Danes je včeraj

Življenje mi gre jako počasi. Kar mi je po eni strani všeč, po drugi pa ne preveč. Ampak v bistvu mi je všeč. Pomojem. Vsaj zdi se mi tko. Ta trenutek.

Do nadaljnjega sem na dopustu in okušam radosti penzjonerskega vsakdana. S to razliko, da lahko spim tudi ponoči, da me ne boli noben sklep in da me ne preganja slutnja smrti. Vse skupaj izgleda kot variacija na tole kopito:

• vstanem okrog osmih
• peljem psa na dooolg sprehod (ker imam drugač stalno slabo vest, da me za mojim hrbtom opravlja, kako imam morje časa, ona je pa ubogo zapostavljeno ščene ... kako je šele, ko ima človek enkrat otroke ... abonma na slabo vest zagotovljen)
• pogledam v hladilnik in ugotovim, da bo treba v štacuno
• tri ure skup razmišljam, a se mi sploh da v štacuno, al bom rajš preživela do naslednjega dne ob zadnjem krajcu kruha in čaju. Če se odločim, da se mi seveda da v štacuno (ker nujno rabim čokolado), naslednji dve uri razmišljam, ali je bolj pametno it tik preden se ljudje usujejo iz služb, ali zvečer, preden zaprejo štacuno.
• če sem se v prejšnji točki odločila, da moram v štacuno, si z verjetnostjo 0,9 premislim. Če sem se odločila, da mi ni treba v štacuno, si nikoli ne premislim.
• s psom družno zijava Eurosport (biatlon YEAH!)
• za kosilo (ob petih popoldan) si razdeliva instant kus kus, dve hrenovki in Etin paprikin namaz po ključu hrenovki psu, meni vse ostalo.
• pes mene pelje na hitrostno opravljanje svojih bioloških potreb (petarde so hudič)
• s psom družno zijava Eurosport (snooker YEAH!)
• ob desetih zvečer se zavlečeva vsaka v svoj kot in oddelava (v potu lastnega obraza) lepotni spanec do naslednjega dne

Kaj je urša uspela naredit v zadnjih petih dneh

A) Prebrala sem Da Vincijevo šifro. Bleh. Če bi mi kdo povedal, da je vse skupaj par učnih ur o par fragmentih cerkvene zgodovine, ki so obupno slabo zamaskirane v kriminalko, se ne bi niti trudila. Bestseller? Good god, kam gremo. Se mi pa dozdeva, da ima nekdo z mano posebne načrte, o katerih jaz nič ne vem. Predzadnja knjiga, ki sem jo prebrala (State of Fear, Michael Crichton) je bila podobno obupna, za povrh pa zdaj ne verjamem več v global warming (kar je rdeča nit te knjige). Zarad Da Vincijeve šifre po novem ne verjamem niti več tistim cerkvenim stvarem, ki so se mi prej zdele benigne. Še par takih bukel, pa bo ustvarjeno zaporedje, zarad katerega ne bom verjela več niti v lasten obstoj. Če preveč o tem razmišljam, imam itak že zdaj probleme tudi s tem. So don't you start with me ...

B) Zasnovala sem postavitev priročnega prenosnega diskeca, na katerem bo vsa solata, ki jo nujno (!!!) rabim na vseh mašinah, pred katerimi parkiram svojo rit. Zasnovati v tem primeru pomeni, da sem se spomnila, kako fajn bi blo to naredit, da sem se spravila pucat dotične mašine in da se v trenutni fazi praskam po glavi in ugotavljam, kako grozno veliko dela bo še treba. Ene tri minute pred kapitulacijo sem :) In ne, nimam pojma, zakaj imam več kot eno mašino, na kateri rabim enak software, knjige in muzko (in to nujno!!!). Pač to rabim. Jaz sem se sama s sabo že sprijaznila in pričakujem od drugih podobno vdajo fatalizmu.

C) V duhu svoje prevajalske kariere sem danes prevedla cele tri stavke biološke solate, s katero se spopada moja blogerska znanka in se zdajle počutim nepremagljivo. I am INVINCIBLE! Za dotične tri stavke sem porabila eno uro, moji najboljši kolegi so bli pa Google, Wikipedia in Duden. Ok, se že mal manj invincible počutim. Glihkar bom spet čist majhna. Zadnje čase samo slabe knjige berem in prevajam. Od cestninskih postopkov preko prisilnega dela med drugo svetovno vojno do travnikov in raznolikosti bioloških vrst.

Eh ... jaz mam dopust. Grem še mal Eurosport gledat.

Booklice

Sem obsedena z njimi, ampak ne berem več tolk kot včasih, ker nimam časa. Zdajle sem ravno zaključila z enim ceglom od Stephena Kinga (The Stand), ki je imel 1400 strani in sem ga brala po koscih kakšen mesec. Prvih 400 strani sem imela kar naprej občutek, da je vsak moj kihec začetek epidemije, ker v bukli takoj na začetku od epidemije krepne 99% Američanov. Kar fajn knjiga, ampak tistim religioznim bluzenjem, ki jih je gospod King vmes naštepal, bi se pa komot lahko ognila. Ene 300 strani predolga bukla je zarad tega.

Nasploh ne maram brat zadev, ki so preveč posejane z religioznimi izlivi in nadnaravnimi pojavi, pri katerih moraš v nekaj verjet, da se sploh lahko vživiš v tekst. Al pa kakšnih pocukranih self help bukel. Včasih sem še verjela, da moram vsaki knjigi dat šanso in jo najprej do konca prebrat, preden jo lahko spljuvam, zdaj se pa na prvih stotih straneh bitka za bralca konča. Očitno sem močno tečen (na žalost samo še wannabe) knjižni molj. Pa pritegnjen tud, ker sem se spravila brat tud že angleško-angleški in nemško-nemški slovar. Prav napeta sicer nista, izvem pa marsikaj novega :) Samo to je bolj projekt za celo življenje, kot pa večerno branje pred spanjem.

Zadnjič enkrat (eh ...) mi je ob branju sobotne priloge (se mi zdi) zakorakala v spomin ena knjiga, nad katero sem bila tako neskončno razočarana, da nisem nikol več istega avtorja brala. Paulo Coelho - Alkimist. Če se prav spomnim, je bla zlo dost časa nazaj to tista knjiga, ki ga je postavila na zemljevid. Pa tržili so jo kot nevemkako intelektualno zgodbo a la ena druga knjiga, ki je bila meni všeč. Jasno sem šla tud Alkimista brat in mi je bil simpatično branje skoraj čisto do konca ... človek išče zaklad, vmes se mu zgodi nekaj krasnih spoznanj in jaz sem bila prepričana, da bo tisti zaklad na koncu tudi kakšna taka globoka prispodoba. Pa mu je gospod Coelho na koncu nastavil skrinjo cekinov. TOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOLK sem bla razočarana. In to je blo konc lubezni med mano in Paulotom. Zdej se pa ne šljiviva več spljoh.

Zdaj berem pa The Guide to Science od Asimova in zraven pobožno upam, da ne bo tud ta ratala življenjski projekt. Jako je zanimiva, samo ko preberem, kako so gospodje Grki nevemkolk let pred Kristusom izračunal razdaljo od Zemlje do Sonca, moram it nujno po svinčnik in papir in njihovo metodo preverit. Najbrž zato, da potrdim, da se niso zmotil, ker brez da jaz rečem, da je to res tko, se svet ne vrti. Pol pa ni čudno, da cel dan berem dve strani (od njih tisoč).

Sam tolk, da ne boste na trnih ... niso se zmotil :)

Dragi voznik pred mano.

Pri vaši napredujoči sivi mreni, ki dela gosto megleno zaveso iz najbolj nedolžnih razredčenih meglic, bi vam morali pristojni organi odvzeti ne samo vozniško, ampak tudi avto, bicikel in skiro, da o kotalkah sploh ne govorimo. Prosim, oglejte si svoje prižgane meglenke od blizu. Na vsaki od njih rahlo levo od središča piše "uporabljajte varčno in s premislekom". Moja mrežnica vam bo hvaležna, če boste to priporočilo upoštevali!

