A ni fajn, če se med službo lahk jagaš naokol po Lublani, pa ni nič narobe? (Ja, to je tista ista služba, ki je bla spljuvana pred iks meseci. A ni fajn, no?) Včer nas je šla ena mikro horda sred dneva na izlet do Centra za tipizacijo tkiv in so mi spet tristo let iskal žile po rokcah. Moje žile so pametne in se ob prvem sumu na sovražnika zavlečejo pod plast špeha, pol nas pa najdite, če nas morete. Tisti možgani, ki niso šli v glavo, so šli v žile :) Ampak tete tam na centru niso od včer in znajo pobegle žile najt z zavezanimi očmi. Običajne sestre me prešpikajo po obeh rokah in če jim ne rata se povampirijo še nad hrbtno stranjo dlani, ta je pa zadela v prvem šusu. Pol mi pa ni hotla dat modrega samolepilnega povoja čez špik tko kot vsem drugim. Sm mogla kr vato gor tiščat, ker bi mela drugač po celi roki modrico. Navadna diskriminacija je to. Zdej se pa nimam s čim hvalt. Pa nič za v okvir.
Center za tipizacijo tkiv - to je tam, kamor greš, če se hočeš vpisat v register darovalcev krvotvornih matičnih celic. Oziroma če hočeš darovat kostni mozeg. Pol te pa za lepši dan špiknejo in ti vzamejo eno šprico krvi in te pošljejo domov, pol te pa nazaj pokličejo, če najdejo koga, ki bi mu tvoje celice prav prišle. Pol te pa spet špiknejo in tko dalje in naprej ... nč pretresljivga v glavnem.
Sam če mi naslednjič ne dajo plavega povoja, ne grem več!
Pa še lizike bi lahk talal!
V taki ogromni skupini (celih pet) smo šli zato, ker je spet enkrat levkemija pošlatala prijatelja od prijatelja in ob vsakem takem dogodku se zgodi, da se naberejo kolegi in sodelavci in kolegi od sodelavcev in se gredo skupinsko vpisat v register darovalcev. Kar je fajn. Tisto, kar mene pri vsem tem malo moti (ampak res čisto malo) je, da mnogo teh ljudi nima pojma o pomenu registra. Ne zavedajo se, da je takorekoč ničelna možnost, da najdejo med sabo nekoga, ki bo lahko pomagal prijatelju od prijatelja, je pa malo večja možnost, da se najde nekje nekdo tretji, ki bo rabil pomoč enega od njih. Nekdo, ki ga nihče od njih ne pozna. Ki je lahko otrok, ki nikomur ni naredil nič grdega, al je pa zoprno zagovedeno človeško bitje, ki nikomur ni naredilo ničesar dobrega.
A bodo še pripravljeni nastavit svojo medenico igli za nekoga, ki ga ne poznajo in se jih ni nikoli direktno dotaknil? Upam, da ja. Mogoče bom enkrat tak noname jaz in bom čakala na človeškost nekoga, ki nima pojma, da obstajam in da mi gre jebeno. To je bil tudi razlog, zakaj sem se jaz končno odsankala na Center za tipizacijo tkiv. Jaz tega prijatelja od prijatelja ne poznam, se pa že kakšnih osem let spravljam prijavljat v register in mi je mal nerodno, da mi je šele zdaj ratalo. Verjetno je tud te stvari lažje naredit na horuk in v skupini. Kar pomeni, da le nisem taka anti-ovca, kot bi mi blo prav. No ja, vsaj rezultat je tak, kot je treba. Ker kako lahko pričakuješ pomoč od kogarkoli, če je nisi pripravljen najprej sam ponudit?
Pa danes imam modrico na rokci kljub temu, da mi niso dal plavega samolepljivega povoja. Lohk bi mi ga vseen dal. Pa liziko si tud zaslužm!
Barabe :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar