sreda, 31. maj 2006

Zee reein in Speein

Pred davnimi časi, ko sem si našla svojo prvo redno zaposlitev (ki je še zmer moja in sem jaz njena), sem imela hude ideje o svojem nadaljnjem izpopolnjevanju. Firma, ki je bila srečna dobitnica mojih osmih ur na dan (kar je raztegljiv pojem v natanko eno smer), se je oglaševala s tem, koliko dajo na izobraževanje in jaz sem si poiskala točno tisto eno svetlečo stvar, ki me je (srako, kot sem) bodla v oči in jim jo poskusila poturit pod tepih.

Še bolj pred davnimi časi, ko se je bilo treba odločat za študij, sem se kljub svoji ljubezni do besed in do jezikov odločila za tolčenje z glavo ob zid narejen iz nečesa drugega. Od takrat potiho sanjam o glancanju svojih tujejezičnih sposobnosti, po možnosti na tuje stroške. Zato niti ni čudno, da sem bila tako navdušena nad pripravljenostjo firme, da vlaga v moje tovrstno znanje in sem takoj privlekla na svetlo svoj veliki plan - Berlitz diplomo. Miljončič in pol sitnih, to pa res ni velik. Firmica ni rekla ne ja ne ne, samo postavila je vse skupaj v kot, dokler ni pod debelo plastjo prahu zastaralo (s čimer mislim, da jo je popapcala večja firmica in so bile kar naenkrat all bets off). Ene parkrat me je hotela še podkupit z internimi tečaji poslovne angleščine, ampak sem jih počasi nekam poslala, ker ne rabim zabijat svojega dragocenega časa s spreganjem glagola to be.

In sem začela razmišljat, kako bi mogoče vseeno kakšen lasten s Cankarjem potiskan papir splavila v te namene. Saj jezikovne šole ponujajo tečaje po dostopnih cenah in če mal šparam, bom čist fajn skoz prišla. Mhm. Itak. Na vsakem začetnem razgovoru smo prišli do tega, da trenutno nimajo zame primerne skupine in da bi mi verjetno najbolj ustrezale individualne ure. Te pa za moje pojme niso po dostopnih cenah. Pa kako nimate zame primerne skupine? A se noben noče učit, ko enkrat znajo spregat glagol to be? Oh well ... nimam jaz tolk Cankarjev na razpolago. In tako desetkrat zapovrstjo, potem so me pa jezikovne šole minile.

Predvčerajšnjim sem ugotovila, kakšna budala sem (se znam zlo dobro skrivat pred resnico in samo vsake kvatre enkrat to pogruntam). Privatne jezikovne inštrukcije s človekom, ki ima pedagoški background - mal čez dva jurja na uro. Skor pet individualnih ur za enega Cankarja. Pa vsako uro posebej lahko plačaš, da te slučajno ne sune infarkt ob pogledu na kakšno zasoljeno položnico ob koncu meseca. Dva dni se že veselim, ker mi možgani vsake tolk časa le prestavijo v tretjo in začnejo razmišljat. Nemačka konverzacija, hir aj kom.

Zeee reeein in Speeein steyz meinly in zee plein.

A zna kdo vitraže delat? Tega izobraževanja mi firma tud noče plačat :)

torek, 30. maj 2006

Kjer se osel valja

Le kako mi rata izjavit, da "bom nekaj naredila jutri" točno takrat, ko sem jutri povožena z valarjem, padem na glavo v zos osovražene statistike, se ne skopljem s šihta domov do osmih in sem nasploh bolj za v kanto za smeti, kot za kamorkol drugam? Za to je treba imet prav talent in to od rojstva dalje! Ampak bom vseen sproducirala svoj post, že zato, ker sem se zadnje pol ure valjala po par fajn linkih (via dobri osebki, ki me zarad mojih fenomenalnih idej ne obesijo čist kuj za hozentregarje na kljuko za vrati), ki jih sama verjetno ne bi našla. Me likes :) Torej vam predstavljam:

Jahanje valov neke Gliste

Ko Glista vstane, najprej odpedalira svoje pol ure Gira, nato se očedi in se odšlepa v službo. Ni da bi se pasla po netu v samoti svojega brloga, če to lahk vse deli z drugimi in hkrati zabava sebe, IT službo (ki me ziher špijonira brez da bi jaz kaj čutila), svoje cimre in še osebnega dvornega vrabca na žaluziji pred šipo. V svojem kotu sestavi prenosno pisarno, ki jo na šiht prinese na hrbtu in se spravi k celodnevnemu suženjstvu-slash-mangupiranju. Glistine surferske navade so rahlo do zmerno zmešane in če na counterju svojega bloga zaznate kakšno hiperaktivno smet, ki se ne more odločit, a je boljš klikat naokol enkrat na devet al enkrat na deset sekund, potem zdaj veste, kdo je to. Sem vam rekla, da je treba bit talent od rojstva dalje ...

Glista jako rada za zajtrk gleda pse. In to ne kar ene pse. Tole je Oliver. No ja, odvisno od tega, kateri dan boste šli tja gledat, je lahko tudi Hugo. Al pa kar oba. Privlačno na njiju je, da sta a) weimaranca in b) da sta vedno onadva. Vsak dan nova slika istih psov. Za zajtrk. In zdej bom nehala v tretji osebi pisat, ker je prenaporno in mi možgani ne morejo sledit. Ko se nazijam jutranje doze cuckov, preberem svojo dnevno dozo stripkov. Priporočam B.C., Over the Hedge, PC and Pixel in The Grizzwells. Čeprav ... keep in mind, da je men všeč Calvin in Hobbes, tko da kakšnih spajdermenov in betmenov med mojimi priporočili ne boste našli. Sicer si pa sami poiščite kaj užitnega.

Ker sem poleg tega, da občasno oponašam neustavljivo blebetalo, tudi jako vizualen tip človeka, se vsak dan (večkrat na dan) slinim po straneh z lepimi slikcami. Fotke, fotkice, fotografijce, skice, ilustracije, svakojake umetnije ... you name it in verjetno sem tam pustila odtis svojega kremplja. Ne morem se nagledat in načudit stvarem, ki jih znajo na papir in na ekran napacat drugi.

Cajtenge berem skoraj izključno na netu, pa še to bolj malo. Na slovenskih preberem večinoma samo kroniko, ravno tolk da vem, da so vsi tisti, s katerimi se ne slišim vsak dan, še zmer v enem kosu in ne speštani kje na cesti. Od tujih občasno berem Spiegel, BBC in Life sekcijo na Salon.com. Šopingiram (oziroma o tem sanjam) na Amazon, Timbuk2, UncommonGoods in Pelikan, tisto genialno stran z majicami, na katerih so nore krave, sem pa založila, tako da z linkom zdajle ne bo nič.

Potem grem še vsak teden parkrat neprostovoljno zijat na en fitnesarski forum (the devil makes me do it), kjer pol ljudi poznam in kjer berem o podvigih enega kolega, hkrati grem pa zarad tega sama sebi na živce, pa nekaj časa sem se valjala na ginekološkem forumu na med.over.net, ker imam obdobja, ko me moji sestavni deli blazno fascinirajo in zadnje področje je bila glih ginekologija (pred tem sem ekstenzivno študirala človeško oko). Drugače na forumih ne sodelujem, ker mi njihov format ni všeč in se mi zdi, da če niso kar konkretno moderirani, se vse skupaj hitro izrodi. Ampak mogoče se motim in jih samo ne maram.

Za povrh berem še kakšnih dvajset slovenskih blogov in sem in tja kakšnega tujega. Včasih je bilo razmerje ravno obratno, zdaj pa nimam časa za vse, ker moram nujno pacat po tujih komentarjih in zraven še pisat v svoj blog. Moje življenje je težko in šibim se pod tujimi pričakovanji :)

Aja - v službi drugač tud še delam. Sem pa tja.

(Evo ... skup spravljeno pred polnočjo. Glista wins again!)

ponedeljek, 29. maj 2006

Pajčevina

Moj OCD alter ego me že pol leta masira, naj končno zrihtam linke na svojem blogu. Saj so lepo po abecedi, ampak ene berem bolj pogosto, drugih ta trenutek skoraj ne berem, tretji so mi tako blazno pri srcu, da bi jim najrajš dala svojo lastno kategorijo z naslovom Zalezujem, četrte imam v hibernaciji ... Največji hec je, da sem na genialno idejo o premetavanju linkov prišla kljub temu, da se po blogih sprehajam via bookmarks in se linkov pravzaprav redko pritaknem. Ali pa mogoče prav zato. Mojih bookmarksov svet ne vidi. Mednje lahko zbašem karkoli in ven lahko vržem karkoli, pa nikogar zarad tega ne boli srce. Včasih me prime, da bi z linki delala isto. In potem me iz čisto določenega razloga mine.

