tušem posebej, delovno mizo, flat screen TV in bogve čem še, še ne vem, ampak mislim, da si bom pridno širila obzorja in bom hotela imet po vrnitvi podoben standard tudi tukaj. Bomo vidl. Sicer pa ničesar ne verjamem, dokler ne vidim, da me zares ne bodo zaklenil v kakšno sobo za metle.
Za keš mi je blo potrjeno, da je plastika über alles in da tam dol menda jemljejo tudi naše čist obične bankomat kartice. To bo torej mala malica ob predpostavki, da se me bo moja plastika držala. Mogoče bi ji bilo fajn pomagat s kakšnim UHUjem. Pri zavarovanju sem najprej malo zabluzila in sem šla klicat na ZZZS, ker mi ni potegnilo, zakaj na njihovi web strani piše samo o EU in par ostalih bližnjih državah. Prijazna teta na oddelku za zdravstvena zavarovanja za tujino mi je potem razložila, da se bo treba spravit kar na zavarovalnico in sklenit komercialno zavarovanje z asistenco, ker z Malezijo nimajo sklenjenega nobenega sporazuma. In sem se. Namreč spravila na web stran od zavarovalnice Triglav, kjer cel cirkus okrog naročanja zavarovanja lahko odplenkaš kar via internet. Dva dni kasneje je po pošti prilezla zavarovalna polica. Major plus points za zavarovalnico za nezakompliciran postopek in hitrost.
Cepit se pred potjo v Malezijo ni potrebno proti ničemur. Na nekaterih spletnih straneh sicer priporočajo to in ono (običajno jih skrbi kakšen hepatitis A in B), vendar ni nobeno cepljenje obvezno. Če prihajate iz južne Amerike se mi zdi, da bodo od vas zahtevali potrdilo o cepljenju proti rumeni mrzlici, ampak jaz ne mislim prihajat od tam. Vstopne vize tudi ne rabim, oziroma mi jo bodo zrihtali ob vstopu, hočejo pa imet prijavljen keš, ki ga šlepaš s sabo.
Kufer sem si seveda sposodila, kot se za popotniškega analfabeta spodobi. Tudi adapter za električne vtičnice sem si sposodila. Tudi vodič po Maleziji sem si sposodila. Očitno bi si tudi gate sposodila, če jih po golem slučaju ne bi imela zadost. Mi gre pa malo na živce, ker se ne morem odločit, kaj naj si najdem za prenašanje ročne prtljage. S sabo bom odvlekla svoj prenosni kompjuterčič, ki seveda šteje v ročno prtljago, poleg tega moram imet zraven eno garnituro osnovnih cunj, če mi slučajno uspejo zgubit kufer, poleg tega rabim kakšno buklo, poleg tega ... mah ... laptop, cunje in par malenkosti. Zadnjič me je popadel manjši napad panike in sem šla brskat po BTC za kufri primernih dimenzij. Prvič mi ni blo nič všeč in drugič se mi je posledično zdelo škoda vsakega jurja za stvar, ki mi niti všeč ni. Potem me je moj manjši napad panike spustil in sem se odločila, da bom svoje stvari zavezala na štrikec in jih za sabo odvlekla na avion. Najrajš bi imela rukzak z oblazinjenim predalčkom za laptop. Ki se dobi v Kanadi :) Oziroma pojma nimam, kje se pri nas kaj takega dobi. V skrajnem primeru mi še zmer ostane plastična vrečka.
Za sedež v letalu se mi ni treba kaj prida sekirat, edino tisto, da naj bo ob prehodu (in po možnosti ne preblizu stranišč), si bo dobro zapomnit. Malaysia Airlines ima menda med sedeži zadost prostora, jaz imam pa za povrh kratke noge. Zdaj moram skup zvlečt še arcnije, ki jih moram odnest s sabo, pa dokumente moram poskenirat, pa cunje moram oprat, da ne bom dva dni prej ugotavljala, kako je vse še vedno v košu za umazano perilo, pa uporabne naslove in telefonske si moram kam napisat, da bom lahko jokala konzulu, naj me pride vlačit iz dreka.
Kaj vse lahko počnem v KL sem našla tukaj. Bere se mnogo kul in zdaj se že čist zares veselim. Edino tista novica me je mal razočarala, da se ne smem na ulici poljubljat. Ampak potem sem se spomnila, da me je moj edini itak skenslal in noče z mano, torej mi do kuševanja verjetno ne bo.
Še trinajst dni, še trinajst dni :)
sobota, 23. december 2006
State of the union
Sredi minulega tedna se je zgodilo redno letno decembrsko zasedanje dveh babjih riti, katerega zgodovina sega v davno minule čase faksa in se je razvilo iz takratnega skupnega obupavanja nad kapaciteto lastnih možganov ob kofetu in vodi. Danes se seveda obupuje nad drugimi stvarmi, predvsem se pa ne obupuje ob kofetu in vodi ampak ob polnem krožniku v kakšni spodobni gostilni. Za kamuflažo se vsemu skupaj reče ogled novoletno osvetljene Ljubljane, kar tista druga oseba jemlje še kar resno, jaz se pa zraven trudim, da mi oči od silnega zavijanja z njimi, ne bi izpadle iz očesnih jamic. Hkrati sem zadolžena za delanje grimas vsakič, ko se mi s prstom pokaže kakšen "zares fenomenalen" konglomerat luči in za dajanje sarkastičnih opazk, katerih frekvenca raste premo sorazmerno z dolžino poti.
Redno letno srečanje je bilo letos malo manj zasedanje, kot je bilo šetanje po BTC, ker je bil ravno tisti dan, ko se mi je zdelo, da nujno rabim nov kuferčič za ročno prtljago (ampak o tem v drugem postu), na noben način se pa nisem mogla izognit lepoti tisočerih ljubljanskih žarnic. Torej sem se s surlo dva metra za sabo vlekla za svojo sopotnico in se držala nikakvo. Levo stojnice s kuhanim vinom, desno stojnice s kuhanim vinom, vmes štofelc iz ljudi, skozi katerega se je treba prebit skoraj po kolenih in nad vsem tem nebeški sij elektrike, napeljan po vsaki bajti, bingljajoč z vsakega golega vejevja. Bjutiful indid!
In potem ... sredi najglobje nezainteresiranosti, resigniranosti in fatalizma ... sem zagledala tisto, kar me vsako leto znova navduši in je pravzaprav edino, kar mi je med ljubljanskim svetlobnim okrasjem všeč.
Gigantski prednovoletni spermij.
In ne samo eden! Za vsakim vogalom jih je bilo več. Mojemu navdušenju pa ne konca ne kraja. Hkrati sem ugotovila, da ni čudno, da je slovenska rodnost kjer je. Še pri simboliki nam uspe vse skupaj zafurat, kako naj nam potem karkoli rata v praksi. Trije naenkrat! Pa so vsi uspeli zgrešit :)
Đingl bels, đingl bels ...
Redno letno srečanje je bilo letos malo manj zasedanje, kot je bilo šetanje po BTC, ker je bil ravno tisti dan, ko se mi je zdelo, da nujno rabim nov kuferčič za ročno prtljago (ampak o tem v drugem postu), na noben način se pa nisem mogla izognit lepoti tisočerih ljubljanskih žarnic. Torej sem se s surlo dva metra za sabo vlekla za svojo sopotnico in se držala nikakvo. Levo stojnice s kuhanim vinom, desno stojnice s kuhanim vinom, vmes štofelc iz ljudi, skozi katerega se je treba prebit skoraj po kolenih in nad vsem tem nebeški sij elektrike, napeljan po vsaki bajti, bingljajoč z vsakega golega vejevja. Bjutiful indid!
In potem ... sredi najglobje nezainteresiranosti, resigniranosti in fatalizma ... sem zagledala tisto, kar me vsako leto znova navduši in je pravzaprav edino, kar mi je med ljubljanskim svetlobnim okrasjem všeč.
Gigantski prednovoletni spermij.
In ne samo eden! Za vsakim vogalom jih je bilo več. Mojemu navdušenju pa ne konca ne kraja. Hkrati sem ugotovila, da ni čudno, da je slovenska rodnost kjer je. Še pri simboliki nam uspe vse skupaj zafurat, kako naj nam potem karkoli rata v praksi. Trije naenkrat! Pa so vsi uspeli zgrešit :)
Đingl bels, đingl bels ...
petek, 15. december 2006
Kopalke pozimi
Danes mam za prijavit dva pozitivna dogodka.
Ob pol osmih zjutraj je bil redni letni servis pri zobarju. Še vedno pod vtisom zobarske zahrbtnosti od lani (redni letni servis ni povabilo k vrtanju po zobeh, ampak je vljudnostni obisk! Neandertalci, kot so, tega še niso jemal.) sem se že v čakalnici drla, da hočem injekcijo in da me brez nje ne spravijo na stol. Ne vem, kako jim je ratalo. Vseeno so me spravili na stol brez nje. Po približno dveh minutah čačkanja po zobeh je moj zobar izjavil, da tokrat pa nič ne vidi in še preden je zamrl zadnji glas tega stavka, sem bila že dol s stola in na pol poti do izhodnih vrat. Da si slučajno ne bi premislil. Zdaj se sicer praskam po skalpu, če se nisem mal prenaglila, kajti "nič ne vidim" ne izključuje možnosti "ne vidim zob". Pa se ne sekiram preveč, ker suh kruh se med drugim da tud tolk dolg lizat, da se zmehča in se ga da žvečit brez zob. Zobar je za eno leto ad acta in mogoče mu bom priznala, da je od lanskega neandertalca prilezel eno štengo višje.
Druga stvar. Kakšna je definicija svetovnega ne-popotnika? Exactly. Urša. Inanimate object brez potrebe dvignit rit in it pogledat za vogal, kaj se tam dogaja. Saj vse vidim na Discoveryju. Pa po leksikonih in na internetu. Najdlje, kar sem do zdaj prilezla, je bila Francija. Z vlakom, lepo počas, skor dva dni do tja, pred kakšnimi osmimi leti. Danes me je služba osrečila s potrditvijo januarskega solo izleta na toplo. Tri tedne Kuala Lumpurja, od tega deset dni službeno, ostalo raspust. A ste že kdaj videli srno, ki jo obsijejo avtomobilske dolge luči in ne ve, kam bi se dala? Pol veste, kako izgledam jaz. Do zdajle sem se že začela veselit tega, da bom zamenjala zimo za poletje (ker je zima bljah) in hkrati ne vem, kam naj se obrnem. Od kufra dalje mi manjka čist popolnoma vse, najbrž pa tudi kakšno kolesce v glavi.
Naslednja dva tedna si pustim v to smer solit pamet. Če mi ima kdo cajt in voljo razlagat vse od velikega poka naprej, s posebnim poudarkom na tem, kako izgleda lezenje do Kuala Lumpurja, po Kuala Lumpurju, okrog Kuala Lumpurja, kaj rabim, na kaj moram pazit, kaj moram tam nujno videt, kaj moram zrihtat pred odhodom ... karkoli relevantnega pač, potem bo s fanfarami sprejet na mojem mejlu ali v komentarjih (po želji). I'm feeling a bit lost here :)
Ampak poletje sred zime bo pa ziher fajn!
(pa vsaj kaj bom imela pisat na blog :))
Ob pol osmih zjutraj je bil redni letni servis pri zobarju. Še vedno pod vtisom zobarske zahrbtnosti od lani (redni letni servis ni povabilo k vrtanju po zobeh, ampak je vljudnostni obisk! Neandertalci, kot so, tega še niso jemal.) sem se že v čakalnici drla, da hočem injekcijo in da me brez nje ne spravijo na stol. Ne vem, kako jim je ratalo. Vseeno so me spravili na stol brez nje. Po približno dveh minutah čačkanja po zobeh je moj zobar izjavil, da tokrat pa nič ne vidi in še preden je zamrl zadnji glas tega stavka, sem bila že dol s stola in na pol poti do izhodnih vrat. Da si slučajno ne bi premislil. Zdaj se sicer praskam po skalpu, če se nisem mal prenaglila, kajti "nič ne vidim" ne izključuje možnosti "ne vidim zob". Pa se ne sekiram preveč, ker suh kruh se med drugim da tud tolk dolg lizat, da se zmehča in se ga da žvečit brez zob. Zobar je za eno leto ad acta in mogoče mu bom priznala, da je od lanskega neandertalca prilezel eno štengo višje.
Druga stvar. Kakšna je definicija svetovnega ne-popotnika? Exactly. Urša. Inanimate object brez potrebe dvignit rit in it pogledat za vogal, kaj se tam dogaja. Saj vse vidim na Discoveryju. Pa po leksikonih in na internetu. Najdlje, kar sem do zdaj prilezla, je bila Francija. Z vlakom, lepo počas, skor dva dni do tja, pred kakšnimi osmimi leti. Danes me je služba osrečila s potrditvijo januarskega solo izleta na toplo. Tri tedne Kuala Lumpurja, od tega deset dni službeno, ostalo raspust. A ste že kdaj videli srno, ki jo obsijejo avtomobilske dolge luči in ne ve, kam bi se dala? Pol veste, kako izgledam jaz. Do zdajle sem se že začela veselit tega, da bom zamenjala zimo za poletje (ker je zima bljah) in hkrati ne vem, kam naj se obrnem. Od kufra dalje mi manjka čist popolnoma vse, najbrž pa tudi kakšno kolesce v glavi.
Naslednja dva tedna si pustim v to smer solit pamet. Če mi ima kdo cajt in voljo razlagat vse od velikega poka naprej, s posebnim poudarkom na tem, kako izgleda lezenje do Kuala Lumpurja, po Kuala Lumpurju, okrog Kuala Lumpurja, kaj rabim, na kaj moram pazit, kaj moram tam nujno videt, kaj moram zrihtat pred odhodom ... karkoli relevantnega pač, potem bo s fanfarami sprejet na mojem mejlu ali v komentarjih (po želji). I'm feeling a bit lost here :)
Ampak poletje sred zime bo pa ziher fajn!
(pa vsaj kaj bom imela pisat na blog :))
Centimetrski svinčnik
Tole je tista punčka, ki ji mogoče ne bo več treba v šoli pisat z ostanki od ostankov svinčnika in ki bo mogoče na mesec videla kakšen list nepopisanega papirja več. Pa kakšen komar manj jo bo pičil in kakšno knjigo več bo dobila v roke. Upam vsaj.
O dobrodelnosti in vzrokih, zakaj se grem to jaz, sem že pisala tu in tu. Ker je moja filozofija še vedno ista, ne bom še enkrat utrujala z istimi stvarmi. Decembrskih daril zaradi decembra že dolgo ne kupujem več, si pa vsake toliko časa na njihov račun poskušam podarit prijeten občutek, da bo nekomu zaradi mene za trenutek lažje. Zaenkrat pali. Kar verjetno pomeni tudi, da nisem tak pesimist, kot se mi zdi.
Še dva linka vam dam. Humanitas in Edirisa. Kar tko, da se jih pozna.
četrtek, 14. december 2006
Ravnokar
- bip bip -
A: Halo?
B: Dober dan. A je gospa tainta?
Wtf gospa? Mi smo še mladi!
A: Emm, ja?
Mah, ne lub se mi razlagat, da nočem bit gospa.
B: Kličem iz vašega omiljenega avtomobilskega servisa. Pred časom ste bili tu in nas zanima, če ste bili zadovoljni s storitvijo.
Besno razmišljanje, katera storitev že je to bla z občutkom, da bom fasala cvek, če se takoj ne spomnim. Po mal daljšem I-might-be-retarded zamiku ...
A: Mhm.
... še vedno ne vem, s katero storitvijo sem bla mhm zadovoljna. Dodatno se vzdržim komentarja, da sem vedno blazno zadovoljna s storitvijo in a mi ne bi mogl ob naslednjem velikem popravilu zarad vse te zadovoljnosti opalit en konkreten popust.
B: A vas lahko po vsakem servisu pokličemo in vprašamo, če ste zadovoljni?
GULP. Požrem velik cmok. Mogoče je zdaj čas, da svoj telefon pošljem na oni svet. Takile skrivnostni oboževalci so creepy.
A: Hmmmmm. A lahko mogoče samo vsakič petič?
Tolk ko sem jaz na servisu zarad bedarij, me bodo klicaril več kot vsi ostali skup.
B: Eeeee ... v ree ...
HAAAA, riba je prijela!
A: Hehe, saj se hecam. Vi kar dajte.
Na konc me zmer prime sočutje do ubogih študentk, ki si morjo služit keš s takole telefonsko prostitucijo.
B: Hvala za sodelovanje in lep večer še naprej.
Yeah right. Ob kodi in vodi. Teta, ne se hecat z zmajem.
A: Tud vam lep večer. Na svidenje.
- klik -
A: ma ko vas BIIIP.
Da mam dedca, ki bi me po vsakem seksu spraševal, če mi je blo dobr, ga takoj pustim. Klinc pa taka nesamozavest. A jim moj lesi-se-vrača princip ne pove zadost?
A: Halo?
B: Dober dan. A je gospa tainta?
Wtf gospa? Mi smo še mladi!
A: Emm, ja?
Mah, ne lub se mi razlagat, da nočem bit gospa.
B: Kličem iz vašega omiljenega avtomobilskega servisa. Pred časom ste bili tu in nas zanima, če ste bili zadovoljni s storitvijo.
Besno razmišljanje, katera storitev že je to bla z občutkom, da bom fasala cvek, če se takoj ne spomnim. Po mal daljšem I-might-be-retarded zamiku ...
A: Mhm.
... še vedno ne vem, s katero storitvijo sem bla mhm zadovoljna. Dodatno se vzdržim komentarja, da sem vedno blazno zadovoljna s storitvijo in a mi ne bi mogl ob naslednjem velikem popravilu zarad vse te zadovoljnosti opalit en konkreten popust.
B: A vas lahko po vsakem servisu pokličemo in vprašamo, če ste zadovoljni?
GULP. Požrem velik cmok. Mogoče je zdaj čas, da svoj telefon pošljem na oni svet. Takile skrivnostni oboževalci so creepy.
A: Hmmmmm. A lahko mogoče samo vsakič petič?
Tolk ko sem jaz na servisu zarad bedarij, me bodo klicaril več kot vsi ostali skup.
B: Eeeee ... v ree ...
HAAAA, riba je prijela!
A: Hehe, saj se hecam. Vi kar dajte.
Na konc me zmer prime sočutje do ubogih študentk, ki si morjo služit keš s takole telefonsko prostitucijo.
B: Hvala za sodelovanje in lep večer še naprej.
Yeah right. Ob kodi in vodi. Teta, ne se hecat z zmajem.
A: Tud vam lep večer. Na svidenje.
- klik -
A: ma ko vas BIIIP.
Da mam dedca, ki bi me po vsakem seksu spraševal, če mi je blo dobr, ga takoj pustim. Klinc pa taka nesamozavest. A jim moj lesi-se-vrača princip ne pove zadost?
četrtek, 7. december 2006
Eh
Kakšen je dan, ko si navsezgodaj iz kuhinje privlečeš šalco s tremi žlicami medu, da si boš po zajtrku naredil čaj, nato to šalco ob primernem času odneseš k vodnemu zajetju, ki zna pljuvat ven vročo vodo, greš z njo nazaj k svoji mizi, namočiš noter vrečkico s čajem, se spomniš, da nesladkanega čaja pa glih ne bi pil, greš nazaj k vodnemu zajetju po vrečko cukra, ga streseš v nastajajoči čaj in se šele potem začneš spraševat, če ni to tvoja prva dnevna doza brozge, ki je vedno narejena z medom? Hruškov čaj s trojno dozo cukra. Ogabno na kvadrat. Ampak sem stisnila zobe, ker se mi ni dalo ponovit vaje.
Približno tak je bil tud dan. Tisto lepo, kar sem mislila, da se skor mora zgodit, se seveda ni zgodilo, kasirala sem dodatno delo, ki ni bilo v planu, čepela sem na šihtu še tri ure po koncu šihta in za povrh ni bil petek. Še vedno nisem spakirana za jutrišnji squash, od visokoletečih načrtov o še kakšni uri dela doma ni blo nič (falabogu) in zdaj grem z nikakvim izkoristkom lepo spat. Ampak stiskam zobe.
Bom biu čez vikend bolj priden.
matilda, a zdej vidš to mizerijo? :)
Približno tak je bil tud dan. Tisto lepo, kar sem mislila, da se skor mora zgodit, se seveda ni zgodilo, kasirala sem dodatno delo, ki ni bilo v planu, čepela sem na šihtu še tri ure po koncu šihta in za povrh ni bil petek. Še vedno nisem spakirana za jutrišnji squash, od visokoletečih načrtov o še kakšni uri dela doma ni blo nič (falabogu) in zdaj grem z nikakvim izkoristkom lepo spat. Ampak stiskam zobe.
Bom biu čez vikend bolj priden.
matilda, a zdej vidš to mizerijo? :)
sreda, 6. december 2006
Bilo je nekoč
Pred davnimi časi sem delila sobo s svojim mlajšim bratom. Na začetku sva dobila ne samo nove stene, ampak tudi nove zavese, novo mizo, nove omare z novimi policami, nov luster, novo pisalno mizo, nov stol, novi postelji in nov itison. Pa še kaj zraven, ampak vsakega novonaseljenega pajka tu nima smisla predstavljat z imenom in priimkom. Po par letih je še vedno vse izgledalo kot novo, ker sva imela možgane oprane tako, da je blo treba maksimalno pazit na stvari, potem je pa moj takrat osnovnošolsko prismojeni mlajši brat nekega lepega dne v enem zgodnjih navalov uporništva s šestilom v polico v omari vgraviral svoje velecenjeno ime. Cirkus je bil s tem vnaprej zagotovljen. Mama je umetnino odkrila šele kakšnega pol leta kasneje, ampak ni pomagalo nobeno prepričevanje, da to je tam že dolg. Stvari morajo bit negovane, lepe in ohranjene od prvega do zadnjega dne, nakar jih skoraj nove vržemo proč in iz čistega dolgčasa nabavimo nekaj drugega. Ni čudno, da je znorela, če je bila pa z enim samim podpisom zmasakrirana skoraj nova omara. To, da je še vedno stala in brez problemov opravljala svoje poslanstvo, ni štelo.
Ko sem se selila, sem s sabo odvlekla tudi te omare. Kakšnih dvajset let so stare. Še vedno so skoraj nove. Plus podpis. Po toliko letih se mi zdi, da je njihova edina vrednost ta podpis. Brez problema bi jih skurila na vrtu, pa so mi tiste štiri črke vgrebene v les tolk simpatičen spomin. Enkrat zdavnaj sem delila sobo z bratom ...
