Kjer se osel valja

Le kako mi rata izjavit, da "bom nekaj naredila jutri" točno takrat, ko sem jutri povožena z valarjem, padem na glavo v zos osovražene statistike, se ne skopljem s šihta domov do osmih in sem nasploh bolj za v kanto za smeti, kot za kamorkol drugam? Za to je treba imet prav talent in to od rojstva dalje! Ampak bom vseen sproducirala svoj post, že zato, ker sem se zadnje pol ure valjala po par fajn linkih (via dobri osebki, ki me zarad mojih fenomenalnih idej ne obesijo čist kuj za hozentregarje na kljuko za vrati), ki jih sama verjetno ne bi našla. Me likes :) Torej vam predstavljam:

Jahanje valov neke Gliste

Ko Glista vstane, najprej odpedalira svoje pol ure Gira, nato se očedi in se odšlepa v službo. Ni da bi se pasla po netu v samoti svojega brloga, če to lahk vse deli z drugimi in hkrati zabava sebe, IT službo (ki me ziher špijonira brez da bi jaz kaj čutila), svoje cimre in še osebnega dvornega vrabca na žaluziji pred šipo. V svojem kotu sestavi prenosno pisarno, ki jo na šiht prinese na hrbtu in se spravi k celodnevnemu suženjstvu-slash-mangupiranju. Glistine surferske navade so rahlo do zmerno zmešane in če na counterju svojega bloga zaznate kakšno hiperaktivno smet, ki se ne more odločit, a je boljš klikat naokol enkrat na devet al enkrat na deset sekund, potem zdaj veste, kdo je to. Sem vam rekla, da je treba bit talent od rojstva dalje ...

Glista jako rada za zajtrk gleda pse. In to ne kar ene pse. Tole je Oliver. No ja, odvisno od tega, kateri dan boste šli tja gledat, je lahko tudi Hugo. Al pa kar oba. Privlačno na njiju je, da sta a) weimaranca in b) da sta vedno onadva. Vsak dan nova slika istih psov. Za zajtrk. In zdej bom nehala v tretji osebi pisat, ker je prenaporno in mi možgani ne morejo sledit. Ko se nazijam jutranje doze cuckov, preberem svojo dnevno dozo stripkov. Priporočam B.C., Over the Hedge, PC and Pixel in The Grizzwells. Čeprav ... keep in mind, da je men všeč Calvin in Hobbes, tko da kakšnih spajdermenov in betmenov med mojimi priporočili ne boste našli. Sicer si pa sami poiščite kaj užitnega.

Ker sem poleg tega, da občasno oponašam neustavljivo blebetalo, tudi jako vizualen tip človeka, se vsak dan (večkrat na dan) slinim po straneh z lepimi slikcami. Fotke, fotkice, fotografijce, skice, ilustracije, svakojake umetnije ... you name it in verjetno sem tam pustila odtis svojega kremplja. Ne morem se nagledat in načudit stvarem, ki jih znajo na papir in na ekran napacat drugi.

Cajtenge berem skoraj izključno na netu, pa še to bolj malo. Na slovenskih preberem večinoma samo kroniko, ravno tolk da vem, da so vsi tisti, s katerimi se ne slišim vsak dan, še zmer v enem kosu in ne speštani kje na cesti. Od tujih občasno berem Spiegel, BBC in Life sekcijo na Salon.com. Šopingiram (oziroma o tem sanjam) na Amazon, Timbuk2, UncommonGoods in Pelikan, tisto genialno stran z majicami, na katerih so nore krave, sem pa založila, tako da z linkom zdajle ne bo nič.

Potem grem še vsak teden parkrat neprostovoljno zijat na en fitnesarski forum (the devil makes me do it), kjer pol ljudi poznam in kjer berem o podvigih enega kolega, hkrati grem pa zarad tega sama sebi na živce, pa nekaj časa sem se valjala na ginekološkem forumu na med.over.net, ker imam obdobja, ko me moji sestavni deli blazno fascinirajo in zadnje področje je bila glih ginekologija (pred tem sem ekstenzivno študirala človeško oko). Drugače na forumih ne sodelujem, ker mi njihov format ni všeč in se mi zdi, da če niso kar konkretno moderirani, se vse skupaj hitro izrodi. Ampak mogoče se motim in jih samo ne maram.

Za povrh berem še kakšnih dvajset slovenskih blogov in sem in tja kakšnega tujega. Včasih je bilo razmerje ravno obratno, zdaj pa nimam časa za vse, ker moram nujno pacat po tujih komentarjih in zraven še pisat v svoj blog. Moje življenje je težko in šibim se pod tujimi pričakovanji :)

Aja - v službi drugač tud še delam. Sem pa tja.

(Evo ... skup spravljeno pred polnočjo. Glista wins again!)