S spoštovanjem,
"auauau, sončne špegleeee!!!" urša

tam dam dadaaam

Danes na sporedu - spomladansko čiščenje. Jawohl!

In ne, nisem pet mescev prezgodnja. Prej kakšni dve leti prepozna. Ta trenutek mam čikpavzo (brez čika) med grobarjenjem. Svečano sem odpremla na drugi svet posmrtne ostanke vseh muh in komarjev, ki so storil konec na moji okenski polici. Kot se za tak dogodek spodobi, ga je spremljala mrtvaška koračnica, ampak jo je na trenutke preglasilo sopihanje sesalca. Žal ni šlo bolj na glas, ker sem ob vsakem zvišanju decibelov dobila opozorilo, naj se ne derem. Po drugem poskusu si nekak nisem več upala trobentat tistega tam dam dadaaam, ker sred zime res ne rabim rdečega kartona zarad enih muh.

Mi je pa dala tale moja mrtvašnica na okenski polici še en razlog več, zakaj se nima smisla preganjat za muhami dokler so žive in glasne in tečne. Čista izguba energije. Itak čez čas končajo kot trupelca pod oknom in takrat vzamem sesalec in jih pozaugam v večnost. Živci na broju, slog za čisto desetko. Potrpežljivost se splača!

Zares ... sem pa velik bolj zažagana in se ne grem vojne z muhami zarad drugačnih razlogov. Enkrat zdavnaj, ko sem odkrila pri sebi sposobnost obračanja zornih kotov in hoje v tujih čevljih, sem se sama sebi začela zdet v kontekstu gmajne blazno majhna. Gozd - drevesa, drevesa - gozd? You get the point ... Posledično so se mi pajkci, vešče in podobni stvori, zarad katerih sem prej vreščala in zganjala paniko, začeli zdet zlo zanimivi in pomembni. Leteči, gomazeči, mrežo spletajoči drobci življenja. Od tam, pa do tega, da sem muhi, ki mi je sedla na roko, rekla dober dan, je bil potem samo še korak.

Nekoga, ki mu rečeš dober dan, pa ne moreš potem z muholovcem predelat v pire. To bi bla ja čista potrata prijaznosti. No in po tistem sem začela zablodelim osam odpirat okna, izgubljene kobilice nežno metat čez prag, lani se mi je pa celo zgodilo, da sem dvajset minut po Merkurju med hladilniki lovila kačjega pastirja. Se mi je zasmilil ... :) Saj na veliki sliki se nič ne pozna, men je pa fajn bit veliki rešitelj.

Kar me spomni na eno pesem ... jo bom prosto po urši obnovila (avtor je Erich Fried in original seveda miljonkrat zasenči moje skrpucalo)

ko sem bil majhen, sem vedel
vsak metulj, ki ga rešim
vsak polž, vsak pajek
vsak črv bo prišel
in jokal na mojem pogrebu

ko jih enkrat rešim, nobenemu ni treba več umret
vsi bodo prišli na moj pogreb

ko sem potem odrasel, sem spoznal
da je to neumnost
nobeden ne bo prišel
vse jih bom preživel

zdaj, v starosti, se sprašujem
kaj pa, če jih rešujem čisto do konca ...

GlistaParty

S faksa sem ohranila eno samo prijateljstvo. Itak sem bolj individualc in ne maram množic in grupnih orgij (emm ... tuki smo vsi spodobni!), tako da mi malo število prijateljstev kar paše. S to mojo prijateljico, ki je iz mojemu prebivališču diametralno nasprotnega konca Slovenije, se vidiva parkrat na leto, običajno v Ljubljani, izbereva si kakšno hudo restavracijo, kamor greva najprej zasedat za par ur, potem narediva pa še en obhod štacun (obvezno Konzorcij zame, pa Nama zanjo), med katerim za dušo privezat obredeva par cukerpekov.

Zadnjič enkrat (pred sto leti ... pri men je "zadnjič enkrat" vedno že tko daleč nazaj) sva šli v Maxija zijat perilo, da mi je pokazala, kakšen modrc nosi (na obešalniku, jasno ... nekak ne padam tolk na atribute svoje kolegice, da bi šla njen modrc v Maxiju gledat v živo). Hec je, da sva po postavi čist različne in nimava izkušenj s tipom perila, ki ga nosi ta druga. Moja kolegica je ploh in nosi podložen modrc. Tam z obešalnika je snela eno skulpturo od Lisce, ki je na prvi pogled izgledala kar spodobno. Pač - dodatna oprema za deklice, ki bi rade več. Pol sem ji ga pa vzela iz rok in sem si skor rokco spahnila, ker je bil hudič tolk težek in me je kar k tlom potegnil. Tko kot škatla ploščic, pri kateri ne pričakuješ, da bo vagala eno tono. Za tisti modrc bi morala imet orožni list ... Pol ure sva krepavali nad kosom perila s silikonskimi vložki, solze so nama šle dol sred štacune, potem sva pa odpeketali delat zgago nekam drugam. Verjetno tiščat nos na šipo in delat smešne ksihte. Se ne spomnim več.

Hihi ... ta mesec bo here we go again :)

Otroški vrtec v eni osebi

• umetno dihanje: uspešno
• NO CPR tatoo nad levo glistino joško: neupoštevan
• pacient: noče spustit zadnje slamce

Tole je eden ne preveč pogostih dokazov, da sem še vedno sred pubertete in da se hranim s svojimi besedami. Zavijte ga v vato in ga spravite na temno in suho. Glista je ta trenutek prekvalificirana iz bloga v osladno rožnat osnovnošolski dnevnik z mini ključavnico, v katerega noben nič ne napiše, razen izjemoma, ker izjeme potrjujejo pravila.

Ueeeeeeee ... ti pa že nis več moja prjatlca!!!!


... kolk je men brez tebe dolgcajt. Šmmmmrc.

I don't wanna hear about it!

.

Mislim, da sem s temle končala in da oktober ni bil naključje.

Za trenutek me je potegnilo naprej par drugih blogov, ki so me spravili do smeha, razmišljanja in pisanja, ampak nobena taka stvar ne traja in še vedno ostaja dejstvo, da se tu ne počutim doma.

Moje najboljše pisanje se zgodi zaradi stvari, ki me obdrgnejo do krvi. Moj pogonski mehanizem se v situaciji, kot je tale, hrani s tujimi odrgninami. Nekje v tem krogu je kratek stik, ki z vsakim dnem postaja daljši, ker sem psihološki materialist in hočem plačilo v konvertibilni enoti. Moja konvertibilna enota ni "jaz pišem zase in ti slučajno dovolim kukat zraven". Piši zame. Komuniciraj z mano. Z roko mi v zraku nariši iluzijo, da si tu zame. Povej mi, kako se počutiš in ne kaj si jedel za zajtrk, ampak kako si s prstom namazal pašteto na kruh in si se zraven hihital kot otrok. Tudi jaz bi enako naredila zate.

Moj akumulator je prazen.

Boing boing boing

Po celi noči žvečenja tistega enega vprašanja - kako svet stoji (ok, briga me svet ... kako stojiva jaz, pa tisti, ki še z mano drži svetu svečo), sem imela danes jako razgibano jutro. Za začetek me je doletela čast ob pol šestih peljat psa ven, kar drugač naredi moj sostanovalec (ki ne more spat), ampak danes sem ga poslala zjutraj na vlak in sem to barbarsko dejanje morala z nečim plačat. Ergo - dva mutava (pes in jaz) sva navsezgodaj zjutraj gazila po snegu.