Ravno na tem področju me je življenje najbolj obgrizlo. Danes mi manjka tisti konec, ki me je pred pol življenja silil k temu, da so mi bile pomembne stvari, ki zares sploh niso pomembne. Omare? Ja kdo pa rabi omare. Sploh take brez neizbrisljivega podpisa otroške roke. In nov parket je dolgočasen, dokler se na njem ne pojavijo rajse od krempljev mojega psa. Pogrizena vrata so bolj zanimiva kot nova. Prasko na boku mojega avta so naredila vrata od avta mojega dragega. A si sploh lahko mislite lepše zacahnan avto? Že dolgo ne razumem več, kako je nekomu nova, sterilna stvar lahko ljubša od nečesa z zgodovino. Pisarije po stenah, praske, male vdrtine, znamenja pasjih zob na nogah od stolov ... šele te stvari naredijo unikate, ki so vredni ogromno več, kot novo, belo, popolnoma čisto in pravkar iz polivinila odvito. Te stvari pravijo, da nekdo živi. Bicikel s sledovi zadnjega padca, superge, permanentno pobarvane v blatno barvo, raztrgan štumf (ok, ta gre proč, ker šivamo tega ne več), porisane platnice zvezka, vdrtina od padle kastrole v toplem podu, ena vrsta ploščic fovš barve na tleh v kleti. Ma kaki škart :) Unikat!
Ob včerajšnjem vsesplošnem navdušenju nad rokopisom sem se spomnila sebe v časih, ko sem bila po ne vem kakšnem ključu prepričana, da je lepopis blazno pomemben. Nikoli nisem mogla pisat dnevnika, ker me je vsakič ustavila ta moja fiksacija na lepopis. Kaj imaš od še tako lepe pisave, če ti je pa ravno to najhujša bremza pri spravljanju misli iz sebe na papir? In kaj je poanta lepih novih stvari, če pa ne moreš z njimi nič počet, ker potem ne bodo več nove in lepe? Sediš na varni razdalji in jih občuduješ? Brezveze.
Vse, kar se mi dogaja danes, se mi tako ne bo dogajalo nikoli več. Čez deset let, ko bodo moji starši ven metali že davno spraskan parket, si bom šla prisvojit najbolj zdelano dilco. Po tisti se je moj zdajle še, čez deset let pa prav gotovo ne več živeči pes največkrat jadrno oddrajsal v kuhinjo na svoje kosilo. Pa podpisana polica iz moje otroške omare tudi ne bo šla nikamor. In tisto prasko bi s svojega avta najraje izrezala s plehom vred. Ne zbiram fotografij, ker v tistih zamrznjenih slikah ne najdem ničesar. Zbiram zdelane stvari. Ker mi je všeč, kaj iz njih naredi življenje. Spravi jih na kolena, da ostane samo še tisto, kar je kaj vredno. Odtisi preteklosti.
Ko sem se selila, sem s sabo odvlekla tudi te omare. Kakšnih dvajset let so stare. Še vedno so skoraj nove. Plus podpis. Po toliko letih se mi zdi, da je njihova edina vrednost ta podpis. Brez problema bi jih skurila na vrtu, pa so mi tiste štiri črke vgrebene v les tolk simpatičen spomin. Enkrat zdavnaj sem delila sobo z bratom ...
Ravno na tem področju me je življenje najbolj obgrizlo. Danes mi manjka tisti konec, ki me je pred pol življenja silil k temu, da so mi bile pomembne stvari, ki zares sploh niso pomembne. Omare? Ja kdo pa rabi omare. Sploh take brez neizbrisljivega podpisa otroške roke. In nov parket je dolgočasen, dokler se na njem ne pojavijo rajse od krempljev mojega psa. Pogrizena vrata so bolj zanimiva kot nova. Prasko na boku mojega avta so naredila vrata od avta mojega dragega. A si sploh lahko mislite lepše zacahnan avto? Že dolgo ne razumem več, kako je nekomu nova, sterilna stvar lahko ljubša od nečesa z zgodovino. Pisarije po stenah, praske, male vdrtine, znamenja pasjih zob na nogah od stolov ... šele te stvari naredijo unikate, ki so vredni ogromno več, kot novo, belo, popolnoma čisto in pravkar iz polivinila odvito. Te stvari pravijo, da nekdo živi. Bicikel s sledovi zadnjega padca, superge, permanentno pobarvane v blatno barvo, raztrgan štumf (ok, ta gre proč, ker šivamo tega ne več), porisane platnice zvezka, vdrtina od padle kastrole v toplem podu, ena vrsta ploščic fovš barve na tleh v kleti. Ma kaki škart :) Unikat!
Ob včerajšnjem vsesplošnem navdušenju nad rokopisom sem se spomnila sebe v časih, ko sem bila po ne vem kakšnem ključu prepričana, da je lepopis blazno pomemben. Nikoli nisem mogla pisat dnevnika, ker me je vsakič ustavila ta moja fiksacija na lepopis. Kaj imaš od še tako lepe pisave, če ti je pa ravno to najhujša bremza pri spravljanju misli iz sebe na papir? In kaj je poanta lepih novih stvari, če pa ne moreš z njimi nič počet, ker potem ne bodo več nove in lepe? Sediš na varni razdalji in jih občuduješ? Brezveze.
Vse, kar se mi dogaja danes, se mi tako ne bo dogajalo nikoli več. Čez deset let, ko bodo moji starši ven metali že davno spraskan parket, si bom šla prisvojit najbolj zdelano dilco. Po tisti se je moj zdajle še, čez deset let pa prav gotovo ne več živeči pes največkrat jadrno oddrajsal v kuhinjo na svoje kosilo. Pa podpisana polica iz moje otroške omare tudi ne bo šla nikamor. In tisto prasko bi s svojega avta najraje izrezala s plehom vred. Ne zbiram fotografij, ker v tistih zamrznjenih slikah ne najdem ničesar. Zbiram zdelane stvari. Ker mi je všeč, kaj iz njih naredi življenje. Spravi jih na kolena, da ostane samo še tisto, kar je kaj vredno. Odtisi preteklosti.
torek, 5. december 2006
Za čast in slavo (in keš)
Čudežno sem ozdravela. No, ene tko čudežno, kot sem v soboto zbolela. Ne matra me nič več, razen občasne švohotnosti in razočaranja nad tem, da še ni pomlad. Aja, pa rdeč uč. Tega sem pridelala, ko sem si ga neuspešno poskušala iztaknit med gledanjem kracarij, ki so danes preplavile nekatere nesrečne bloge. Ok, ok. Bom povedala po resnici. Trepalnico sem ven bezala ene pol ure. Happy now?
Bolna torej nisem več, oziroma nič bolj, kot sem bolna vsak dan sproti. Danes popoldan sem si celo drznila it na squash. Zdržala sem samo kakšno uro, potem sem pa še pol ure zelo očitno dihala na škrge, ampak se je splačalo. Nekaj zelo zadovoljujočega je v švicanju ob preganjanju žoge po igrišču. Tud če si švohoten in nasploh nikakav. Ergo priporočam mal miganja. Tud če ste že z eno nogo v grobu.
Moja omiljena dobrodelna organizacija mi je na mejl odgovorila v rekordnem času (za dobrodelno organizacijo anyway) in zdaj imam črno na belem, da gre birokracija s počasnim korakom dalje. Pravzaprav se mi zdi že to pohvale vredno, da so tko hitro odzivni, čeprav me to pri dejavnosti, s katero se ukvarjajo, mogoče ne bi smelo tolk presenetiti. Ampak v svetu, kjer jaz živim, je treba vsakega desetkrat prosit, da se zgane in da kaj od sebe, tudi če je to v njegovem interesu. Tko da way to go (zaenkrat brezimna) dobrodelna organizacija.
In WTF je tisto o umikanju bloga (ki naj tudi ostane neimenovan) in o nekih astronomskih denarnih kaznih? Zloraba svobode izražanja? Poseg v pravico do časti in dobrega imena? Kdaj je pravzaprav tisto ime, o katerem se govori, ponovno postalo dobro? :)
Ajd, to je vse, kar mam dons za prijavit. Ne da se mi več kaj prida mislit in grem spat. Upam, da ne sanjat o kakšnem predobrem imenu.
Bolna torej nisem več, oziroma nič bolj, kot sem bolna vsak dan sproti. Danes popoldan sem si celo drznila it na squash. Zdržala sem samo kakšno uro, potem sem pa še pol ure zelo očitno dihala na škrge, ampak se je splačalo. Nekaj zelo zadovoljujočega je v švicanju ob preganjanju žoge po igrišču. Tud če si švohoten in nasploh nikakav. Ergo priporočam mal miganja. Tud če ste že z eno nogo v grobu.
Moja omiljena dobrodelna organizacija mi je na mejl odgovorila v rekordnem času (za dobrodelno organizacijo anyway) in zdaj imam črno na belem, da gre birokracija s počasnim korakom dalje. Pravzaprav se mi zdi že to pohvale vredno, da so tko hitro odzivni, čeprav me to pri dejavnosti, s katero se ukvarjajo, mogoče ne bi smelo tolk presenetiti. Ampak v svetu, kjer jaz živim, je treba vsakega desetkrat prosit, da se zgane in da kaj od sebe, tudi če je to v njegovem interesu. Tko da way to go (zaenkrat brezimna) dobrodelna organizacija.
In WTF je tisto o umikanju bloga (ki naj tudi ostane neimenovan) in o nekih astronomskih denarnih kaznih? Zloraba svobode izražanja? Poseg v pravico do časti in dobrega imena? Kdaj je pravzaprav tisto ime, o katerem se govori, ponovno postalo dobro? :)
Ajd, to je vse, kar mam dons za prijavit. Ne da se mi več kaj prida mislit in grem spat. Upam, da ne sanjat o kakšnem predobrem imenu.
ponedeljek, 4. december 2006
Amazon stajl? Bulšit!
Prejšnji teden me je po dolgem času prijela neustavljiva potreba po dobrodelnosti. Ne ne, nisem spet enkrat peljala psa ven. Mislim, sem ga, ampak to ni tisto. Tud žužkov nisem metala iz bajte pred vrata (in to na pragu zime ... a se to sploh še šteje pod dobrodelnost?). Šla sem med svoje bookmarke poiskat link na eno od društev, ki sem mu že nekaj časa nameravala postat eden od podpornih stebričkov in se končno spravila izpolnjevat formular, ki je v bistvu ene sorte I do med nama. Jaz, urša, obljubljam tebi, društvo, tolk in tolk let zvestobe, razen v primeru, ko me mine (in ko se lahko ločim).
Deset minut kasnej je bil formular izpolnjen, preverjen, popravljen, ponovno preverjen in poslan. Spletna stran se mi je prijazno zahvalila in me obvestila, da je začutila mojo ljubezen. In potem - nič. Nada, niente, null, void. Nix komma ne jebem te pet posto. Um? Pa saj nisem tolk zahtevna no. Namreč - posredi je seveda keš. Kdaj pa ni. Društvo ima na spletni strani objavljen svoj transakcijski račun, podatke o običajnih zneskih, ki se nakazujejo in povabilo k izpolnjevanju formularja. Do tu vse fino in fajn. Kar me je zmotilo je to, da po oddaji formularja nisem dobila nobenega kvazi neodvisnega znaka, da se je kaj zgodilo. En mejl recimo. Dobili smo vaš formular, keš nakažite sem in sem, v sklic napišite 0800-WE-SHALL-CONQUER-ALL.
Vsak kekec lahko obesi na net transakcijski račun v dobrodelne namene. Vsak mal manjši kekec zna zgenerirat tolk začetnega momenta, da se na ta transakcijski račun nekaj nabere. Vsaj dokler kdo tega kekca ne nabije na oglasno desko s pasto za čevlje razmazano po strateško zanimivih delih telesa in z gorečimi vžigalicami med prsti na nogah. Vedno se najde tolk mal hujših kekcev, ki padejo magari na pomoči potrebne otročke, če že česa bolj izvirnega ne rata sproducirat.
Zato mi ni jasno, kako eno dobrodelno društvo (ki mu btw popolnoma verjamem, da je tisto, za kar se predstavlja) ne more poskrbet za osnovno izmenjavo podatkov na način, ki da bodočemu podpornemu stebričku mal zaupanja v njihovo internetno zgodbo. Če je potrditev naročila po emailu dobra poteza recimo za en Amazon, zakaj se iz tega ne naučijo česa tud tisti, ki bi jim tak postopek prinesel čisti plus. Ničesar ne prodajajo. Ampak to ne pomeni, da si lahko privoščijo manj dodelano interakcijo s svojimi uporabniki. Kje je logika v tem, da se kao oglašuješ na internetu, pa se zraven ne trudiš izkoristit njegovega potenciala do konca? Ne razumem. V dobi internetnih hoaxov ravnodušno hopsajo naokol z nago ritjo. Samo par glasov je treba, ki bodo rekli, da je tisto hec. Pa pol?
Seveda imajo objavljeno tudi telefonsko. Ampak preverjanje po telefonu nekak izniči poanto formularja preko interneta. Sem jim naklofala en mejlič v to smer, pa bomo vidl, kar bomo vidl.
Zdravstveni update.
Je bolj downdate. Danes se je imela v službi zgoditi ena od pomembnejših izgub nedolžnosti, zato sem namesto nazaj med rjuhe svojo bolezen ob šestih zjutraj odpeljala na šiht. Z Lekadolom v riti, seveda. Bilanca tega herojskega dejanja? Vročine nimam več nobene, tko da zoprnija odpade, ker sem z vročino izgubila tudi imuniteto. Sem pa ponovno pridelala boleče grlo in o happy day - besno krvavenje iz nosu. Vsakih dvajset minut. Vsakič, ko sem si obrisala nos. Vsakič, ko sem se premaknila iz hladnejšega v toplejši prostor. Vsakič, ko sem pomislila, da mogoče bo pa tokrat vseen preteklo pol ure, preden spet začne curit. Kdor ni bil še nikdar kronično blagoslovljen s samoukrvavljajočim se nosom ne ve, da običajno zamakamo samo iz ene nosnice. In da je že to dost zajebano, ampak se skozi drugo vsaj dihat da. No, moj nos je bil danes podivjan in je zamakal iz obeh nosnic hkrati. Samo svojim dolgoletnim izkušnjam na tem področju se lahko zahvalim, da sem prišla domov v čisti obleki.
Stvari, ki jih morate vedet pri krvavenju iz nosu:
Deset minut kasnej je bil formular izpolnjen, preverjen, popravljen, ponovno preverjen in poslan. Spletna stran se mi je prijazno zahvalila in me obvestila, da je začutila mojo ljubezen. In potem - nič. Nada, niente, null, void. Nix komma ne jebem te pet posto. Um? Pa saj nisem tolk zahtevna no. Namreč - posredi je seveda keš. Kdaj pa ni. Društvo ima na spletni strani objavljen svoj transakcijski račun, podatke o običajnih zneskih, ki se nakazujejo in povabilo k izpolnjevanju formularja. Do tu vse fino in fajn. Kar me je zmotilo je to, da po oddaji formularja nisem dobila nobenega kvazi neodvisnega znaka, da se je kaj zgodilo. En mejl recimo. Dobili smo vaš formular, keš nakažite sem in sem, v sklic napišite 0800-WE-SHALL-CONQUER-ALL.
Vsak kekec lahko obesi na net transakcijski račun v dobrodelne namene. Vsak mal manjši kekec zna zgenerirat tolk začetnega momenta, da se na ta transakcijski račun nekaj nabere. Vsaj dokler kdo tega kekca ne nabije na oglasno desko s pasto za čevlje razmazano po strateško zanimivih delih telesa in z gorečimi vžigalicami med prsti na nogah. Vedno se najde tolk mal hujših kekcev, ki padejo magari na pomoči potrebne otročke, če že česa bolj izvirnega ne rata sproducirat.
Zato mi ni jasno, kako eno dobrodelno društvo (ki mu btw popolnoma verjamem, da je tisto, za kar se predstavlja) ne more poskrbet za osnovno izmenjavo podatkov na način, ki da bodočemu podpornemu stebričku mal zaupanja v njihovo internetno zgodbo. Če je potrditev naročila po emailu dobra poteza recimo za en Amazon, zakaj se iz tega ne naučijo česa tud tisti, ki bi jim tak postopek prinesel čisti plus. Ničesar ne prodajajo. Ampak to ne pomeni, da si lahko privoščijo manj dodelano interakcijo s svojimi uporabniki. Kje je logika v tem, da se kao oglašuješ na internetu, pa se zraven ne trudiš izkoristit njegovega potenciala do konca? Ne razumem. V dobi internetnih hoaxov ravnodušno hopsajo naokol z nago ritjo. Samo par glasov je treba, ki bodo rekli, da je tisto hec. Pa pol?
Seveda imajo objavljeno tudi telefonsko. Ampak preverjanje po telefonu nekak izniči poanto formularja preko interneta. Sem jim naklofala en mejlič v to smer, pa bomo vidl, kar bomo vidl.
Zdravstveni update.
Je bolj downdate. Danes se je imela v službi zgoditi ena od pomembnejših izgub nedolžnosti, zato sem namesto nazaj med rjuhe svojo bolezen ob šestih zjutraj odpeljala na šiht. Z Lekadolom v riti, seveda. Bilanca tega herojskega dejanja? Vročine nimam več nobene, tko da zoprnija odpade, ker sem z vročino izgubila tudi imuniteto. Sem pa ponovno pridelala boleče grlo in o happy day - besno krvavenje iz nosu. Vsakih dvajset minut. Vsakič, ko sem si obrisala nos. Vsakič, ko sem se premaknila iz hladnejšega v toplejši prostor. Vsakič, ko sem pomislila, da mogoče bo pa tokrat vseen preteklo pol ure, preden spet začne curit. Kdor ni bil še nikdar kronično blagoslovljen s samoukrvavljajočim se nosom ne ve, da običajno zamakamo samo iz ene nosnice. In da je že to dost zajebano, ampak se skozi drugo vsaj dihat da. No, moj nos je bil danes podivjan in je zamakal iz obeh nosnic hkrati. Samo svojim dolgoletnim izkušnjam na tem področju se lahko zahvalim, da sem prišla domov v čisti obleki.
Stvari, ki jih morate vedet pri krvavenju iz nosu:
- za boga milega ne nagibajte butice nazaj. Požirati boste morali svojo lastno kri, kar ni ne vem kolk prijetno. V bistvu je tisti trenutek precej ogabno, četudi ste mogoče nasplošno mnenja, da je kri čist užitna. Tudi se vzdržite nasvetov a la "dej glavo nazaj", kadar komu drugemu teče kri. Pri meni se to šteje kot provokacija in vam lahko pridela - krvav nos.
- glavo se nagne naprej. Menda je najboljše, če jo vtaknete med kolena, ampak priznam, da tega nisem stestirala, ker bi jo vseeno rada odnesla brez krvavih flekov po obleki.
- na vrat in na čelo se da mrzle obkladke in s prsti se pritisne na tisto nosnico, ki ne ve, kaj je to ferplej. Meni pri zoprnih krvavitvah, ki se nočejo ustavit pomaga, če namakam pol butice (čelo in vse naokol) v lavor ledene vode. Dvomim, da so moji premrli možgani zarad tega kaj bolj srečni, ampak jebiga ... al crkneš od izkrvavitve al od podhladitve, na konc si v obeh primerih crkovina.
- potrpljenje je ključnega pomena. Če vsake tri sekunde čekirate, a še kaj teče, potem bo ziher teklo trikrat dlje.
- poskusite začetek krvavitve natempirat tako, da imate prej še cajt stistnit Ctrl Alt Del za prijavo v vindoze. V nasprotnem primeru boste nekaj časa obsojeni na buljenje v screensaver, kajti Ctrl Alt Del so z eno samo rokico bolj težko dosegljivi. Stestirano danes. Mislim da šestkrat, give or take one.
- če ste nagnjeni h krvavenju iz nosu takoj po usekovanju, tega ne počnite med vožnjo. Rešitev? Mal bolj nagravžna varianta usekovanja. Lahko služi tud kot prehranjevalna navada. Samo ne se ustrašit, ko boste kasneje ob krehanju izkrehetali tud kaj z mal bolj konkretno konsistenco. Ne se sekirat. To je vse lajf.
nedelja, 3. december 2006
Monsters under my bed
Imam se skrajno gnilo. Po čist prekratkih 711 dnevih sem spet enkrat bolna, kar pomeni, da sem že zdavnaj pozabila, kako je bit bolan in trpim ne samo zase, ampak še za tri zraven. Zbudila sem se z možgani spakiranimi za pobeg in z vsemi vretenci hrbtenice na broju. To vem, ker je imelo vsako posebej potrebo na glas povedat, da je še na svojem mestu. Po istem postopku vem, da še vedno premorem lobanjo, vrat, noge, roke in kar je še ostale navlake, ki ima drugače krasno navado bit tiho in pri miru. Seveda pa nisem zadost bolna, da se ne bi valjala po internetu in se smilila sama sebi. Dokler toplomer ne pokaže več kot 38 stopinj, se imam pravico prekladat naokol, nič počet in bit zoprna. Ko to magično mejo prestopimo, imam pravico samo še potiho preminevat pod kovtrom. Hehe, 37.8! Good enough for me.
Blazno produktiven dan je bil. Spat nisem mogla, ker me je brez Lekadola v želodcu tresel mraz. Ko sem se ob petih zjutraj tega zavedla, se mi še dodatne pol ure ni ljubilo zlezt dve nadstropji nižje in ga ponovno nafilat. Gnila noč v glavnem. Dopoldan mi ni noben verjel, da sem bolna in da komaj krevsam naokol. Jim zamerim! Kot da se vsak mesec trikrat za brezveze delam, da bom krepnila. Potem sem neselektivno buljila Eurosport (juhej, spet je sezona biatlona), na račun bolečega grla (ki se me je edino usmililo in me nehalo bolet) pojedla skledo Čokolina, v katerem je žlica stala pokonc in se zatem preselila v svoj brlog, kjer od dveh dalje ne vem, kaj bi počela. Oziroma prav prizadevno študiram svojo zbirko papirnatih in elektronskih knjig, brez da bi šla katero brat. Nočem dokončno spodit svojih nezadovoljnih, že od prej spakiranih možganov s kakšnimi zgodovinami 21. stoletja al pa s pričevanji o koncentrancijskih taboriščih.
Od tega zadnjega mi bo ziher spet hudo. Se spomnim svoje osnovne šole, ki je bila še precej globoko v dobrih partizanih in ne tolk dobrih Nemcih. O spravah ne duha ne sluha. Takrat sem zlo rada brala Grabeljška in njemu podobne. Vojna, napisana za male butice, običajno ni bila kaj prida grozna, edino za kakšno partizansko mulo je bilo treba kdaj kakšno solzo potočit. Potem sem si pa nekje iz ene privat knjižnice sposodila buklico s pričevanji otrok o drugi svetovni vojni. Od tistega me je bilo še leta strah, da imam pod posteljo zlobne Nemce in sem šibala pod kovter skoraj po luftu. To so bli časi, ko sem redno sanjala, da letim, preden sem odsanjala letenje, me je pa grizel strah pred vojno. Lepo z grdim. Tista knjiga je še vedno z mano, lastnik je ni hotel nazaj. Ampak vsakič, ko kje vidim njene platnice, jo grem zažokat globje v kup.
