Kroki

Kot kakšna žoga sem. Najprej sem šla visoko, zato, da sem potem lahko dolgo padala in globoko padla. Potem sem se odbila od tal in zlezla precej manj visoko, daleč od evforije. In spet padanje. Manj globoko, ampak vseeno - navzdol. Zdajle padam. Manj intenzivno in manj boleče kot prej, ni pa vse skupaj nič manj nadležno. Slab dan je slab dan, potem pa ni tako zelo pomembno, ali je malo slab ali je katastrofalen. Ravno tako, kot prejšnjič, se sprašujem, kdaj bo mimo. Kdaj se ne bom več zbujala z mislijo nanj in ne bom več mlela, kaj je bilo in kaj mogoče kdaj še bo. Čakam na ravnotežje. Na mir. Na indiferenco

Šla laufat. Skoraj celo pot sem se pogovarjala z njim. Z zrakom, ampak v moji glavi je bil on. Koliko teh "ko se spet vidiva" pogovorov imam že za sabo? Nešteto jih je. Nešteto pogojev sem se že spomnila in še večkrat sem mu čisto enostavno odpustila. Tolikokrat sem si že nafantazirala tisti kako bo vnaprej, kako se bo vse porihtalo, da si sem in tja kar verjamem. No ja ... vsaj pomiri me malo, to optimistično napletanje in izkrivljanje dejstev. Konec koncev je to cilj. Da me nehajo matrat težke stvari zdaj, ta trenutek. Da me takoj spusti depresija. Jutri je itak nov dan, ko se vse spet začne in je treba iskat nove rešitve. Za sproti. Za trenutke. Živimo v trenutkih, po njih se premikamo dalje, rešujemo probleme zdaj, ta moment. Prihodnost ... je duh, je fantom, je iluzija. Ki bo ali ne bo. Gradove v oblakih je smiselno zidat samo, če nam je to v veselje. Kadar nam wasted time ni wasted, because we enjoy wasting it. Vse ostalo ... je brezveze. In se slej ko prej zreducira na tu in zdaj. Tu in zdaj živim. Oziroma. Se trudim. Živet.