Avto? Štir kolesa pa gas.

Že tri dni imam nekam zlo razgibano življenje. Kar pomeni, da v službi ne hodim samo od svoje pisalne mize na skret in spet nazaj (z občasnimi pit stopi za kavo v kuhinji), ampak sem in tja celo pomolim nos skozi zunanja vrata. In to poleg standardnega jutranjega prinosa od zunaj noter na toplo in popoldanskega odnosa od znotraj nazaj ven na mrzlo. Saj vem ... življenje se mi dogaja s svetlobno hitrostjo. Smete mi bit fovš.

Včeraj me je tako doletela čast, da sem se peljala na izlet v Maribor. Službeno. Namen, ki ga je s tem hotel doseči moj nadrejeni, še vedno ni jasen, in bo verjetno ostal izgubljen v kakšni od njegovih nočnih mor, ki se jih zjutraj ne more več spomnit. Meni je blo vse to včeraj v glavnem ravno do Trsta, ker se mi je končno nekaj DOGAJAL in ko se ti dogaja, ti je baš vseeno, tud če se tvoja navodila berejo kot walkthrough za pacmana. Zjutraj se pripelji na šiht, premakni svojo rit iz enega avta v drugega, nato rit z avtom vred premakni iz točke A v točko B, kjer naj rit in avto vsak na svojem mestu mirujeta en polni delavnik, nato ju nazaj skombiniraj v celoto in ju prestavi iz točke B nazaj v točko A. Po možnosti pred polnočjo. Jawohl Herr šef. Ni problem. Možgančki pa valjda vriskajo počiiiiitnce.

Samo eno majceno zaskrbljujoče dejstvo mi je že pred vikendom delalo siv las. Službeni avto ... OGROMEN. Jaz vozim eno malo koreto, s katero sva si pisani na kožo. Službeni avto ... nekaj meni neznanega. V življenju sem do zdaj vozila samo eno znamko avtov. Službeni avto ... dizlaš. Moja modra dirkačica je bencinarka. Ampak avto je avto, jelda? Ja itak. Meni se tri dni prej ni tko zdelo. Sploh po tem, ko so mi v tajništvu za začetek odpredavali hitre inštrukcije iz plačevanja cestnine z Magno in iz vžiganja diesel mašin pri nizkih temperaturah. Saj ne, da bi se mi zdelo vse skup tolk zakomplicirano. Na pol obrneš ključ in počakaš, da izgine lučka. Potem obrneš ključ do konca. Mhm. Takoj po inštrukcijah sem bla še grozno hvaležna za pomoč, potem, ko so se pa že vse tajnice domov spokale, sem se pa začela spraševat, česa vse mi niso povedale, če je že vžig taka pomembna zadeva. In sploh - o kakšni lučki to one sanjajo? Kako naj pa vem, katera od svetlečih zadev mora ugasnit in kako dolgo jo moram čakat? Da ne bom slučajno začela križem gledat ob poskusu spremljanja vseh luči na armaturni plošči naenkrat.

Vmes je bil potem vikend in sem se počasi vdala v svojo usodo. Bo že. V ponedeljek sem se pa vseen predčasno pojavila v tajništvu in pobrala vse dokumente z navodili za upravljanje težkih strojev vred, zato da sem si dala čas za preštudiranje prevzetega materiala. Kje se natoči tekočina za pranje stekel (čeprav je blo cel dan sonce), kako se prestavi v rikverc, kaj je s tisto lučko za gretje motorja pred vžigom, kako se nastavi sedež (seveda čist gor), kako se nastavi zunanje špegle, kako se regulira brisalce (again - cel dan je blo brez oblačka), kako pripraviš gretje do funkcioniranja, preden ti pri minus petnajst odpadejo prsti ... same življenjsko pomembne stvari. Tolk sem bla napsihirana, da sem se včeraj zjutraj samodejno zbudila pol ure prej in šla ponavljat snov. In še dobr, da sem to naredila, ker drugače bi zgrešila podatek, da se loputa od tanka odpre s knofkom, ki ga najdeš zraven ročne :)

Pri vsem tem kompliciranju bi človek pričakoval, da mi avto iz čiste kljubovalnosti ne bo niti vžgal. Pa je blo vse skupaj totalni antiklimaks. Avto je ipak avto, tud če morš najprej izvohat en obskuren knof, preden mu lahk nafilaš tank. Jaz nisem delala problemov njemu in on jih ni delal men. Edin na pumpi sem se najprej sparkirala pred tistim šlaufom za diesel čofto, nad katerim piše samo za avtobuse in tovornjake in sem morala potem rikverc slalom vozit do drugega prostega mesta. Hardcore avanturist ... that's me.

Aja, pa v Mariboru sem se dvakrat izgubila. Ampak sem se tud dvakrat našla in se vse zgliha. Tišina! Does too!