Maus. Maus 2. Man's Search For Meaning. To me čaka. Še vedno rada berem o vojni. Vse sorte, fikcijo in resnico, kakršnakoli in od kogarkoli že je. Ampak mi je vedno tud mal grozno zraven. Moč zaslepljene množice v meni zbudi žalost. Mogoče moram spet enkrat obiskat Grabeljška v lokalni knjižnici in se izljubit z njegovimi mulami.
Zdaj grem rajš študirat serijske morilce. Od teh mi ni pa nikol nič grozno.
Blazno produktiven dan je bil. Spat nisem mogla, ker me je brez Lekadola v želodcu tresel mraz. Ko sem se ob petih zjutraj tega zavedla, se mi še dodatne pol ure ni ljubilo zlezt dve nadstropji nižje in ga ponovno nafilat. Gnila noč v glavnem. Dopoldan mi ni noben verjel, da sem bolna in da komaj krevsam naokol. Jim zamerim! Kot da se vsak mesec trikrat za brezveze delam, da bom krepnila. Potem sem neselektivno buljila Eurosport (juhej, spet je sezona biatlona), na račun bolečega grla (ki se me je edino usmililo in me nehalo bolet) pojedla skledo Čokolina, v katerem je žlica stala pokonc in se zatem preselila v svoj brlog, kjer od dveh dalje ne vem, kaj bi počela. Oziroma prav prizadevno študiram svojo zbirko papirnatih in elektronskih knjig, brez da bi šla katero brat. Nočem dokončno spodit svojih nezadovoljnih, že od prej spakiranih možganov s kakšnimi zgodovinami 21. stoletja al pa s pričevanji o koncentrancijskih taboriščih.
Od tega zadnjega mi bo ziher spet hudo. Se spomnim svoje osnovne šole, ki je bila še precej globoko v dobrih partizanih in ne tolk dobrih Nemcih. O spravah ne duha ne sluha. Takrat sem zlo rada brala Grabeljška in njemu podobne. Vojna, napisana za male butice, običajno ni bila kaj prida grozna, edino za kakšno partizansko mulo je bilo treba kdaj kakšno solzo potočit. Potem sem si pa nekje iz ene privat knjižnice sposodila buklico s pričevanji otrok o drugi svetovni vojni. Od tistega me je bilo še leta strah, da imam pod posteljo zlobne Nemce in sem šibala pod kovter skoraj po luftu. To so bli časi, ko sem redno sanjala, da letim, preden sem odsanjala letenje, me je pa grizel strah pred vojno. Lepo z grdim. Tista knjiga je še vedno z mano, lastnik je ni hotel nazaj. Ampak vsakič, ko kje vidim njene platnice, jo grem zažokat globje v kup.
Maus. Maus 2. Man's Search For Meaning. To me čaka. Še vedno rada berem o vojni. Vse sorte, fikcijo in resnico, kakršnakoli in od kogarkoli že je. Ampak mi je vedno tud mal grozno zraven. Moč zaslepljene množice v meni zbudi žalost. Mogoče moram spet enkrat obiskat Grabeljška v lokalni knjižnici in se izljubit z njegovimi mulami.
Zdaj grem rajš študirat serijske morilce. Od teh mi ni pa nikol nič grozno.
sobota, 2. december 2006
Besede, besede, besede
Zadnji dve uri sedim na postli in sem priča hitri kapitulaciji svojega trupla. Pred dvema urama sem prvič spustila iz sebe švohoten krehet. Zdajle imam probleme s požiranjem in nobenih problemov z ogrevanjem. Way to go, trupelce, way to go. Mene vsi prepričujejo, kako se ne smem takoj predat, ono pa vlači ven belo zastavo še preden ga prvi bacil postrani pogleda. Na smrt sem razočarana. Moj skoraj dvoletni rekord brez bolezni bo neslavno crknil tik pred obletnico.
Poleg tega mi moj od mrtvih obujeni internet z eksponentno hitrostjo žre živce. Kot da bi se vrnila v cajt pred desetimi leti, ko je povezava padala vsakih deset minut za par ur. Moj browser se vsakih dvajset sekund pritoži, da se web stran, ki jo hočem videt, ne odziva in po kakšnem petem reloadu jo naloži s pregovorno T2 hitrostjo. Potem gremo pa spet od začetka z neodzivnostjo. Pravzaprav je v redu, da je sobota zvečer. Do ponedeljka zjutraj me bo jeza ravno tolk minila, da ne bom šla zavit vratu prvemu, ki se bo na T2 javil na telefon. Vmes bom pa mogoče prebrala do konca še kakšno knjigo :)
Danes zjutraj sem namreč ugotovila, da je glavno sporočilo mojega včerajšnjega posta obsedenost z bloganjem in zavračanje knjig na račun bloga. Ummm? Ok. To verjetno pomeni, da me moj blog (pri vsej požrtvovalni skrbi za njegovo preživetje) ne razume in širi dalje dezinformacije. Kakorkoli že ... eni blogerki je ob prvem odstavku potegnilo v čudno smer in me je porabila za iztočnico za post, ki ga pri najboljši volji in po večkratnem seciranju ne razumem. Šele komentarji so mi odgrnili prvo zaveso megle (od mnogih), čeprav tudi tega ne razumem, kako so povezani s postom. V glavnem, po pol dneva razmišljanja tudi citata v postu, ki je prišel izpod mojih prstov, ne razumem več. Na višjo matematiko se še nekako zastopim, pri višjem bloganju mi pa zmanjka pameti. Kljub temu se mi je uspelo utrnit par misli kar tako.
Od kod ljudem ideja, da je bloganje ena taka blazno fascinantna stvar? A so tudi ob pisanju pisem, javnih razglasov, bukel, cajtengov in vsega, kar se je v zgodovini pisarilo, tako navdušeno sestavljali psihološke profile piscev in ugibali o pomenu pisarije za ... karkoli že? Zakaj tak halo? A so nekateri res tolk navdušeni sami nad sabo in nad svojimi soblogerji, da bi iz tega radi naredili znanost in ven izcedili slavo? Včasih se mi zdi, kot bi hoteli potičke iz peska oklicat za hude arhitektonske umetnine. Pa je vse skupaj tako enostavno ...
V nekaterih od nas so besede, ki hočejo ven. Nekateri od njih živimo, drugi jih pišemo kar tako, sebi in svetu v zabavo. Tako kot radi beremo knjige, brez da bi zraven razmišljali o pisateljskem ekshibicionizmu, tako drugim pustimo brat svoje umotvore, brez da bi pričakovali karkoli v zameno. Nekateri to počnemo mogoče samo s tihim upanjem, da se bomo koga za trenutek dotaknili in da je kje kdo nam podoben, ki bo razumel. In nas ne boli, če se ne dotaknemo nikogar. Nekateri enostavno pišemo. Včasih smo pisali pisma. Danes pišemo blog. Fascinantno? Popolnoma nič bolj fascinantno, kot je bil pred petnajstimi leti fascinanten popisan papir. Pisarija ni čist nič novega. Da me berejo neznanci, pravzaprav tudi ne. Edina resnično fascinantna stvar je transparentnost človeških interakcij, ki se pokažejo v komentarjih in so vidne komurkoli. Prosjačenje za pozornost. Božanje v smeri dlake. Direkten napad. Obtoževanje. Lezenje v temne, tople luknjice. Nesposobnost argumentirane debate. Nikoli prej ni bilo to tako lepo in v tako velikem obsegu postavljeno na ogled. To je edina fascinantnost bloganja, ne pa en kekec, ki sedi za tipkovnico in producira pisarijo.
Knjiga ali blog? Edino, s čimer se zagotovo strinjam je, da je (papirnata) knjiga neprimerno bolj fajn za v posteljo. Mogoče še s tem, da je papir seksi, ampak ob tem je moja domišljija razmazana že zelo na tanko. Zakaj so nekateri tako navlečeni na knjige kot na literaturo, ki je blogu in nasploh internetnemu pisanju superiorna? Knjiga je popolnoma enaka človeška izmišljotina, kot kakršenkoli drug konglomerat besed, ki ga najdeš na netu. Tako kot se najdejo biseri med knjigami, se najdejo tudi biseri med teksti, ki niso nikoli videli papirja. In tako kot se najde drek na internetu, se najde tudi tiskani drek v knjižnici. Torej? Kako komu ni jasno, da je knjiga produkt mnogo stvari, med katerimi so tudi želja po zaslužku, prepričanje, da se da tisti papir fajn prodat in zadosten kapital za tolkintolk podrtih dreves ... same zadeve, ki s kvaliteto nimajo nič. Če se kdo čisto zares lahko vpraša knjiga ali blog, potem v življenju še ni doživel dveh stvari. Zares dobrega bloga in zares ogabne knjige. Go explore. Velik imate še za videt.
Poleg tega mi moj od mrtvih obujeni internet z eksponentno hitrostjo žre živce. Kot da bi se vrnila v cajt pred desetimi leti, ko je povezava padala vsakih deset minut za par ur. Moj browser se vsakih dvajset sekund pritoži, da se web stran, ki jo hočem videt, ne odziva in po kakšnem petem reloadu jo naloži s pregovorno T2 hitrostjo. Potem gremo pa spet od začetka z neodzivnostjo. Pravzaprav je v redu, da je sobota zvečer. Do ponedeljka zjutraj me bo jeza ravno tolk minila, da ne bom šla zavit vratu prvemu, ki se bo na T2 javil na telefon. Vmes bom pa mogoče prebrala do konca še kakšno knjigo :)
Danes zjutraj sem namreč ugotovila, da je glavno sporočilo mojega včerajšnjega posta obsedenost z bloganjem in zavračanje knjig na račun bloga. Ummm? Ok. To verjetno pomeni, da me moj blog (pri vsej požrtvovalni skrbi za njegovo preživetje) ne razume in širi dalje dezinformacije. Kakorkoli že ... eni blogerki je ob prvem odstavku potegnilo v čudno smer in me je porabila za iztočnico za post, ki ga pri najboljši volji in po večkratnem seciranju ne razumem. Šele komentarji so mi odgrnili prvo zaveso megle (od mnogih), čeprav tudi tega ne razumem, kako so povezani s postom. V glavnem, po pol dneva razmišljanja tudi citata v postu, ki je prišel izpod mojih prstov, ne razumem več. Na višjo matematiko se še nekako zastopim, pri višjem bloganju mi pa zmanjka pameti. Kljub temu se mi je uspelo utrnit par misli kar tako.
Od kod ljudem ideja, da je bloganje ena taka blazno fascinantna stvar? A so tudi ob pisanju pisem, javnih razglasov, bukel, cajtengov in vsega, kar se je v zgodovini pisarilo, tako navdušeno sestavljali psihološke profile piscev in ugibali o pomenu pisarije za ... karkoli že? Zakaj tak halo? A so nekateri res tolk navdušeni sami nad sabo in nad svojimi soblogerji, da bi iz tega radi naredili znanost in ven izcedili slavo? Včasih se mi zdi, kot bi hoteli potičke iz peska oklicat za hude arhitektonske umetnine. Pa je vse skupaj tako enostavno ...
V nekaterih od nas so besede, ki hočejo ven. Nekateri od njih živimo, drugi jih pišemo kar tako, sebi in svetu v zabavo. Tako kot radi beremo knjige, brez da bi zraven razmišljali o pisateljskem ekshibicionizmu, tako drugim pustimo brat svoje umotvore, brez da bi pričakovali karkoli v zameno. Nekateri to počnemo mogoče samo s tihim upanjem, da se bomo koga za trenutek dotaknili in da je kje kdo nam podoben, ki bo razumel. In nas ne boli, če se ne dotaknemo nikogar. Nekateri enostavno pišemo. Včasih smo pisali pisma. Danes pišemo blog. Fascinantno? Popolnoma nič bolj fascinantno, kot je bil pred petnajstimi leti fascinanten popisan papir. Pisarija ni čist nič novega. Da me berejo neznanci, pravzaprav tudi ne. Edina resnično fascinantna stvar je transparentnost človeških interakcij, ki se pokažejo v komentarjih in so vidne komurkoli. Prosjačenje za pozornost. Božanje v smeri dlake. Direkten napad. Obtoževanje. Lezenje v temne, tople luknjice. Nesposobnost argumentirane debate. Nikoli prej ni bilo to tako lepo in v tako velikem obsegu postavljeno na ogled. To je edina fascinantnost bloganja, ne pa en kekec, ki sedi za tipkovnico in producira pisarijo.
Knjiga ali blog? Edino, s čimer se zagotovo strinjam je, da je (papirnata) knjiga neprimerno bolj fajn za v posteljo. Mogoče še s tem, da je papir seksi, ampak ob tem je moja domišljija razmazana že zelo na tanko. Zakaj so nekateri tako navlečeni na knjige kot na literaturo, ki je blogu in nasploh internetnemu pisanju superiorna? Knjiga je popolnoma enaka človeška izmišljotina, kot kakršenkoli drug konglomerat besed, ki ga najdeš na netu. Tako kot se najdejo biseri med knjigami, se najdejo tudi biseri med teksti, ki niso nikoli videli papirja. In tako kot se najde drek na internetu, se najde tudi tiskani drek v knjižnici. Torej? Kako komu ni jasno, da je knjiga produkt mnogo stvari, med katerimi so tudi želja po zaslužku, prepričanje, da se da tisti papir fajn prodat in zadosten kapital za tolkintolk podrtih dreves ... same zadeve, ki s kvaliteto nimajo nič. Če se kdo čisto zares lahko vpraša knjiga ali blog, potem v življenju še ni doživel dveh stvari. Zares dobrega bloga in zares ogabne knjige. Go explore. Velik imate še za videt.
petek, 1. december 2006
Guess what
Internet doma je po enem mesecu končno vstal od mrtvih. Lahko si ga spet napeljem direkt v žilo in neham brat knjige. Obnaša se sicer nekam pubertetniško, zdaj se mu da, čez pet sekund se mu ne da več, ampak za silo bo. Kar pomeni ... da se moram nehat izgovarjat na manjkajočo povezavo v svet in svoj blogerski zaton pripisat kar svoji lastni lenobi in nezainteresiranosti. Je že tako, da je vsakih medenih tednov enkrat konec in si je hočeš nočeš treba nazaj prisvojit svoje napake. Jaz bom s svojimi za začetek izmenjala en topel objem.
Dogajalo se (seveda) ni nič takega, o čemer bi nujno morala kaj napisat. Pa tudi če bi morala kaj napisat, sem zadnje čase ravno prav trmasta in zoprna, da za nalašč ne bi ničesar skup spravila. Danes je prvi dan v tem tednu, ko sem doma pred deseto zvečer. Petek je. Od celega delovnega tedna sem imela samo šiht in premalo ur spanja, drugega nič. Žreta me dve službi, vmes stisnem kakšen squash, da mi pamet ne začne štrajkat, zvečer se grem zjagat na bicikel ali se poslavljat od življenja na lauf. Tuširam se obvezno zjutraj, da slučajno kasneje ne zaspim, ko se vozim v Ljubljano, parkplac imam vedno prazen, ker noben trotel ne hodi čepet na šiht pred sedmo, mozoljasta sem kot kakšen zafrustriran srednješolec, futram se z jabki in kokicami (beraški fastfud), prebava je šla rakom žvižgat. Spet bi morala peljat avtek na servis, ker mu bo roč za odpirat vrata odpadel, pa mi ne rata ujet odpiralnega časa od servisa. Tud odpiralnega časa od štacun, ki so odprte do osmih zvečer, mi ta teden ni ratalo ujet, tako da bom do jutri brez jogurta, dnevno svetlobo sem videla pa samo danes, ko sem šla za spremembo sred šihta na hitro kosilo.
Pisat blog? Moje življenje je ena sama neskončna vožnja iz postle pred računalnik in od računalnika nazaj v postlo. Ničesar ni, kar bi samo od sebe pisalo zanimive stvari. Kadar se mi zdi, da zdaj pa res ne morem več v tem tempu naprej in da rabim tajmaut, grem pobrskat po cajtengih in po tem, kar imajo drugi čas sproducirat. Brat grem. Iskat nekaj, kar bo ruknilo mojo pamet pod rebra in jo spravilo v pogon. Pa je večina ena sama reciklaža in prekladanje istih desetih besed levo in desno. Vrtenje v krogu. Trkanje po prsih. Splav, cigani, prodajanje megle, tvoj blog je glup, bodimo ena velika srečna družina, mamiii, Janezek mi je pa prst v uč vtaknil, ... kot vrtec se mi zdi vse skupaj. Ma kaj vrtec. Kot jasli s posranimi plenicami vred. Brezveze. In potem ne berem več, ne gledam več, ne iščem več. Ker ima menda vsak pravico do tega, da je in da kvaka po svoje in kdo sem jaz, da bi komurkoli solila pamet. Točno tko. Nihče sem. In hočem to ostat.
Verjetno je en del mojega razočaranja posledica moje trenutne situacije. Ampak najbolj od vsega je pa posledica dejstva, da v splošnem ne maram ljudi. Kadarkoli, ne samo zdajle. V posebnih primerih jih seveda čisto maram in so mi zanimivi in se mi ljubi z njimi dajat, ampak v splošnem so mi pa zoprni in odbijajoči. Ker ... ker so tolk slepi, tolk predvidljivi, tolk namerno ali nenamerno butasti. Ker nočejo videt niti milimetra naprej od konca svoje iztegnjene roke. Ker je vse samo tisti jebeni JAZ. Jaz trpim, mene boli, jaz prav razmišljam, jaz se bojim, meni vse to pripada. Jaz se hecam, ker jaz zdajle tko pravim, ne glede na to, kaj sem rekel pred dvema minutama in ne glede na to, kako vse se je dalo tisto razumet. Jaz imam največjo pravico bit in kvakat. Jaz, jaz, jaz. In svoboda govora je zato, da lahk jaz vse spljuvam. Jaz in tisti, ki so z mano. Ostali ... kakšni ostali? Zunaj mojega kroga se svet neha.
Mene tud boli. Boli me to, da vsakič, ampak prav vsakič, ko se z entuziazmom spravim bit del kakšne večje stvari, nagazim na ljudi, ki jih skrbi samo to, da ja ne bi bil kdo bolj močen, bolj pameten, bolj spreten in na kakršenkoli način boljši od njih. Ljudi, ki tudi po n-tem dokazu, da je nekomu za prestiž in slavo vseeno, še vedno reagirajo z nezaupanjem in prikrito sabotažo. Boli me to, da mi je po tolk in tolk letih dojadilo razlagat pravičnost in strpnost in stvari, ki so mi samoumevne in sem torej tudi jaz v tem pogledu nazadovala. Boli me, da ima množica moč, da me tolk demoralizira, da mi rata vseeno. Boli me, da je statistika tolk hudo na strani teh napihnjenih bojazljivih jazov brez zdrave samozavesti. Da je treba tolk dolgo brskat in iskat, preden najdeš kaj drugega. Pa še to samo v fragmentih.
Kje the fuck so pustili možgane in vest?
Neprikrite provokacije in potem cviljenje, kako so vsi proti njim. Naivno nastavljanje riti in potem jamranje, ko dobijo prvo brco. Jurišanje brez plana in potem tuljenje, ko dobijo na gobec. Vse to, čeprav so v primerni situaciji oni tisti, ki vedno prvi kresnejo druge na gobec. Grupirajoči se, potencirajoči svojo moč in veljavnost svojih zakonov, ki rastejo iz strahu pred biti drugi.
Tolk zlo ne maram ljudi.
In tolk zlo mi manjka stik s tistimi redkimi, ki potrjujejo pravilo.
(a jebiga. puščava vabi.)
Dogajalo se (seveda) ni nič takega, o čemer bi nujno morala kaj napisat. Pa tudi če bi morala kaj napisat, sem zadnje čase ravno prav trmasta in zoprna, da za nalašč ne bi ničesar skup spravila. Danes je prvi dan v tem tednu, ko sem doma pred deseto zvečer. Petek je. Od celega delovnega tedna sem imela samo šiht in premalo ur spanja, drugega nič. Žreta me dve službi, vmes stisnem kakšen squash, da mi pamet ne začne štrajkat, zvečer se grem zjagat na bicikel ali se poslavljat od življenja na lauf. Tuširam se obvezno zjutraj, da slučajno kasneje ne zaspim, ko se vozim v Ljubljano, parkplac imam vedno prazen, ker noben trotel ne hodi čepet na šiht pred sedmo, mozoljasta sem kot kakšen zafrustriran srednješolec, futram se z jabki in kokicami (beraški fastfud), prebava je šla rakom žvižgat. Spet bi morala peljat avtek na servis, ker mu bo roč za odpirat vrata odpadel, pa mi ne rata ujet odpiralnega časa od servisa. Tud odpiralnega časa od štacun, ki so odprte do osmih zvečer, mi ta teden ni ratalo ujet, tako da bom do jutri brez jogurta, dnevno svetlobo sem videla pa samo danes, ko sem šla za spremembo sred šihta na hitro kosilo.
Pisat blog? Moje življenje je ena sama neskončna vožnja iz postle pred računalnik in od računalnika nazaj v postlo. Ničesar ni, kar bi samo od sebe pisalo zanimive stvari. Kadar se mi zdi, da zdaj pa res ne morem več v tem tempu naprej in da rabim tajmaut, grem pobrskat po cajtengih in po tem, kar imajo drugi čas sproducirat. Brat grem. Iskat nekaj, kar bo ruknilo mojo pamet pod rebra in jo spravilo v pogon. Pa je večina ena sama reciklaža in prekladanje istih desetih besed levo in desno. Vrtenje v krogu. Trkanje po prsih. Splav, cigani, prodajanje megle, tvoj blog je glup, bodimo ena velika srečna družina, mamiii, Janezek mi je pa prst v uč vtaknil, ... kot vrtec se mi zdi vse skupaj. Ma kaj vrtec. Kot jasli s posranimi plenicami vred. Brezveze. In potem ne berem več, ne gledam več, ne iščem več. Ker ima menda vsak pravico do tega, da je in da kvaka po svoje in kdo sem jaz, da bi komurkoli solila pamet. Točno tko. Nihče sem. In hočem to ostat.
Verjetno je en del mojega razočaranja posledica moje trenutne situacije. Ampak najbolj od vsega je pa posledica dejstva, da v splošnem ne maram ljudi. Kadarkoli, ne samo zdajle. V posebnih primerih jih seveda čisto maram in so mi zanimivi in se mi ljubi z njimi dajat, ampak v splošnem so mi pa zoprni in odbijajoči. Ker ... ker so tolk slepi, tolk predvidljivi, tolk namerno ali nenamerno butasti. Ker nočejo videt niti milimetra naprej od konca svoje iztegnjene roke. Ker je vse samo tisti jebeni JAZ. Jaz trpim, mene boli, jaz prav razmišljam, jaz se bojim, meni vse to pripada. Jaz se hecam, ker jaz zdajle tko pravim, ne glede na to, kaj sem rekel pred dvema minutama in ne glede na to, kako vse se je dalo tisto razumet. Jaz imam največjo pravico bit in kvakat. Jaz, jaz, jaz. In svoboda govora je zato, da lahk jaz vse spljuvam. Jaz in tisti, ki so z mano. Ostali ... kakšni ostali? Zunaj mojega kroga se svet neha.
Mene tud boli. Boli me to, da vsakič, ampak prav vsakič, ko se z entuziazmom spravim bit del kakšne večje stvari, nagazim na ljudi, ki jih skrbi samo to, da ja ne bi bil kdo bolj močen, bolj pameten, bolj spreten in na kakršenkoli način boljši od njih. Ljudi, ki tudi po n-tem dokazu, da je nekomu za prestiž in slavo vseeno, še vedno reagirajo z nezaupanjem in prikrito sabotažo. Boli me to, da mi je po tolk in tolk letih dojadilo razlagat pravičnost in strpnost in stvari, ki so mi samoumevne in sem torej tudi jaz v tem pogledu nazadovala. Boli me, da ima množica moč, da me tolk demoralizira, da mi rata vseeno. Boli me, da je statistika tolk hudo na strani teh napihnjenih bojazljivih jazov brez zdrave samozavesti. Da je treba tolk dolgo brskat in iskat, preden najdeš kaj drugega. Pa še to samo v fragmentih.
Kje the fuck so pustili možgane in vest?
Neprikrite provokacije in potem cviljenje, kako so vsi proti njim. Naivno nastavljanje riti in potem jamranje, ko dobijo prvo brco. Jurišanje brez plana in potem tuljenje, ko dobijo na gobec. Vse to, čeprav so v primerni situaciji oni tisti, ki vedno prvi kresnejo druge na gobec. Grupirajoči se, potencirajoči svojo moč in veljavnost svojih zakonov, ki rastejo iz strahu pred biti drugi.
Tolk zlo ne maram ljudi.
In tolk zlo mi manjka stik s tistimi redkimi, ki potrjujejo pravilo.
(a jebiga. puščava vabi.)
sreda, 22. november 2006
Moje ime je osoba C ...
... i ja sam najsvijetlija zvijezda na nebu gluposti.
Kaj stori osebek, ki mu nikakor ne rata več kot dva meseca zdržat ob laufu? Ta isti osebek, ki se je trenutno sposoben v polžjem tempu (bedno počasi) odvlečt približno kilometer in pol proč od doma in po isti poti nazaj domov, kjer potem še tri dni mahlja iz postle z belo zastavo? V trenutku slabosti podpiše izjavo, da bo na prihodnjem Ljubljanskem maratonu prilezel od začetka do konca polmaratona, seveda v enem kosu in brez izgube sposobnosti samostojnega vzdrževanja osnovnih življenjskih funkcij. Podobnost s piscem teh vrstic je zgolj naključna (ker jepisec teh vrstic podpisnik tiste izjave idiot).
Pa se vrnimo par tednov v preteklost. Predstavljajte si neskončno navdušenje nad tiste dni pravkar končanim 11. Ljubljanskim maratonom. Rezal bi ga lahko. Navdušenje namreč. Na sceni se znajdejo osoba A, osoba B in osoba C, ki nimajo boljšega dela, kot da vdihujejo toksične hlape v zraku bingljajočega navdušenja. Ko se njegova koncentracija nevarno približa dozi, pri kateri kapitulira razum, se zgodi usoden preblisk (mar bi nas strela udarila, pa bi bil zdaj mir).
Umm ...
Prvi korak. Grupa "Lako čemo" gre svoj genialni sklep najprej pošteno zažret v čevapdžinicu. Kva pa je en maratončič. Mal noge prestavljaš, kakšna kaplja švica ti odcuri po hrbtu v gate, čimbolj manekensko se držiš v svojih novih fluorescentnih cunjicah ... stvar je mim ko šus in pol si največji heroj. Nema problema (s čevapi v goflji).
Drugi korak. Osoba C je naredila majhen korak zase ampak velik korak za človeštvo in se mora zarad tega napihovat kot crknjen golob. Osoba C bo bla maratonc. A vi pa ne boste maratonci? No osoba C pa bo. Ma kaj bo. Osoba C samo da nije maratonc. Pa bele superge z zlato črto premore. Same od sebe znajo tečt. Skor. Menda. Ker so še v škatli.
Tretji korak. Osoba C se slučajno spomni, da ne mara zime. Kater hudič bo treniral pri temperaturah pod nulo. Osoba C to rajš ne bi. Sploh pa - trening? A ma kdo kakšen plan? Osoba C nima plan, ima pa dve levi nogi. Pod vtisom novih spoznanj (o tem, da za jesenjo pride zima) težači vsem tekačem, ki jih pozna, če ji lahko lepo po kmečk razložijo, kako se teče po mrazu. A rabi dolge gate? A rabi posebne copate? A rabi dereze? Kakšno kapo si mora nabavit? Pri kateri temperaturi zmrzne rit? Kdo ji bo odkidal kakšno atletsko stezo, da ji ne bo treba gazit do pasu? A se lahko letos zmenimo, da zima mine tam nekje okrog tretjega januarja?
Četrti korak. Osoba C najde plan. Ni ji všeč, da traja tričetrt leta, samo jebiga, polži ne morejo bit izbirčni. Tud ji ni všeč, da na prvi dan prvega tedna piše pet minut laufa, dve minuti hoje, ponovite PETKRAT. Osoba C se presnet dobr spomni, da pred enim letom ni mogla petkrat spacat skup niti dve minuti laufa in pet minut hoje. Sploh ji pa ni všeč, da ne obstaja literatura "Maratonec in 24 Hours", "Maratoniranje for Dummies" in "Maratonski bez muke". Bo očitno res treba tričetrt leta prelaufat, če bo bla maratonc. Zakva že ji je blo tega treba?
Peti korak and beyond. Osoba C pregura prvi teden plana. Grimaso neugodja ima od prve minute dalje permanentno zacementirano na ksihtu. Nedelja - marš čez hribe in doline, krožna tura 8k. Ponedeljek - drajsanje riti na biciklu, pol ure lagano. Torek - tistih petkrat pet minut laufa, začuda brez odhoda na drugi svet. Sreda - vzpon na Vršič ... mislim ... pol ure bicikel, za ritjo namišljeni pitbul. Četrtek - petkrat pet minut laufa, izi pizi. Petek - squash ali kako ne popenimo, če zgrešimo čist vsak backhand. Sobota - prekladanje po kavču. Nedelja - petkrat pet minut laufa, near death experience. Kako je možno, da so klanci vedno navzgor, če jih je treba laufat in vedno navzdol, če jih je treba hodit? Osoba C se kljub znakom, da so se vsi in njihova stara mama zarotili proti njej odloči, da se ne bo dala. V teku je drugi teden plana. Prav tako v teku je prodaja pravic za film posnet po resničnih dogodkih. Ker pol ne more bit druzga, kot srečen konc.
V glavnem ...
I proudly present
The all new and improved
Cunning Plan - the golden edition :)
(rok trajanja deset mesecev)
A se hoče še kdo javit po načelu če boš ti prelaufala polmaraton, ga bom pa jaz tud? Obljubim, da ne bom vlačila surle za sabo po svetu, ker se to sliši, kot da ne verjamete v osobo C :) Pol pa samo še stavim z ene petnajstimi ljudmi za vredne stvari in si ne bom mogla več privoščit, da bi popušila.
Failure is not an option.
Sploh če nimaš nobene opšn.
Kaj stori osebek, ki mu nikakor ne rata več kot dva meseca zdržat ob laufu? Ta isti osebek, ki se je trenutno sposoben v polžjem tempu (bedno počasi) odvlečt približno kilometer in pol proč od doma in po isti poti nazaj domov, kjer potem še tri dni mahlja iz postle z belo zastavo? V trenutku slabosti podpiše izjavo, da bo na prihodnjem Ljubljanskem maratonu prilezel od začetka do konca polmaratona, seveda v enem kosu in brez izgube sposobnosti samostojnega vzdrževanja osnovnih življenjskih funkcij. Podobnost s piscem teh vrstic je zgolj naključna (ker je
Pa se vrnimo par tednov v preteklost. Predstavljajte si neskončno navdušenje nad tiste dni pravkar končanim 11. Ljubljanskim maratonom. Rezal bi ga lahko. Navdušenje namreč. Na sceni se znajdejo osoba A, osoba B in osoba C, ki nimajo boljšega dela, kot da vdihujejo toksične hlape v zraku bingljajočega navdušenja. Ko se njegova koncentracija nevarno približa dozi, pri kateri kapitulira razum, se zgodi usoden preblisk (mar bi nas strela udarila, pa bi bil zdaj mir).
- Osoba A (ki ji verjetno ne manjka dost do polmaratona): jaz grem drug let na maraton, če gre osoba B na polmaraton.
- Osoba B (ki ji verjetno ne manjka dost do 10k, oziroma se samo dela, da komaj prelaufa 3k): jaz grem na polmaraton, samo če gre osoba C tud na polmaraton.
- Osoba C (bedno počasni polž, ki bi se mu sopolži odpovedali, če bi jim dali priložnost): ajde, gremo na polmaraton.
- Osobi D, ki na tem bratskem shodu ni sodelovala, je bilo spontano dodeljeno mesto čirliderke z roza cofi, obvezno spolirano plešo in pristriženo bradico. Glede na to, da si je kmalu potem kljub uničenim kolenom šibala nabavit tekaške copate, verjetno s svojo vlogo ni zadovoljna in se bo samovoljno prekvalificirala v tekača na 10k.
Umm ...
Prvi korak. Grupa "Lako čemo" gre svoj genialni sklep najprej pošteno zažret v čevapdžinicu. Kva pa je en maratončič. Mal noge prestavljaš, kakšna kaplja švica ti odcuri po hrbtu v gate, čimbolj manekensko se držiš v svojih novih fluorescentnih cunjicah ... stvar je mim ko šus in pol si največji heroj. Nema problema (s čevapi v goflji).
Drugi korak. Osoba C je naredila majhen korak zase ampak velik korak za človeštvo in se mora zarad tega napihovat kot crknjen golob. Osoba C bo bla maratonc. A vi pa ne boste maratonci? No osoba C pa bo. Ma kaj bo. Osoba C samo da nije maratonc. Pa bele superge z zlato črto premore. Same od sebe znajo tečt. Skor. Menda. Ker so še v škatli.
Tretji korak. Osoba C se slučajno spomni, da ne mara zime. Kater hudič bo treniral pri temperaturah pod nulo. Osoba C to rajš ne bi. Sploh pa - trening? A ma kdo kakšen plan? Osoba C nima plan, ima pa dve levi nogi. Pod vtisom novih spoznanj (o tem, da za jesenjo pride zima) težači vsem tekačem, ki jih pozna, če ji lahko lepo po kmečk razložijo, kako se teče po mrazu. A rabi dolge gate? A rabi posebne copate? A rabi dereze? Kakšno kapo si mora nabavit? Pri kateri temperaturi zmrzne rit? Kdo ji bo odkidal kakšno atletsko stezo, da ji ne bo treba gazit do pasu? A se lahko letos zmenimo, da zima mine tam nekje okrog tretjega januarja?
Četrti korak. Osoba C najde plan. Ni ji všeč, da traja tričetrt leta, samo jebiga, polži ne morejo bit izbirčni. Tud ji ni všeč, da na prvi dan prvega tedna piše pet minut laufa, dve minuti hoje, ponovite PETKRAT. Osoba C se presnet dobr spomni, da pred enim letom ni mogla petkrat spacat skup niti dve minuti laufa in pet minut hoje. Sploh ji pa ni všeč, da ne obstaja literatura "Maratonec in 24 Hours", "Maratoniranje for Dummies" in "Maratonski bez muke". Bo očitno res treba tričetrt leta prelaufat, če bo bla maratonc. Zakva že ji je blo tega treba?
Peti korak and beyond. Osoba C pregura prvi teden plana. Grimaso neugodja ima od prve minute dalje permanentno zacementirano na ksihtu. Nedelja - marš čez hribe in doline, krožna tura 8k. Ponedeljek - drajsanje riti na biciklu, pol ure lagano. Torek - tistih petkrat pet minut laufa, začuda brez odhoda na drugi svet. Sreda - vzpon na Vršič ... mislim ... pol ure bicikel, za ritjo namišljeni pitbul. Četrtek - petkrat pet minut laufa, izi pizi. Petek - squash ali kako ne popenimo, če zgrešimo čist vsak backhand. Sobota - prekladanje po kavču. Nedelja - petkrat pet minut laufa, near death experience. Kako je možno, da so klanci vedno navzgor, če jih je treba laufat in vedno navzdol, če jih je treba hodit? Osoba C se kljub znakom, da so se vsi in njihova stara mama zarotili proti njej odloči, da se ne bo dala. V teku je drugi teden plana. Prav tako v teku je prodaja pravic za film posnet po resničnih dogodkih. Ker pol ne more bit druzga, kot srečen konc.
V glavnem ...
I proudly present
The all new and improved
Cunning Plan - the golden edition :)
(rok trajanja deset mesecev)
A se hoče še kdo javit po načelu če boš ti prelaufala polmaraton, ga bom pa jaz tud? Obljubim, da ne bom vlačila surle za sabo po svetu, ker se to sliši, kot da ne verjamete v osobo C :) Pol pa samo še stavim z ene petnajstimi ljudmi za vredne stvari in si ne bom mogla več privoščit, da bi popušila.
Failure is not an option.
Sploh če nimaš nobene opšn.
ponedeljek, 30. oktober 2006
Kamena doba
V soboto zgodaj zjutraj je gagnil internet. Vem, da je moralo bit zgodaj, ker je v petek opolnoči še delal in sem v soboto vstala pred deveto (huda anomalija!), ker sem nameravala prvič letos odpeljat svoj avtič v ročno avtopralnico. Revež si ni bil več podoben, pa me je začela dajat slaba vest. Mal nerodno mi je s takim umazancem prilezt na servis, ampak kaj morem, če avtopralnice med tednom nočejo delat do devetih zvečer in če sem preveč delikatna cvetka, da bi sama prijela šlauf v roke. Enivej ... internet. Po par polovičarskih (seveda neuspešnih) poskusih oživljanja je en telefonski klic na pravo številko razjasnil, da sem žrtev odklopa. Nič nepričakovanega. Še dolgo je trajalo, da je nekdo potegnil kabel iz vtičnice :) Problem je samo, da je bil plan B spravljen v pogon šele ob mrku, kar pomeni, da bo moj internet še nekaj časa mrknjen.
Prisežem, da sem hotela za vikend obesit na glisto par novih postov. Tko ene deset. Al pa petnajst. Ampak zarad višje sile ni šlo. A kaj se je zgodil s pisanjem v tekst editor in shranjevanjem za kasnejšo objavo? Ne bi vedla. A to se tko dela? Pri men so posti stvar navdiha in se pišejo direkt v okenček v browserju. In čez vikend moj browser ni premogel okenčka in ni blo kam pisat. So there. Ampak prisežem, da je v vrsti čakalo deset postov. Ne, sori, dons pa ni več tiste vrste. Sej nismo v Rusiji.
Odvisna od neta že kakšnih deset let nisem več. Mal so se mi sicer zatresle rokice, ko sem ugotovila, da ne bo nič z mejli (oziroma z večno ponavljajočim se obvestilom, da there are no new messages on the server), ampak sem hitro pozabila na to katastrofo, ker je blo treba v avtopralnico. Lahko pa prijavim, da so mi očitno odmrli tisti deli možganov, ki naj bi ob zaprtju enega vira podatkov preklopili na iskanje alternativnih virov.
Stranski učinki odklopljenega interneta:
Bajdevej - če imate na zavarovalnici za prijavit škodo, je dan pred praznikom, ko imajo vsi dopust, idealen za bingljanje po šalterjih. Po drugi strani sobota pred prazniki ni čist nič idealna za obisk avtopralnice. Vsi in še njihova stara mama pripeljejo korete pod tuš in nimajo nobenega razumevanja za to, da imamo nekateri konkretno boljše razloge, da hočemo bit v soboto pred prazniki skopani in lepi. Z drugimi besedami - tolk smo zanikrni, da moramo lovit zadnje trenutke za pranje, ker nas je v dno duše sram it na zavarovalnico cenilcu pred oči, dokler smo okrašeni s speštanimi poletnimi muhcami in ostalo cestno svinjarijo :)
Prejšnji teden mi je počila sprednja šipa. Moj avtek je osumljen sabotaže, ker je bil nehvaležnež en teden prej tkoaltko na servisu in se mu ni ljubilo počit šipe pred tem. Izgleda, da se mu zdi potrebno tiste stričke tam videt večkrat. Bonding in utrjevanje romantične zveze, al kako se že temu reče. Mogoče ga bo pa res treba večkrat vozit v avtopralnico, da mi slučajno nekega lepega dne od razočaranja in nezadovoljenosti ne pobegne s kakšnim avtomehanikom.
Prisežem, da sem hotela za vikend obesit na glisto par novih postov. Tko ene deset. Al pa petnajst. Ampak zarad višje sile ni šlo. A kaj se je zgodil s pisanjem v tekst editor in shranjevanjem za kasnejšo objavo? Ne bi vedla. A to se tko dela? Pri men so posti stvar navdiha in se pišejo direkt v okenček v browserju. In čez vikend moj browser ni premogel okenčka in ni blo kam pisat. So there. Ampak prisežem, da je v vrsti čakalo deset postov. Ne, sori, dons pa ni več tiste vrste. Sej nismo v Rusiji.
Odvisna od neta že kakšnih deset let nisem več. Mal so se mi sicer zatresle rokice, ko sem ugotovila, da ne bo nič z mejli (oziroma z večno ponavljajočim se obvestilom, da there are no new messages on the server), ampak sem hitro pozabila na to katastrofo, ker je blo treba v avtopralnico. Lahko pa prijavim, da so mi očitno odmrli tisti deli možganov, ki naj bi ob zaprtju enega vira podatkov preklopili na iskanje alternativnih virov.
Stranski učinki odklopljenega interneta:
- nismo se sposobni odločit, kakšne cunje in čevlje naj navesimo nase, ker nimamo pojma, kakšno vreme bo naslednji dan. Vremensko napoved se gleda na ARSO. Da se jo najde tudi na teletekstu in v cajtengih, smo uspeli pozabit. Zato imamo danes, ko sije sončece, na nogah namesto sandalov nekaj pancarjem podobnega. Včeraj zvečer je kazalo na dež ...
- premik ure gre mimo nas neopažen. Na srečo so nas v nedeljo zvečer na to opomnili sostanovalci, drugače bi danes pristali na šihtu ob šestih zjutraj. Oziroma bi ob šestih zjutraj mencali pred rampo od zavarovalnice in butasto gledali okrog sebe. To je tudi dokaz, da se držimo svoje odločitve in ne beremo sobotnega Dela. Če se prav spomnimo, je bil prejšnja leta premik ure objavljen na naslovni strani. In če prav ugibamo, je bila letošnja naslovna stran do nedelje že koristno uporabljena (uporabnik = moj pes).
- pojma nimamo, kje bi našli odpiralni čas zavarovalnice v ponedeljek zjutraj. Dilemo rešimo tako, da pokličemo prvega srečneža, ki mu niso odklopili interneta in ga zamorimo z brskanjem po web strani od zavarovalnice.
- ko pogruntamo, da ne moremo do običajnih jako pomembnih stvari na netu (aka gluposti za zapravljanje časa), se spravimo brat knjige in v dveh dneh uspemo prebrat tisto, za kar smo prej prisegali, da do konca leta ne bomo imeli zadost časa.
- ne naredimo čist nič za službo, ker ne moremo do službene mreže. Se tud čist nič ne sekiramo, ker -> pritožte se višji sili.
Bajdevej - če imate na zavarovalnici za prijavit škodo, je dan pred praznikom, ko imajo vsi dopust, idealen za bingljanje po šalterjih. Po drugi strani sobota pred prazniki ni čist nič idealna za obisk avtopralnice. Vsi in še njihova stara mama pripeljejo korete pod tuš in nimajo nobenega razumevanja za to, da imamo nekateri konkretno boljše razloge, da hočemo bit v soboto pred prazniki skopani in lepi. Z drugimi besedami - tolk smo zanikrni, da moramo lovit zadnje trenutke za pranje, ker nas je v dno duše sram it na zavarovalnico cenilcu pred oči, dokler smo okrašeni s speštanimi poletnimi muhcami in ostalo cestno svinjarijo :)
Prejšnji teden mi je počila sprednja šipa. Moj avtek je osumljen sabotaže, ker je bil nehvaležnež en teden prej tkoaltko na servisu in se mu ni ljubilo počit šipe pred tem. Izgleda, da se mu zdi potrebno tiste stričke tam videt večkrat. Bonding in utrjevanje romantične zveze, al kako se že temu reče. Mogoče ga bo pa res treba večkrat vozit v avtopralnico, da mi slučajno nekega lepega dne od razočaranja in nezadovoljenosti ne pobegne s kakšnim avtomehanikom.
sreda, 25. oktober 2006
Bloody Mary for all
Ko berem recenzije filmov, knjig in muzike, se obvezno sama sebi zdim čisto po kalimerasto inferiorna. Se mi zdi, da meni nikol ne bo ratalo napisat kaj v to smer, kar bi imelo rep in glavo. Glasba je nekaj, kar čutim s čisto vsakim koncem sebe prej kot z možgani in o njej ne znam napisat nič drugega, kot da je dobra, oziroma zanič, oziroma brezvezna. Filmov ne gledam. Knjige berem sem in tja in običajno ne vložim vanje tolk energije, da bi kasneje lahko o njih napisala suvereno kritiko. Saj ne, da bi se mi tolk hudo šlo, da bi ratala kritik (česarkoli že), ampak mal me jezi, kadar se počutim, kot da sem ravnokar prilezla iz intelektualnega vrtca, vsi ostali imajo pa za sabo že četrti faks.
No in ker se mi ne da vložit več energije v gledanje filmov, branje bukel in poslušanje muzike z namenom vse to potem predstavit tistim revežem, ki si čist zares želijo brat moje blodnje, bom udarila drugačno pot. Gora k Mohamedu in to. Ako svet noče plesat po tvoje, je treba frulo vržt v smeti, vzet škarje, in si vse skup prikrojit po svojem okusu. Recenzije. Heh. You ain't seen nothing yet.
