V skupinah po tri

Oddelek za fantke

Ker sem se enkrat v preteklosti važila z najcenejšim obiskom svojega avta na servisu, bom zdaj napisala tudi, kako je, ko te karmic boomerang šutne nazaj direktno v sredo čela. April je bil za moj avtek problematičen mesec. Tko nekak kot plehnata puberteta oplemenitena z dodatno dozo avtomobilističnih hormonov.

Začelo se je eno lepo pomladno jutro, en kilometer pred službo, petdeset kilometrov od doma, trideset kilometrov od servisa. Sprehod po robu totalnega crka. Po navodilih serviserja sem smela odpuzat do servisa, kjer so mi zamenjal vžigalno tuljavo. 60 jurjev. In delujoč avtek. En teden po tem je blo treba kupit nove letne gume, ki sem jih šla iskat na drug konec kure. 66 jurjev. 70 če računam potne stroške. Poceni. Še en teden kasneje je blo treba zamenjat vzvode pri šaltheblu. Ko se začne zatikat, je to pač treba naredit. Ob istem času smo še namontirali nove gume in mal pogledali pod havbo, ker je bil avtek nekam glasen. Oziroma so drugi to počel, jaz sem šla pa kupovat čevlje. Ko sem sedela v prvi štacuni in tlačila na podplate ene luštne sandale (itak ... rabim pa nizke pohodne škrpete), so me klical, da bo treba zamenjat jermen in da s tem se pa res ne da počakat. Hmpf. Šaltheblovo drobovje 30 jurjev. Zamenjava in skladiščenje gum 10 jurjev. Zamenjava jermena 40 jurjev. Skupaj z delom okroglih 90.

60 + 70 + 90 > 200 jurjev. Račun za plastik fantastik plačilno sredstvo pride čez par dni. Bova s poštarjem skup utapljala žalost v kibli jabolčnega soka. Čez mesec in pol imam registracijo in zavarovanje. O happy day ...


Bodibilderski oddelek

Ovijmo se v črnino. Ta teden mi je zmanjkalo domače zemlje primerne za premetavanje z lopato. Pravzaprav je ni zmanjkalo, ampak so mi grobo preprečili vkopavanje. Nikol mi ne bo jasno, po kakšnem ključu imata zelje in fižol prednostno pravico do kosa zemlje, ki je po vseh papirjih sodeč moj. V nedeljo (!) (how about that for dedication) sem v herojskem poskusu sredi najbolj zoprnega sonca preštihala zadnje tri grede, za kar sem porabila pet ur (in 1967 kilokalorij :)). Potem sem se popolnoma uničena zvalila na kavč in se nisem pobrala do zvečer. Naslednji dan mi ni blo nič.

Glede na to, da sem za letos svojo preljubo štiharsko lopato postavila v kot, si moram poiskat kakšno drugo obliko rekreacije. Še zmer imam v kratkoročnem planu lauf. Kolesarjenje (zunaj) mi je brezvezno, napeto pa čakam na dobavo svojega spinerja, na katerem se menda lahko med obračanjem pedalov brez problemov bere knjigo. Bomo vidl. Recimo, da vsaj dol ne morem past, čeprav pri meni nikol ne veš. Na koncu mi še vedno ostanejo krtine, hribčki in gore ob petih zjutraj. Naslednji dan mi ni bilo nič ... za ta občutek se brez dvoma splača vsak dan posebej migat.


Zaprti oddelek

Po zelo dolgem času me je ena računalniška stvar spet tolk zagrabila, da sem hodila spat prepozno, ker sem sama tako hotela. Vsaj pol leta sem načrtovala, kako se bom naučila CSS, ker mi moj stari blog template pri vsej svoji zelenosti ni bil všeč. Pa od vsega skupaj kar ni hotelo nič bit, dokler se ta vikend nisem direktno zaletela v tisto, kar je zdaj moj header image. Potem sem v štirih popoldnevih z osnovnim predznanjem HTML na dušek sestavila skupaj, kar zdaj gledate. Ker enostavno nisem mogla več imet blogeca, ki nima takega header image :)

Za nekoga, ki je pred dvemi tedni napisal, da bo moral fajn razmislit, kaj ga poganja in kaj mu polni baterije, je taka zagrabljenost in odplavljenost kot dež za puščavo. Še eden izmed občutkov, za katere se splača trudit.

In vsakič posebej me fascinira prijaznost popolnih tujcev. Tip, ki je naredil tisto fotko, ima na svoji strani cel esej o dovoljenih in nedovoljenih načinih uporabe in o tem, da je skoraj za vse treba pridobit dovoljenje (kar je itak prav). Po slikah sodeč je vsaj zame profi (njegove desktope greste lahko pogledat na www.mandolux.com). Potem pa jaz s tresočimi rokcami stipkam mejl, če lahko prosim lepo uporabim en kos njegove fotke za svoj blog (ki je v bistvu blog o ničemer) in dve uri kasneje dobim nazaj simpatičen odgovor, ki mi daje občutek, kot da z uporabo njegove fotke jaz delam ne vem kakšno uslugo njemu in ne on meni. Ja, seveda je usluga v ekonomskem smislu (neuravnoteženo) obojestranska, ampak take stvari znajo zelo polepšat dan.

Jaz sem tisti "optimist", ki verjame, da nihče ni zares dober in se vedno pusti presenetit. Nekako mi na dolgi rok vedno rata bit pozitivno presenečena.