Potem sem šla k zobarju pokazat svoje čekane. Oziroma svoje manjkajoče čekane. Oziroma sem mislila, da grem to počet in zraven rečt dober dan in adijo, ampak telih zobarjev se je za bat. Samo da te na stol dobijo, že kaj najdejo, da ti lahko jutro pokvarijo. Sedmica ma novo plombo :|   O problemih s parkiranjem sploh ne bi. Skor bi zamudila, ker ni nič skidano.

Ko sem se končno rešila z zobarskega stola, sem šla lepo na avtocesto in proti službi. Ura je bla deset do osmih. Pridem do cestninske in pred mano na ABC ... plug. Za mano ... tud plug. Dobra stran tega je bla, da so dvignil rampo za oba hkrati in sem se jaz (ta vmesna bolha) zbasala čez rampo zastonj, slaba stran tega je bla pa, da sem se za plugom cijazila trideset na uro do Ljubljane ...

... dokler nismo prišli tri kilometre pred konec avtoceste in sem se cijazila samo še pol na uro. Celo uro sem rabila za petindvejst kilometrov. Da sploh ne začnem o tem, da ob zgodnji jutranji uri pol deset na službenem parkplacu tud miš ne bi mogla svojega bicikla parkirat.

Življenje ... ni da bi govoril.

Dobro jutro.

To je učna ura številka ena predmeta Komunikacija z vašimi najbližjimi.

Lekcija 1: obrnite se proti vašemu radiatorju, preverite njegove vitalne znake (komunikacija z mrtvimi je predmet drugega sklopa predavanj), položite svojo dlan na njegovo prvo rebro in ga pol ure prijazno glejte. Vmes lahko mežikate, se praskate po skalpu, vrtate po nosu, ne smete pa mižati ali kakorkoli drugače izgubiti vidnega kontakta z radiatorjem.

Lekcija 2: položite obe roki na vrh radiatorja, zaglejte se vanj in mu z nežnim glasom recite "ti si moj najboljši prijatelj". Vajo ponovite večkrat, da se navadite na zven svojega glasu, na občutek, ki ga imate ob govorjenju in na radiatorjevo reakcijo. Ne ustrašite se, če bo reakcija sprva izostala. Tudi radiator rabi čas, da se navadi na spremembe v vajinem odnosu.

Lekcija 3: pokleknite k vašemu radiatorju in ga objemite. Naj vas prevzame toplota tega dejanja (saj ste predhodno preverili, da je vaš partner pri tej vaji živ, kajne?) Vztrajajte v tem položaju tri minute, nato si vzemite pet minut odmora in vajo ponovite. Če ugotovite, da je vaš partner zelo vročekrven, lahko vajo skrajšate na eno minuto in jo ponovite večkrat, kadar pa se počutite sposobni za večje podvige, lahko vključite v to vajo tudi prejšnjo.


Lekcija številka tri zaključuje današnje predavanje. Naslednjič si bomo od blizu ogledali naslednje teme:

• kako najbljižjim izrečete ljubezen (vaja s tremi različnimi radiatorji, ki pokrije paleto možnih reakcij)


• kako poveste najbližjim, da boste pridelali dodatnega najbljižjega (vpeljava črnega radiatorja kot poskus soočanja z drugačnostjo)


• kako najbližjim razodenete svoje strahove (za robce in prvo pomoč bo poskrbljeno)

Ne pozabite tu pridobljenega znanja vključiti v svoje vsakdanje življenje.
Veliko uspeha pri komunikaciji!

Vaš Odbor za kvaliteto odnosov

Spunk

Danes sem

• šefu povedala, da bo moral nujno izumit knof za reguliranje glasnosti, ker sem včeraj vsaj dvakrat brskala za srcem, ki mi je od nenadnega dretja padlo v hlače
• z zamudo popljuvala vse jutranje voznike v Ljubljani, ko sem pred štacuno v vzvratnem ogledalu s pomočjo štacunske šipe ugotovila, da mi desni žmigovc čist fajn dela in da me pet minut prej trije moroni zapored niso hotel spustit mimo, ker so moroni in ne ker bi mi morda crknila žarnica
• pol ure buljila v strop in se poskušala spomnit tiste hecne besede, ki jo je izumila Pika Nogavička. Ponosno sporočam, da sem se tega pomembnega podatka po pol ure spomnila brez zunanje pomoči.
• petmiljonkrat preverila svoj blog v upanju, da je njegov avtor uspel v moji odsotnosti spesnit kakšno novo umetnijo
• dala svojemu dragemu nasvet, naj objema radiator. Pomojem je lubezen do nadaljnjega na hladnem :)

Svet skoz rožnata očala je ... kot velik čigumi.

Jaz kar jurišam dalje

Pomojem moram bit z nosom že blizu središču planeta. Vsaj po tem sodeč, kako prizadevno tiščim glavo v pesek in se ne dam motit pri vožnji v napačno smer po enosmerni cesti. Pa mižim tud zraven. A ste že kdaj videli krta z odprtimi očmi rit po zemlji? Ja, se mi je zdel, da ne.

Tko je, kot bi šla na izlet v najboljši zabaviščni park na koncu mesta, pa bi se na zadnjem ovinku zmotila in zavila v puščavo. Pa vozim in vozim in sama sebi ne verjamem, da mi je uspelo zalutat, ker men se tud namerno ne rata izgubit, po nesreči pa sploh ne. Ko si pa enkrat začnem verjet, se mi pa zdi it po isti poti nazaj čist preveč zamudno, ker mi hudič v malih možganih suflira, da je za naslednjim ovinkom Las Vegas.

Samo je za vsakim ovinkom še vedno puščava.

Kot da jem veliko čokolado ... ne čak, to je iz ene druge zgodbe. Kot da mečem življenje s ta veliko lopato skoz okno. Saj samo po sebi se me to polzenje časa med prsti niti ne dotakne ne vem kako zelo. Rodiš se, umreš, vmes je pa kar nekaj in vesolju je vseen, al se goniš za metulji al osemdeset let presediš na istem stolu. Ampak men je fakin' dolgčas in to vesolju nima bit kaj vseen. Približno čas je, da se kaj začne premikat s hitrostjo reaktivnega polža (če se že v prvi fazi ne morem polža rešit).

Mal sem razmišljala o življenju (svojem za spremembo). Kadar prečepim cele dneve v službi in domov hodim samo spat, imam običajno izpade na temo kako bo v naslednjem življenju vse boljš in zakaj se pravzaprav naslednje življenje ne začne kar takoj in uuu jaaa, od jutri dalje jem samo jogurt in se zbujam dve uri prej zato, da sred zime pri odprtem oknu za dobro jutro opravim svoje pozdrave soncu (ki me potem nesramno ignorira). Eh. V resnici sem pa tipičen primer človeka, ki ga vse zanima in bi vse znal in se ne more odločit, česa bi se prijel najprej in kaj bi pustil za kasneje. Držat se desetih stvari hkrati in za bonus čepet še cel dan v službi pa ni ravno formula za uspeh.

Zato zdajle tu pribijam na svoja cerkvena vrata tri stvari, ki jih bom naredila (ali resno začela počet) do konca tega meseca z enim samim namenom - vrnit si občutek, da na obzorju vidim luči tistega vroče pričakovanega zabaviščnega parka. Pa da vidim, kolk si ga res želim.

• rešila bom danes kupljeno Modro razvedrilo od prve do zadnje strani brez zijanja v rešitve (za ego)
• prebrala bom že davno začeto The New Guide to Science (za dušo)
• pred zadnjim v mesecu se bom spravila k diplomi in ostala tam spravljena do nadaljnjega (za štorastega voznika v meni, ki je takrat zdavnaj zgrešil tisti zadnji ovinek)

Na juriš!

Sreča je ...

... ko ugotoviš,
da je tvoja prebava krasna,
vstaneš s skreta,
potegneš vodo,
skret zaštrajka,
vsebina školjke naraste do roba,
dobiš na obrazu tak hecen izraz (a bi spizdil, a bi začel reševat problem)
začneš razmišljat, če je budilka že zvonila (jaz to ziher sanjam)
in po dolgi minuti si skret premisli in vseen vse požre. :)

Ubogi naslednji nesrečnež, ki ne bo imel sreče.