Baj d vej. Preden pozabim. Tle imate en zlata vreden nasvet. Če se že mislite opoldan popacat s pomarančo, potem bodite zjutraj tolk pri sebi in navlecite nase najbolj oranžno majico, ki jo premorete. Po eni čudni logiki to dejanje povzroči, da ratajo pomarančasti fleki nevidni. Preverjeno deluje.
And now ... for something completely different.
Podtalnih fint in udarcev pod pasom, ki jih uporablja moje najbrž nad mano rahlo obupano in razočarano truplo, da bi me prisililo k reprodukciji, se zavem točno enkrat na mesec. Jasno takrat, ko me udari tisti konec cele procedure, ki se ga ne da uvrstit v nobeno drugo kategorijo kot "samo za zgago". Moja kariera nenadzorovano puščajočega bitja, ki se je prvič končala tam nekje pred drugim letom z mojo takrat zlo dobro kolegico oranžno kahlo (oranžna mi je očitno usojena), je ponovno otvorjena že tako dolgo, da se spomnim časov, ko je bil en kup vate ovit v mrežico edino sredstvo za preprečevanje katastrof. Vir 80 - sploh ne veš, kako strastno osovražen si bil.
Od takrat pa do danes smo prehodili dolgo pot (večinoma je bil kar makadam) in se nismo pozabili ustavit pri nobeni pasji procesiji. Hecni vložki z eno samo ozko črto samolepilnega traku in celulozasto povrhnjico, ki so se vedno uspeli nalimat na rit v najbolj neprimerno zgužvanem položaju? Itak. Šlogal bi se lahko iz njih, ker so bli zmeraj zmečkani na drugačen način (da na odlimanost od gat in relokacijo nekam za tretji ovinek sploh ne začnem obujat spominov). Neskončna vrsta flekastih spodnjic, ki jih je blo treba namakat v MRZLI vodi? Mhm. Tud to. Skupaj s periodičnim pozabljanjem tistega o mrzli vodi. Krilca? Odkritje stoletja.
Ene petnajst let sem prisegala na tampone, ker je z vložki navadna svinjarija. To sem seveda dokončno pogruntala šele potem, ko sem po petnajstih letih spet morala začasno prešaltat na prazgodovino. Do takrat je mojemu selektivnemu spominu že zdavnaj uspelo izbrisat dejstvo, da fensi pensi novodobni vložki gor al dol - človek ... pardon, človekinja ... z njimi čuti čist vse, kar njena maternica vsak mesec meče na odpad. Ekskjuzmi, ampak mene to tolk zlo ne zanima. Naj hitro pljune ven in gremo dalje. Zadnjih par let sem se v izogib krvavim rjuham ponoči zavijala v tavelike krilate olvejs. Tud v pamperske bi se, če bi blo treba, samo da ne bi blo treba zjutraj pucat flekov. Bombažni vložki mi niso nikol bli všeč, ker sem večinoma v službi in bi jih morala stalno umazane transportirat naokol. Pri svoji pozabljivosti bi kmal vlačila v torbi tretjo svetovno vojno. Tamponi pa - saj so fajn, ampak tisti štrikec bedasti (večno polulani) ... poleg tega pa pozaugajo vse, tud kar jim ne bi blo treba.
Enter mooncup. Najprej najden po naključju na internetu, potem kakšno leto kasneje ponovno obujen od mrtvih na mojem pokopališču idej (s pomočjo bloga od beebee) in pred par meseci je blebetanje in nakladanje končno postalo silikon. Do danes sem spreobrnjena in nočem videt nobenih krilatih olvejs in štrikcastih ob več. Mooncup rulz. Najina navezanost drug na drugega se je seveda kot toliko drugih nesmrtnih ljubezni začela s polomijado. Moje prizadevanje, da bi stvar zloženo spravila tja, kamor paše in prizadevanje stvari, da se pretegne v vsej svoji širini, sta se izkazali za nasprotujoči si težnji (kamela skoz šivankino uho anyone?). Grdo izražanje začuda ni pomagalo. Tito je imel kar prav - učiti se, učiti se, učiti se. Po dveh dneh sem si s trmo uspela privzgojit uspešno taktiko tlačenja silikonskih zloženk skozi ozke luknje in od takrat I have never looked back. Ko je mooncup enkrat tam, kjer mora bit, ne čutim več ničesar, ker ne grize, ne ščiplje, ne pušča, se ne oglaša, skratka ne dela ničesar. Očitno zabušava. Karkoli počnem, tud če se na glavo postavljam, uspešno brani okope in preprečuje poplave.
Najbolj navdušujoče je pa naslednje - nobenega polulanega štrikca in nobene svinjarije pri odstranjevanju, ker moraš bit fajn neroden, da uspeš kaj polit. Nobenega vonja, ekstremno enostavno čiščenje, nobenih omembe vrednih odpadkov (razen župice, ki jo popapca skretek). Pri vložkih sem vedno rabila zraven za pucarijo vsaj lijak. Pri tamponih vsaj mokre robce. Tukaj rabim prej in pol umit roke. To je vse.
Free, free at last :)
Khm. Samo eno pritožbo imam. Zakva je vrečka za mooncup tko klošarska? A ne morjo naredit nekaj cofkastega plišastega besno roza z izvezeno rožco, da imaš svoj dragoceni silikonski kozarc vsaj veselje spravljat noter, ne pa da ga zavijaš v tisto bombažno cunjo barve recikliranega papirja s svilenimi zelenimi štriki. Beda. To bomo čimprej lastnoročno popravili in bomo naredili primerno domovanjce za tko superioren produkt!
Aja - tole zgoraj je bla zaslužena reklama! You have been warned :)
No in ker se mi ne da vložit več energije v gledanje filmov, branje bukel in poslušanje muzike z namenom vse to potem predstavit tistim revežem, ki si čist zares želijo brat moje blodnje, bom udarila drugačno pot. Gora k Mohamedu in to. Ako svet noče plesat po tvoje, je treba frulo vržt v smeti, vzet škarje, in si vse skup prikrojit po svojem okusu. Recenzije. Heh. You ain't seen nothing yet.
Baj d vej. Preden pozabim. Tle imate en zlata vreden nasvet. Če se že mislite opoldan popacat s pomarančo, potem bodite zjutraj tolk pri sebi in navlecite nase najbolj oranžno majico, ki jo premorete. Po eni čudni logiki to dejanje povzroči, da ratajo pomarančasti fleki nevidni. Preverjeno deluje.
And now ... for something completely different.
Podtalnih fint in udarcev pod pasom, ki jih uporablja moje najbrž nad mano rahlo obupano in razočarano truplo, da bi me prisililo k reprodukciji, se zavem točno enkrat na mesec. Jasno takrat, ko me udari tisti konec cele procedure, ki se ga ne da uvrstit v nobeno drugo kategorijo kot "samo za zgago". Moja kariera nenadzorovano puščajočega bitja, ki se je prvič končala tam nekje pred drugim letom z mojo takrat zlo dobro kolegico oranžno kahlo (oranžna mi je očitno usojena), je ponovno otvorjena že tako dolgo, da se spomnim časov, ko je bil en kup vate ovit v mrežico edino sredstvo za preprečevanje katastrof. Vir 80 - sploh ne veš, kako strastno osovražen si bil.
Od takrat pa do danes smo prehodili dolgo pot (večinoma je bil kar makadam) in se nismo pozabili ustavit pri nobeni pasji procesiji. Hecni vložki z eno samo ozko črto samolepilnega traku in celulozasto povrhnjico, ki so se vedno uspeli nalimat na rit v najbolj neprimerno zgužvanem položaju? Itak. Šlogal bi se lahko iz njih, ker so bli zmeraj zmečkani na drugačen način (da na odlimanost od gat in relokacijo nekam za tretji ovinek sploh ne začnem obujat spominov). Neskončna vrsta flekastih spodnjic, ki jih je blo treba namakat v MRZLI vodi? Mhm. Tud to. Skupaj s periodičnim pozabljanjem tistega o mrzli vodi. Krilca? Odkritje stoletja.
Ene petnajst let sem prisegala na tampone, ker je z vložki navadna svinjarija. To sem seveda dokončno pogruntala šele potem, ko sem po petnajstih letih spet morala začasno prešaltat na prazgodovino. Do takrat je mojemu selektivnemu spominu že zdavnaj uspelo izbrisat dejstvo, da fensi pensi novodobni vložki gor al dol - človek ... pardon, človekinja ... z njimi čuti čist vse, kar njena maternica vsak mesec meče na odpad. Ekskjuzmi, ampak mene to tolk zlo ne zanima. Naj hitro pljune ven in gremo dalje. Zadnjih par let sem se v izogib krvavim rjuham ponoči zavijala v tavelike krilate olvejs. Tud v pamperske bi se, če bi blo treba, samo da ne bi blo treba zjutraj pucat flekov. Bombažni vložki mi niso nikol bli všeč, ker sem večinoma v službi in bi jih morala stalno umazane transportirat naokol. Pri svoji pozabljivosti bi kmal vlačila v torbi tretjo svetovno vojno. Tamponi pa - saj so fajn, ampak tisti štrikec bedasti (večno polulani) ... poleg tega pa pozaugajo vse, tud kar jim ne bi blo treba.
Enter mooncup. Najprej najden po naključju na internetu, potem kakšno leto kasneje ponovno obujen od mrtvih na mojem pokopališču idej (s pomočjo bloga od beebee) in pred par meseci je blebetanje in nakladanje končno postalo silikon. Do danes sem spreobrnjena in nočem videt nobenih krilatih olvejs in štrikcastih ob več. Mooncup rulz. Najina navezanost drug na drugega se je seveda kot toliko drugih nesmrtnih ljubezni začela s polomijado. Moje prizadevanje, da bi stvar zloženo spravila tja, kamor paše in prizadevanje stvari, da se pretegne v vsej svoji širini, sta se izkazali za nasprotujoči si težnji (kamela skoz šivankino uho anyone?). Grdo izražanje začuda ni pomagalo. Tito je imel kar prav - učiti se, učiti se, učiti se. Po dveh dneh sem si s trmo uspela privzgojit uspešno taktiko tlačenja silikonskih zloženk skozi ozke luknje in od takrat I have never looked back. Ko je mooncup enkrat tam, kjer mora bit, ne čutim več ničesar, ker ne grize, ne ščiplje, ne pušča, se ne oglaša, skratka ne dela ničesar. Očitno zabušava. Karkoli počnem, tud če se na glavo postavljam, uspešno brani okope in preprečuje poplave.
Najbolj navdušujoče je pa naslednje - nobenega polulanega štrikca in nobene svinjarije pri odstranjevanju, ker moraš bit fajn neroden, da uspeš kaj polit. Nobenega vonja, ekstremno enostavno čiščenje, nobenih omembe vrednih odpadkov (razen župice, ki jo popapca skretek). Pri vložkih sem vedno rabila zraven za pucarijo vsaj lijak. Pri tamponih vsaj mokre robce. Tukaj rabim prej in pol umit roke. To je vse.
Free, free at last :)
Khm. Samo eno pritožbo imam. Zakva je vrečka za mooncup tko klošarska? A ne morjo naredit nekaj cofkastega plišastega besno roza z izvezeno rožco, da imaš svoj dragoceni silikonski kozarc vsaj veselje spravljat noter, ne pa da ga zavijaš v tisto bombažno cunjo barve recikliranega papirja s svilenimi zelenimi štriki. Beda. To bomo čimprej lastnoročno popravili in bomo naredili primerno domovanjce za tko superioren produkt!
Aja - tole zgoraj je bla zaslužena reklama! You have been warned :)
nedelja, 15. oktober 2006
Ljubavna pisma
Spoštovani kmet, ki ne zna štet dni.
Od kdaj nedelja ni več gospodov dan? Kako je mogoče, da vas sred belega dneva najdem na njivi cisterno gnojnice za sabo vlekoče in zasmrajajoče vse, kar se najde v radiju desetih kilometrov? A je res treba vse usmradit na nedeljo, da dobite občutek, da smo opazili vaš novi traktor / novo cisterno / novo zakmašno obleko? Kako vam ni jasno, da vaš drek glih tko smrdi, kot vsak drug? Kakšen vonj narave??? Kakšne vijolice??? Zaštofajte si s temi vijolicami svoj lastni nos.
Poleg tega - za naslednji teden je napovedano sonce. Verjamem, da je blo nujno potrebno spraznit greznico, ampak zakaj tega kot vsi normalni osebki ne počnete ob dežju? Sparjen smrad je boljši od odplaknjenega smradu samo za tiste, ki živijo tolk stran, da jim je itak vseeno. In zakaj je treba na njivi naredit nepresihajoče jezero? Pa pot je očitno tudi treba namočit. Naslednjič, ko vas najdem to počet, vam bom za dva dni posodila svojega psa. Ima prijetno navado, da uporno hodi za tistim, ki mu je ravno pri roki. Zdajle moli svoje štiri tace meni pod nos. Tiste štiri tace, ki jih noben šampon ne more rešit smradu. Mamicu vam kmečku ...
Z vonjem gnojnice v nosu,
urša
Dragi stvaritelji igrice Jewel Quest.
Kva se to pravi mi vzet tri življenja na isto zguljeno foro? Ena ploščica ni bla zlata. Ena sama klinčeva ploščica in bajbaj život. In zakaj je to tko? Ker si je nekdo puno pametan izmislil pravilo, da mora vsaka ploščica najprej ratat srebrna in šele potem zlata, če mi pa slučajno v momentu šibkosti rata skompletirat tiste črne stvore, mi pa vse ploščice pod njimi spet ratajo kamnite. A to je dobra igrica? A zato sem se prebila čez dve stopnji prestavljanja lobanj, diamantkov, modrih butic, rubinčkov in zlatih kovancev? A ZATO SMO SE BORIL?
<ursa pogleda okrog sebe ...> Eh? Ne ne, sej to ni zame. To sprašujem za svojega najmlajšega bratranca. <... in se gre skrit pod kamen>
s spoštovanjem,
uršin bratranc (pravkar izumljen)
Preljuba služba.
Vonj kruha nosiš s sabo in obljubo novega pleha. Moj telefon cinglja v tvojem ritmu. Moji možgani so zarad tebe dokončno sfiženi. Na tem mestu se pritožujem nad naraščajočim številom stvari, za katere trdiš, da so feature in ne bug. Vsak dan prejšnji teden sem se zjutraj na vhodnih vratih spraševala, ali imam pod jopo oblečeno majico in vse ostalo, kar bi morala imet oblečeno, al bom v pisarni z grozo ugotovila, da sem pozabila vse od gat dalje. Razen jope. V sredo sem z masko na obrazu odstranjevala posledice pozabljenih kosmičev, ki so se od nedelje zvečer namakali v mleku. Na toplem. Meni na očeh. V petek sem z masko na obrazu odstranjevala posledice kakšen mesec pozabljene mozzarelle, ki ji ni ratalo prilezt do solate. Stavim, da ne veš, da pokvarjena mozzarella dehti kot gigantski pasji prdec. Greš lahk nazaj stavit, da nisem imela nobene želje tega izvedet. Vsak delovni dan mi je ratalo na uro pogledat šele tam okrog šestih. In ker se mi je zdelo nekam zgodaj, sem potegnila šiht še za par ur. Potem mi pa ni bilo nič jasno, ko sem prišla domov ob desetih in je bil že cajt za spat. WTF se greš z mano? Lajf mi je že spet pobegnil, spomin je itak šel z njim, zdaj mi beži pa še pamet.
Ostale rahlo načeto izgledajoče stvari, ki sem jih zarad lastne nezainteresiranosti zadnjega meseca ta vikend morala iz hladilnika pospravit direkt v smeti: zgnita polovica zeljne glave, v katere domovanje (=plastična vrečka) nisem tiščala nosu, pol kozarca sladke koruze skupaj z novonastalo civilizacijo (v trdnem stanju), par utekočinjenih paradajzov (zakaj se jim je blo pretežko sublimirat in meni zmanjšat delo, mi ne bo nikol jasno), ene jako puhaste alfa alfa kalčke, skuto z zametki novih bakterijskih kolonij v mavričnih barvah in štiri pretečene jogurte, o katerih stanju ne vem ničesar.
Služba moja, jaz rabim svoje možgane nazaj. Drugač bom res enkrat kmalu nič hudega sluteč pristala na šihtu oblečena samo v brezrokavnik in povem ti - takrat bo tebi bolj nerodno kot meni.
Tvoja,
urša
Dragi pomfri.
Kažem ti pol twixa.
Zgin že enkrat iz mojih misli!
Nisva si usojena.
Get over it.
Z ljubeznijo,
ursa
Od kdaj nedelja ni več gospodov dan? Kako je mogoče, da vas sred belega dneva najdem na njivi cisterno gnojnice za sabo vlekoče in zasmrajajoče vse, kar se najde v radiju desetih kilometrov? A je res treba vse usmradit na nedeljo, da dobite občutek, da smo opazili vaš novi traktor / novo cisterno / novo zakmašno obleko? Kako vam ni jasno, da vaš drek glih tko smrdi, kot vsak drug? Kakšen vonj narave??? Kakšne vijolice??? Zaštofajte si s temi vijolicami svoj lastni nos.
Poleg tega - za naslednji teden je napovedano sonce. Verjamem, da je blo nujno potrebno spraznit greznico, ampak zakaj tega kot vsi normalni osebki ne počnete ob dežju? Sparjen smrad je boljši od odplaknjenega smradu samo za tiste, ki živijo tolk stran, da jim je itak vseeno. In zakaj je treba na njivi naredit nepresihajoče jezero? Pa pot je očitno tudi treba namočit. Naslednjič, ko vas najdem to počet, vam bom za dva dni posodila svojega psa. Ima prijetno navado, da uporno hodi za tistim, ki mu je ravno pri roki. Zdajle moli svoje štiri tace meni pod nos. Tiste štiri tace, ki jih noben šampon ne more rešit smradu. Mamicu vam kmečku ...
Z vonjem gnojnice v nosu,
urša
Dragi stvaritelji igrice Jewel Quest.
Kva se to pravi mi vzet tri življenja na isto zguljeno foro? Ena ploščica ni bla zlata. Ena sama klinčeva ploščica in bajbaj život. In zakaj je to tko? Ker si je nekdo puno pametan izmislil pravilo, da mora vsaka ploščica najprej ratat srebrna in šele potem zlata, če mi pa slučajno v momentu šibkosti rata skompletirat tiste črne stvore, mi pa vse ploščice pod njimi spet ratajo kamnite. A to je dobra igrica? A zato sem se prebila čez dve stopnji prestavljanja lobanj, diamantkov, modrih butic, rubinčkov in zlatih kovancev? A ZATO SMO SE BORIL?
<ursa pogleda okrog sebe ...> Eh? Ne ne, sej to ni zame. To sprašujem za svojega najmlajšega bratranca. <... in se gre skrit pod kamen>
s spoštovanjem,
uršin bratranc (pravkar izumljen)
Preljuba služba.
Vonj kruha nosiš s sabo in obljubo novega pleha. Moj telefon cinglja v tvojem ritmu. Moji možgani so zarad tebe dokončno sfiženi. Na tem mestu se pritožujem nad naraščajočim številom stvari, za katere trdiš, da so feature in ne bug. Vsak dan prejšnji teden sem se zjutraj na vhodnih vratih spraševala, ali imam pod jopo oblečeno majico in vse ostalo, kar bi morala imet oblečeno, al bom v pisarni z grozo ugotovila, da sem pozabila vse od gat dalje. Razen jope. V sredo sem z masko na obrazu odstranjevala posledice pozabljenih kosmičev, ki so se od nedelje zvečer namakali v mleku. Na toplem. Meni na očeh. V petek sem z masko na obrazu odstranjevala posledice kakšen mesec pozabljene mozzarelle, ki ji ni ratalo prilezt do solate. Stavim, da ne veš, da pokvarjena mozzarella dehti kot gigantski pasji prdec. Greš lahk nazaj stavit, da nisem imela nobene želje tega izvedet. Vsak delovni dan mi je ratalo na uro pogledat šele tam okrog šestih. In ker se mi je zdelo nekam zgodaj, sem potegnila šiht še za par ur. Potem mi pa ni bilo nič jasno, ko sem prišla domov ob desetih in je bil že cajt za spat. WTF se greš z mano? Lajf mi je že spet pobegnil, spomin je itak šel z njim, zdaj mi beži pa še pamet.
Ostale rahlo načeto izgledajoče stvari, ki sem jih zarad lastne nezainteresiranosti zadnjega meseca ta vikend morala iz hladilnika pospravit direkt v smeti: zgnita polovica zeljne glave, v katere domovanje (=plastična vrečka) nisem tiščala nosu, pol kozarca sladke koruze skupaj z novonastalo civilizacijo (v trdnem stanju), par utekočinjenih paradajzov (zakaj se jim je blo pretežko sublimirat in meni zmanjšat delo, mi ne bo nikol jasno), ene jako puhaste alfa alfa kalčke, skuto z zametki novih bakterijskih kolonij v mavričnih barvah in štiri pretečene jogurte, o katerih stanju ne vem ničesar.
Služba moja, jaz rabim svoje možgane nazaj. Drugač bom res enkrat kmalu nič hudega sluteč pristala na šihtu oblečena samo v brezrokavnik in povem ti - takrat bo tebi bolj nerodno kot meni.
Tvoja,
urša
Dragi pomfri.
Kažem ti pol twixa.
Zgin že enkrat iz mojih misli!
Nisva si usojena.
Get over it.
Z ljubeznijo,
ursa
sobota, 14. oktober 2006
I spy with my little eye
Eno uro cajta imam, preden se mi začne delovna sobota. Jo bom ponucala zato, da nakvačkam rep včerajšnjemu postu, ki sem ga pisala pol ure pred koncem službe in pol ure pred začetkom squasha. Ni blo kje drugje časa vzet. Po squashu sem bila presrečna, da sem v celem tednu uspela enkrat ujet odprto štacuno in sem končno prišla do svoje mozzarelle, doma sem pa po požrtju sklede solate romala direkt v postlo. Tko grejo moji dnevi. Ampak o tem naslednjič.
Tole ne bo o tem, kdo me sme linkat. To smo že včeraj obdelali. Bo o mojem stališču do samopromocije, kot je možna na straneh tipa si.blogs in na iskalnikih. Ko sem začela pisat KisloGlisto, je si.blogs seveda že obstajal in je bil eden od razlogov, da je glista taka, kot je. Blog kot medij za prenos blebetanja od enih prstov do drugih oči se mi je zdel zanimiv že kakšni dve leti prej, si.blogs s svojim seznamom mi je bil samo zadnja brca v rit, da sem se spravila od misli k dejanjem. Razlog? Zelo snobovski :) Faak no, kakšen dolgčas. Jaz to ziher znam boljš naredit. In smo šli. Delat boljš. Kao.