V eni stvari se brez dvoma strinjam s cookiejem - všeč mi je, če so blogi med sabo povezani. Kot da bi šla pajkova mreža naprej in naprej in še naprej. Ko najdem nekaj, kar mi je prijetno brat, grem najprej iskat, če lahko od tam pridem kam dalje. Po možnosti na kaj podobno prijetnega za brat. Eno največjih razočaranj so mi dobri blogi brez linkov. In naslednje razočaranje so blogi, ki linkajo samo slavne in pomembne (ker whatever ... to že vse poznam in me resnici na ljubo ne navdušuje kaj preveč). In še naslednje razočaranje so blogi, ki tvorijo striktno zaprt krog v katerega pod nobenim pogojem ne sme vdret nihče drug. In še dodatno naslednje (ampak malo manjše) razočaranje so blogi, ki linkajo samo tiste, ki linkajo njih. Tukaj zdaj nočem pametovat, kako je kaj od tega narobe. Sploh ne. Samo jadam se nad tem, kako realnost noče upoštevat, kaj je meni všeč (... so what is new, right?).

Torej - jaz bom imela na blogu kar vse linke na povprek. Vse tisto, kar grem v enem tednu pogledat več kot enkrat na dan. OCD alter ego, go hide! Če bo seznam kdaj predolg, bom začela ven metat komaj dihajoče in preminule, nobenih novih zalezujočih kategorij ne bo (kar sami si najdite tiste, ki so ravno takrat ta najboljši ... jaz komaj sproti pišem poste, kdo bo pri vsem tem delu še kategorije rihtal) in zagotovo ne bo nobenega snobovstva (ker jaz raznih Jonasov berem ne :)).

In other news (oziroma sem se ravno spomnila) ... mam eno idejo. Najbrž glupo, ali ipak. Men so na tujem računalniku vedno najbolj zanimiva zadeva bookmarksi. Ljudje hodijo redno čekirat velik običajnih stvari in vmes tudi kakšno orto odpuljeno in men je po tem brskat zabavno. Če se komu ljubi in se mu zdi take stvari zanimivo razlagat, lahk napiše kakšen post o svojih redno obiskovanih internetnih koncih. Jasno s komentarji. Ti so obvezni. Če me kdo hoče strašit s pornografijo, me zarad mene lahko, ampak v bistvu me zanima glih karkoli, pornografija od vsega še najmanj. Jaz bom svoj post sproducirala jutri. Dons mam randi s postlo.

Every cloud ...

Za soboto je bil sredi tedna napovedan dež. A od dežja - ništa. Za nedeljo je bil napovedan dež. Od dežja spet ništa. Danes je vremenkotom končno uspelo in so napovedali dež na dan, ko je res dež. Počasi se mi začenjajo dozdevat kot stare bradavičaste ciganke s kristalno kuglo. Pride sedemdesetletna Micka, se usede na drugo stran mize in hoče izvedet kaj o sebi. Pa pravi ciganka, da ji je kristalna kugla povedala, da Micko občasno trga po sklepih in da nima več vseh svojih zob. In Micka navdušeno prikimava, ker tale ciganka pa res vidi, česar se videt ne da. Vremenkoti pa - enkrat v prihodnosti bo dež. In če dost dolg čakamo, glej ga zlomka, bo res dež.

No ja, vsaka slaba stvar ima tudi svetlo stran. Svetla stran mojega suženjstva ob kmetijskih napravah za bajto je bila sosedova ohcet, ki je ni motil dež. Edini problematični detajl je, da sem imela jaz od te svetlobe samo temo. V soboto zjutraj me je ob pol devetih sredi spanca pod strop odnesla pristna slovenska goveja muzika. Sosedje niso mogli pometat pred bajto in postavljat svojih treh klopi brez primernega glasbenega ozadja navitega na primerno jakost. Adijo spanec. Do opoldneva sem se pred milozvočnimi melodijami skrivala pri najbolj oddaljenem vogalu bajte ob delujočem sekljalniku za grmovje, potem so se me pa usmilili z malo bolj poslušljivim bosanskim kolom. Sem se takoj bolj domače počutila, glede na to, da prihajam iz blokov, kjer je bil južni melos v vseh oblikah na dnevnem redu. But there was worse to come.

Kljub temu, da jih je bilo maksimalno za deset avtov in da so imeli fešto pred bajto, so si naštimali ozvočenje in od bogvekje privlekli muzikanta. Lahko, da je bil tud kateri od njih ... nisem šla tega preučevat, ker sem bila preveč zaposlena z iskanjem prostora, kamor zunanji glasovi ne sežejo. Tip si je na zmerno jakost na CD playerju rolal slovenske frajtonarske poskočne in zraven na ves glas blejal v mikrofon. Kot smrtno ranjen gnu. Če bi moja domača žival tako tulila, bi jo že zdavnaj peljala na odrešitev, ker bi se mi preveč smilila. Vrhunec koncerta je bila doživeta prezentacija pesmi O SOOOOONCE MOOOOOJE, ko se mu je tam nekje v višavah prelomil glas in sem jaz po bajti začela robantit, da tega mučenja ne bom več prenašala. In sem šla via gmajna, tako da ne vem, kaj se je kasneje dogajalo.

Upam, da so se do danes uspešno poročili, izginili na poročno potovanje in da se bodo predvsem čimkasneje ločevali, ker drugač what a waste of my živci. Ampak ok, naj jim bo. To so eni od boljših sosedov in delajo galamo mogoče enkrat na pol leta, kar danes (ko je vse skup mimo) izgleda čist sprejemljivo. Sploh sem pa popolnoma vzhičena, ker je vremenkotom danes ratalo. Približno na tak način, kot si vzhičen nad tem, da je tvoj naraščaj končno z žlico zadel usta in ti mogoče ne bo treba prat petdeset cunj ampak samo devetinštirideset. Eksaktna znanost ... that's what it is.

sobota, 27. maj 2006

Anatomija dobrodelnosti

Oh, look. A soapbox ...

Aha. Torej se nam bodo tiste zdaj-jih-vidiš-zdaj-jih-ne-vidiš operacijske mize končno zmaterializirale v obliki ene kot kača zavite donacije. Super. Ampak se zaenkrat ne ve, ali nekdo z njimi zganja posel, ali pa ima res tako zlato srce, da bo z eno potezo zrihtal zadevo. Še bolj super. Pomojem bo tole še en velik žur.

Če se prav spomnim, smo imeli še ne tako daleč nazaj en megažur na podobno temo. Nova pediatrična klinika se gradi in se o njej sanja že kakšnih dvanajst let. Oziroma se o njej predvsem zelo naglas gobca. A so že vsi cegli na kupu al še niso? Upam, da so, ker mene je vsa dobrodelnost v tisto smer že minila. Če mi kdo, ki bi rad med prsti valjal moj keš, opleta okrog s pediatrično, se običajno znebim česa na temo katero po vrsti že gradijo. In to nima nobene zveze z bolnimi otročki in mojo splošno pripravljenostjo pomagat. Enostavno mi je tista gomila keramičnih ploščic pomešanih z gobcači dojadila.

Povsod, kjer je denar, običajno slej ko prej nastane močvirje. Tole naše ima v sebi malo Unicefa, malo Rdečega križa, malo nove pediatrične, malo operacijskih miz in še en kup podobnih stvari. Ne vem, če se vsi šahovski kmetje, ki namakajo svoje nožne nohte v to vedno znova pogreto brozgo zavedajo, kaj so (in še bodo) pravzaprav s tem dosegli. Uspešno so pomagali zvišat prag človeške občutljivosti na tujo potrebo po pomoči. Vsak drugi, ki ga vprašaš, kako kaj njegova dobrodelnost (po možnosti v malih papirčkih s številkami), se spomni, da bi on rajš pomagal direktno kakšni ubogi družini, ker tako bi vsaj vedel, kam tisti denar gre. Ja, ja ... vsega občudovanja vredno. Samo kaj, ko se potem taka uboga družina z raztrgano mularijo noče od nikoder sama od sebe pojavit. In je volk sit in koza cela in družina še vedno enako uboga. In sama.