Brr rrr

Konc poletja. Preklop na zimo vam uredimo za neverjetne tri jurje :)

Mal bom pogrešala 32 stopinj ob šestih zjutraj, ampak se mi vsaj pri minus deset ne bo zgodilo, da bi pazljivo nasvinjala šipo s čistilom za šipe, nakar bi vse v trenutku zmrznilo v neprebojen oklep, po možnosti sred avtoceste na prehitevalnem pasu s kakšnim batmanom z ogromnimi žarometi za ritjo. To se mi namreč zgodi, kadar ne vem, da je minus deset ...

BTW, WTF je s temi minimalci z mikro možgani in še bolj mikro čim drugim v ogromnih avtih z ogromnimi žarometi? Sploh ni važno, kako hitro grem jaz, vedno se najde kakšen, ki misli, da moje luči ceste ne osvetlijo dovolj in mi prizadevno pomaga s svojimi v upanju, da se bom pri stopetdeset stisnila s prehitevalca za rit tovornjaku, ki gre sto. Yes ofkors. Prej bo njemu zrasla bremza v avtu, kot bom jaz raziskovala tesne prostorčiče med dvema počasnelama. Sicer pa za vsak pleh raste kandelaber. Nekateri bi ga moral pošlatat ravno tolk, da bi jim mal pretreslo tiste tri zametke sivih celic in bi se jim od tega mogoče razvili za eno razvojno štengo dlje.

Sploh mi pa pri vsej tej izsiljevalski tišasti vožnji nekaj ni jasno. Jaz vem, da je junak v svojem batmobilu za mojo ritjo (ker imam tri vzvratne špegle in noben od njih ni namenjen aplikaciji mejkapa) in nekak mi pri stopetdeset ni do zajebancije s tistimi, ki hočejo it dvesto, zato se jim poskušam umaknit v prvo primerno luknjo. Predvidevam, da je njim predvsem do tega, da me bodo čimprej pustili v svojih izpušnih plinih. Ampak ko se mi enkrat pri prehitevanju šleperja zalimajo za zadnji odbijač in prižgejo dolge luči ... zakwa je to dobr? ... konec koncev sem jaz pri vsem limanju in razsvetljavi še zmer pred njimi.

Poleeetnaaa nooooč

Avtek in jaz se še zmer ne morva zmenit, kateri letni čas je. Dons zjutraj je blo 27 stopinj in led na šipi. Ampak sem vseen čist navdušena in se prizadevno trepljam po rami, ker sem pred x leti kupila avtič z ročno klimo. Če bi bla avtomatska, bi danes prišla v službo zamaskirana v ledeno kocko (smrdečo po kremi za obraz from hell).

Veliko ničesar

• Mojemu avtu se je sfuzlal. Misli, da je poletje in uporno kaže zunanjo temperaturo 24.5 stopinj (celzija!). Že drugi dan po vrsti poskušam razumet povezavo med menjavo gum in podivjanim termometrom, ker menjava gum in nalivanje tekočine za šipe sta bili edini stvari, zarad katerih s(m)o mu v zadnjem mesecu rovarili po drobovju. Pomojem mi ne bo ratalo.



• Naj na tem mestu ponosno dvignem roko (za tistega, ki se je o tem spraševal (sem že pozabila, kje sem o tem prebrala, ker imam kratko pamet like that)) - jaz sem eden tistih fenomenov, ki šraufa zimske gume na avto dva tedna pred petnajstim. Konec oktobra me začne dajat paranoja, da jih bom pozabila zamenjat in v imenu duševnega miru jih po hitrem postopku zamenjam okrog prvega novembra. Točno tako ... svetel primer možganske črne luknje z zaenkrat delujočo preventivo sem.



• Se pa bojim, da mi bo glihkar med delovnim časom počila kakšna žilca v eni od hemisfer in bo konc sveta. Mamicu ... kolk mi gre na živce, da mi nekdo da nekaj za delat, pol mi pa ne zna razložit, kako hoče, da je narjen. Pol sem pa jaz picajzlasta, ker sprašujem stvari, ki jih ni še nihče prej vprašal in za katere si je KAO treba vzet dva popoldneva za premislek. Ja cry me a river. Mal hitrejš naj mislijo, pa bo.



• Komu se moram pravzaprav zahvalit, da je moj biološki del tko uporaben? Zadnje čase imam zelo močno potrebo nekomu poslat pisno priznanje za uspešno izdelavo mojih sestavnih delov, pa ne vem, na koga naj se obrnem. Fosilna generacija je out of the question, ker nihče noče bit kriv za karkoli v zvezi z mojim nastankom in se oba izgovarjata drug na drugega. Ampak jaz to čist resno. Razen tega, da moje telesce zna zlo efektivno kopičit zaloge za hude čase (kadar mu je to pač dovoljeno in kar samo po sebi sploh ni negativna lastnost), zna tud zlo hitro zacelit vse puščajoče stike, v roku dveh dni povedat, da je dioptrija novih špeglov zanič in se v približno eni šestini običajnega časa privadit na stvari, pri katerih nima šans doseči, da bi izginile. Čist sem ujeta na levi nogi ... kdo bi si mislu.



• Empirično sem ugotovila, da mi je bolj zabavno odgovorit na kakšen komentar in potem naprej odgovarjat na svoj odgovor, kot pa napisat kaj konkretnega v blog. A ni to ekvivalent prav glasnega čvekanja s samim sabo? Sicer pa to tud počnem, tako da na zahodu nič novega.



• Aja. Še tist citat sem dolžna, iz katerega sem potegnila včerajšnji naslov. Ne ker bi me kdo prosil zanj, ampak kar tko, ker je dober.
  
  

  I'm tired of all this nonsense about beauty being only skin-deep. That's deep enough. What do you want, an adorable pancreas? - Jean Kerr

An Adorable Pancreas

Zima je. Ksiht se mi bo glihkar v enem samem ogromnem olupku odcepil od ksihta. Ne znam drugač povedat, ker pod ksihtom imam menda še zmer ksiht. Poleg tega sem cel teden napeto sledila svojim premikom, da bi pogruntala, kam se mi uspe vsak dan obdrgnit, da imam vse krvave členke na rokah. Potem sem ugotovila, da je zima, ko vse crkne, samo koža prostovoljno začne cvetet. Nato sem prebrskala vse predale (ki ga je pol) in vse torbe (ena), ki običajno vsebujejo kozmetiko in sem razočarano ugotovila, da je edino, kar je mlajše od svojega roka trajanja, gel za tuširanje (gellll ... kakšna bedna beseda), z njim si pa ne mislim pacat po obrazu.

Očitna rešitev: treba bo po nakupih. Kupovat kremo za roke. Travo rajš gledam rast. Barvo rajš gledam, kako se suši. Dlake na nogah si rajš pulim eno po eno s pincetko. Ok, to zadnje mogoče ne. Razen če moram it kupovat posodo al pa pohištvo. Pol pa rajš pinceto.

Najprej sem bla postavljena pred dejstvo, da pojma nimam, kaj bi nabavila. Tukaj ni prostora za napake, ker mora bit prvič zadetek v polno, da mi ni treba slučajno dvakrat po nakupih. Tko kot so eni barvno slepi, sem jaz drogerijsko slepa. Glavno, da najdem alejo z vložki, vse ostalo je pa "bejžmo mi rajš ven iz štacune, preden nas kaj kodrlajsastega ugrizne s polic". Na tem mestu se (prvič in tokrat edinkrat) pokaže vsemogočnost interneta. Eno brskanje po siolovem forumu kasneje mi je blo jasno, kaj enostavno moram imet, da mi ne bodo prsti zarad mraza z rok odpadli.

In tako prihopsam jaz v svojo lokalno kvazi bio trgovinco, poiščem ta pravo kremo za roke, hočem plačat, potem se pa spomnem, da je moj ksiht že par dni na tem, da odpade IN da ga bo treba slej ko prej začet s čim gor limat IN da ne bo prav fajn, če bo to kakšen gellll za tuširanje. Seveda sem spravila v pogon prodajalkino znanje in marketinške sposobnosti (napaka številka ena). Po obsežnem predavanju o neobstoju konzervansov v kozmetiki, ki jo tam prodajajo, ter kompletnem spluvanju tistega, kar se dobi v navadnih štacunah (moje omenjanje tega je napaka številka dve ... plastik fantastik je rekla :)), sem dobila strokovni nasvet, po katerem odtoku lahko odplaknem svoj keš. In sem ga. Ker bognedaj, da bi morala še enkrat v štacuno.

A veste, da je krema brez konzervansov v neprodušno zaprti tubi? In torej ne moreš nosa pred nakupom zraven prislonit? Rings a bell? Kutina piše gor. SMRDI DO NEBA!!! Še približno eno uro po tem, ko je ksiht napacan! Dobr, da imam ravno tolk do službe in se počas razsmradim v avtu. Za ksiht bo pa boljš, če pokaže mal kooperacije in ostane priliman, ker če kljub vsem tem mukam in težavam ne bo rezultatov, ga bom lastnoročno odpadla.

TKO.

(BTW, zvarek iz tube je drugač fajn, samo smrdi pa res nagravžno)

?

Zakaj se vračaš brez besed?
Nočeš povedat, da je bil danes dan lep in je bil ob cesti povožen maček?
Tako dragoceni glasovi, tako zaželjena pozornost.
Ne razumem tvoje ljubezni.
Zakaj me hodiš gledat skozi ključavnico, kako se zate lupim kot čebula in me je vedno manj?
Brez besed, samo tisto medeno oko.


vešča
v stekleno sonce zaganjajoča se
ki bo njena poguba

Babica, zakaj imaš tako ogromne musklne?

... ali športna kariera polža

Prvo nadaljevanje
(od oka pred enim mesecem)

KDO je ob petih zjutraj šibal po laufstezi zraven šole?
Ok, ni šibal, plazu se je. Kot polž.
Kot zmatran astmatičen polž v zadnjih zdihljajih.

Ampak ob petih zjutraj!!! Pa šest krogov!!!

A???

Ko gazelca sm bla.
Mislm ... ko slon.

Sm spet začela z jutranjo fizkulturo in imam vedno enake začetne probleme. Najprej se ene deset dni prepričujem, da bi blo čist fajn in zabavno ob petih vstat in it mal ven. Za zabavo, ko je tko mega najboljš eno uro manj spat pa namest tega mal švickat po atletski stezi. Vsak večer si nastavim budilko za ob petih, potem se pa vsako jutro zbudim pet minutk pred budilko, pa jo ugasnem (ji sploh ne dam priložnosti za tečnarjenje), pa se vprašam, a bi rajš še eno uro grela nogce v postli, a bi šla mal na svež zrak, pol se pa obrnem v steno in odspim še tisto eno uro. Po desetih dneh imam pa počas dost tega svojega izbjegavanja neprijatelja in se en dan potegnem za ta sladke ob petih iz postle in grem herojsko bluzit naokol po temi.

Tokrat je bil dan D. Nikjer nobenga, samo jaz pa občasno kakšen delavski avtobus.

Prvi krog: Pis of kejk. Tkole jez lahk do pojutrišnjem hopsam. Nč me ne boli. Tele pol urce bo mim ko šus.
Tretji krog: U lej, kolk zvezd (med iskanjem malega medveda se skor polomim, ker ne gledam, kam laufam in ker me slepi tisti božjastni reflektor zraven šole). Bemti robnik ... kdo mi je to sem nastavu. Pa pesek mam v čevlu. Pa v gležnju me ščiplje.
Peti krog: Čez tri sekunde bo še ta drugo pljučno krilce fuč, pol naj pa diha kdor hoče. Hrop, hrop, hrop na škrge. Pa noooogica me boli. Ta leva. Pa ta desna. Pa rit me tud boli. Ta leva. Mislim ... cela. Vseee me boliii. Zmlatla bom tistega, ki si je tole zmislu!
Šesti krog: JZNEMORMVEČ ... nejbožekooonc ... buhuhuuuuuuuuuuu ... ok, dost je blo

Pol pa na tresočih nožicah odpujsam domov.
In se sama seb zdim blazen športnik. Skor za na olimpijske.


Drugo nadaljevanje
(od oka pred tremi tedni. Če je bil takrat dež. Če ne pa kakšen teden kasnej.)

Po eni uri ležanja na kavču in prenašanja babjih problemov sem znanstveno ugotovila, da me bo verjetno malo manj zvijalo, če bom šla na kakšen sprehod. In sem popokala psa in sva šla. Pes je navajen, da gre zjutraj po ulici do konca, tam obrne in gre nazaj domov, pa je mislil, da bo to tud tak sprehod. Na koncu ulice je rekel jok miško, zdaj hočem pa jaz nazaj in sem imela prav problem ga spravit naprej. Pol se je pa še uscalo za bonus.

Ugotovitve:
- anorak mi pušča. Še posebej na joških. Al pa je to samo zarad njihove pozicije, pa tja več dežja nalovim.
- platnena kapica ne drži dežja. WTF? Od kdaj pa to?
- trenerka ... nope ... tud ne drži dežja -> sem bla mokra, ko da me je dinozaver poscal
- pes ne mara dežja. Takoj ko je pogruntal, da sva obrnila proti domu, je prešaltal na turbo pogon in sem ga morala ulovit in dat na štrik, da mi ni zbezljal po svoje.
- men je pa dež všeč. Tko da in your face anorak pa kapa pa trenerka pa ps. Če niste z mano, ste proti men!


Tretje nadaljevanje
(od oka pred štirinajstimi dnevi)

Zjutrej so me vremenarji nategnil na suho. So rekl, da bo tri stopinje in sem se za lauf oblekla ko medo. Namest termo majce s kratkimi sem navlekla nase termo majco z dolgimi rokavi. Mi je blo na konc laufa že kar slabo, samo sem mislila, da sem švohcena pa mal prehlajena. Mal se mi je sicer čudno zdelo, ker mi ni blo v noge nič bolj mraz kot prejšnji teden, samo sem še zmer sveto verjela, da je tri stopinjce.

Pol se pa pol ure kasnej usedem v avto, pa termometer pokaže šest stopinj. Mamu jim vremenarsku. A zato je blo men slabo? Še dobr, da nisem dala dolgih hlač gor, ker drugač bi me pobral od vročine. V Ljubljani je pol res blo tri stopinje, ker je bla inverzija, sam a je cela Slovenija Ljubljana al kva? Jutr bo pa menda eno stopinjo. Verjetn spet samo v Ljubljani. Ampak morm vseen dolge pajkice počas kupit, ker pri minus deset me bo pa najbrž zeblo v nožice, dodatna izolacija gor al dol.


Četrto nadaljevanje
(od oka zdajle)

Pajkice - kupljene.
Vreme - v delu telesa, ki ga ne premorem.
Motivacija - well no ja. Bom jutr naredila update.


UPDATE (jutri je zdajle): pobožno upam, da sem napisala na motivacijo naslov pošiljatelja ...

Žaba, drugič

No da še mal zabluzim o isti temi kot spodaj. Sem ravno brala en forum, kjer je bila objavljena tista ista prošnja za vpis v register darovalcev, ki je odgovorna za začetni pospešek (= brco v rit) naše skupine. Pod začetno temo je najprej par odgovorov v stilu veliko sreče in upam, da boste našli primernega darovalca, potem je par takih, ki pravijo veliko sreče ampak jaz ne morem zarad <vstavi razlog, ki je absolutna kontraindikacija za darovanje> in potem se najde en odgovor, kjer nekdo napiše jaz pa nimam nobenega pametnega razloga, samo ne bom daroval, ker ne morem. Vse skupaj zavito v veliko opravičevanja in "saj vem, kako egoistično se vse skupaj sliši".