Po par postih sem se začela spraševat, če hočem povezavo do gliste objavit na si.blogs. Če si prepričan, da nekaj počneš tolk boljš in če imaš možnost samopromocije - nek se čuje. Naj te častijo horde inferiornih, naj se ti klanjajo občudovalci, naj se na večnem Internetu zablešči tvoje superiorno ime. Če si tolk boljši, je skoraj tvoja dolžnost, da si pred noge pogrneš preprogo za izgubljene duše, ki bodo svoj smisel našle ... v črnem za tvojimi nohti na nogah. Naj se te vidi! Ker kaj pa je bloganje drugega, kot preštevanje obiskovalcev? Moj je daljši kot tvoj in pika.
Huh? Mensezdi, da me je obsedel Napoleonov duh :)
Zgodovina uči (in tokrat ima prav), da KislaGlista ni nikol zlezla na si.blogs. Tud gugl je odšpohtlala s sebe. Razloga za to sta dva. Kakšen je smisel samopromocije, če nisi sposoben ponudit stalnega priliva vsebine? Če vsaka dva meseca izgineš za cel mesec, ker te popapca služba al pa ker vlačiš na štrikcu za sabo zlomljeno srčece. Kakšen je smisel tuljenja vsi sem, vsi sem, če je pa tam kaj za videt samo vsake kvatre enkrat? Ikzektli. Ni ga baš mnogo.
Poleg tega - kolk mi pomenijo številke? Večina tiste horde, ki jo privabiš preko tega, da si zlinkan v enem guglu, je taka, da odštorklja preko tvojega pisanja direktno u nepovrat. Številka, ki pomeni obisk, je sicer ogromna, ampak kaj mi bo ta številka, če mi je nekaj vredno samo to, da me kdo prebere in mogoče razume. Vse ostalo so tiste bzzz muhce na televiziji. KisloGlisto se je do nedavnega dalo najt pretty much samo preko linkov na drugih blogih in preko komentarjev, ki sem jih puščala naokrog. Da me nekdo linka zato, ker mu je moje pisanje všeč, se mi zdi prav fajn, ker večino kvalitetnega obiska dobim preko teh povezav. Quid pro quo pravzaprav. Da po glisti skačejo ljudje, ki berejo, moram najprej nanjo obesit nekaj, kar se luštno bere. Bingljanje na guglu in na podobnih stvareh se mi v tej luči enostavno zdi too easy in too cheap. But that's just me.
Vsak ima svoje razloge zakaj nekaj ja in zakaj drugo ne. Mogoče samo še to. Tisti, ki se bojite, da vas ne bo nihče našel - zato, da vas kdo najde, morate tudi sami stegnit roko vsaj proti tistemu, za katerega hočete, da vas najde. In tisti, ki vam ni prav, da vas najdejo - ne stegujte roke. Sploh se pa sprijaznite s tem, da vas bodo slej ko prej našli, pa če vam je prav al pa ne.
Tole ne bo o tem, kdo me sme linkat. To smo že včeraj obdelali. Bo o mojem stališču do samopromocije, kot je možna na straneh tipa si.blogs in na iskalnikih. Ko sem začela pisat KisloGlisto, je si.blogs seveda že obstajal in je bil eden od razlogov, da je glista taka, kot je. Blog kot medij za prenos blebetanja od enih prstov do drugih oči se mi je zdel zanimiv že kakšni dve leti prej, si.blogs s svojim seznamom mi je bil samo zadnja brca v rit, da sem se spravila od misli k dejanjem. Razlog? Zelo snobovski :) Faak no, kakšen dolgčas. Jaz to ziher znam boljš naredit. In smo šli. Delat boljš. Kao.
Po par postih sem se začela spraševat, če hočem povezavo do gliste objavit na si.blogs. Če si prepričan, da nekaj počneš tolk boljš in če imaš možnost samopromocije - nek se čuje. Naj te častijo horde inferiornih, naj se ti klanjajo občudovalci, naj se na večnem Internetu zablešči tvoje superiorno ime. Če si tolk boljši, je skoraj tvoja dolžnost, da si pred noge pogrneš preprogo za izgubljene duše, ki bodo svoj smisel našle ... v črnem za tvojimi nohti na nogah. Naj se te vidi! Ker kaj pa je bloganje drugega, kot preštevanje obiskovalcev? Moj je daljši kot tvoj in pika.
Huh? Mensezdi, da me je obsedel Napoleonov duh :)
Zgodovina uči (in tokrat ima prav), da KislaGlista ni nikol zlezla na si.blogs. Tud gugl je odšpohtlala s sebe. Razloga za to sta dva. Kakšen je smisel samopromocije, če nisi sposoben ponudit stalnega priliva vsebine? Če vsaka dva meseca izgineš za cel mesec, ker te popapca služba al pa ker vlačiš na štrikcu za sabo zlomljeno srčece. Kakšen je smisel tuljenja vsi sem, vsi sem, če je pa tam kaj za videt samo vsake kvatre enkrat? Ikzektli. Ni ga baš mnogo.
Poleg tega - kolk mi pomenijo številke? Večina tiste horde, ki jo privabiš preko tega, da si zlinkan v enem guglu, je taka, da odštorklja preko tvojega pisanja direktno u nepovrat. Številka, ki pomeni obisk, je sicer ogromna, ampak kaj mi bo ta številka, če mi je nekaj vredno samo to, da me kdo prebere in mogoče razume. Vse ostalo so tiste bzzz muhce na televiziji. KisloGlisto se je do nedavnega dalo najt pretty much samo preko linkov na drugih blogih in preko komentarjev, ki sem jih puščala naokrog. Da me nekdo linka zato, ker mu je moje pisanje všeč, se mi zdi prav fajn, ker večino kvalitetnega obiska dobim preko teh povezav. Quid pro quo pravzaprav. Da po glisti skačejo ljudje, ki berejo, moram najprej nanjo obesit nekaj, kar se luštno bere. Bingljanje na guglu in na podobnih stvareh se mi v tej luči enostavno zdi too easy in too cheap. But that's just me.
Vsak ima svoje razloge zakaj nekaj ja in zakaj drugo ne. Mogoče samo še to. Tisti, ki se bojite, da vas ne bo nihče našel - zato, da vas kdo najde, morate tudi sami stegnit roko vsaj proti tistemu, za katerega hočete, da vas najde. In tisti, ki vam ni prav, da vas najdejo - ne stegujte roke. Sploh se pa sprijaznite s tem, da vas bodo slej ko prej našli, pa če vam je prav al pa ne.
petek, 13. oktober 2006
Razglas
Torej. Kdo me sme linkat.
Če se nočete uvrstit v katero od zgoraj navedenih skupin, lahko sladko odjebete. Ne smete niti škilit v mojo smer, kaj šele da bi mi mahali in se delali, da me poznate. Ne smete izgovarjat njegovega imena. Ne smete mislit na krokodila. Na glisto tud ne. Pejte se skrit. Ta blog je moj, samo moj in od nikogar drugega kot moj.
WTF? A to je isto kot koncept, ki ga je fural The Artist Formerly Known As ... whatever? Obstajam samo pod svojimi pogoji, drugač me ni. Pa bognedaj, da se mene nevredni delajo, da me vidijo, čeprav se jim prizadevno limam na nos. Da se vam ljubi ...
Ajde, vam zgoraj dodajam še eno kategorijo.
Ker ste mi tolk neskončno všeč :)
- mali zeleni možički
- osebki s točno enaintridesetimi zobmi
- bodoči stanovalci oblazinjenih sob brez vrat
- geriatriki s hojco
- genialci z besednjakom trinajst besed
- hladilniki (z zamrzovalnikom)
- špeglarji nad 10 dioptrije (na en uč)
- mehkužci s hišo
- osebe nad sto (nog, let, kil, miljavžent jurjev limita)
- halo kitajc
- sončna jutra *
Če se nočete uvrstit v katero od zgoraj navedenih skupin, lahko sladko odjebete. Ne smete niti škilit v mojo smer, kaj šele da bi mi mahali in se delali, da me poznate. Ne smete izgovarjat njegovega imena. Ne smete mislit na krokodila. Na glisto tud ne. Pejte se skrit. Ta blog je moj, samo moj in od nikogar drugega kot moj.
WTF? A to je isto kot koncept, ki ga je fural The Artist Formerly Known As ... whatever? Obstajam samo pod svojimi pogoji, drugač me ni. Pa bognedaj, da se mene nevredni delajo, da me vidijo, čeprav se jim prizadevno limam na nos. Da se vam ljubi ...
Ajde, vam zgoraj dodajam še eno kategorijo.
Ker ste mi tolk neskončno všeč :)
- razno
torek, 26. september 2006
Bicikle za vse!
(samo držte te budale proč od avtov ...)
Prejšnji teden mi je postregel z one genuine near death experience. Ene pet centimetrčkov je manjkalo, vmes je bil pleh, precej brzine in praznina med dvema ušesoma. Mamicu jim kakršnokoli že, ampak KAKO pri vseh svetnikih lahko čist vsak, ki ima živo hrbtenjačo, dobi klinčev vozniški izpit? Pomojem delajo test odzivnosti tko, da kandidate s prstom žoknejo v uč in če katerikoli drug del njihovega telesa trzne, so test prestali. Uč imajo pa itak še ta drug, tko da z vidom ne bi smelo bit težav. Saj ga ne bodo prav hudo rabili, ker po naših cestah se je očitno najbolj varno vozit miže.
Po novem držim zamero do vseh voznikov C2. Pridružili so se voznikom Puntov, Hond, kišt z grbi zakotnih vasic zgornje Gorenjske, prastarih dizlaških Golfov in Passatov, gajb, ki jim ne dela tričetrt luči, zlatih vozilc, korejskega pleha, športnih šajtrg, terenskih tankov, razpadajočih petic in kater, sfriziranih skoraj po tleh vlekočih se spak, srebrnih Vecter, avtekov, ki ne zmorejo zvozit ovinkov, brez da se vmes vsaj enkrat ustavijo, ogromnih dragih omar, ki so podedovale tresavico svojih geriatričnih upravljalcev ... ima njih mnogo in jaz imam slonovski spomin :)
Saj zastopim, da so zaspani, da jim je prejšnji teden nekdo zlomil srce, da so za zadnjim vogalom povozili miš in je to slabo vplivalo na njihovo psiho, da nosijo s sabo brazgotine svojega otroštva, da so zaposleni z izdelavo plana, kako bodo ravno danes pljunili šefu v jutranjo kavo, da so jim pred kratkim naredili lobotomijo in si od tega še niso popolnoma opomogli, da ... MA BEJŽTE VSI NA BUS IN NA VLAK IN NEHAJTE DELAT DREN NA CESTI! Za vami se vozim jaz in kolikorkoli mi je že vseeno, če boste iz sebe do večera naredili kriplja ali nekaj, česar ne bo več, tolk mi ni vseeno, da boste to isto naredili iz mene.
Naj vam bo jasno, da naslednjič ne bom tolk dobra, da bi se zadnjo miljoninko sekunde z vratolomnim manevrom izogibala kretenom, ki se brez razloga ustavijo direkt pred mojim nosom na sredi praznega vozišča in šele pol vklopijo vse štir žmige. Zraven imajo seveda odstavni pas, ampak to je za cmere in cigane. Ta pravi dedci (tud taki brez jajc in s kilo šminke na obrazu) to naredijo sred ceste! O ne, naslednjič ne bom tolk dobra. Naslednjič bom še boljša in bom nekomu po prej omenjenem vratolomnem manevru na licu mesta razbila zobe. Samo najprej moram v prtljažniku uskladiščit kakšen bejzbol kij, ker z mojo plišasto raco mi najbrž tak podvig ne bo ratal.
Prejšnji teden mi je postregel z one genuine near death experience. Ene pet centimetrčkov je manjkalo, vmes je bil pleh, precej brzine in praznina med dvema ušesoma. Mamicu jim kakršnokoli že, ampak KAKO pri vseh svetnikih lahko čist vsak, ki ima živo hrbtenjačo, dobi klinčev vozniški izpit? Pomojem delajo test odzivnosti tko, da kandidate s prstom žoknejo v uč in če katerikoli drug del njihovega telesa trzne, so test prestali. Uč imajo pa itak še ta drug, tko da z vidom ne bi smelo bit težav. Saj ga ne bodo prav hudo rabili, ker po naših cestah se je očitno najbolj varno vozit miže.
Po novem držim zamero do vseh voznikov C2. Pridružili so se voznikom Puntov, Hond, kišt z grbi zakotnih vasic zgornje Gorenjske, prastarih dizlaških Golfov in Passatov, gajb, ki jim ne dela tričetrt luči, zlatih vozilc, korejskega pleha, športnih šajtrg, terenskih tankov, razpadajočih petic in kater, sfriziranih skoraj po tleh vlekočih se spak, srebrnih Vecter, avtekov, ki ne zmorejo zvozit ovinkov, brez da se vmes vsaj enkrat ustavijo, ogromnih dragih omar, ki so podedovale tresavico svojih geriatričnih upravljalcev ... ima njih mnogo in jaz imam slonovski spomin :)
Saj zastopim, da so zaspani, da jim je prejšnji teden nekdo zlomil srce, da so za zadnjim vogalom povozili miš in je to slabo vplivalo na njihovo psiho, da nosijo s sabo brazgotine svojega otroštva, da so zaposleni z izdelavo plana, kako bodo ravno danes pljunili šefu v jutranjo kavo, da so jim pred kratkim naredili lobotomijo in si od tega še niso popolnoma opomogli, da ... MA BEJŽTE VSI NA BUS IN NA VLAK IN NEHAJTE DELAT DREN NA CESTI! Za vami se vozim jaz in kolikorkoli mi je že vseeno, če boste iz sebe do večera naredili kriplja ali nekaj, česar ne bo več, tolk mi ni vseeno, da boste to isto naredili iz mene.
Naj vam bo jasno, da naslednjič ne bom tolk dobra, da bi se zadnjo miljoninko sekunde z vratolomnim manevrom izogibala kretenom, ki se brez razloga ustavijo direkt pred mojim nosom na sredi praznega vozišča in šele pol vklopijo vse štir žmige. Zraven imajo seveda odstavni pas, ampak to je za cmere in cigane. Ta pravi dedci (tud taki brez jajc in s kilo šminke na obrazu) to naredijo sred ceste! O ne, naslednjič ne bom tolk dobra. Naslednjič bom še boljša in bom nekomu po prej omenjenem vratolomnem manevru na licu mesta razbila zobe. Samo najprej moram v prtljažniku uskladiščit kakšen bejzbol kij, ker z mojo plišasto raco mi najbrž tak podvig ne bo ratal.
ponedeljek, 25. september 2006
Normal service shall resume ... soon?
K vem, da večina tistih, ki sem jim dolžna mejl, špega sem gor ...
Tunkam se v katran, valjam se v perju, posipam se s pepelom, hodim se solit, odhajam povsod tja, kamor me ne preveč prijazno pošiljajo. Total sem povožena od službe, podiram rekord v neprekinjenem glavobolu (ki je bil do zdaj borna dva dni) in prerokujem si vsaj še en komunikacijsko neproduktiven dan. Naredte si še eno ta dolgo kavo, udobno se uležte z nogami nad nivojem glave, mal se zamislite nad svetom (to bo ziher dolg trajalo) in se vdajte v usodo :) Vaše veke postajajo težke, vse skrbi vas zapuščajo, življenje je ena neskončna lahkost in zzzzzzzzzzzzzzzzzzzzz ...
Sej me je v dno duše sram. Prisežem. Pa ne pomaga kaj dost.
(če naute pridni, bom začela spet pesmce sem gor limat!)
Tunkam se v katran, valjam se v perju, posipam se s pepelom, hodim se solit, odhajam povsod tja, kamor me ne preveč prijazno pošiljajo. Total sem povožena od službe, podiram rekord v neprekinjenem glavobolu (ki je bil do zdaj borna dva dni) in prerokujem si vsaj še en komunikacijsko neproduktiven dan. Naredte si še eno ta dolgo kavo, udobno se uležte z nogami nad nivojem glave, mal se zamislite nad svetom (to bo ziher dolg trajalo) in se vdajte v usodo :) Vaše veke postajajo težke, vse skrbi vas zapuščajo, življenje je ena neskončna lahkost in zzzzzzzzzzzzzzzzzzzzz ...
Sej me je v dno duše sram. Prisežem. Pa ne pomaga kaj dost.
(če naute pridni, bom začela spet pesmce sem gor limat!)
torek, 19. september 2006
I'm squashing around
- Ko drgnem svojo kolekcijo spodnjih zob, držim zobno ščetko v pravilnem squash položaju. To je dejstvo. Dokazuje ga drugo dejstvo, namreč tisto, da so bili zobje, ki jim je naključje podarilo prebivališče v spodnji čeljusti, danes zjutraj umiti samo na pol. Preveč me je rokca bolela. Sploh morajo pa tud bakterije imet kdaj praznik.
- Noge se delijo na forehand noge in backhand noge. Moja forehand noga danes tera mak na konac in sem tik pred tem, da ji odpovem gostoljubje zarad nesodelovanja. Backhand noga je zaenkrat še v milosti in se ji ni treba bat deložacije. To predvsem zato, ker se mi misel na puzanje po svetu po riti ne zdi preveč privlačna.
- Da je rit sestavljena iz dveh parnih mišic, je napaka v dizajnu. Zakaj naj me bolita dve, če bi me lahko bolela ena? Pravzaprav - zakaj bi me bolela ena, če bi me lahko bolela nobena? Zakaj imam že rit? Aja, saj res. Da se ne zvrnem naprej ...
- Kolk te tišči na skret je relativno. Ko je edina vrsta hoje, ki jo obvladaš, pingvinska, se pošteno prepričaš, da te res na skret, preden se odpingviniš tja. Ah saj me še ne tišči zadost. Saj bomo zdržal. Tko luštno mi nogica spi, pa je ne bi zdajle budila (ker pol bo baraba spet bolet začela). Lulat? Kaj je to lulat? Razlož mi ta koncept. Ko je enkrat zadost hudo, se pa med pingvinjenjem seveda tolčeš po glavi, ker si pozabil upoštevat, da je pot do skreta naenkrat trikrat daljša (btw ... kdo hudiča je namontiral školjke v naši firmi v višino za prvošolčke? Iz njih je ja treba tud vstat, ne pa se samo počit nanje.)
- Dve besedi. Izpadni korak. HATEHATEHATEHATE!
(Squash je mega. Vi sploh ne veste, kolk mam lušten rumen lopar!)
sobota, 16. september 2006
Ovčice moje
Pravkar sem imela obisk in sem postala lastnica dveh svežih izvodov glasila Prebudite se. A niso Jehovove priče včasih naokrog delile Stražni stolp? Mater sem že stara. Tud tega ne vem, da so se posodobili. Kot običajno sta bila dva, tokrat moška in ker mi je težko zapret vrata nekomu v ksiht, poleg tega sem pa po komunikacijskem monsunu zadnjih dveh tednov zdaj sredi komunikacijske suše, sem se šla debato. Ako temu, da nekomu nekaj razlagaš, on te pa poskuša prepričat z vedno istimi argumenti, ki si mu jih že petkrat prej speljal na majava tla, sploh smem rečt debata. Nisem a priori proti religiji, čeprav nisem verna. Pozabite cerkev, govorim o veri! Mislim, da stvar ima svoje mesto in da se jo da pozitivno ovrednotit brez zapadanja v kregarije tipa bog je, boga ni. Ampak neskončno mi gre na živce, kadar nekomu razlagam svojo teorijo, ki večinoma drži vodo kot nepreluknjan kondom, pa me tip niti ne posluša, ker je zaposlen s tem, da šiba čez svoj mentalni arzenal in razmišlja, katero od vnaprej pripravljenih bomb mi bo podtaknil. Grow up. Nimam tko švoh možganov, da bi se me dalo spodnest z generičnim strelivom.
Pravzaprav ... mi gre to na živce kar naprej in so Jehovci samo poseben primer veliko širšega pojava. Če hočete, da vas bom jemala resno, moram imet občutek, da me poslušate in svojo komunikacijo z mano prilagajate okoliščinam. Torej tistemu, kar vam povem. Noben problem ni, če komurkoli zmanjka intelektualnega štrika in naenkrat naredijo možgani BLUP?. Nisem intelektualni snob. Pogovarjam se z vsakim, spuščam se na nivo, ki ga razumeva oba, včasih (sploh ne tako redko) sem pa tudi jaz tista s prekratko pametjo. Nikol ne morem bit pripravljena na vse, lahko pa prosim za nadaljevanje debate kdaj drugič, ko bom uspela zlezt čez svoj možganski BLUP?. Komunikacija je resnično izpolnjujoča samo, kadar sta oboroženi obe strani. Vprašanje je samo, če za tako komunikacijo sploh obstaja interes ...
Pravzaprav ... mi gre to na živce kar naprej in so Jehovci samo poseben primer veliko širšega pojava. Če hočete, da vas bom jemala resno, moram imet občutek, da me poslušate in svojo komunikacijo z mano prilagajate okoliščinam. Torej tistemu, kar vam povem. Noben problem ni, če komurkoli zmanjka intelektualnega štrika in naenkrat naredijo možgani BLUP?. Nisem intelektualni snob. Pogovarjam se z vsakim, spuščam se na nivo, ki ga razumeva oba, včasih (sploh ne tako redko) sem pa tudi jaz tista s prekratko pametjo. Nikol ne morem bit pripravljena na vse, lahko pa prosim za nadaljevanje debate kdaj drugič, ko bom uspela zlezt čez svoj možganski BLUP?. Komunikacija je resnično izpolnjujoča samo, kadar sta oboroženi obe strani. Vprašanje je samo, če za tako komunikacijo sploh obstaja interes ...
Que pasa?
Kva ko bi mi spet mal pisarit začeli ...
Moj blogič je bil zadnja dva tedna Trnuljček, ker je imela njegova princeska na urniku stvari, ki so se ji zdele precej bolj smiselne in so ji za trenutek ležale veliko bližje srcu. Na žalost se je izkazalo, da je življenje včasih podobno veliki računalniški firmi, kjer vsaj pol projektov propade in tako ima tudi moja pumpa okol sebe spet precej frej placa. Enter blogič. Zato pa so stare, nikoli do konca pogašene ljubezni. Da jih lahko izkoristimo, ko ravno nimamo kaj boljšega počet :)
Od zadnjič do danes se mi je dogajalo na polno. Par stvari za povedat, par stvari za zamolčat, par lepih, par grdih.