Dobrodelnost se začne v drobtinah. Oglejte si naslednjič najbolj jadno pojavo od vseh. Kakšnega od alkohola ali drog odvisnega brezdomca, ki vas pred lokalno štacuno ali kje sredi prestolnice žica za mal drobiža. Kaj si boste mislili? Po eni strani je ubogi, ker nima za jest in nima placa za spat in sploh ničesar nima. Če ima vse zobe, ima že veliko. Po drugi strani ni čist nič ubogi, ker si je zelo verjetno za vse skupaj sam kriv in naj gre delat in bo imel za jest in plac za spat in najbrž še nekaj časa tud vse zobe. Meni je dokaj vseeno, kaj od tega si mislite in ali mu daste tisti drobiž ali ne. Vse sorte ljudje smo. Eni odpremo denarnico, drugi je ne odpremo. Tretji se ravnamo po vremenu. Kar mi je zanimivo, je tisto vmes. Kolikokrat si mislite, da bi mu z veseljem dali tistih par sto tolarjev, če bi si šel kupit sendvič namesto flaše?

Ampak kakšna je razlika? Zakaj naj bi bil sendvič pomoč, flaša pa potuha? Koliko mislite je temu klošarju tisti trenutek vreden sendvič in koliko mu je vredna flaša? Če že dajete, zakaj ne dajete drobiža za tisto, kar je njemu pomembno? Zares iz brezna potegne se itak lahko samo sam in en sendvič namesto flaše ljudi spreobrača samo v Hollywoodu in v šund romanih.

Dobrodelnost s pogoji je kupovanje. Biznis. Ko vas vodi želja nekomu olajšat življenje, vam je dovolj velika zahvala njegov hvala, ko tisto, kar dajete, zamenja lokacijo iz vaših v njegove roke. In še to samo zato, ker je to stvar osnovnega bontona. Nobene potrebe ni, da vas kdo vidi, nobene potrebe ni, da cel svet ve, kako neskončno dobri ste, ker pomagate drugim, ne rabite aplavza in trepljanja po rami, ne rabite večne hvaležnosti in čisto zagotovo si s tem ne kupujete nikakršne lojalnosti. Donacija je neoznačena stvar. Na njej ne piše, da vam mora nekdo nekoč vrnit uslugo. Če se greste dobrodelnost s pogoji - lepo prosim, prihranite ljudem zadrego in vnaprej povejte, kaj od njih pričakujete. Zato, da vas bodo lahko vnaprej poslali v temne dele človeškega telesa.

Za konec še tole - ja, vsi bi raje pomagali konkretni družini s konkretnimi razcapanimi otročki in konkretnimi problemi in bi se pasli na konkretnih rezultatih. S tem ni nič narobe. Ampak zaboga, dajte že nehat čakat, da se vam bo ta konkretna družina sama od sebe namalala na vratih. Vsak dan lahko komu malo pomagate. Tistemu otroku, ki mu mama v najslabši štacuni ne more kupit ene pomaranče, jih lahko kupite eno kilo (o ja, tud taki so), sosedovega mulca lahko peljete na sladoled, tisti stari hijeni iz petega nadstropja lahko pomagate nest vrečke po štengah, kakšnemu neznanemu šolarju, ki z mamo tridesetega avgusta kupuje najcenejše zvezke, lahko privoščite še kakšnih deset za zraven in svojemu lokalnemu klošarju lahko pustite petdeset tolarjev, za katere vas ni ogoljufal kdo drug.

Nehajte že razmišljat, kdo je vreden vaše pomoči in kako lahko iz enega takega dejanja maksimalno iztržite. Tolk je stvari, ki jih lahko naredite, brez da vas zraven karkoli boli (vključno z denarnico), nekomu drugemu bo pa to še en teden skup najsvetlejši dogodek. Saj ni treba kar naprej iskat tistih, ki so najbolj potrebni pomoči. Če ste pripravljeni pomagat kar tako, boste do takih počas prišli brez iskanja.

četrtek, 25. maj 2006

Danes, ko ostajam pionir

  • sem spet razmišljala, kako hecno je, da eni nikol niso zlezli od pionirčka do mladinca, drugi pa še pionirčki nikol niso bli. Nekaterim so očitno za vedno usojene plenice :)
  • sem na svojo grozo skoraj skurila računalnik. Iz torbe sem ga privlekla vsega prešvicanega in zahajcanega, čeprav zraven nima nobene računalnice, da bi se skupaj šla packarije. Po pol minute žalovanja sem pogruntala, da ni šel v hibernacijo, ko sem ga zaprla in da se mu je "samo" prav na hitro spraznila baterija. Čist vročičen je bil, ubožec. Čudežna oživitev je sledila ob priključitvi na štrom. Men pa kamen od srca (in najbrž Betki v glavo).
  • sem na avtocesti med Brodom in Gameljnami prehitela kolesarja, ki je bicikliral po odstavnem pasu. Eno mal starejšo kripo je imel pod ritjo in sklepam, da mu je na podstrehi manjkal tisti par kolesc, po katerem se je peljal. Eksotika v najčistejši obliki. Naslednjič pričakujem vsaj konjsko vprego al pa kakšnega trotla na rolerjih.
  • sem blazno razočarana nad sabo, ker sem po celem mesecu pazljivih priprav pozabila, da je danes dan brisače. Imela sem namen cel dan hodit po službi s primerno zasvinjano brisačo zavezano okrog glave a la kravata. Sicer sem pa tud to pozabila, da je danes dan mladosti. Tud štafeto mladosti sem hotla s sabo prenašat. Bom drug let.
  • sem se cel dan pomagala delat norca iz kolega, ki je predvčerajšnjim kot prezrela melona čmoknil z rolerji na trtico in ima zdaj plavo rit. Okrog hodi kot đon vejn, na stolu sedi kot pravkar razdevičeni pasivni gej, pa sklonit se tud ne more. Zarad tega sem danes bla deležna tudi povišane doze nagravžnih vicev ... sami dedci v cimru, jebiga. Ja, vem kako trtica boli. Ne, čist nič me ni sram, da se delam norca iz njega. Bom ob prvi priliki dobila dvojno dozo nazaj (it comes with the territory :))
  • ugotavljam, da je dan mladosti fajn dan.
Drugovi i drugarice ... jaz se spomnim Titove smrti :|

Odoh ja na spavanje.
Pri teh letih je treba že zlo intenzivno skrbet za regeneracijo mojega možgana!

sreda, 24. maj 2006

Prihodnost je bleščeča

... blond krota z vreščečim glasom v vrsti na blagajni takoj za mano teži človeški čitalki kod na drugi strani prozorne plastike, zakaj nimajo na zalogi tistega ta globokega talarja, ki se ga dobi za nalepke (ki se jih dobi za nakup v vrednosti vsaj dva jurja). Pri tem priročno spregleda, da je štacuna nabasana z dvonožci in da je mogoče to vzrok za pomanjkanje vroče robe. Kaj se sploh grejo, da je blo pri Tefal kastrolah pol leta prej čist isto, da niso resni in še cel repertoar ostalih neumnosti, ki čitalko kod blaaaazno zanimajo. Ziher. Ji na en teden starih podočnjakih piše.

Kroti dokaj prijazno svetuje, naj gre vprašat na informacije, ker je štacunskih delavcev žal premalo, da bi imeli enega postavljenega zraven razstavljenih "zastonj" talarjev za recitiranje odgovorov na FAQ (kakršno idejo je najprej prijavila krota). Ta se spomni, da je brezveze hodit na informacije, če že itak FAQ recitatorja nimajo, za veliki finale pa poda še izjavo tega meseca. Kako, da ne morete tega porihtat, potem pa uboge nič krive prodajalke trpijo, ker jih mi tukaj nadiramo. To vse v ksiht prodajalki.

WTF?

Kdo ji je pa rekel, da se mora na nič krive pizdit? Upam, da bo tako prisrčno razumevajoča tudi, ko bo dobila na gobec od naključnega mimoidočega, ki se je pri mimostoječi mizi brcnil v mezinec, pa je moral svojo negativno energijo na nekom sprostit. Recimo na naši naključno mimoidoči kroti.

Zarad enih talarjev, zarad ene Tefal kastrole na nalepke, zarad svojega pohlepa po stvareh, za katere se ji zdi, da jih bo dobila zastonj, zarad mozolja, ki se ji naredi na riti, se je pripravljena stepst z nekom, za katerega ve, da ni nič kriv. Pejd no tunkat glavo v pesek, dokler te ne mine. Svoje lastne frustracije zdravit na tistih, ki z njimi nimajo popolnoma nič, je bolno. Če je moj dan gnil, mora bit tud od drugih dan gnil. No zdaj, ko je pa od drugih dan gnil, je pa moj fenomenalen. Univerzalna rešitev za čisto vsak problem.

