Včeraj, okrog devetih zvečer, sem se že spet enkrat odločila, da bo treba naredit kakšen korak proti diplomi. Zadnje čase se mi to dogaja vedno bolj pogosto, ampak lahko, da je vse skupaj samo lažni alarm. Sicer sem se pa imela malo na sumu, da sem se to spomnila ob tisti uri zato, ker točno vem, da se običajno spokam spat kakšni dve uri kasneje. In dve uri blodenja po stvareh, ki se jim reče moj študij, valjda ne boli prav hudo. Imagine my surprise, ko me je ista ideja držala tudi še danes zjutraj, kljub temu, da sem včeraj v tistih dveh urah uspela fenomenalno zabrodolomit že na četrti nalogi iz bukle za začetnike. Očitno se tokrat v prvem poskusu še ne damo.
Stvar je namreč taka. Kategoriji, v katero je uvrščen moj faks, se po vseh teh letih ne reče več realnost, ampak spomini na pretekle bitke. Kot spomin na vsak herojski podvig, je tudi ta s časom mutiral in pridobival na količini prelite krvi in grozovitosti sovražnikov, neskončno sedenje na riti in kopičenje nepotrebnih podatkov v buči je pa uspelo ponikniti iz zgodovinskih bukel. Posledično me vsakič, ko vzamem zalet in se z mečem in ognjem spravim nad zapiske, porazi dejstvo, da se moja rit ne prilega več stolu v taki meri, da bi v njem zdržala vsaj pol ure v enem kosu. Še preden oči do konca zaznajo, da A = B, možgani že poročajo navzdol, da od tam zgoraj ni videt ničesar zanimivega in gremo vsi skupaj mal na sprehod.
Ampak ne, jaz ne poznam kapitulacije (v prvih desetih minutah)! In tako sem nekje na netu izbrskala eno začetniško knjigo v upanju, da svojemu srcu povrnem davno ugasli plamen ljubezni do veje znanosti, ki mi jo je poskušal vbit v glavo moj faks. Že cel dan si lomim zobe na prvem sklopu nalog iz prvega poglavja. Za začetnike. Ponos je za nedoločen čas deponiran pod postlo, za izhode iz bajte imam pa pri roki papirnato vrečko. Eh ja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar