tisto-vejica-čemur-ne-bomo-rekli-dieta

No, pa je ribje olje spet dočakalo čas, ko me vidi vsak dan. Zadnje mesece sem zjutraj spokala na šiht, brez da bi ga ruknila predpisano dozo, potem sem se do večera jadala nad tem, kakšna pozabljivka sem, zvečer se mi je pa za nacejanje z njim kar naenkrat zdelo prepozno. Ne, kje pa, to nima nič opravit s tem, da je nagravžno in to kljub temu, da je obogateno z aromo citrusov. Kar poskusite oljno inkarnacijo pomarančnega soka z močno ribjo podnoto. Čista poezija :)

Na začetku tedna sem svoji podzavesti napovedala vojno in odšlepala flašo rib na šiht, tako da se ne morem več 10+ ur jadat, kako sem pozabljiva. Misteriozno zdaj kar naenkrat nimam nobene potrebe po zajtrku, ker je (moje interno) pravilo, da ni zajtrka, dokler ni ribjega olja. Kot tista lisica grozdje, od daleč opazujem svoj jogurt in se mi zdi čist brezvezen (ja! ziher je zanič), dokler ne ratam tako besno lačna, da mi tudi ribe po slamci niso več nagravžne. In ker se mi rokca ob konzumiranju ribjega olja vedno jako trese, sem se v izogib temu, da me cimri na silo odstranijo iz cimra, odpovedala žlici. Jaz to kar direkt šluk iz flaše, pa je. Na zdravje tovariši! So me že začeli spraševat, zakaj si ne omislim prisrčnice, samo se mi zdi, da to bi bila pa vseeno prehuda žalitev. Za prisrčnico.

Tokratna tisto-čemur-ne-bomo-rekli-dieta se je začela presenetljivo nedramatično. Prejšnjič, ko sem se šla podobne samoomejitve, sem komaj čakala petek - svoj frej dan v tednu, ko sem lahko jedla karkoli. Že v soboto zjutraj, ko sem se zbudila iz kremšnitarske kome, sem sestavljala spisek, kaj bom jedla naslednji petek in vsak ljubi dan sem ob gravžu od zelenega čaja fantazirala o svoji specialni jutranji kavi (ki po pravovernih merilih spada med sladice, ne pa med kofe). Pa francoski rogljiček in krompirjeva bombeta za zajtrk, pica za kosilo, sveža francoska s pašteto za večerjo in čez vse to za lepše življenje še ena kremšnita.

Zdaj, ko tega frej dneva nimam, o takih ekscesih sploh ne razmišljam. Že cel teden čakam, kdaj me bo zagrabila tresavica, ker je do naslednje pice še vsaj en mesec, pa nič od tega. Mogoče pa moji možgani na zaresni hrani delajo bolj počasi in se bodo spomnili zapaničarit šele tik pred koncem.

Torej ... kaj je še novega.

Zadnjič enkrat smo v rednem tedenskem mejlu našega kluba dobili domače branje. Tole tukaj. Ne glede na to, kako komu leži tak stil pisanja in ne glede na to, na kakšno varianto prehranjevanja prisegate, ga je vredno prebrat. Recimo temu nediskriminatorno širjenje obzorij :) Jaz sem od tam pobrala svojo tokratno mantro - jej, kadar si lačen. Ne na tri ure, ne šest manjših obrokov na dan, ne množično kosilo točno ob dvanajstih, ko se pol pisarne seli v najbližjo gostilno. Ko mi začne krulit v želodcu ali ko vem, da sem tik pred tem in nič prej. Sicer to pomeni, da največkrat jem sama, ker se moj želodec po novem zbuja ob dveh popoldan (valjda, če se pa revež bori za zajtrk do desetih), ampak tudi Finance so čist fajn družba, če je ravno sila.

Po tej metodi sem vsakič posebej neskončno navdušena nad svojo zelenjavo, tudi če ni ravno višek kulinarike in mi od samega veselja nad tem, da jo lahko zmečem vase, sploh ne pride na misel, da bljeh, jaz bi pa rajši kruh. Lakota je definitivno najboljša začimba.

Mleka, čeprav sem ga kao vključila v svoj plan, v osnovni obliki sploh ne pijem. Po novem sem čisto zadovoljna z zelenim čajem. Tisti moj ljubi kofe-slash-sladica, s katerim drugače skonzumiram največ mleka, namreč poleg instant kave vsebuje konkretne količine instant kakava in brez njega tudi mleku privlačnost strmo upade. Se je pa doma narejeni kefir izkazal za ogromen hit, edino malo me še daje tajming in včasih unim glivam pustim preveč svobode, one pa hvaležno iz mleka ustvarijo kis. Čeprav ... odkar so bile kazensko premeščene v hladilnik, so bolj kooperativne.