Egoistično? Ne vem. Kako naj jaz o tem sodim, če pa tega osebka ne poznam? Najprej sem se spomnila svojega kolega, ki vsakemu rad pomaga, ki ga je skup ko manjšega hriba, ampak se tudi hudo boji igel in ima travme vsakič, ko je treba v laboratoriju oddat kri. Prav groza ga je, če mu samo razlagam od kakšne krvave reči. Meni je to recimo zadostno opravičilo, da človek ni krvodajalec. Mogoče bo moral kdaj s svojo krvjo reševat življenje svojemu otroku in takrat bo pač z zaprtimi očmi in z zamašenimi ušesi čakal, da bo stvari konec. Kar se pa tiče darovanja ... nekateri pri najboljši volji niso za te stvari. Zato pa je vse skupaj prostovoljno.

Jaz brskam po svojih odrgninah, hočem videt, kako mi šivajo čeljust, izvajam male operacije po svoji koži ... meni je mala malica dat tisto, česar na sebi ne rabim. Sploh si ne predstavljam, kako je, če te je strah take enostavne stvari, kot je odvzem krvi in nikogar ne mislim zarad tega označit za strahopetca. Pravzaprav se mi strah pred iglami zdi še vedno bolj racionalen kot ... kaj pa vem ... kakšen strah pred smrtjo. In tisti, ki jih daje skušnjava, da bi take ljudi, kot je moj kolega, označili za nečlovekoljubne, naj premislijo o eni podobni stvari. Kdo je bolj uspešen - tisti, ki z briljantnimi možgani z lahkoto pride do razumevanja Einsteinovih spoznanj ali tisti, ki se z možgani amebe z muko nauči seštevat do deset?

S take perspektive moja človekoljubna gesta pripravljenosti na darovanje izgubi nekaj svojega sijaja. Ki ga v bistvu na tak način sploh ne bi smela imet.

Ok, sem zaenkrat opravila s celicami in iglami.
Bom naprej o čem drugem ...

Žaba nima las, da hitreje plava

A ni fajn, če se med službo lahk jagaš naokol po Lublani, pa ni nič narobe? (Ja, to je tista ista služba, ki je bla spljuvana pred iks meseci. A ni fajn, no?) Včer nas je šla ena mikro horda sred dneva na izlet do Centra za tipizacijo tkiv in so mi spet tristo let iskal žile po rokcah. Moje žile so pametne in se ob prvem sumu na sovražnika zavlečejo pod plast špeha, pol nas pa najdite, če nas morete. Tisti možgani, ki niso šli v glavo, so šli v žile :) Ampak tete tam na centru niso od včer in znajo pobegle žile najt z zavezanimi očmi. Običajne sestre me prešpikajo po obeh rokah in če jim ne rata se povampirijo še nad hrbtno stranjo dlani, ta je pa zadela v prvem šusu. Pol mi pa ni hotla dat modrega samolepilnega povoja čez špik tko kot vsem drugim. Sm mogla kr vato gor tiščat, ker bi mela drugač po celi roki modrico. Navadna diskriminacija je to. Zdej se pa nimam s čim hvalt. Pa nič za v okvir.


Center za tipizacijo tkiv - to je tam, kamor greš, če se hočeš vpisat v register darovalcev krvotvornih matičnih celic. Oziroma če hočeš darovat kostni mozeg. Pol te pa za lepši dan špiknejo in ti vzamejo eno šprico krvi in te pošljejo domov, pol te pa nazaj pokličejo, če najdejo koga, ki bi mu tvoje celice prav prišle. Pol te pa spet špiknejo in tko dalje in naprej ... nč pretresljivga v glavnem.

Sam če mi naslednjič ne dajo plavega povoja, ne grem več!
Pa še lizike bi lahk talal!


V taki ogromni skupini (celih pet) smo šli zato, ker je spet enkrat levkemija pošlatala prijatelja od prijatelja in ob vsakem takem dogodku se zgodi, da se naberejo kolegi in sodelavci in kolegi od sodelavcev in se gredo skupinsko vpisat v register darovalcev. Kar je fajn. Tisto, kar mene pri vsem tem malo moti (ampak res čisto malo) je, da mnogo teh ljudi nima pojma o pomenu registra. Ne zavedajo se, da je takorekoč ničelna možnost, da najdejo med sabo nekoga, ki bo lahko pomagal prijatelju od prijatelja, je pa malo večja možnost, da se najde nekje nekdo tretji, ki bo rabil pomoč enega od njih. Nekdo, ki ga nihče od njih ne pozna. Ki je lahko otrok, ki nikomur ni naredil nič grdega, al je pa zoprno zagovedeno človeško bitje, ki nikomur ni naredilo ničesar dobrega.

A bodo še pripravljeni nastavit svojo medenico igli za nekoga, ki ga ne poznajo in se jih ni nikoli direktno dotaknil? Upam, da ja. Mogoče bom enkrat tak noname jaz in bom čakala na človeškost nekoga, ki nima pojma, da obstajam in da mi gre jebeno. To je bil tudi razlog, zakaj sem se jaz končno odsankala na Center za tipizacijo tkiv. Jaz tega prijatelja od prijatelja ne poznam, se pa že kakšnih osem let spravljam prijavljat v register in mi je mal nerodno, da mi je šele zdaj ratalo. Verjetno je tud te stvari lažje naredit na horuk in v skupini. Kar pomeni, da le nisem taka anti-ovca, kot bi mi blo prav. No ja, vsaj rezultat je tak, kot je treba. Ker kako lahko pričakuješ pomoč od kogarkoli, če je nisi pripravljen najprej sam ponudit?

Pa danes imam modrico na rokci kljub temu, da mi niso dal plavega samolepljivega povoja. Lohk bi mi ga vseen dal. Pa liziko si tud zaslužm!
Barabe :)

Sončni mrk

We are all suffering and in our suffering we seem to like to make others suffer too and maybe there's a way around that.
-- Dale Peck

Če dovolj časa delaš luknje v podstavek, se ti tisto, kar je na podstavku, slej ko prej zruši na glavo. Koga boš potem okrivil za svojo nesrečo? Tisto, kar je na podstavku, ker je padlo dol? Podstavek, ker ne zdrži tvojega nedolžnega vrtanja? Gravitacijo? Material? Luknje? Karkoli, samo tistega ne, ki se je spomnil, da so luknje fina ideja.

Ravnokar preživljam posledice enega takega rušenja, ki se je zelo intenzivno pripravljalo zadnji dve leti. Oseba A in oseba B sta se pred tolk in tolk desetletji prostovoljno odločili, da bosta ostanek življenja preživeli skupaj. Ker sta obe tradicionalista, zanju ta konkretni ostanek življenja, ki zadeva njiju, traja do konca življenja. Kar je bedarija samo po sebi, ker oseba A in oseba B nista sposobni prigurat skupaj do konca ostanka življenja, brez da drug drugemu omračita um. Al pa morda sta sposobni, pa nočeta. Na tem mestu se mnenja razhajajo. V ponedeljek, sredo in petek velja prva trditev, ostale dneve v tednu pa druga. No in pred kratkim je prišlo do velikega poka.

Kako si lahko nekdo, ki se ima za inteligentnega, čustvenega in pravičnega, dovoli svoje frustracije zdravit na nekom drugem? Kako mu ni jasno, da zakon ne pomeni, da imaš svojo osebno igračo za psihološko izživljanje in brisanje podplatov vanjo? Da nihče ni tako popolnoma brezkompromisno tvoj, pa če miljon papirjev pravi, da je tvoj. Kako ljudem ni jasno, da je treba človeka, ki si si ga konec koncev sam izbral, pazit in poskušat razumet in če pogruntaš, da ga ne moreš razumet in nočeš pazit, pobereš šila in kopita in greš dalje. Pa kako hudiča si izbirate partnerje? Po modrih očeh in rjavih laseh?

