Puding od gliste

WAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAHHHHHHHHHHHHHHH

To je bil bojni krik smrtno ranjene gliste tik pred crknenjem.

In other words - prvi dan nazaj na šihtu :|

Pa tko sem se trudla, da ne bi ta dan nikol prišel. Depresirala sem tri tedne skup, ker menda se od optimizma lažje živi, od pesimizma se pa počasi shira in gavzne. No, tist počasi ni bil dost hitr. Še zmer sem jako migajoča (in še bolj jako stokajoča) in sem kvečjemu pridobila na zdravi barvi. Lekcija številka ena - ne se zanašat na depresijo in pesimizem. Tist so babje vraže.

Zbudila sem se ob pol šestih začuda brez problemov. Kar v bistvu ni nobeno presenečenje, ker pri vsej svoji ljubezni do spanja zadnje tri dni nisem več mogla spat, ker sem prej en mesec skup preveč spala. But don't get all excited, ker se tud od tega ne krepne.

Jutranji ritual je med drugim vseboval napacanje s čudeže delajočo kutinovo kremo za obraz (še zmer smrdi!) in prepričevanje psa, da mora spet preklopit na zimsko spanje, ker ne bo imel doma nikogar, ki bi ga lahko ob živce spravljal. In potem - LJUBLJANA. Najprej v svojo standardno štacuno po zajtrk. Ena redkih na moji poti, ki se odpre ob sedmih, jaz pa petnajst minut prezgodnja. Ampak lačna ko pes, zato sem se brez pretiranega nerganja sparkirala in skupaj z uro odštevala sekunde. Mal čudno se mi je zdelo, zakaj ni blo nikjer nikogar, čeprav jih običajno vsaj par pride preden se odprejo vrata. Tud prodajalke so me skoz šipo opazovale, kar je čist netipično, ampak sem bla preveč laaaaačna in zaposlena s sinhronizacijo ure in svojega odštevanja, da bi si kaj konkretnega začela o tem mislit. In pol je bla končno sedem! Katapultirala sem se proti vhodnim vratom, kjer so me prijazno obvestili, da so z novim letom premaknili čas odpiranja na pol osmo. The hell ... od depresije in od preveč spanca se mogoče res ne crkne, od lakote pa zagotovo. Enkrat. Čez velik časa ...

Ok, sem si mislila, če me že štacuna ne mara, grem pa na pumpo tankat in bom pobrala tam tisti njihov kruh (le kdo se je par dni nazaj razburjal nad kruhom na pumpah, eh? Čist mnogo fajn je, da veste!). Znavigiram na prvo pumpo, ki ima delovni čas 0 - 24 in jim skor podrem barikade, na katerih je pisal, da imajo okvaro in da nič ne bo s tankanjem. Na tem mestu sem začela sumit, da se nekdo zafrkava iz mene na moj prvi delovni dan in sem se v znak protesta odpeljala do naslednje pumpe brez da bi kupila kruh, še preden sem se spomnila, da na naslednji pumpi pa nimajo kruha. Vsaj bencin so imel, pa en zanikrn muffin sem odpeljala s sabo. Zajtrk sem potem nabavila v pekarni, ki se mi je čudežno namalala pred očmi (in je napenzlala gigantski nasmeh na moj ksiht ... oooo ... zaaaajtrk), ampak ne preden sem skor treščila v enega idiota, ki ne ve, da če speljuje s pločnika, nima prednosti pred tistimi, ki so že od prej na cesti.

Služba pa ... brezveze. Dvejst do osmih zjutraj sem bla že razparcelirana, čeprav se mi šiht ni začel do osmih. Mi te tko rabmo. Kriza je. Firma kleca na tri vogale. Rabmo čudež. Rabmo tebe! A si nardila diplomsko med dopustom? :)

Tole je vse skup prenaporno.
Grem naprej glumit gljistu.
To, kar najboljš znam.