Aja. Sredi tedna sem kupovala zaloge in sem se po stari navadi zapičila v hrenovke. Ker so enostavne in so mi všeč. Poznam vse tiste horror zgodbice o kaj vse je tam noter zmleto, ampak naute vi mene. No, ne vem, kaj me je pičilo, da sem šla brat deklaracijo. Pa piščanc, pa purice, pa neke kože, pa E-ji, pa blablabla (do tu vse kul in pričakovano, mogu ja to da preživim) ... in pol ... sojine beljakovine??? WTF delajo sojine beljakovine sred piščancovih beljakovin?

V glavnem je ljubezni do hrenovk do nadaljnjega konec. Za povrh sem pa pod vtisom tega doživetja še totalno zasekirala eno teto v bio štacuni, če je v kokosovem olju RES samo kokos. Kva češ. Neprijatelj vreba izza svakog ugla.

The Cunning Plan is back!

Evo mene na mojem tretjem, jubilejnem (če gremo po pravljičnih številih), eksperimentalnem igrajčkanju s tem, kaj mečem v kljun. Plan je bil sicer, da se pridružim svojim kolegom, prekladačem kvihtov, pri njihovem Paleoizzivu, ker v slogi je moč in vse te lepe stvari, ampak ga je doletela nesrečna prezgodnja smrt, kot se s plani pogosto dogaja. Torej ne bomo laufali na moč, ampak kar na trmo. Dobra družba, ni kaj :)

Paleo(karkoli) - na hitro za tiste, ki to slišite prvič - je v zvezi s futrom marketinški čvek za tip prehranjevanja, ki ne vsebuje žitaric, dodanega cukra, stročnic, mlečnih izdelkov in najbrž še česa, kar mi je ispalo iz pameti. Nič kruha torej, nič špagetov, nič riža ... nema pasulj i nema torta. Pravzaprav večina stvari, ki jih lahko kupite v štacuni zapakirane v škatle in kozarce, ni paleo.

In kaj čem potem jest, da mi ne bo treba preživet od koreninic in stopljenega snega? Ja tisto, čemur se v paleo terminologiji reče zaresna hrana. MESEK!!! Mesek, mesek, mesek :) Ne, saj se hecam. Meso ni edina stvar, ki jo konzumira zaveden paleo človek, čeprav je po debatah, ki se jih najde na netu, čisto enostavno prilezt do zaključka, da se paleo kekci od jutra do večera bašejo samo z mesom, ki ga prej sami uplenijo, odrejo in še toplega kar surovega požrejo. Pa tolk lepe učke je imel :(

No, ne. Ne gre čisto tako, je pa menda dokaj očitno, da je bit vegi na paleo precej težko. Osnova jedilnikov so namreč beljakovine, ki pridejo od mesa, jajc in rib. Zraven se je velike količine zelenjave, majhne količine sadja in manjše količine oreščkov. Fajn je, če je vir surovin čimboljši - kravja polovica od spodobnega kmeta, ki je kravo pasel zunaj, vam tukaj prinese več plus točk, kot zapakiran šnicel iz Špara in solata od sosede z levo rokco potolče solato iz štacune, tudi če se je nanjo pred enim mesecem poscal sosedov Fifi. Kalorij se ne šteje, ker jih je že itak problem zbasat vase zadostno količino, glede na to, da je meso v kombinaciji z zelenjavo precej nasitno, pa tudi maščobe so zelo dobrodošle (ampak seveda ne ravno tisto olje, ki so ga oželi iz žitaric).

Tolk o paleo-futru. Obljubim, da nikoli ne bom s solznimi očmi zaneseno prodajala dalje "življenjskega stila jamskega človeka" in besno razpravljala o tem, ali je taisti jamski človek nekaj jedel ali ne, ker me taka ideološka jajca ne zanimajo. Meni paleo pomeni točno to - novo, moderno oznako nečesa, s čimer so ljudje eksperimentirali (hote ali nehote) od pamtiveka, za katero se ne splača hodit v vojno. Tko da don't pull that one on me.

Mojih pet paleo tednov bo šlo po klasičnem paleo kolovozu - I love mesek in volim solatku, za zraven pa hočem imet še moj omiljeni mlekec in puter in jogurt. Ravno sem dobila une glive za kefir, pa ni, da bi jih kar takoj preč zmetala. Poleg tega imam po prvem tednu vedno probleme z zajtrkom, ki mora it hitro, al pa mora bit prenosen. Sveža žemlja je v tej kategoriji nesporni zmagovalec, zrezek je pa mal težko prepričat, da bi se zjutraj na lastno pest samoumoril v vroči ponvi, potem bi pa še za sabo pomil. Jogurt je glih tam nekje na sredi in mu uspešno rata podpirat mojo leno rit.