Krota seveda sama zase zna povedat, da je prijazna, odprta in človekoljubna oseba, ki tudi muhi ne bi storila žalega. Klinčevi ljudje. A res ne vidite, da nekoga drugega glih tolk boli kot vas, kadar se brcne v mezinec?

In pol sem jaz pesimist ...

NewsFlash

Glih bolj al manj za zabavo rešujem trigonometrične enačbe iz priprav na maturo, pa sem se spomnila, da mogoče lahk komu tud kaj pomagam. Torej - če tole bere kakšen bodoči maturant, ki mu bo zdajle en teden pri pripravah za matematiko voda v grlo tekla, pa ima kakšno hudobno matematično vprašanje, ki mu greni življenje ... spod so komentarji, desno je moj mejl naslov, help yourself. Men v glavnem ne bo krona z glave padla, če bo komu treba integrale razlagat ...

Det iz ol.

torek, 23. maj 2006

Šefla megle

Ravno sem se splazila s podstrešja, kjer sem hopsala po svoji novi pridobitvi. Rokce se mi še zmer tresejo od naporov, ampak letelo je pa ko šus. Čist sem navdušena, sploh ker sem si danes blagovolila na belanco privezat mp3 player in sem lahko poslušala radio. Fitnesi ne rolajo tiste svoje muzke brez razloga ...

Je pa hecno, da pri vsej muzki, ki jo premorem, na koncu poslušam radio. Lani na začetku zime sem ene dvakrat na lauf vlekla s sabo plejerčič s svojim v tistem obdobju priljubljenim blejanjem, da ne bi tolk mislila na to, da mi bo pri nič stopinjah vsak čas zamrznila rit (ki je izgleda zelo delikaten del trupla). Pa da mi ne bi blo tolk dolgčas, ker sem ob petih zjutraj (!!!) v najtrši temi laufala po edinem zagotovo brezluknjastem terenu - peščeni šolski stezi za lauf. Po dveh krogih sem bila na tem, da odložim svoj čudež tehnike med ta prve smeti, ker takega spirit killerja pa še ne. Vsa muzka, ki mi je bla zares všeč, se je nekam jadno vlekla in depresirala na dolge proge. Potem sem ob prvi priliki pregledala svojo celotno zbirko in razočarano ugotovila, da ne premorem niti za pol ure komadov, ki bi mi dvignili adrenalin. Od takrat prisegam na Poslovni val. Kvaliteta je stvar debate, ampak vsaj tega ne vem, kakšno jodlanje mi bodo privoščili naslednje. Pa ni gobcanja. Major plus points!

Kaj sem danes še drugega razmišljala ... od dveh ljudi sem dobila servirano novico o RTV naročnini, ki se menda potiho in nezadržno niža. Kar je meni pri vsem tem zanimivo, zagotovo ni RTV naročnina. Zanimivo je, kako enostavno je ljudi nategnit. Od nekoga, ki mu nastaviš golo rit, nekako ne moreš pričakovat, da te bo prijazno povabil, da si oblečeš njegove najboljše gate in z njim popiješ šalco čaja. A je kdo vprašal, s katero palico bomo merili, za koliko se je zares znižala RTV naročnina? Glede na znesek na položnici? Glede na to, kolk bo meni plača zrastla? Glede na usklajevanje z inflacijo? Glede na to, kolk moram pri dohtarju čakat, da pridem na vrsto? Glede na to, kolk dlak mi je odpadlo in kolk jih je zraslo? Kako se lahko kregaš o rezultatu, če se nisi dogovoril, kaj priznavaš za začetno stanje in katere so legalne poti od začetnega stanja do rezultatov? Kako se lahko pogovarjaš o isti stvari, če se ne dogovoriš za en sam veljaven slovar? In pol se jokca, da je dokaz o realnem znižanju naročnine via neusklajevanje z inflacijo nateg. Ja seveda je nateg. Oziroma če ste optimisti, je to zastonj učna ura o tem, kdaj se splača začet verjet obljubam. Učiti se, učiti se, učiti se :) Pa ne takoj za naslednjim ovinkom pozabit. In ko vam naslednjič nekdo prodaja, kako je vse relativno, se spomnite, da seveda je vse relativno, ampak tiste dogovore, ki vam kaj pomenijo, pa le naredte za absolutne.

Enkrat, ko bom ravno prav prismuknjena, se bom spravila napisat post o tem, zakaj v teoriji ne maram ljudi. V praksi jih potem seveda maram, ampak praksa je itak vedno taka - nepopolna in z napakami. Teorija je pa zglancana kromirana krogla brez vdrtin in prask. Enkrat drugič. Zdaj sem zmatrana in moram it spat. Da se bom jutri lahko ob petih (!!!) zvlekla iz postle.

Ajde, fajn spite.
Naj se vam sanja o zastonj televiziji. Brez reklam.

nedelja, 21. maj 2006

Heee ...

Pred nekaj leti sem pobrala svoje škripajoče kosti in jih odšlepala v fitnes. Kaj prida škodilo mi ni (sem že od prej taka, častna pionirska), dokler me ni začel basat cajt mi je celo koristilo. Potem sem seveda nehala hodit v fitnes, ampak to ni poanta tega zapisa. Od vseh železnih stvari, s katerimi so me tam matrali, mi je najbolj ostala v spominu edina, ki ni bila železna. Moja plastična prijateljica - Zofka the klopca. Še iz zlatih Elanovih časov je bila, ravno tam do kolen mi je segla in stoično je prenašala moje hopsanje po sebi. Ok, torej klopca. Ampak tud to ni poanta. Poanta je, da je bila to edina stvar, ki je imela ime ... ker sem jo resnično iz srca in vroče sovražila, zaničevala in kar je še takih lepih stvari.

Zofka je že par let zgodovina, njene dvojčice mi ni ratalo najt nikjer in tako sem se spravila kupovat nekaj drugega, kar bo ob petih zjutraj hvaležno prenašalo moje švicanje. Žalostno dejstvo je, da pred šesto zjutraj rabim prijaznega avtopilota, ob katerem lahko še kakšno uro na pol spim. A se spomnite pijanih mačk? I rest my case.

Predstavljam vam svoj novi kup železja, zaenkrat še brez imena, na katerem mi ni treba bit pretirano budna, s katerega se ne bom zvalila in na katerem lahko med svojimi svetlejšimi trenutki berem knjigo.



Danes sva imela test run in razen standardne razbolene riti se lepo privajava drug na drugega. Jutri ob petih zjutraj imava naslednji randi ...

Blog on

Enkrat pred davnimi časi se je začela debata, ob katero se sem in tja še vedno spotaknem kot ob razvlečen čigumi - namreč kaj je smiselnega v pisanju bloga in kakšen bi (menda) moral blog bit, da bi upravičil svoj obstoj. O tej temi lahko povem (na željo kakšnega mazohista tudi na dolgo in široko in s specialnimi efekti), da mi je vse skupaj silno vseeno. Oziroma mi od zadaj dol binglja, kaj kdo v svoj blog piše in zakaj to počne. Je pa iz tega grmovja prilezla moja teorija o tem, zakaj in kako pišem jaz.

Ah ne, nobenemu ne bom poskusila stlačit po žrelu tiste priljubljene, da pišem samo in izključno zase. Samo in izključno zase nisem sposobna redno pisarit niti en mesec skupaj. In tista umetniška dela, ki ratajo takrat, so običajno tako strupena (ali tako pocukrana), da jih počasi razžre njihova lastna kislina (oziroma cuker). Velika literarna dela (ki naj bi rasla iz velike bolečine) mi očitno niso usojena :)

V vsakem trenutku imam štiri možnosti, da se znebim svojih misli. Moj wannabe papirnati dnevnik (z dislocirano enoto na mojem računalniku), email, blog in čvekanje z mojim najboljšim kolegom. S sabo. Pred (enimi drugimi) davnimi časi, ko sem razmišljala, zakaj mi ne ratuje pisat dnevnika, sem prišla do ugotovitve, da se vedno vse zmenim sama s sabo na pasjih sprehodih in potem nimam kaj napisat, ker nimam več nobenih problemov o katerih bi bilo vredno izgubljat besede. Ja, jaz sem tisto bitje, ki šeta svojega cucka tako, da gre tri korake pred mano, ono pa slepo bluzi za njim in čveka z zrakom. Saj ne prav hudo na glas, no. Tko čist potiho, da moraš bit dovolj blizu, da kaj slišiš, do takrat pa tudi že opazim, da imam družbo in utihnem. Razen kadar ne opazim ...