Mene te stvari prav peklensko bolijo, pa čeprav se mi dogajajo iz druge roke. Gledam tisto počasno zlobno vrtanje lukenj, kažem s prstom, da to ni v redu, pa nič ne pomaga. Poslušam občasno sarkastično obrambo pred temi luknjami in po štirinajst dni skupaj pazim, da se ne spotaknem ob surlo, ki jo potem vlači za sabo luknjač. In eno nedeljo navsezgodaj zjutraj doživim sesutje cele konstrukcije in popoln blackout tistega, ki je šraufanje v kolena tako dolgo prenašal in potem, ko se iz ruševin samo še kadi, moram gledat histerijo in paniko tistega, ki je luknje delal, ker revček ni vedel, kam vse to vodi. Smili se mi sicer nihče, ker sta za tako godljo vedno potrebna dva in ko se stoji do vratu v dreku, ni noben čist, ampak boli me pa vseeno.

Vsi tisti, ki se vzajemno žrete in si kradete živce ... a vam je tko težko bit prijazen in se kdaj ugriznit v jezik? In a vam je tko težko potegnit črto in it, če ne morete bit drug z drugim prijazni? Saj vas nihče ni silil, da ste skupaj. Pa izgovori kot so otroci in denar in kaj bo pa sosed rekel ... sosed bo rekel "kakšne budale" in bo na vse skup po najkrajšem postopku pozabil. Biti skupaj samo zato, da niste sami in samo zato, da ne izstopate iz množice tistih, ki so poparčkani? Get a spine and move on!

(Napisano pod vplivom enega samega dogodka in niti slučajno prenosljivo na katerikoli zavožen zakon. Hvala za razumevanje.)

Suženj išče gospodarja

Redni mesečni dve uri za depresijo.

• že spet je nov mesec, pa še s starim nisem opravila.


• glihkar bo konc dopusta. Tud z dopustom še nisem opravila.


• ampak jaz pa nooooočem nazaj v službo, no (edin s službo sem očitno že opravila).

Gledam naokol in poslušam ljudi, ki kljub spodobni dolžini izobraževanja (ki je v nasprotju z mojim ponavadi zaključeno s pripadajočim papirjem) ne dobijo službe. Pa sto prošenj, pa nobenega pozitivnega odgovora, al pa kakšno levo delovno mesto, ker se drugega zdajle pač ne dobi. Meni je spodobna služba padla v naročje še preden sem po odločitvi, da grem delat, dvakrat vdihnila in izdihnila. Brez kakršnihkoli poznanstev in zvez. Kar tko, z modrega neba. Prava študijska smer, mal priljudnosti na razgovoru in je blo.

Zadnja tri leta občasno resno razmišljam, da bo treba dvignit sidro in šibat dalje. Samo tako, kot sem se do zdaj tega lotevala, bom do penzjona grela isti stol. Malo me je strah, da ne bo nikjer bolje in ker tu, kjer sem zdaj, ni tako vnebovpijoče hudo, moja pamet iz tega periodično potegne zaključek, da je čist v redu, če ostanem. Nimam pojma, kaj se je zgodilo s "sledite svojim sanjam" in "izkoristite svoje talente".

Evo - en hitri priročni pro et contra (oziroma contra et contra):

• (contra) ... izobraževanje je samo lepa beseda na papirju. Kar naprej se blebeta o tem, kako je to pomembno in potrebno, vendar se izobraževanje ne planira v delovni čas in je njegova izvedba prepuščena posamezniku. In to v industriji, kjer ne smeš niti par mesecev stagnirat, ker si takoj za v smeti. Ne ljubi se mi več po dvanajst ur na dan delat za fiksno plačo in še dodatnih par ur brskat naokrog in se učit nove stvari, zato ker moj šef misli, da bi se morala s tem znanjem že rodit. Pri takem urniku ne bi mogla get a life tud če bi hotela get a life.


• (contra) ... eno navadno sranje od delovnih prostorov. Vsak človek ima drugačne potrebe glede svojega delovnega mesta in če ti petstoprvič povem, da hrup petnajstih drugih zaposlenih zreducira mojo produktivnost na piškavih 30%, bi se lahko potrudil uvesti kakšno steno v tem našem kurniku. Me prav nič ne zanimajo zasebni telefonski pogovori tajnice na drugem koncu sobe in ne maram poslušat bedaste muzke, ki jo na ves glas posluša kolega za vogalom. Če me plačuješ za to, da moji možgani delajo, potem jih vsaj postavi v tako okolje, kjer bodo lahko delali.


• (contra) ... nobene usmeritve nimam in mi je ne dovolijo. Najprej sem na enem projektu, čez pol leta sem na drugem projektu, ki ima s prvim samo tolk veze, da se za oba uporablja računalnik in čez eno leto se znajdem na tretjem projektu, ki je jabolko prvim hruškam in drugim pomarančam. Močvirje je ogromno in najkasneje pri četrtem projektu se žaba izgubi.


• (pro) ... plača je. Vsak mesec.


• (contra) ... kateregakoli nadrejenega iz cveta možnih nadrejenih dobim, je verjetnost, da je povečini butelj (po človeški ali po intelektualni plati), približno 0,8. Nekaj gnilega je v sistemu napredovanja. Nekaj še bolj gnilega je v dejstvu, da je možnih nadrejenih od oka toliko, kot možnih podrejenih. Na glavo obrnjena piramida. Kako sploh preživimo?


• (contra) ... naveličana sem tričetrt sodelavcev. Nič pretirano resnega me ne muči, samo več je dni, ko jih imam dost, kot je dni, ko se veselim, da jih bom spet srečala. Čist običajna želja po zamenjavi okolja, ko ni nikogar, za katerega bi rekel, da ga boš pa res pogrešal. Saj mi bodo šli drugi tud na živce, ampak bodo vsaj za nekaj časa "tisti drugi".

Nič. Tole je skoz bolj podobno obmetavanju moje službe z gnilimi jajci. Vmes sem pa še eno briljantno idejo rodila - kaj ko bi jaz blogirala svoje bluzenje na temo iskanje idealne službe. (Zdaj, ko sem pogruntala, da rednega pisanja česarkoli tud slučajno nimam v krvi, rabim jasno enih deset blogov. Da bo ja bolj očitno!) Ampak mi je nerodno, ker še ne vem, a se mi bo obrnilo v lenobo ali v zaresno akcijo ali pa v neskončno jadanje nad sedanjo službo. Bom za začetek to rajš počela pod svojim predpražnikom. Če se bo pa kdaj pometalo, se bo pa najprej tam.

Grem zdaj gledat, če šiht še pada z modrega neba tko, kot je pred par leti ...

Možički v škatli

Sem in tja še vedno gledam televizijo. Včasih sem več časa zabila zanjo, zadnjih par let se je pa najina ljubezen močno ohladila. Mogoče me je pamet srečala. Ampak na to se ne bi preveč zanašala. Verjetno je samo program tako obupno zanič, da ne zdržim več toliko časa pri miru, da bi lahko svojo aktivnost deklarirala za gledanje televizije. Saj je vseeno. Včasih uspem prinest v enem popoldnevu noter kvoto za en mesec nazaj in en mesec naprej.

Gledam pa vedno iste stvari. Počasi se odplazim čez Discovery, Eurosport, National Geographic in podobne kanale, če tam ni ničesar zanimivega, pa udarim še šprint čez ostalih šestdeset in kjer najdem kaj o človeški biologiji ali psihi, ali kaj o šraufanju pleha skupaj, tam se ustavim. In tako blodenje po televizijskih kanalih me pripelje do tega, da najprej ujamem pol BBC-jeve oddaje o psihološkem razvoju otrok, ki sem jo enkrat že videla, ampak enkrat ni nobenkrat, potem na Discoveryju zijam oddajo o preživetju v ekstremnih razmerah, potem pa na Reality TV, kjer nikol nimajo ničesar pametnega, odkrijem eno hudo zanimivo oddajo o ljudeh z amnezijo.