Evo ... kolk sem dobra. V naslednjem mesecu vam bom servirala DVOJNI meni - Borneo in še paleo. Še prometne informacije začnem pisat, pa bo materiala že skoraj za vsak dan :)

Arheologija 101 - odkopavanje spominov na dopust

Juhej. Uspešno sem preživela december in prvi teden januarja. Proti koncu je šlo že bolj na možganske hlape in na spomin na spanje, ampak je šlo. Tisto, kar je moralo tretjega januarja stat, je stalo in se ni sesulo. Za povrh je imel decembrski death march tudi par čisto fajn stranskih posledic. Videla nisem niti ene štacune, razen lokalne pekarne, kjer sem abonirana na svojo jutranjo krompirjevo žemljo, nakupovanje dariletov sem enostavno prestavila za en mesec naprej (pa moj januarski djeda mraz še nič ne miga v to smer), noben me ni moril z vse sorte prednovoletnim in novoletnim sranjem (ki ga itak v dno duše sovražim) in niti ena človeška duša si ob pogledu name ni upala izustit vprašanja, kje bom za novo leto. Z en mesec starimi podočnjaki do popka in z razgrebenimi gigantskimi mozolji od stresa po ksihtu se za novo leto ne počne kaj prida drugega, kot da se užge maratonski spanec. Do koder gre. In pri meni gre zelo daleč. Tko ene dva dni.

Kakorkoli že - zgodovina se očitno ponavlja. Lani ob tem času sem se zavedla, da imam še cel predlanski dopust, ki ga bo treba porabit do konca junija. No in ta teden sem se zavedla, da imam še cel lanski dopust, ki ga bo treba porabit v naslednje pol leta. Le kam bi se človek dal. In a bi se dal sam, v paru ali grupno. Za letos še ne vem, bom morala še malo razmislit, lahko pa povem, kako sem to pereče vprašanje rešila lani.

Moj prvi pogoj je bil nekam daleč in skurit komplet dopust naenkrat. Moj drugi pogoj - naj mi prosim lepo vse skupaj splanira nekdo drug. Nekam daleč bom šla na komot, naj se kdo drug jebe z letalskimi kartami in s tem, kaj bomo gledali in kam se bomo peljali. Pa sem šla malo brskat po netu, komu bi se nalimala, da me bo šlepal s sabo približno v tiste smeri neba, ki me zanimajo. Južna Amerika recimo. Ali pa moja omiljena Azija. In naj bo čimmanjša skupinca, pa boženedaj kakšnih hotelov. Jaz bi to tko, čimbolj po domačinsko. No, da skratim priču ... tu v mojo zgodbo (al pa jaz v njegovo) stopi Zvone. Šeruga in njegov Borneo. Nova tura, še nič spolirana in utečena, krasne stvari na spisku, češnja na potovalni torti pa džungla. Skupina sicer za moje pojme ogromna (17 komadov), ampak seveda sem se uspela po hitrem postopku tolk napalit na ta Borneo, da sem si dopovedala tudi, da skupina sedemnajstih tujcev ni nič groznega. Šef je dal dopust in konec februarja sem bila prijavljena.

Odhod je bil sredi maja. Kakšne pol meseca pred tem sem imela na sporedu besno ropanje Kibube in vlačenje opreme na kup, tresavica od štacuna-overdose me sploh ni več zapustila (škoda, da se tudi proti temu ne da cepit tko kot proti hepatitisu in tifusu), za povrh mi je pa med to štacunsko apokalipso nekje uspelo izgubit svoj najljubši zeleni pulover (meni, ki nikoli ne izgubljam stvari, sploh pa ne najljubših!), kar je za sabo potegnilo dva tedna žalovanja. Če ne bi tem čustvenim pretresom sledil Borneo, bi se mi najbrž od žalosti kar do konca strenalo. Po stari navadi je zadnjo noč trajalo do treh zjutraj, da sem se do konca spakirala, ampak tokrat se vsaj nisem sredi noči uspela zaklenit ven iz kufra, tako kot pred Avstralijo. To predvsem zato, ker tokrat nisem imela kufra, ampak potovalni rukzak brez ključavnice :) Ob desetih zjutraj na ta pravi dan sem v glavnem pristala pred Tivolijem skupaj s hordo neznancev, se nabasala v bus za Benetke in via Dubaj in Jakarta odbluzila na Borneo.

Drugič dalje.