Enivej - zadnje čase sem pogruntala, da so moji štirje načini očiščevanja med seboj izključujoči. Če napišem kaj na papir, ne bom pisala nikamor drugam (in k sreči tudi ne bom čvekala sama s sabo). Ne maram trikrat pisat istih stvari, ker mi rata dolgčas. Kadar pišem blog, mi ostaja en kup neodgovorjenih mailov. Kadar se pogovarjam, je pa itak vse skup izgubljeno v vetru. Če bom kdaj slavna (in hkrati mrtva), dajem svojemu biografu dovoljenje, da si vse izmisli. Nikomur ne privoščim sestavljanja vseh fragmentkov, ki jih bom uspela nasrat do konca svojega življenja.

Aja, zakaj pišem blog. Iz istega razloga, kot imam na blogu napackan svoj email naslov. Všeč mi je komunikacija, ki dela ovinek mimo standardnega smalltalk smetenja. Všeč mi je čvekat z ljudmi, ki razmišljajo tudi o podobnih stvareh, kot jaz. Ni treba, da razmišljajo enako in je treba, da svojega razmišljanja ne jemljejo kot edino uporabno religijo. Moj blog je moja mala luknja v svet. En ne preveč glasen "tukaj sem". Če me kdo najde, prav, če me ne najde nihče, tudi prav, ampak v bistvu mi je všeč, kadar me kdo najde. In se zato (po ovinkih) pustim najt.

petek, 19. maj 2006

Apokalipsa

Konc sveta je bliz. Moj jutranji vegi sendvič iz avtomata je imel za svojimi plastičnimi tangicami zataknjen mini koščič salame. Tko ... bolj pri strani, nalimano od zunaj na kruh, da je blo ja očitno, da je to infiltrirani sovražni element. Now, I love me some mesek, ampak zagrabi me bes vreden najbolj zagrizenega vegetarijanca, kadar se odločim, da bom za pet minut vegi in mi podtaknejo salamo.

Konc sveta!
Tuki ste to najprej slišal.

četrtek, 18. maj 2006

Da bi jih gliste ...

Pred tremi leti sem se preselila iz mesta v eno malomeščansko vas, kjer je kmetov samo še za vzorec. Nekak se mi je zdelo logično, da v eni takile raztegnjeni naselbini, kjer ima vsak pod nogami svojo parcelo, dajo ljudje drug drugemu bolj mir, kot v tipičnem spalnem naselju, kjer živijo drug nad drugim in drug pod drugim in so njihove kvečjemu stene, vse ostalo je pa skupno. Razočarano sporočam, da temu tudi od daleč ni tako. Ko ima človek svoj kos zemlje, se pizdarije šele začnejo.

V bloku smo imel pet krat pet familij nad glavo, pet krat dve familiji pod ritjo, in štir familije naokrog, pa je blo manj cirkusa kot zdaj, ko imamo levega, desnega in dva zadnja soseda. V bloku je blo tričetrt ljudi čistokrvnih južnih bratov. A ne gre en stereotip nekaj na temo južnjak = problem? Tukaj so vsi hardcore Slovenci. Če je prejšnji stereotip samo v sledovih resničen, potem so naši hardcore slovenski sosedje vsak zase problem na kubik. Vsaka naša vaška stara mama izgleda bolj okužena s steklino, kot katerikoli trije osebki iz bivšega bloka zapakirani skupaj.

Tale (očitno univerzalna) jebiveter-nejebiveter vaška kultura mi gre skoz bolj na živce. Ko se gre za deset centimetrov zemlje ob robu sosedove parcele, je jasno nejebiveter. Ni šans, da bi lahko položil rob od podplatka tja, kadar se trudiš, da se med lovljenjem ravnotežja pri striženju (podedovane!) žive meje ne bi napičil na škarje. Lahk pohodiš kakšen nič hudega sluteč plevel in mu pustiš trajne psihične posledice. Da sploh ne govorimo o tem, kako je tistih deset centimetrov najbrž še naših, samo je nekdo pulil ven mejnike in se pač zdaj ne ve, kaj je res. Ko pa je vprašanje, kje bodo njihove domače živali odlagale svoja odvečna bremena, je pa to jebiveter. In ta jebiveter je med našo solato. Če si slučajno kdo drzne kaj na to temo na glas povedat, je seveda počaščen s povabilom na svoj lasten pogreb. Kaj je zadnjih par miljonov let počela evolucija, mi ni jasno. Definitivno se ni ukvarjala z izločanjem škart robe.

Zakva, oh zakva niso vsi že sto let stari in bi blo treba samo še par let počakat, da jih ne bi blo več? Saj imam rada svojo zeleno travo in svoj ležalnik pred bajto, ampak okoliški psihopati so čisto nepričakovan bonus, ki se verjetno ne bo popucal sam od sebe. Zamenjam za vrtne palčke, če kdo rabi pocen delovno silo ...

torek, 16. maj 2006

FWD my ass

Tolk neskončno sm zaljubljena v chain FWD-je. Ljubim jih, mojemu življenju dajejo smisel, mojemu inboksu dajejo vsebino, mojim možganom dajejo modrost, vsak dan posebej proslavljam obstoj ljudi, ki mi pošiljajo te bisere človeške povezanosti in medsebojnega spoštovanja.

Danes zjutraj me je pričakalo neko novo sranje z naslovom teden prijateljic. First things first ... naj vam bo vnaprej jasno, da znam bit zlo dobra prijateljica, ampak kakšna posebno dobra "prijateljica" pa nisem. Jate vreščečih kur niso my thing. Zato tudi ne premorem kakšnega posebnega navdušenja nad stavkom "polepšaj dan kakšni svoji prijateljici in tole pošlji naprej". Imam pa v službenem cimru par meni zlo ljubih dedcev, ki jih osrečujem s chain FWD-ji, kjer je striktno govora o "prijateljicah". Zis is what I forwarded to my dear prijateljica today. To make her day nicer, you know.


Najdražja Marka,
... ker si moja najboljša prjatlca :)

Ampak te morm mal razsvetlit, ker si še sveža v naših vrstah, pa da nauš vse verjela ...

Zakaj je dobro biti ženska?
1. Prve so ženske zapustile Titanic.

Itak. Zamujena priložnost, da se še kakšne pijavke znebijo. Poleg tega bi jz pa ti lahk floutale do doma in ne bi rable tistih orehovih lupin.

2. Moške šefe lahko zastrašimo s skrivnostnimi ginekološkimi izgovori.
(umm ... zakva pol ti vedno hočeš met še grafično razlago zraven, če bi te pa po pravilih moral bit strah?) Kva sva se že zanč o snowballingu zgovarjale? Ni glih ginekološko, je pa bliz. Lahk ti pa kaj razložim o spekulumih in ostalih mučilnih napravah. Jako poučno.

3. Taxi ustavi samo zaradi nas.
You wish. Taksi ustavlja samo zaradi vsakega, ki ma dnar. Tud če boš s svojo kosmato nogico pomahala po luftu, bo moral od nekod na teb mahljat ven DINAAAAR!

4. Če se pozabimo obriti, tega ni treba vedeti nikomur.
Ahem ... pozabiva obrit kje? Nogice vsi vidjo, skalp vsi vidjo, ušesca vsi vidjo ... hihihi ... AJAAAAAA :) Eh ... tm pa od zadnje brazilske noče nč več zrast :|

5. Imamo sposobnost, da se oblečemo same.
??? a fantke je treba oblačit? Greva midve spol spremenit ... pol očitno ni treba sploh več s prstam mignt. Al pa spolno usmeritev. Jz že nam nobenga fantka oblačla. Kvečjem obratno.

6. Lahko se pogovarjamo z nasprotnim spolom, brez da bi si te moške predstavljale gole.
Markica ... a lahk zaprmejduš na biblijo prisežeš, da si nis še nikol svojega sogovornika brez gat predstavljala? Lubi boh, sej nism nuna. Še kej druzga si zraven mislm, ne sam nudistično plažo. Aja, saj res. Piše LAHKO. Ni pa treba :)

7. Če poročimo nekoga, ki je 20 let mlajši, se zavedamo, da izgledamo kot idiot.
Naj ti položim na srčece eno zlo pomembno stvar. Kot idiot izgledamo že zdavnaj prej. Zarad vsake tretje stvari, ki jo naredimo. Tko da dej si duška pa uživaj! Sam poroč se s tem mladičem tko, da bo to vsaka tretja stvar ... ker drugač boš pa RES izgledala kot idiot.

8. Nikoli ne bomo obžalovale pircinga naših ušes.
Ušesa? Smo že obžalovale. To je tko last century. Koji *BIIIP* mi je treba lukne delat tja, kjer jih ne rabim. Jih mam brez tega dost :) Pa ok, če maš še kaj druzga od tega, ampak sam za kramo navešat po seb ... to se da tud drugač.

9. So trenutki, ko nam lahko čokolada reši vse probleme.
In jih še enkrat tolk nagrmadi. Al nas pa s Titanika reš.
Flout flout flouuuut ...

10. Lahko delamo komentarje o moških tudi ko so zraven, saj itak ne poslušajo.

In zakaj potem jz ne dobim svoje doze endorfinov, če se grdo obnašam? Hudiči zlo dobr slišjo glih tist, kar treba ni, tko da pazi, kva blebečeš, drugač nau nč devetih nebes in malih smrti.

Tko, upam da ti bo zdej lažje v življenju, ko vse te stvari veš. Če ti pa kej ni jasn, pa prid vprašat. Sej veš, zakva so najboljše prjatlce, a ne?

Cmok, bucibuci, čav.
Jast vas mam vse rada!

PS ... kdaj naju naročim za bikini voskanje?

nedelja, 14. maj 2006

Diskriminacija

Po meni še vedno lazijo posamezni zablodeli klopi, ki morajo bit jako razočarani, ker so ob enajstih dopoldan skočili na napačnega gostitelja. Takrat sem namreč prala psa, ki je na dopoldanskem izletu zagazil direktno v gnezdo. Ako bi bila jaz pes, bi vsi ti popotniki bili že zdavnaj priheftani vsak na svojo zaplato kože. Tko jim pa nisem všeč in bom počas vse polovila.

Sploh ne vem, kaj so tko izbirčni ... saj dons nisem jedla nobenega česna. Prav zapostavljeno se počutim. Še golazen me ne mara več.

Kompas? Crknjen.

Nekdo ima danes rojstni dan.

In je oblačna nedelja, ki je uvod v zabasan teden, ki bo naporen. Ampak bo nabasan in mi ne bo ratalo mislit na to, da je naporen. In da moja orehova lupina nima začrtane nobene pametne smeri na svojem toliko let starem, ampak popolnoma novem in nič znucanem zemljevidu. Ki ga ne gledam pogosto, pa še takrat zelo od daleč in samo z enim na pol zaprtim učem.

Od nekod se mi je pred časom privlekla obsedenost z življenjsko usmerjenostjo, oziroma panika zaradi neobstoječega kompasa, ki bi kazal vedno v pravo smer. Malo se mi zdi, da je vse skupaj nateg istega tipa, kot je tista umetna lepota iz revij z gladkimi platnicami in sfotošopanimi človeškimi telesci. Oziroma tista umetna večna ljubezen iz filmov, ki jih ne zmorem gledat. Pa vseeno nisem imuna. Na kompas, ne na umetno lepoto in srečo, da se zastopimo. Vedno sem mislila, da "saj bo". Ko bo pravi čas, se bo moje življenjsko poslanstvo zmaterializiralo iz niča. Kar samo od sebe. Pa se noče. Še vedno ga imam sicer na sumu, da "saj bo", samo nisem več tako prepričana v vse skupaj. Pojma nimam, kam grem. Kar grem.

Kako se človek sploh spomni, kaj bi v življenju rad počel? Vpraša se, kaj se ga dotakne, kaj mu dela veselje, v čem uživa in gre to počet. Recimo.

Kaj se mene dotakne?

V službi imamo čez celo eno steno pisarne okna. Zarad preveč svetlobe je nemogoče delat, če niso spuščene žaluzije. Žaluziji sta dve. Leva mora bit spuščena. Desna po želji. Ker je želja mojega šefa naravna svetloba, je bila desna žaluzija vedno dvignjena. Dokler se ni naokrog začel preganjat vrabec. Vozi se na štangi od zastave dva metra pred oknom, čepi v kotu stavbe dva metra naprej od okna in se dere kot sraka. Potem smo pa sostanovalci družno ugotovili, da mu bomo naredili oder in smo desno žaluzijo za tretjino spustili in jo obrnili tko, da lahko gospod vrabec hodi gor sedet in brusit kljun. Glasen je kot sto hudičev, cel dan se hodi gor dret in gledat noter v pisarno, na živce nam gre s svojim kvakanjem, ampak tko je, kot bi nas prišel vsak dan pogledat prijatelj. Lej ga, mulc, spet se dere. A boš tih! Svet, ki se ga ne da prijet, sredi katerega ne moreš živet, samo gledaš lahko in si hvaležen, ker ti pusti gledat. To se me dotakne.

Ko se peljem domov in je sonce že za hribi, samo na dveh odsekih na avtocesti ga še ujamem. Tisto večerno izpod oblakov, ki travo naredi fantastično zeleno. Ko vidim z ovinka, ki ga vozim vsak dan dvakrat, cel kup štorkelj (in me zarad tega skor odnese s ceste). Ko me ustavi en tip moje starosti pred Baumaxom in me prosi za drobiž, pa se ravno počutim mal dobrodelno in mu dam jurja. In me počaka, da pridem nazaj ven iz štacune in me vpraša, če hočem eno njegovo risbo. Ker riše. In rečem ja, z veseljem bi imela risbo. Si jo izberem in izbrska iz svoje torbe en miniaturen svinčnik, ki se pomojem ne da niti več ošilit in se podpiše. David nekaj. Pogledam podpis, pogledam njega, mu dam roko in mu rečem živjo David, jaz sem Urša, me veseli, da sva se srečala. In greva vsak na svojo stran. To se me dotakne.

Kako iz tega potegneš smisel svojega življenja? En kup fragmentov. En kup nepovezanih prebliskov. En kup neskončno lepih stvari iz katerih se ne da sestavit ničesar. Varnostna mreža z luknjami, skozi katere bi padel tudi slon.

Zanimajo me na videz nedosegljive stvari. Tiste, ki se jih ne da dobit, če nisi pripravljen dolgo čepet na robu in bit tiho. Zanima me, kaj je v ljudeh. Zanima me tisto, česar noben ni pripravljen dat kar tako. Niti jaz.

Nekdo ima danes rojstni dan. Na datum, ki mi je všeč. Ker je njegov rojstni dan.

petek, 12. maj 2006

Krave so lila

Med pisanjem včerajšnjega posta sem kolega čist resno vprašala, ali ima kura zobe, čeprav vem, da jih nima. Rečte temu trenutek slabosti, ampak tisti moment se mi je zdelo verjetno, da jih ima. Mal čudno me je pogledal in me obvestil, da sicer on ve za kakšno z zobmi, ampak da ni ptičje sorte in da ptiči od pradavnine naprej nimajo več čekanov. Potem me je prvi trenutek slabosti spustil in me je takoj prijel naslednji - kar naenkrat sem bila prepričana, da obstaja žival, ki ima kljun in zobe hkrati. In smo se jasno vsi naenkrat spravili guglat :)

Moj prvi (in najboljši) poskus je bil kljunaš, ki je btw. fascinantna žival. Ampak no go. Kljun ima, zob pa na žalost ne. Vse, kar premore, so roževinaste blazinice. Potem je naša tajnica od nekod privlekla kljunatega ježka. Ta je skoraj tolk fascinanten, kot kljunaš (sta edina sesalca, ki ležeta jajca), ampak se mu zatakne že pri kljunu, da o zobeh sploh ne govorimo. Brezkljuni in brezzobi :) Potem se pa nismo spomnili nobenega primernega kandidata več.

Ponovno vem: da imajo ptiči jezik s kostjo, da seveda imajo kolena, ki so večinoma skrita pod perjem, da so peresa modificirane roževinaste tvorbe (tko kot luske), da kolibriju (ki lahko edini leta stransko in vzvratno) srce utripne približno tisočkrat v minuti, da ptiči dihajo enosmerno in da (zaenkrat) nimajo zob.

Od kod meni pravzaprav ideja, da je misel, da ima kura zobe, popolnoma sprejemljiva?

Eh ...


Od zobatih kur v glavnem nič dobrega ...