Moj blogič je bil zadnja dva tedna Trnuljček, ker je imela njegova princeska na urniku stvari, ki so se ji zdele precej bolj smiselne in so ji za trenutek ležale veliko bližje srcu. Na žalost se je izkazalo, da je življenje včasih podobno veliki računalniški firmi, kjer vsaj pol projektov propade in tako ima tudi moja pumpa okol sebe spet precej frej placa. Enter blogič. Zato pa so stare, nikoli do konca pogašene ljubezni. Da jih lahko izkoristimo, ko ravno nimamo kaj boljšega počet :)
Od zadnjič do danes se mi je dogajalo na polno. Par stvari za povedat, par stvari za zamolčat, par lepih, par grdih.
- na psu sem tri tedne po operaciji skoraj na istem mestu našla začetek nečesa novega. Mislim, da je bula številka ena v rekordnem času metastazirala in sproducirala bulo številka dva. Počas jim bo treba začet dajat imena, tko kot tajfunom in hurikanom. Trenutno sem v fazi, ko se poskušam pomirit z dejstvom, da mogoče ne bo še enega leta ali dveh. Mogoče na koncu vseeno to bo, ampak ta trenutek moj zgornji štuk zahteva predelavo misli, da tega ne bo. Ergo ... jeba. Pes zdajle mirno smrči na postli poleg mene in si verjetno misli, da life is good. Upam vsaj.
- nova služba je še vedno v svojem napornem obdobju. Prebrat moram triljon špehov dokumentacije in tisti tip, od katerega moram pobrat določeno znanje, preden zamenja službo, se je izkazal za ne preveč nadarjenega predavatelja. Po drugi strani je pa skupina fajn, noben problem se ni blo vklopit v čvek, nimam občutka, da sem prepuščena sama sebi in zarad tega sem kljub svoji vsakodnevni psihični povaljanosti in zmečkanosti kar optimistična. Domotožje za starim cimrom me je že minilo. Nimam sploh nobenega časa o tem razmišljat, tko da sem pomojem ozdravljena :)
- dvignila sem rit in se spravila na squash. Ker sem perfekcionist in picajzlar (kadar meni paše), sem si našla vaditelja, da me nauči osnov, še preden uspem sama kaj hudo zabrljat in bi me blo treba od kakšnih čudnih navad odvadit. V četrtek sem imela prvo uro, že tri dni prej sem se pa pripravljala na to, da bom še tri dni potem invalidna. Yeah right. Prva squash ura - kako se drži lopar :) Polomljena bi bla lahko samo od tega, če bi se mi svet samodejno spodmaknil izpod nog in bi kresnila na zobe. Sem pa zdaj tolk bolj zaskrbljena zarad naslednje blok ure čist po načelu, da strah raste premosorazmerno s časom. Kolk jaz v torek ne bom mogla hodit ... Bom poročala. Pa slikco moje fenomenalno fotogenične opreme bom tud enkrat prilimala. Ko mi končno uspe kupit presnete copate.
nedelja, 3. september 2006
BitterSweet
Petek je bil pomemben dan.
Moj prvi v novi službi in tisti, ko so prišli izvidi za psa.
Menda je najtežje prvič zamenjat službo. Dvignit rit in rečt jaz mam dost. Upam, da je to res, ker je pri meni to dvigovanje riti trajalo eno manjšo večnost. Ko sem se enkrat odločila, mi je pa šiht (kot običajno) padel z modrega neba, samo roko je bilo treba stegnit in se ga prijet. Pogajanja so šla mimo v šusu, komaj sem vedela, da se vse skupaj dogaja meni, najtežja stvar mi je bila pravzaprav spravit skupaj spremno pismo za CV, kar sem pacala skupaj že po tem, ko sem vedela, da bo novi šiht moj. O kakšnih katastrofalnih mukah pri iskanju službe govorijo drugi, mi še vedno ni jasno. In ja, seveda vem, da je to direktna posledica tega, da sem programer. (Na tem mestu se vsi "lako tebi" osebki smejo spravit z moje grbe. Lahko bi vsakemu, ki ima probleme pri iskanju službe pokazala osle in mu rekla, da si je kriv sam, kaj je pa študiral solopetje (or whatever else), ampak nisem tolk naivna. Torej get off of me. I'm not in the mood.) Samo to hočem povedat, da z mojega brega morje izgleda mirno in bistro.
V petek sem se selila. Pospravila najbolj nujne stvari na stari lokaciji in se ovešena z njimi prestavila na novo lokacijo. Pri vsej enostavnosti pridobivanja novega šihta sem pozabila, kako me psihično zdela odcepitev od ljudi, ki so mi blizu. Tri cimre imam. Sem jih imela. Tiste tri, ki so zdaj moji bivši. Cimri. Tri tipe, ki so bili skupaj z vsemi omarami moje domače okolje. V petek, ko sem zlagala na kup prvo rundo za selitev, so vsi trije buljili vsak v svoj ekran in tista netipična tišina je delovala prav moreče. Po drugi strani je bilo dobro in prav, da so bili lepo tiho, ker bi se drugače jaz začela kisat v svojo papirologijo. Kdo se pa še cmeri, ko menja eno pisalno mizo za drugo? No jaz se tud ne bom! Resnici na ljubo sem bila dve uri kasneje tolk -><- blizu temu, da se na novi lokaciji scmerim v tipkovnico točno zaradi tega. Za hrbtom mi je v telefon blejalo glasno ženšče, pa se mi je milo storilo po preteklosti. Ne verjamem, da bom še kdaj del inventarja take dobre pisarne. Naključje je rabilo pet let, da mu je ratalo zmetat skup nas štiri. In edini minus moje menjave službe je bil, da sem se morala odselit. Ampak ta je bil pa res gigantski.
Nova služba ... ne vem še. Ljudje so prijazni, šef je fajn, dela je ogromno, plača je boljša ... samo trajalo bo kakšen mesec, da me mine domotožje po starem cimru. Do takrat bom pa tiščala glavo v delo.
Sredi tega prvega dneva na novi lokaciji so me klicali z veterinarske klinike zarad izvidov histologije za mojega psa. Sarkom smo ven izrezali. Velikosti manjšega kurjega jajca. Imam eno krasno sposobnost, da me panika zagrabi z zamudo. Kultivirano sem se zahvalila za klic, odložila mobitel in še eno uro furala racionalnost. Pes je star trinajst in pol, kar so spoštljiva leta. Tud če ne bi bil bolan, je vsako leto več čisti bonus. Vitalen je, zobe ima še vse, mal slabše sliši, ampak še vedno laufa in skače naokol, kar pomeni, da je kvaliteta njegovega življenja precej višja, kot pri marsikaterem mlajšem psu. Od operacije si je opomogel hitro, šive na trebuhu sem mu ven vlekla včeraj, počuti se dobro. In potem mi je končno v možgane zlezel ... jebeni rak. Kaj nama je tega treba. In zakaj prav moj cucek? Čist pokvarjeno popoldne sem imela kar naenkrat. Danes sem še vedno sredi tiste preobčutljivosti, ko zarad čisto vsake bule, praske, komarjevega pika in pravzaprav česarkoli, kar najdem na psu in je mogoče tam že tričetrt njegovega življenja, pomislim, da ga bo glihkar do konca požrl tisti njegov rak. Da samo čaka in se mi privoščljivo heheta izza vogala.
Vsake toliko časa sem za spremembo sposobna naredit preskok na drugo stran in začnem razmišljat, kako bedasto je urejeno človeško doživljanje. Moj pes je bil bolan, preden sem vedela, da je bolan. To, da zdaj vem, da ima raka (pa to vem že od lani, ko smo rezali proč z njega nekaj manjšega, prav tako rakavega, ampak drugače rakavega), ne spremeni dejstva, da je bil bolan že prej. In to, da je bolan, ne spremeni dejstva, da psi ne živijo petdeset let in da je moj že pri seniorjih. Prej me ni bolelo, zdaj me pa boli, čeprav se od četrtka do petka na njem ni spremenilo nič. Enak je, samo moje zavedanje je mal posodobljeno. Nič ne bi mogla naredit, da bi bilo drugače. Nič. Določeni deli življenja so sami svoji.
Odločiš se za eno takole majhno kosmatijo na štirih nogah, narediš iz nje svoj mali satelit, veš, da ga boš moral spustit od sebe mnogo prej, preden boš pripravljen, za povrh se ti zdi to še blazno fer, ker boš lahko zanj tam, ko bo odhajal ... potem te pa kljub vsej tej teoriji in kljub vsem globokim spoznanjem to odhajanje tolk besno boli in JAZ PA TEGA NE BI SPLOH!
Hvalabogu za par rok, ki se je ravno na petek odločil, da ima kakšen objem preveč in je izobesil znak PODARIM!
Moj prvi v novi službi in tisti, ko so prišli izvidi za psa.
Menda je najtežje prvič zamenjat službo. Dvignit rit in rečt jaz mam dost. Upam, da je to res, ker je pri meni to dvigovanje riti trajalo eno manjšo večnost. Ko sem se enkrat odločila, mi je pa šiht (kot običajno) padel z modrega neba, samo roko je bilo treba stegnit in se ga prijet. Pogajanja so šla mimo v šusu, komaj sem vedela, da se vse skupaj dogaja meni, najtežja stvar mi je bila pravzaprav spravit skupaj spremno pismo za CV, kar sem pacala skupaj že po tem, ko sem vedela, da bo novi šiht moj. O kakšnih katastrofalnih mukah pri iskanju službe govorijo drugi, mi še vedno ni jasno. In ja, seveda vem, da je to direktna posledica tega, da sem programer. (Na tem mestu se vsi "lako tebi" osebki smejo spravit z moje grbe. Lahko bi vsakemu, ki ima probleme pri iskanju službe pokazala osle in mu rekla, da si je kriv sam, kaj je pa študiral solopetje (or whatever else), ampak nisem tolk naivna. Torej get off of me. I'm not in the mood.) Samo to hočem povedat, da z mojega brega morje izgleda mirno in bistro.
V petek sem se selila. Pospravila najbolj nujne stvari na stari lokaciji in se ovešena z njimi prestavila na novo lokacijo. Pri vsej enostavnosti pridobivanja novega šihta sem pozabila, kako me psihično zdela odcepitev od ljudi, ki so mi blizu. Tri cimre imam. Sem jih imela. Tiste tri, ki so zdaj moji bivši. Cimri. Tri tipe, ki so bili skupaj z vsemi omarami moje domače okolje. V petek, ko sem zlagala na kup prvo rundo za selitev, so vsi trije buljili vsak v svoj ekran in tista netipična tišina je delovala prav moreče. Po drugi strani je bilo dobro in prav, da so bili lepo tiho, ker bi se drugače jaz začela kisat v svojo papirologijo. Kdo se pa še cmeri, ko menja eno pisalno mizo za drugo? No jaz se tud ne bom! Resnici na ljubo sem bila dve uri kasneje tolk -><- blizu temu, da se na novi lokaciji scmerim v tipkovnico točno zaradi tega. Za hrbtom mi je v telefon blejalo glasno ženšče, pa se mi je milo storilo po preteklosti. Ne verjamem, da bom še kdaj del inventarja take dobre pisarne. Naključje je rabilo pet let, da mu je ratalo zmetat skup nas štiri. In edini minus moje menjave službe je bil, da sem se morala odselit. Ampak ta je bil pa res gigantski.
Nova služba ... ne vem še. Ljudje so prijazni, šef je fajn, dela je ogromno, plača je boljša ... samo trajalo bo kakšen mesec, da me mine domotožje po starem cimru. Do takrat bom pa tiščala glavo v delo.
Sredi tega prvega dneva na novi lokaciji so me klicali z veterinarske klinike zarad izvidov histologije za mojega psa. Sarkom smo ven izrezali. Velikosti manjšega kurjega jajca. Imam eno krasno sposobnost, da me panika zagrabi z zamudo. Kultivirano sem se zahvalila za klic, odložila mobitel in še eno uro furala racionalnost. Pes je star trinajst in pol, kar so spoštljiva leta. Tud če ne bi bil bolan, je vsako leto več čisti bonus. Vitalen je, zobe ima še vse, mal slabše sliši, ampak še vedno laufa in skače naokol, kar pomeni, da je kvaliteta njegovega življenja precej višja, kot pri marsikaterem mlajšem psu. Od operacije si je opomogel hitro, šive na trebuhu sem mu ven vlekla včeraj, počuti se dobro. In potem mi je končno v možgane zlezel ... jebeni rak. Kaj nama je tega treba. In zakaj prav moj cucek? Čist pokvarjeno popoldne sem imela kar naenkrat. Danes sem še vedno sredi tiste preobčutljivosti, ko zarad čisto vsake bule, praske, komarjevega pika in pravzaprav česarkoli, kar najdem na psu in je mogoče tam že tričetrt njegovega življenja, pomislim, da ga bo glihkar do konca požrl tisti njegov rak. Da samo čaka in se mi privoščljivo heheta izza vogala.
Vsake toliko časa sem za spremembo sposobna naredit preskok na drugo stran in začnem razmišljat, kako bedasto je urejeno človeško doživljanje. Moj pes je bil bolan, preden sem vedela, da je bolan. To, da zdaj vem, da ima raka (pa to vem že od lani, ko smo rezali proč z njega nekaj manjšega, prav tako rakavega, ampak drugače rakavega), ne spremeni dejstva, da je bil bolan že prej. In to, da je bolan, ne spremeni dejstva, da psi ne živijo petdeset let in da je moj že pri seniorjih. Prej me ni bolelo, zdaj me pa boli, čeprav se od četrtka do petka na njem ni spremenilo nič. Enak je, samo moje zavedanje je mal posodobljeno. Nič ne bi mogla naredit, da bi bilo drugače. Nič. Določeni deli življenja so sami svoji.
Odločiš se za eno takole majhno kosmatijo na štirih nogah, narediš iz nje svoj mali satelit, veš, da ga boš moral spustit od sebe mnogo prej, preden boš pripravljen, za povrh se ti zdi to še blazno fer, ker boš lahko zanj tam, ko bo odhajal ... potem te pa kljub vsej tej teoriji in kljub vsem globokim spoznanjem to odhajanje tolk besno boli in JAZ PA TEGA NE BI SPLOH!
Hvalabogu za par rok, ki se je ravno na petek odločil, da ima kakšen objem preveč in je izobesil znak PODARIM!
ponedeljek, 28. avgust 2006
Invincible
Psi so dveh sort. Eni se za vsako resno al pa manj resno stvar delajo uboge do neba (nes me, nes me, nes me, sej se ti samo zdi, da sem nemška doga), drugi pa mislijo, da so superpsi. Moj spada v drugo kategorijo in upam, da sem se glede tega vsaj mal vrgla po njem. Z razrezanim trebuhom laufat za vsako letečo stvarjo mu ni problem, z razrezanim vratom žvečit brikete takoj, ko je tolk zbujen, da loči brikete od neužitnih stvari, tud ni problem, ker lačni pa res ne smemo bit. Če se reče, da se šivov ne praska, potem se jih zares ne praska, samo za vogalom od bajte se proč od radovednih pogledov meče ob tla in upa, da bo mrežica skupaj z gazo magično izginila. Še tolk bolj zabavno je, če je okol bajte pokošena trava, ki se jo uspešno pobere na mrežico in na hrbtu znosi v bajto, ker potem sostanovalci tako prikupno od besa skačejo pod strop zarad svinjarije :)
Moj štirinožec je v glavnem v redu. Danes je bil prvi dan sam doma in je mrežica še zmeraj cela in gaza na mestu. Gobec pa približno zdajle verjetno v polni skledi makaronov.
V sredo, ko sem čakala, da mi pri veterinarju vrnejo mojega psa minus bulo, mi je šlo ob dveh primerkih pasjeljubcev pošteno na smeh. Iskala sta nekaj za pucanje zob (pasjih jasno) in sta se zapičila v ene zelene žvečilne palčke, ki jih jaz, če bi bila pes, ne bi dvakrat pogledala. Btw ... jaz bi bla zlo izbirčen pes, ker vidim, da se to krasno obnese. Dobiš v svojo skledo izključno Barilla špagete in makarone, v pakelcu zrezkov je vedno eden zate, po pasje piškote ti hodijo v najdražjo pasjo štacuno, ker ješ glih samo tiste, po pasje konzerve ti hodijo v eno čisto drugo pasjo štacuno v čist drugem mestu, ker tud ješ glih samo tiste in vedno, ampak čist vedno, dobiš za polizat tretjino Magnuma, ki na konc ostane na palčki. Pasje življenje my ass. V naslednjem življenju bom moj pes! Enivej ... onadva sta kakšnih deset minut žonglirala s tistimi zelenimi paličicami, da sta se zmenila, kakšne velikosti morajo bit, da jih njun Fido ne bo niti naenkrat požrl, ker so premajhne, niti nosil kam zakopavat, ker so prevelike. Potem sta pa poklicala veterinarja (dohtarja! za pasje bolezni! z diplomo!), ker jima je samo on očitno lahko odgovoril na najbolj pomembno vprašanje.
Kakšnega okusa so tiste palčke :)
Falabogu, da nisem jaz ta študirani veterinar, ker jaz bi bla tolk nesramna, da bi eno palčko na lastne stroške odvila in demonstrativno ugriznila vanjo! Saj razumem, da obstajajo tud ljudje, ki poskusijo vse tisto, kar futrajo svojemu psu, celo enega takega poznam, ampak vseeno se mi zdi, da so v manjšini. Ergo se mi zdi rahlo do zmerno utopično spraševat veterinarja po okusu žvečilnih palčk za cucke. Kot bi spraševal prodajalca avtov, če ima auspuh okus po prekajeni slanini ... pejd ga sam lizat, če te zanima, a ne ...
Ko smo že pri bedastih vprašanjih, ki zaposlujejo človeške možgane - tud jaz nisem dost boljša od onih dveh s palčkami. Danes zjutraj sem gruntala, zakaj konji, ki se pasejo v ogradi, vedno čepijo na kupu na istem mestu. Vedno je do golega shojena ena mala zaplata nekje pri robu in oni vsako jutro stojijo tam, kot pribiti. V stilu beam me up, Scotty. Mal čudni so. Ker krave ... krave pa kot krave. Razsejane po celi ogradi. Mogoče živijo po načelu ignorance is bliss in so dost tupe, da jih ni ničesar strah, konji se pa bojijo premaknit z enega mesta, ker jih je strah svoje sence. Ja, ja ... inteligenca je prekletstvo :)
Zakaj se pravzaprav reče, da beseda ni konj?
Moj štirinožec je v glavnem v redu. Danes je bil prvi dan sam doma in je mrežica še zmeraj cela in gaza na mestu. Gobec pa približno zdajle verjetno v polni skledi makaronov.
V sredo, ko sem čakala, da mi pri veterinarju vrnejo mojega psa minus bulo, mi je šlo ob dveh primerkih pasjeljubcev pošteno na smeh. Iskala sta nekaj za pucanje zob (pasjih jasno) in sta se zapičila v ene zelene žvečilne palčke, ki jih jaz, če bi bila pes, ne bi dvakrat pogledala. Btw ... jaz bi bla zlo izbirčen pes, ker vidim, da se to krasno obnese. Dobiš v svojo skledo izključno Barilla špagete in makarone, v pakelcu zrezkov je vedno eden zate, po pasje piškote ti hodijo v najdražjo pasjo štacuno, ker ješ glih samo tiste, po pasje konzerve ti hodijo v eno čisto drugo pasjo štacuno v čist drugem mestu, ker tud ješ glih samo tiste in vedno, ampak čist vedno, dobiš za polizat tretjino Magnuma, ki na konc ostane na palčki. Pasje življenje my ass. V naslednjem življenju bom moj pes! Enivej ... onadva sta kakšnih deset minut žonglirala s tistimi zelenimi paličicami, da sta se zmenila, kakšne velikosti morajo bit, da jih njun Fido ne bo niti naenkrat požrl, ker so premajhne, niti nosil kam zakopavat, ker so prevelike. Potem sta pa poklicala veterinarja (dohtarja! za pasje bolezni! z diplomo!), ker jima je samo on očitno lahko odgovoril na najbolj pomembno vprašanje.
Kakšnega okusa so tiste palčke :)
Falabogu, da nisem jaz ta študirani veterinar, ker jaz bi bla tolk nesramna, da bi eno palčko na lastne stroške odvila in demonstrativno ugriznila vanjo! Saj razumem, da obstajajo tud ljudje, ki poskusijo vse tisto, kar futrajo svojemu psu, celo enega takega poznam, ampak vseeno se mi zdi, da so v manjšini. Ergo se mi zdi rahlo do zmerno utopično spraševat veterinarja po okusu žvečilnih palčk za cucke. Kot bi spraševal prodajalca avtov, če ima auspuh okus po prekajeni slanini ... pejd ga sam lizat, če te zanima, a ne ...
Ko smo že pri bedastih vprašanjih, ki zaposlujejo človeške možgane - tud jaz nisem dost boljša od onih dveh s palčkami. Danes zjutraj sem gruntala, zakaj konji, ki se pasejo v ogradi, vedno čepijo na kupu na istem mestu. Vedno je do golega shojena ena mala zaplata nekje pri robu in oni vsako jutro stojijo tam, kot pribiti. V stilu beam me up, Scotty. Mal čudni so. Ker krave ... krave pa kot krave. Razsejane po celi ogradi. Mogoče živijo po načelu ignorance is bliss in so dost tupe, da jih ni ničesar strah, konji se pa bojijo premaknit z enega mesta, ker jih je strah svoje sence. Ja, ja ... inteligenca je prekletstvo :)
Zakaj se pravzaprav reče, da beseda ni konj?
sreda, 23. avgust 2006
torek, 22. avgust 2006
ŽBLJ
Vsak naslednji dan se začenja bolj povoženo, kot prejšnji. Ah ne, ne psihično povoženo, samo vsako jutro težje vlačim veke narazen in porabim več energije, da narazen tud ostanejo. Ne vem, al naj si prerokujem skorajšnji odhod na drugi svet, al naj začnem hodit spat ob osmih zvečer, ampak tole ne vodi nikamor. Pomojem rabim kakšen nadomestni del.
Danes zjutraj sem se čudila sami sebi, ker sem se enkrat za spremembo spomnila svojih sanj. Totalno povožena, ampak sanjarije pa z berljivimi črkami napisane na belo podlago nezavesti. Potem sem se pa postavila pred špegel in mi je na čelu pisalo, zakaj sem tako povožena. Sanje so resnica postale :) Sredi noči sem se zbudila ker zzzzzzZZZZZZZZZZ STOP! se mi je komar usedel zraven ušesa. Jaz seveda šut po buči in gremo dalje spat. Ampak ne, spet zzzzzzZZZZZZZZZZ STOP!, prej me je pa še ugriznil na stegno in stopalo. Krvolok. Nekaj časa sem opletala z roko okrog glave, nakar sem mu postavila zasedo na čelu. In on spet zzzzzzZZZZZZZZZZ STOP!, jaz pa ŠPLJAC po njem. Je moral bit obilen, ker je zasmrdelo po krvi. Sicer bi mi blo tisti trenutek vseeno tud, če bi si uspela razbit butico in bi zavohala svojo kri brez ovinkov čez komarjeva prebavila, ampak definitivno sem takrat speštala komarja, ker pol ni blo več zzzzzzZZZZZZZZZZ. In ker sem imela zjutraj na čelu dokaz, da ponoči mutiram v likvidatorja ...