Trije ljudje, vsi z enako diagnozo in vsi na različnih stopnjah v življenju po diagnozi. Eden je star 71 let in ima že 23 let amnezijo, ki jo je dobil zaradi strdka v možganih. Najhujša oblika ... po desetih sekundah pozabi, karkoli se pozabit sploh še da in brez stalnega vodenja ni sposoben preživet. Drugi, tam okoli 60, ima amnezijo 3 leta, dobil jo je po rutinski operaciji jeter in se določenih stvari spominja in na približno funkcionira, tretji je pa star okrog 45, s kakšnih 15 let amnezije za sabo in funkcionira relativno dobro. Ta zadnji je bil tud najbolj zanimiv. Tri otroke je dobil po tem, ko je staknil amnezijo, vse tri je sam gor spravljal, ker je morala žena delat, izgledalo je pa to tko, da si je vse, kar je moral naredit, napisal v zvezek. Brez tega je jasno vse pozabil.

Rak (na tem mestu kot prispodoba hude bolezni, ki zdravim najprej pade na pamet, ko rečeš "huda bolezen") je kruta stvar, ampak amnezija, tista zaresna, ni za svojce nič manj grozna. Nevidna in hkrati vseobsegajoča. Ženo enega od teh moških so vprašali, katera izguba zaradi amnezije se ji zdi najbolj boleča. In je začela jokat in rekla, da pogovor. Ni več komunikacije, ni več malih prisrčnih gest, ni več zaupnosti, ker tisti z amnezijo tega enostavno ni več sposoben. Po petih minutah pozabi, kaj je rekel in kaj je naredil in stalno ponavlja enake stvari. Rad ga imaš, pa veš, da on tega v bistvu ne ve, čeprav mu vsak dan poveš. Pa misliš nanj, pa mu to ne pomeni nič, ne zato, ker je brezbrižen ampak zato, ker ima pobrisane možgane. Nimam pojma, kako njihovi partnerji to zdržijo.

Take stvari jaz poberem na televiziji.

Ampak potem (na istem brezveznem kanalu) najdem še kos oddaje o malih medicinskih čudežih, kjer oče tako nežno skrbi za svojo hčerko s cerebralno paralizo, da se ti naenkrat podrejo vsi stereotipi o odsotnih očetih. Saj je življenje lepo. Vsaj kadar ni grdo.

Naj jedo pecivo

En deževen dan, še ne tako daleč nazaj, sem se sredi tedna potikala po svojem najbližjem Everestu, ki je pravzaprav prva malo višja krtina tu naokrog. Redni tedenski poskus uvajanja športa v življenje. Kdor ni dal tega skoz v otroštvu, se pač muči s tem kasneje. Tko nekako kot z branjem.

Vsi so bli na dopustu al pa na šihtu, celo pot navzgor sem solirala (po ta strmi strani!), na vrhu sem pa izza vogala nehote prestrašila eno na pol izgubljeno Primorko in sestop ni bil več solo. Kaj sva se pogovarjali, se večinoma ne spomnim več, ker mi gre čvek brez kakšne dobre teme čisto nehote skoz eno uho noter, skoz drugo pa spet ven. Točno se pa spomnim trenutka, ko je ugotovila, da bi bil svet zagotovo boljši in bi manj ljudi stradalo, če pasjeljubci ne bi zgonili toliko denarja za svoje cucke.

Tako preprosto gledanje na svet mora biti pravi balzam za dušo. Levo problem, desno rešitev. To, da je poleg mačk, psov, kanarčkov in zlatih ribic še en kup drugih stvari, za katere gre na iksto potenco več denarja, ni pomembno. Sploh pa ni pomembno, da se veliko ljudi tuja nesreča sploh ne dotakne več. Če se ravno ne dogaja na domačem predpražniku.

Ampak veterinar je pa res drag. V tej točki ji dam pa prav :)

---

Bilanca današnjega popoldneva

Ob pol treh šla s psom na štrikcu k veterinarju. Šla sva zarad ušes. Prideva tja, rečeva živjo, pes vidi svojega veterinarja in se začne trest ko šiba na vodi. Se spraviva v sobo na mizo, pogledamo ušesa, obe vneti, dobimo arcnije, zadeva ad acta. Gremo dalje. Dlaka na hrbtu je še zmeraj za en drek, pa koža se tud še zmeraj lušči. Pogledamo, prediskutiramo šampone in njihove dodatke, pogruntamo, da bi ga lahko srala tudi ščitnica, vzamemo kri za v laboratorij, dobimo nov šampon, zadeva ad acta. Gremo dalje. Pokažemo bulo, ki smo jo našli na čeljusti ob zadnjem pucanju zob. Bula nam ni všeč in bo treba rezat. Najboljš kar takoj. Fajn, ko smo glih pri tem, bi pa še zobe pregledal in prepucal in ven zmetal, kar je za ven. Dobimo pomirilo in se gremo v čakalnico pomirjat. Dve uri kasnej mormo še eno uro čakat, da pes (minus bula, minus en zob) mal k sebi pride od narkoze in pol se spokamo domov. Zadeva ad acta plus lukna v denarnici.

Pa še nerodno mi je, ker jih zdaj tolk zarad mene strada.

A = B

Včeraj, okrog devetih zvečer, sem se že spet enkrat odločila, da bo treba naredit kakšen korak proti diplomi. Zadnje čase se mi to dogaja vedno bolj pogosto, ampak lahko, da je vse skupaj samo lažni alarm. Sicer sem se pa imela malo na sumu, da sem se to spomnila ob tisti uri zato, ker točno vem, da se običajno spokam spat kakšni dve uri kasneje. In dve uri blodenja po stvareh, ki se jim reče moj študij, valjda ne boli prav hudo. Imagine my surprise, ko me je ista ideja držala tudi še danes zjutraj, kljub temu, da sem včeraj v tistih dveh urah uspela fenomenalno zabrodolomit že na četrti nalogi iz bukle za začetnike. Očitno se tokrat v prvem poskusu še ne damo.

Stvar je namreč taka. Kategoriji, v katero je uvrščen moj faks, se po vseh teh letih ne reče več realnost, ampak spomini na pretekle bitke. Kot spomin na vsak herojski podvig, je tudi ta s časom mutiral in pridobival na količini prelite krvi in grozovitosti sovražnikov, neskončno sedenje na riti in kopičenje nepotrebnih podatkov v buči je pa uspelo ponikniti iz zgodovinskih bukel. Posledično me vsakič, ko vzamem zalet in se z mečem in ognjem spravim nad zapiske, porazi dejstvo, da se moja rit ne prilega več stolu v taki meri, da bi v njem zdržala vsaj pol ure v enem kosu. Še preden oči do konca zaznajo, da A = B, možgani že poročajo navzdol, da od tam zgoraj ni videt ničesar zanimivega in gremo vsi skupaj mal na sprehod.

Ampak ne, jaz ne poznam kapitulacije (v prvih desetih minutah)! In tako sem nekje na netu izbrskala eno začetniško knjigo v upanju, da svojemu srcu povrnem davno ugasli plamen ljubezni do veje znanosti, ki mi jo je poskušal vbit v glavo moj faks. Že cel dan si lomim zobe na prvem sklopu nalog iz prvega poglavja. Za začetnike. Ponos je za nedoločen čas deponiran pod postlo, za izhode iz bajte imam pa pri roki papirnato vrečko. Eh ja.

... let's go exploring!

Zjutraj mi je šla čez cesto črna veverca.
Če nau dan dober, bo slab al pa karneki.

Aj think aj em redi for tejkof.