četrtek, 11. maj 2006

Aj em spičles

Ob koncu štiharske sezone še tole. Na žalost vam ne morem servirat seznama iskalnih nizov na guglu, ki so nič hudega sluteče osebke pripeljali do mojega bloga, ker a) te statistike nimam, b) me taka statistika ne zanima in c) sem gugla banala s svojega bloga, lahko pa vas osrečim z eno podobno stvarjo. Namesto kako sem bila najdena, bomo danes jemali:

Kaj se je našlo pet palcev pod zemljo na vrtu za mojo bajto

  • kosci razbite modre keramike ... ob prvem sem se neskončno navdušila, ker kaj je lepšega kot po kosih izkopat šalco in jo spet zlepit skupaj. Do najdbe drugega je potem trajalo eno gredo in pol in moje upanje na pomembna arheološka odkritja je počasi skopnelo do točke nič. V končni fazi nisem iz treh najdenih kosov pogruntala niti tega, ali sem našla krožnik ali navadno keramično ploščico.
  • kosti od kurjih nogic v izdatnih količinah ... samo od kurjih nogic. Nobenih drugih delov kurjega skeleta nisem našla. Sumim, da so imel včasih tukaj divje piknike, katerih vrhunec je bil basanje s kurjimi nogicami. Drugač si ne morem razložit, zakaj lahko iz izkopanin sestavim morbidno vilo za ptičice z neverjetno enotnim izgledom. Iz levih in desnih kurjih femurčkov.
  • zbirka ostalih kosti nedoločljivega izvora ... aja, a sem to že povedala? Jaz drugač "zbiram" kosti. Tko priložnostno. Če kaj najdem, se zalepi zame. Če grem v gmajno, ne grem po borovnice, ampak gledat, če se bo kje našlo kakšno okostjece. Včasih grem zraven še po gobe, ampak to je bolj kamuflaža, ki vsaj zgodaj spomladi sploh ne pali. Zato mi je zlo zanimivo, ko odkopljem kakšno koščico na svojem vrtu. Če bi našla dinozavra, bi me verjetno od sreče kap. Ampak razžagane kravje kosti pa nekak ne sprostijo v meni takega emocionalnega naboja.
  • zbirka zob prav tako nedoločljivega izvora ... ne, kurjih ni blo zraven :) In dejstvo, da so bili vsi brez plomb, me rahlo pomirja. Ampak ej ... moj vrt je bil dobesedno zobat!
  • manjša kolekcija pokrovčkov od piva ... nič Guiness, nič Heineken, nič Corona. Sam ljubi Union. Lokalpatrioti, ki nikol ne pogledajo čez prve planke.
  • ena razžrta alkalna baterija ... neuporabna. V rokah razpadla na prafaktorje.
  • najlonke v roza barvi ... ko sem te vlekla ven, sem izgledala kot tisti ptič iz risanke, ki se matra z ogromno glisto in ga na koncu flikne na rit. Yap, vse je blo isto, s flikne na rit vred. Družinski možganski trust je kasneje prišel na idejo, da so najlonke mogoče zakopaval zarad voluharja. Wtf? Če bi bla jaz voluhar, bi crknila od smeha, ko bi pod zemljo nagazila na zavozlane roza najlonke. Which makes me think - mogoče je bla pa to poanta.
  • en moder in en siv gumb ... pa nikjer nobenega dimnikarja
  • ziljon zmečkanih staniol papirčkov ... po prvi polovici ziljona me je začel zanimat, od česa so, ampak moram na žalost prijavit, da so bli otrdeli v svoji zakopani sramoti in se jih ni dalo spravit narazen brez popolnega uničenja. Brezveze. Zakopljejo ti zaklad, potem se pa izkaže, da je ta zaklad self destructive.
  • par plastičnih vrečk tipa najboljši_sosed.zastonj ... niso biorazgradljive. Preverjeno. Believe you me. Če ne bi bla ob mojem zadnjem štihanju nedelja popoldan, bi lahko reciklirala in šla v štacuno z izkopanino.
  • tričetrt metra žice različne kvalitete in barve v fragmentkih po dva centimetra ... nimam besed. Lahk bi mal mislil na zanjimce in zakopal en konkreten kabel, ki bi se ga dal vsaj ponucat. Kaj bom z dvocentimetrskimi žičkami, mi pa ni jasno. Čačkala po ušesih mogoče.
  • ostanki špegla ... ki ga nisem jaz razbila, torej nisem upravičena do temu pripadajočih sedmih let nesreče. Sem ga pa probala sestavit. Rezultati so bli približno isti kot pri keramiki, z izjemo tega, da se je pri špeglu vedelo, da je špegel.
  • vrvice, trakci, špagce različnih barv in dimenzij ... no comment. Premal za koga zvezat, premal za pobegnit iz zapora, premal za se obesit, premal za slona privezat za domač jabuk. Mogoče bi blo dost za kakšno miš. Ampak bi mogla bit suhcana. Takih pa tukaj okol ni.
  • korenine od sosedovih smrek ... ki so prejšnji teden dale življenje za novo bajto. Smreke, ne korenine. Zato sem korenine brez slabe vesti kopala ven. Itak se smreka, ki je ni, ne bo posušila.
Moja bajta je bila očitno kupljena od enih hecnih pojav, ki so na vrt zmetale vse, kar se je dalo brez hujših naporov uvrstit v kategorijo "pridobljeno iz narave", pa čeprav v toliko korakih, da z naravo nima več velik skupnega. Ni čudno, da smo ob razsuvanju bivšega kompostnika (aka betonske gnojne jame) v en glas ugotavljali, da je samo vprašanje časa, kdaj bomo od nekje izkopali kakšnega starega fotra. No, na vrtu ga v zgornje pol metra ni :)

sreda, 10. maj 2006

V skupinah po tri

Oddelek za fantke

Ker sem se enkrat v preteklosti važila z najcenejšim obiskom svojega avta na servisu, bom zdaj napisala tudi, kako je, ko te karmic boomerang šutne nazaj direktno v sredo čela. April je bil za moj avtek problematičen mesec. Tko nekak kot plehnata puberteta oplemenitena z dodatno dozo avtomobilističnih hormonov.

Začelo se je eno lepo pomladno jutro, en kilometer pred službo, petdeset kilometrov od doma, trideset kilometrov od servisa. Sprehod po robu totalnega crka. Po navodilih serviserja sem smela odpuzat do servisa, kjer so mi zamenjal vžigalno tuljavo. 60 jurjev. In delujoč avtek. En teden po tem je blo treba kupit nove letne gume, ki sem jih šla iskat na drug konec kure. 66 jurjev. 70 če računam potne stroške. Poceni. Še en teden kasneje je blo treba zamenjat vzvode pri šaltheblu. Ko se začne zatikat, je to pač treba naredit. Ob istem času smo še namontirali nove gume in mal pogledali pod havbo, ker je bil avtek nekam glasen. Oziroma so drugi to počel, jaz sem šla pa kupovat čevlje. Ko sem sedela v prvi štacuni in tlačila na podplate ene luštne sandale (itak ... rabim pa nizke pohodne škrpete), so me klical, da bo treba zamenjat jermen in da s tem se pa res ne da počakat. Hmpf. Šaltheblovo drobovje 30 jurjev. Zamenjava in skladiščenje gum 10 jurjev. Zamenjava jermena 40 jurjev. Skupaj z delom okroglih 90.

60 + 70 + 90 > 200 jurjev. Račun za plastik fantastik plačilno sredstvo pride čez par dni. Bova s poštarjem skup utapljala žalost v kibli jabolčnega soka. Čez mesec in pol imam registracijo in zavarovanje. O happy day ...


Bodibilderski oddelek

Ovijmo se v črnino. Ta teden mi je zmanjkalo domače zemlje primerne za premetavanje z lopato. Pravzaprav je ni zmanjkalo, ampak so mi grobo preprečili vkopavanje. Nikol mi ne bo jasno, po kakšnem ključu imata zelje in fižol prednostno pravico do kosa zemlje, ki je po vseh papirjih sodeč moj. V nedeljo (!) (how about that for dedication) sem v herojskem poskusu sredi najbolj zoprnega sonca preštihala zadnje tri grede, za kar sem porabila pet ur (in 1967 kilokalorij :)). Potem sem se popolnoma uničena zvalila na kavč in se nisem pobrala do zvečer. Naslednji dan mi ni blo nič.

Glede na to, da sem za letos svojo preljubo štiharsko lopato postavila v kot, si moram poiskat kakšno drugo obliko rekreacije. Še zmer imam v kratkoročnem planu lauf. Kolesarjenje (zunaj) mi je brezvezno, napeto pa čakam na dobavo svojega spinerja, na katerem se menda lahko med obračanjem pedalov brez problemov bere knjigo. Bomo vidl. Recimo, da vsaj dol ne morem past, čeprav pri meni nikol ne veš. Na koncu mi še vedno ostanejo krtine, hribčki in gore ob petih zjutraj. Naslednji dan mi ni bilo nič ... za ta občutek se brez dvoma splača vsak dan posebej migat.


