Zee reein in Speein

Pred davnimi časi, ko sem si našla svojo prvo redno zaposlitev (ki je še zmer moja in sem jaz njena), sem imela hude ideje o svojem nadaljnjem izpopolnjevanju. Firma, ki je bila srečna dobitnica mojih osmih ur na dan (kar je raztegljiv pojem v natanko eno smer), se je oglaševala s tem, koliko dajo na izobraževanje in jaz sem si poiskala točno tisto eno svetlečo stvar, ki me je (srako, kot sem) bodla v oči in jim jo poskusila poturit pod tepih.

Še bolj pred davnimi časi, ko se je bilo treba odločat za študij, sem se kljub svoji ljubezni do besed in do jezikov odločila za tolčenje z glavo ob zid narejen iz nečesa drugega. Od takrat potiho sanjam o glancanju svojih tujejezičnih sposobnosti, po možnosti na tuje stroške. Zato niti ni čudno, da sem bila tako navdušena nad pripravljenostjo firme, da vlaga v moje tovrstno znanje in sem takoj privlekla na svetlo svoj veliki plan - Berlitz diplomo. Miljončič in pol sitnih, to pa res ni velik. Firmica ni rekla ne ja ne ne, samo postavila je vse skupaj v kot, dokler ni pod debelo plastjo prahu zastaralo (s čimer mislim, da jo je popapcala večja firmica in so bile kar naenkrat all bets off). Ene parkrat me je hotela še podkupit z internimi tečaji poslovne angleščine, ampak sem jih počasi nekam poslala, ker ne rabim zabijat svojega dragocenega časa s spreganjem glagola to be.

In sem začela razmišljat, kako bi mogoče vseeno kakšen lasten s Cankarjem potiskan papir splavila v te namene. Saj jezikovne šole ponujajo tečaje po dostopnih cenah in če mal šparam, bom čist fajn skoz prišla. Mhm. Itak. Na vsakem začetnem razgovoru smo prišli do tega, da trenutno nimajo zame primerne skupine in da bi mi verjetno najbolj ustrezale individualne ure. Te pa za moje pojme niso po dostopnih cenah. Pa kako nimate zame primerne skupine? A se noben noče učit, ko enkrat znajo spregat glagol to be? Oh well ... nimam jaz tolk Cankarjev na razpolago. In tako desetkrat zapovrstjo, potem so me pa jezikovne šole minile.

Predvčerajšnjim sem ugotovila, kakšna budala sem (se znam zlo dobro skrivat pred resnico in samo vsake kvatre enkrat to pogruntam). Privatne jezikovne inštrukcije s človekom, ki ima pedagoški background - mal čez dva jurja na uro. Skor pet individualnih ur za enega Cankarja. Pa vsako uro posebej lahko plačaš, da te slučajno ne sune infarkt ob pogledu na kakšno zasoljeno položnico ob koncu meseca. Dva dni se že veselim, ker mi možgani vsake tolk časa le prestavijo v tretjo in začnejo razmišljat. Nemačka konverzacija, hir aj kom.

Zeee reeein in Speeein steyz meinly in zee plein.

A zna kdo vitraže delat? Tega izobraževanja mi firma tud noče plačat :)