In kaj sem ostalega lepega zadnje čase zganjala? Zafrkavala sem se z izbiranjem nove službe, izbrala sem novo službo, valjala sem se po sestankih za novo službo, sprejela sem novo službo, obelodanila sem, da imam novo službo in ta trenutek čakam na dan D za začetek nove službe. Majhen korak za ... eh nič, kar trpite z mano. Razglašam, da je to velik korak! Za vse. Zamenjala sem svojo prvo službo in hočem, da se mi ploska :)
Po vsej tej silni razvlečeni drami, tko ene pol minute po njej, sem se spomnila, da nekak ne bo glih primerno, če grem takoj po dnevu D na dopust in sem po hitrem postopku premaknila že pred pol leta za september planirane dogodke na tukaj in zdaj. Jutri zjutraj peljem svojo štirinožno princeso na izrez precejšnje bule neznanega izvora, ki se ji je naredila na vratu. V bistvu mi ni do tega, da bi razglabljala o tem, kako me je al pa ni strah, se mi pa zdi pomembno povedat tole: ne glede na to, ali gre za vas, vaše otroke, vašega psa, vašo najljubšo podganco al pa vašega personificiranega plišastega medveda, najdite si za tisto, kar vam je pomembno, dohtarja, ki mu zaupate. Po možnosti čimbolj brezpogojno. Ne nekoga, ki vas vzame v ordinacijo, ker ima glih plac. Ne nekoga, ki vas zastraši z avtoriteto. Nekoga, ki ga lahko vprašate vse in kogar beseda ima za vas težo. Nekoga, ki ste mu pripravljeni pustit brskat po sebi, če on pravi, da je to najboljša rešitev, ker mu zaupate kot dohtarju in kot človeku. Poiščite si nekoga takega, ker strahovi niso tolk strašni, če veš, da lahko zaupaš. In če gre kaj narobe veš, da ni šlo narobe, ker bi nekdo kar tako mal eksperimentiral in se igral. Dokler lahko iščete, si ne pustit odvzet te možnosti.
Jutri je torej dan ŽBLJ.
Danes zjutraj sem se čudila sami sebi, ker sem se enkrat za spremembo spomnila svojih sanj. Totalno povožena, ampak sanjarije pa z berljivimi črkami napisane na belo podlago nezavesti. Potem sem se pa postavila pred špegel in mi je na čelu pisalo, zakaj sem tako povožena. Sanje so resnica postale :) Sredi noči sem se zbudila ker zzzzzzZZZZZZZZZZ STOP! se mi je komar usedel zraven ušesa. Jaz seveda šut po buči in gremo dalje spat. Ampak ne, spet zzzzzzZZZZZZZZZZ STOP!, prej me je pa še ugriznil na stegno in stopalo. Krvolok. Nekaj časa sem opletala z roko okrog glave, nakar sem mu postavila zasedo na čelu. In on spet zzzzzzZZZZZZZZZZ STOP!, jaz pa ŠPLJAC po njem. Je moral bit obilen, ker je zasmrdelo po krvi. Sicer bi mi blo tisti trenutek vseeno tud, če bi si uspela razbit butico in bi zavohala svojo kri brez ovinkov čez komarjeva prebavila, ampak definitivno sem takrat speštala komarja, ker pol ni blo več zzzzzzZZZZZZZZZZ. In ker sem imela zjutraj na čelu dokaz, da ponoči mutiram v likvidatorja ...
In kaj sem ostalega lepega zadnje čase zganjala? Zafrkavala sem se z izbiranjem nove službe, izbrala sem novo službo, valjala sem se po sestankih za novo službo, sprejela sem novo službo, obelodanila sem, da imam novo službo in ta trenutek čakam na dan D za začetek nove službe. Majhen korak za ... eh nič, kar trpite z mano. Razglašam, da je to velik korak! Za vse. Zamenjala sem svojo prvo službo in hočem, da se mi ploska :)
Po vsej tej silni razvlečeni drami, tko ene pol minute po njej, sem se spomnila, da nekak ne bo glih primerno, če grem takoj po dnevu D na dopust in sem po hitrem postopku premaknila že pred pol leta za september planirane dogodke na tukaj in zdaj. Jutri zjutraj peljem svojo štirinožno princeso na izrez precejšnje bule neznanega izvora, ki se ji je naredila na vratu. V bistvu mi ni do tega, da bi razglabljala o tem, kako me je al pa ni strah, se mi pa zdi pomembno povedat tole: ne glede na to, ali gre za vas, vaše otroke, vašega psa, vašo najljubšo podganco al pa vašega personificiranega plišastega medveda, najdite si za tisto, kar vam je pomembno, dohtarja, ki mu zaupate. Po možnosti čimbolj brezpogojno. Ne nekoga, ki vas vzame v ordinacijo, ker ima glih plac. Ne nekoga, ki vas zastraši z avtoriteto. Nekoga, ki ga lahko vprašate vse in kogar beseda ima za vas težo. Nekoga, ki ste mu pripravljeni pustit brskat po sebi, če on pravi, da je to najboljša rešitev, ker mu zaupate kot dohtarju in kot človeku. Poiščite si nekoga takega, ker strahovi niso tolk strašni, če veš, da lahko zaupaš. In če gre kaj narobe veš, da ni šlo narobe, ker bi nekdo kar tako mal eksperimentiral in se igral. Dokler lahko iščete, si ne pustit odvzet te možnosti.
Jutri je torej dan ŽBLJ.
petek, 11. avgust 2006
Koruza vsemogočna
Če ne bi blo koruze, bi blo marsikaj težje. Koruza je zakon. Koruza rulz. Koruza moja edina ljubljena :)
V četrtek sem se nič hudega sluteč peljala iz Ljubljane domov. Na obvoznici - ustavljen promet na vseh treh pasovih, ker se zblojeni turistikusi ne morejo zmenit, kako se bodo razvrstili na izvozu za Gorenjsko. Poleg tega bi pri gužvi, ki jo povzročajo, rabili table za izvoz kakšna dva kilometra prej, tako da jim niti ne zamerim prehudo, da se obnašajo kot trop kur. Še bolj flegmatično me pa dela to, da znam prilezt domov še kje drugje, ne samo via glavna cesta okrašena z zastoji.
Torej sem produžila naprej, okol ovinka v žep in proti Gorenjski po stari cesti. Saj ovinkci so fajn in se pozabi, da je pot ene pol ure daljša. Kmal okol Trzina me je začelo čist na lagano tiščat na minus dva deci. No problem. Bomo zdržal. V Kranju sem šla mimo dveh pump in sem se pred vsako vprašala, če me že dost tišči, da se mi ljubi pregovarjat za ključ od skreta in utemeljevat, da morm it zdele in ne čez dve minuti. Ni me dost tiščal. Do dveh minut potem, ko sem za ritjo pustila zadnjo pumpo. Faak, kolk mene lulaaat!
Do doma še pol ure, ob cesti pa taka privlačna polja s koruzo :)
Seveda, SEVEDA sem zavila s ceste, se ustavila na prvem parkirišču zraven koruzne njive in zlezla med krasne zelene rastlince. Glih prav daleč ni šlo, ker so ble posejane tolk bliz skup, da bi vse polomila, ampak men je blo tisti moment vseen, kdo bo oslepljen od snežne beline moje riti. Minus dva deci je ratal minus tri litre in to zadnje bližnje srečanje s koruzo štejem med moje najboljše odločitve v življenju. Kar nekam preveč sem zarad tega ponosna nase.
Moja najljubša kulturna rastlina je v glavnem zdaj koruza.
Ko šljivi krompir ... (kar pejte vi med krompir lulat :))
V četrtek sem se nič hudega sluteč peljala iz Ljubljane domov. Na obvoznici - ustavljen promet na vseh treh pasovih, ker se zblojeni turistikusi ne morejo zmenit, kako se bodo razvrstili na izvozu za Gorenjsko. Poleg tega bi pri gužvi, ki jo povzročajo, rabili table za izvoz kakšna dva kilometra prej, tako da jim niti ne zamerim prehudo, da se obnašajo kot trop kur. Še bolj flegmatično me pa dela to, da znam prilezt domov še kje drugje, ne samo via glavna cesta okrašena z zastoji.
Torej sem produžila naprej, okol ovinka v žep in proti Gorenjski po stari cesti. Saj ovinkci so fajn in se pozabi, da je pot ene pol ure daljša. Kmal okol Trzina me je začelo čist na lagano tiščat na minus dva deci. No problem. Bomo zdržal. V Kranju sem šla mimo dveh pump in sem se pred vsako vprašala, če me že dost tišči, da se mi ljubi pregovarjat za ključ od skreta in utemeljevat, da morm it zdele in ne čez dve minuti. Ni me dost tiščal. Do dveh minut potem, ko sem za ritjo pustila zadnjo pumpo. Faak, kolk mene lulaaat!
Do doma še pol ure, ob cesti pa taka privlačna polja s koruzo :)
Seveda, SEVEDA sem zavila s ceste, se ustavila na prvem parkirišču zraven koruzne njive in zlezla med krasne zelene rastlince. Glih prav daleč ni šlo, ker so ble posejane tolk bliz skup, da bi vse polomila, ampak men je blo tisti moment vseen, kdo bo oslepljen od snežne beline moje riti. Minus dva deci je ratal minus tri litre in to zadnje bližnje srečanje s koruzo štejem med moje najboljše odločitve v življenju. Kar nekam preveč sem zarad tega ponosna nase.
Moja najljubša kulturna rastlina je v glavnem zdaj koruza.
Ko šljivi krompir ... (kar pejte vi med krompir lulat :))
sreda, 9. avgust 2006
Inside out
Ni ne vem kolk dober dan. Pa sploh nisem imela visokih kriterijev postavljenih, ampak mu je še zmer ratalo pridelat cvek. Sedite gospod dan, nezadostno. V kratkem pričakujemo reprizo in precej boljše rezultate! Ker tole ... je porazno. Pod pričakovanji. Bedno in ne omembe vredno. Utemeljitev sledi.
Noče padat dež
Ja, ja. Čist dobro se spomnim, da sem se par dni nazaj jadala nad tem, da pada dež. Ampak to je blo preden mi je bilo naloženo zalivanje vrta in vsega šavja, s katerim je ovešena bajta. Ako bi bilo po moje, bi imeli doma en plastičen fikus in solato bi kupovali v štacuni. Pa ni po moje, za povrh je pa tisti, ki diktira te stvari, navdušen vrtičkar, ki je ravnokar posadil vse mogoče flance, ki morajo preživet. MORAJO! Umm ... zakaj jih potem pusti v oskrbi nekoga, ki mu uspe crknit tud plastično rožo?
Da bi bla stvar še hujša, je za zalivanje vrta v rabi cela procedura. Natočimo vodo v lambar. Ne točimo je direktno iz pipe, ampak nujno uporabimo šlauf, da nam rata naredit čimmanjšo poplavo. Vzamemo jogurtov lonček. Skupaj z lambarjem in jogurtovim lončkom se v rdečih gumijastih škrpetah spokamo na vrt. Po vseh štirih prepuzamo dotični vrt (med fižolom, pod paradajzom, okol zelja in mimo kumar), ker je nekdo sadil flance, kjer je našel plac. Solata med vrtnicami? *rokca gor* Pri nas to imamo. Solata med kumarami? *mah mah* Pri nas. Solata okol štora od magnolije? *juhuuu* Zdaj vsaj vemo, zakaj je blo absolutno potrebno požagat mojo lepo magnolijo. Nekdo si je na nelegalen način (ko me ni blo doma) pridobil kvadratni meter vrta za svoje solatne flance. Z jogurtovim lončkom si pomagamo pri doziranju vode iz lambarja. Vsaki flanci en lonček. Ako smo nerodni in uspemo tri kaplje polit, je treba kasneje zlit na flanco še dodatne tri kaplje. Ehhh ... matematika je lahk včasih tud jako naporna.
Ko mi rata do konca namočit vrt, se spravim nad okrasno rastlinje na okenskih policah in okol bajte. Tu je v rabi popolnoma drugačna procedura, ki se je za nobeno ceno ne sme zamešat s prejšnjo. Rožice zalivamo z vodo, ki se en dan pari v šprickanglah. Pri tem pazimo, da jih ne utopimo in da ne poplavimo podstavka. Dodatno je treba vsako kanglo spotoma spet napolnit, ker drugač najkasnej naslednji dan sledi katastrofa, ker nimamo več s čim zalivat. To drugo postavko mi uspeva kar redno izpolnjevat, prvi dve pa ... če ste oko sokolovo s špegli kot dno od pirovske krugle in za povrh odlašate z zalivanjem do teme, vam ne ostane drugega, kot da se greste namakanje na slepo. Mislim, da je moj zalivalni entuziazem poplavljal. Nisem ziher. Oči so namreč zraven mižale.
Kot običajno je takoj po današnjem zalivanju vrta začel narahlo padat dež. Ki par ur kasnej še zmer ni nehal. Naj ga kuga bubonska!
Povozila sem nekaj ...
... kar je pred tem znalo skočit v luft, ergo je blo prej živo, pa ni več. Po ulici, kjer je omejitev 40, sem se peljala 30. Počaaaas. Mogoče je bil to problem, ker če bi peljala 200, bi se moja trajektorija ne sekala s trajektorijo neznanega letečega predmeta, ker bi bla jaz prehitra. Oziroma ... who knows. Mogoče NLP razmišlja enako. Je razmišljal. Ko je še lahko razmišljal.
Ko sem se slow motion premikala vzdolž pločnika, sem zaznala samo en fragment nečesa belega ali svetlorjavega, ki je izvedlo samomor direktno pod mojo sprednjo desno gumo. Zvok je bil podoben, kot če nagazite na prazno kompaktno kartonasto škatlo, v vzvratnem ogledalu je blo pa vidno samo še nekaj po luftu letečemu perju podobnega. Par sto metrov naprej sem se ustavila in izvedla inšpekcijo za primer, da bi blo treba od kod kaj dol postrgat, pa se ni videlo ničesar. Ko sem se pol ure kasneje peljala po isti cesti nazaj, ni blo nikjer nobene pešte. Kar se mene tiče, imam lahko še zmer na podvozje prilimano truplo, ker pod avto pa nisem lezla. Sicer sem pa v dobri družbi. Jaguarji imajo na havbi jaguarčka, moja kišta ima pa nekje v podvozju kakšnega sfaširanega papagajčka.
Nekje spotoma mi je sicer skočila v glavo ideja, da bi lahko slikala svoj prvi roadkill, ampak prvič - bleeeh in drugič - me je pred tem obvaroval vsemogočni, ki je moj prvi roadkill vaporiziral. Al se pa z njim zdajle masti kakšen potepuški pes. Slike čistega asfalta s podnapisom "kraj zločina" pa ne mislim objavljat. Kakorkoli že, upam da bo to za dolg prva in edina črtica, ki jo nosi moj pleh.
Častno omembo zaslužita še:
Noče padat dež
Ja, ja. Čist dobro se spomnim, da sem se par dni nazaj jadala nad tem, da pada dež. Ampak to je blo preden mi je bilo naloženo zalivanje vrta in vsega šavja, s katerim je ovešena bajta. Ako bi bilo po moje, bi imeli doma en plastičen fikus in solato bi kupovali v štacuni. Pa ni po moje, za povrh je pa tisti, ki diktira te stvari, navdušen vrtičkar, ki je ravnokar posadil vse mogoče flance, ki morajo preživet. MORAJO! Umm ... zakaj jih potem pusti v oskrbi nekoga, ki mu uspe crknit tud plastično rožo?
Da bi bla stvar še hujša, je za zalivanje vrta v rabi cela procedura. Natočimo vodo v lambar. Ne točimo je direktno iz pipe, ampak nujno uporabimo šlauf, da nam rata naredit čimmanjšo poplavo. Vzamemo jogurtov lonček. Skupaj z lambarjem in jogurtovim lončkom se v rdečih gumijastih škrpetah spokamo na vrt. Po vseh štirih prepuzamo dotični vrt (med fižolom, pod paradajzom, okol zelja in mimo kumar), ker je nekdo sadil flance, kjer je našel plac. Solata med vrtnicami? *rokca gor* Pri nas to imamo. Solata med kumarami? *mah mah* Pri nas. Solata okol štora od magnolije? *juhuuu* Zdaj vsaj vemo, zakaj je blo absolutno potrebno požagat mojo lepo magnolijo. Nekdo si je na nelegalen način (ko me ni blo doma) pridobil kvadratni meter vrta za svoje solatne flance. Z jogurtovim lončkom si pomagamo pri doziranju vode iz lambarja. Vsaki flanci en lonček. Ako smo nerodni in uspemo tri kaplje polit, je treba kasneje zlit na flanco še dodatne tri kaplje. Ehhh ... matematika je lahk včasih tud jako naporna.
Ko mi rata do konca namočit vrt, se spravim nad okrasno rastlinje na okenskih policah in okol bajte. Tu je v rabi popolnoma drugačna procedura, ki se je za nobeno ceno ne sme zamešat s prejšnjo. Rožice zalivamo z vodo, ki se en dan pari v šprickanglah. Pri tem pazimo, da jih ne utopimo in da ne poplavimo podstavka. Dodatno je treba vsako kanglo spotoma spet napolnit, ker drugač najkasnej naslednji dan sledi katastrofa, ker nimamo več s čim zalivat. To drugo postavko mi uspeva kar redno izpolnjevat, prvi dve pa ... če ste oko sokolovo s špegli kot dno od pirovske krugle in za povrh odlašate z zalivanjem do teme, vam ne ostane drugega, kot da se greste namakanje na slepo. Mislim, da je moj zalivalni entuziazem poplavljal. Nisem ziher. Oči so namreč zraven mižale.
Kot običajno je takoj po današnjem zalivanju vrta začel narahlo padat dež. Ki par ur kasnej še zmer ni nehal. Naj ga kuga bubonska!
Povozila sem nekaj ...
... kar je pred tem znalo skočit v luft, ergo je blo prej živo, pa ni več. Po ulici, kjer je omejitev 40, sem se peljala 30. Počaaaas. Mogoče je bil to problem, ker če bi peljala 200, bi se moja trajektorija ne sekala s trajektorijo neznanega letečega predmeta, ker bi bla jaz prehitra. Oziroma ... who knows. Mogoče NLP razmišlja enako. Je razmišljal. Ko je še lahko razmišljal.
Ko sem se slow motion premikala vzdolž pločnika, sem zaznala samo en fragment nečesa belega ali svetlorjavega, ki je izvedlo samomor direktno pod mojo sprednjo desno gumo. Zvok je bil podoben, kot če nagazite na prazno kompaktno kartonasto škatlo, v vzvratnem ogledalu je blo pa vidno samo še nekaj po luftu letečemu perju podobnega. Par sto metrov naprej sem se ustavila in izvedla inšpekcijo za primer, da bi blo treba od kod kaj dol postrgat, pa se ni videlo ničesar. Ko sem se pol ure kasneje peljala po isti cesti nazaj, ni blo nikjer nobene pešte. Kar se mene tiče, imam lahko še zmer na podvozje prilimano truplo, ker pod avto pa nisem lezla. Sicer sem pa v dobri družbi. Jaguarji imajo na havbi jaguarčka, moja kišta ima pa nekje v podvozju kakšnega sfaširanega papagajčka.
Nekje spotoma mi je sicer skočila v glavo ideja, da bi lahko slikala svoj prvi roadkill, ampak prvič - bleeeh in drugič - me je pred tem obvaroval vsemogočni, ki je moj prvi roadkill vaporiziral. Al se pa z njim zdajle masti kakšen potepuški pes. Slike čistega asfalta s podnapisom "kraj zločina" pa ne mislim objavljat. Kakorkoli že, upam da bo to za dolg prva in edina črtica, ki jo nosi moj pleh.
Častno omembo zaslužita še:
- CV sem pacala skup dva dni - ker se je od mojih začetniških cajtov, ki se mi sploh še ne zdijo tolk daleč proč, vse amerikaniziralo in se po novem pišeta dve stvari. CV in spremno pismo. CV je pis of kejk. Spremno pismo - not so much. Kva naložiš, če nočeš izgledat preveč nalagaški, pa nočeš kopirat tistih deset standardnih primerov, ki jih najde gugl? Spoštovani. Let's cut the crap. Jaz hočem službo, vi imate službo. Let your people call my people.
Vedno znova se sprašujem, zakaj se gremo vso to nakladancijo in bluzenje v prijavah za delovno mesto, če se pa točno ve, kaj se hoče. Znam napisat prijavo v verzih. Znam napisat prijavo s samimi tujkami (in bom celo za vsako vedela, kaj pomeni). Znam nabluzit hudiča in pol. Ampak zakaj, če pa iščem delovno mesto programerja? Dodatna cvetka je prišla v obliki zahtevka, da moram prosim lepo poslat dvojnik prošnje v angleščini. No problem. Ampak ZAKAJ? Če je pa vse skup samo blesava formalnost v eni slovenski firmi. - Berem Nabokova - Lolito. In mi pušča v goflji skoz slabši okus. Ne zato, ker bi bla slaba. Sploh ne. Bukla je še kar. Ampak skoz bolj me drži jeza na gospoda glavnega junaka, ker je tak kronan idiot. Ker ne vidi, kar jaz vidim. Ker se čudi, da se mu bo "ljubezen" vsak trenutek sfižila, pa je čist jasno, da nikol ni ljubil realnosti, ampak je ljubil iluzijo. Fantazijo svojih možganov utelešeno v stegencih otroka, ki noče plesat po njegovem velikem načrtu. Hja ... realnost ima eno zoprno lastnost, da se požvižga na vse popolne načrte. In jaz imam eno zoprno slutnjo, da bom še najmanj sto strani obsojena na blodnje tega butca, preden se mu bo izvolilo strgat.
Mal čez polovico sem. Edina stvar do zdaj, ki mi je bila blizu, je bil naslednji stavek: "Naravi očitam samo nekaj - namreč to, da nisem mogel, naj sem si še tako želel, obrniti svoje Lolite narobe in pritisniti pohlepnih ustnic na malo maternico, k neznanemu srcu, k biserovinastim jetrom, h kaviarju pljuč in na par preljubkih ledvic!" Ta občutek, ko znotraj ni dovolj blizu, poznam. Velike ljubezni dajo velike, nore, neopisljive emocije. Ampak vse ostalo iz bukle mi je pa popolnoma tuje, od seksualne obsedenosti z mladostjo dalje. Nisem ziher, da me sploh še zanima, kako se stvar konča.
Naročite se na:
Objave (Atom)