Zaprti oddelek

Po zelo dolgem času me je ena računalniška stvar spet tolk zagrabila, da sem hodila spat prepozno, ker sem sama tako hotela. Vsaj pol leta sem načrtovala, kako se bom naučila CSS, ker mi moj stari blog template pri vsej svoji zelenosti ni bil všeč. Pa od vsega skupaj kar ni hotelo nič bit, dokler se ta vikend nisem direktno zaletela v tisto, kar je zdaj moj header image. Potem sem v štirih popoldnevih z osnovnim predznanjem HTML na dušek sestavila skupaj, kar zdaj gledate. Ker enostavno nisem mogla več imet blogeca, ki nima takega header image :)

Za nekoga, ki je pred dvemi tedni napisal, da bo moral fajn razmislit, kaj ga poganja in kaj mu polni baterije, je taka zagrabljenost in odplavljenost kot dež za puščavo. Še eden izmed občutkov, za katere se splača trudit.

In vsakič posebej me fascinira prijaznost popolnih tujcev. Tip, ki je naredil tisto fotko, ima na svoji strani cel esej o dovoljenih in nedovoljenih načinih uporabe in o tem, da je skoraj za vse treba pridobit dovoljenje (kar je itak prav). Po slikah sodeč je vsaj zame profi (njegove desktope greste lahko pogledat na www.mandolux.com). Potem pa jaz s tresočimi rokcami stipkam mejl, če lahko prosim lepo uporabim en kos njegove fotke za svoj blog (ki je v bistvu blog o ničemer) in dve uri kasneje dobim nazaj simpatičen odgovor, ki mi daje občutek, kot da z uporabo njegove fotke jaz delam ne vem kakšno uslugo njemu in ne on meni. Ja, seveda je usluga v ekonomskem smislu (neuravnoteženo) obojestranska, ampak take stvari znajo zelo polepšat dan.

Jaz sem tisti "optimist", ki verjame, da nihče ni zares dober in se vedno pusti presenetit. Nekako mi na dolgi rok vedno rata bit pozitivno presenečena.

torek, 9. maj 2006

KislaGlista ima novo oblekco

V potu svojega obraza sem prilezla od CSS budale do Blogger genija (well no, skoraj). Na rokce in z izdatno pomočjo prijatla gugla sem spackala skupaj svoj novi custom made template. A ni lep? :) Upam, da tud dela. Z obskurnimi tagi sem na ti, zaradi pozicioniranja elementov v IE imam par novih sivih las in znam nekaj grdih besed več, zapila se nisem, sem pa od besa zadnje dni hodila prepozno spat.

Če še vedno gledate stari fluorescentno zeleni background, vam bo iz mizerije pomagal reload (verjetno v naslednjo mizerijo), če vam novi template ni všeč, vam bo pa najbrž pomagal samo bog. Če boste pridni, seveda.

sreda, 3. maj 2006

Zjutraj je življenje ...

... iz enega drugega filma.

Prizadevno se trudim vstajat ob petih zjutraj. Poudarek na se trudim. Čez praznike sem dvakrat zabluzila in se spravila izmed rjuh enkrat ob osmih in drugič ob desetih, kar je še vedno tri oziroma eno uro prej, kot običajno, ampak na ta dva incidenta kljub temu nisem preveč ponosna. Drugač pa - odkar sem se sprijaznila sama s sabo in za cono "ob petih" razglasila vse od deset do petih do pol šestih, kar gre. Predvčerajšnjim zvečer sem brala pametne nasvete, kako dosežeš tisto nirvano, ko se pobereš iz postle takoj, ko se budilka začne dret. Menda je treba sredi belega dneva vadit vstajanje in to pri pogojih čimbolj podobnih resnični situaciji. Primerno ohlajena in zatemnjena soba, sveže poležana postla, identična budilka, pižama in po potrebi štumfki s cofki (če pač spite v štumfkih s cofki). Kolikor blizu mi je bila razlaga, zakaj se mi ne posreči zgodnje vstajanje (kadar se mi ne posreči), toliko daleč mi je bila tehnika za vzgojo takih navad. Kot da že brez tega nimam na riti nalepke z opozorilom, da je dotična embalaža najmanj enkrat priletela na glavo na tla.

Moj načrt je bil, da bom (spet) hodila zjutraj pred službo laufat. Lauf se do danes še ni zgodil, sem pa v trenutku razsvetljenja sklenila, da vstajam pa vseeno lahko ob primernem času, ker bom potem temu morala priklopit samo še superge in veter v hrbet (ki je potem vedno veter v prsi, ampak o tem se bom jadala takrat, ko bo ta veter meso postal) in se mi bo zarad tega lažje spravit laufat. No ja. Zgodnje vstajanje je drugače zanimiva izkušnja, ki je dala par ekstremno čudnih rezultatov.

Dan 1
Vstanem deset do petih. V glavi imam meglo, ki se bo po par dneh izkazala za običajen pojav v prvih desetih minutah po bujenju. Spremlja jo glavobol, pred oknom pa na ves glas krakajo ptičice. Pravila zgodnjega vstajanja pravijo, da pod nobenim pogojem ni dovoljeno it nazaj v horizontalo, torej vertikalno glede na postlo kot na smrt pijana mačka čakam, da se megla razkadi (pravila sem seveda izdelala sama, za kar si bom v naslednjih dneh besno hvaležna). Ko se mi možgani zbistrijo ... BLUP? Kaj naj pa zdaj počnem? Temu fundamentalnemu vprašanju se izognem z odločitvijo, da grem najprej na skret. Na skretu se potem spomnim, da bi pila kavo in odbluzim v kuhno. Tam nagazim na goro umazane posode od prejšnjega večera, ki je posledica moje lastne lenobe, pa še piskerčka za mleko gret ne najdem. Verjetno je v pomivalcu. Pomit. Ampak se mi ne da odpret pomivalca in rešit ven (pomitega!) piskra. Se rajš spravim na umazano posodo in pomijem vse po vrsti, nakar sproduciram zajtrk za v službo (ker imamo tam same blesave nože in je pomarančo lažje olupit doma), nakar se spravim pod tuš in sem deset čez šest v avtu za via služba.

Dan 2
Vstanem deset do petih. Deset minut megla v pijani mački. Potem ... BLUP? Kaj naj pa zdaj počnem? Zvlečem ven dnevnik in ugotovim, da imam dar govora, zato popišem dve strani s svojimi spomini. Na prejšnji večer. Potem grem pod tuš in via služba.

Dan 3
Vstanem deset do petih. Že znana pijana mačka se komaj drži v majajoči se vertikali. Potem ... seveda BLUP? Kaj naj pa zdaj počnem? Zvlečem ven računalnik, kjer ne odkrijem nič novega. Se sprijaznim s tem, da bom pač stuširana pol ure prej. Ko blodim po spodnji kopalnici (manj kot dva krat dva metra, od katerih četrtino pokriva tuš kabina), opazim, da je lavor, ki ga imam namesto omare in kamor zlagam vse žavbe za tuširanje, rahlo svinjski (kar sem od najbolj picajzlaste sostanovalke slišala že najmanj dvakrat, ampak se me ni prijelo). In ga operem in očistim njegovo vsebino. Nato dalje skeniram kopalnico in v kotu opazim vedro s pasjimi šamponi v približno podobnem svinjskem stanju. Očistim tudi tisto. Potem pomijem tudi lijak in očistim odtok. Potem grem pod tuš in via služba.

Dan 4
Vstanem ob pol šestih (na praznik). Zunaj suho. V stanju pijane mačke se zbašem v pajkice in (hopefully) primerno opremo za lezenje po meni najbližjem Everestu. Ob šestih sem pod goro (emm ... ajde, recimo ji mal večja krtina). Štir stopinje je in rabim 40 minut, da se zvlečem do vrha, kar je precej, ampak sem se morala najprej ustavit, da sem pajkice zvlekla iz gojzarjev, ker me je začel žulit fršlus, potem se je bilo treba pa ustavit še za vsako brisanje nosa in tega je blo zarad nizkih temperatur mnogo. Dol s hribčka hodim eno uro (ker grem po daljši poti). Spotoma ugotovim, da v gojzarjih nimam samo ene relativno benigne luknje, ampak sem uspela poleg nje pridelat tudi eno dva centimetra veliko rupo, skozi katero lahko opazujem vzorec na svojem štumfu. Doma se po zajtrku spravim štihat. S Polarjem. Zato, ker je zabavno gledat, kako hitro začne srčnemu utripu tečt voda v grlo, ko z lopato morim gliste (čist nenamerno, kaj se pa nastavljajo). Da sem ob vsej tej zabavi jaz blizu infarktu, me sploh ne vznemirja.

Epilog
V štirih poskusih sem si uspela zdemolirat sloves lenobe samo zato, ker ne vem, kaj bi počela navsezgodaj zjutraj. Čimprej moram začet laufat, ker drugač bo konc sveta.