Blog on

Enkrat pred davnimi časi se je začela debata, ob katero se sem in tja še vedno spotaknem kot ob razvlečen čigumi - namreč kaj je smiselnega v pisanju bloga in kakšen bi (menda) moral blog bit, da bi upravičil svoj obstoj. O tej temi lahko povem (na željo kakšnega mazohista tudi na dolgo in široko in s specialnimi efekti), da mi je vse skupaj silno vseeno. Oziroma mi od zadaj dol binglja, kaj kdo v svoj blog piše in zakaj to počne. Je pa iz tega grmovja prilezla moja teorija o tem, zakaj in kako pišem jaz.

Ah ne, nobenemu ne bom poskusila stlačit po žrelu tiste priljubljene, da pišem samo in izključno zase. Samo in izključno zase nisem sposobna redno pisarit niti en mesec skupaj. In tista umetniška dela, ki ratajo takrat, so običajno tako strupena (ali tako pocukrana), da jih počasi razžre njihova lastna kislina (oziroma cuker). Velika literarna dela (ki naj bi rasla iz velike bolečine) mi očitno niso usojena :)

V vsakem trenutku imam štiri možnosti, da se znebim svojih misli. Moj wannabe papirnati dnevnik (z dislocirano enoto na mojem računalniku), email, blog in čvekanje z mojim najboljšim kolegom. S sabo. Pred (enimi drugimi) davnimi časi, ko sem razmišljala, zakaj mi ne ratuje pisat dnevnika, sem prišla do ugotovitve, da se vedno vse zmenim sama s sabo na pasjih sprehodih in potem nimam kaj napisat, ker nimam več nobenih problemov o katerih bi bilo vredno izgubljat besede. Ja, jaz sem tisto bitje, ki šeta svojega cucka tako, da gre tri korake pred mano, ono pa slepo bluzi za njim in čveka z zrakom. Saj ne prav hudo na glas, no. Tko čist potiho, da moraš bit dovolj blizu, da kaj slišiš, do takrat pa tudi že opazim, da imam družbo in utihnem. Razen kadar ne opazim ...

Enivej - zadnje čase sem pogruntala, da so moji štirje načini očiščevanja med seboj izključujoči. Če napišem kaj na papir, ne bom pisala nikamor drugam (in k sreči tudi ne bom čvekala sama s sabo). Ne maram trikrat pisat istih stvari, ker mi rata dolgčas. Kadar pišem blog, mi ostaja en kup neodgovorjenih mailov. Kadar se pogovarjam, je pa itak vse skup izgubljeno v vetru. Če bom kdaj slavna (in hkrati mrtva), dajem svojemu biografu dovoljenje, da si vse izmisli. Nikomur ne privoščim sestavljanja vseh fragmentkov, ki jih bom uspela nasrat do konca svojega življenja.

Aja, zakaj pišem blog. Iz istega razloga, kot imam na blogu napackan svoj email naslov. Všeč mi je komunikacija, ki dela ovinek mimo standardnega smalltalk smetenja. Všeč mi je čvekat z ljudmi, ki razmišljajo tudi o podobnih stvareh, kot jaz. Ni treba, da razmišljajo enako in je treba, da svojega razmišljanja ne jemljejo kot edino uporabno religijo. Moj blog je moja mala luknja v svet. En ne preveč glasen "tukaj sem". Če me kdo najde, prav, če me ne najde nihče, tudi prav, ampak v bistvu mi je všeč, kadar me kdo najde. In se zato (po ovinkih) pustim najt.