Čist sem bla pohojena od včerajšnje ture. Kot odrajsana koža na atletski stezi. Kot odpadajoč črn noht na nogi. Kot izgubljen metrski las na babjem skretu (oh fuj ... kolk je pa ta slika nagravžna). Vlekla sem se naokol kot smrad. Nesmrdeči smrad, ali ipak. Danes sem si grozno hvaležna, da zarad objektivnih okoliščin začinjenih s subjektivno lenobo v soboto nisem počela nič drugega, kot šetala psa okol bajte. Takrat mi je blo sicer sami pred sabo nerodno in sem se jako sekirala, ker sem prekinila svoj niz športnih dni, ampak aleluja. Neskončno sem navdušena nad svojo modrostjo. A vidite, kolk smo eni pametni? Mnja ... itak. V glavnem včerajšnja tura - made me dead. Dead as a doornail.
Danes, ko me meča in rit že mal manj bolijo in ko se mi je končno zbistrilo v možganih, moram priznat, da je bilo to eno najlepših hribolazenj, kar sem jih do zdaj zganjala. Peljali smo se do Ljubelja, parkirali za hotelom, in šli od tam proti Prevalu. V koči na Prevalu smo imeli zajtrk, potem produžili čez Rožco na Roblek in od tam via Poljška planina in Planinca v dolino.
Če bo kdo prišel na idejo, da bi šel isto turo (Urša priporoča!), naj se najprej prepriča, da nima v družbi koga, ki se boji višine. Ako se kak tak znajde z vami, ga boste kar konkreten konec poti vlačili s sabo štuporamo na hrbtu z zavezanimi očmi. Al pa tipaje po vseh štirih. V začetku je potka precej ozka in na eno stran občasno prepadna. Razgled fantastičen. Vmes je treba tudi skoz dva tunela, po katerih so včasih vlačili v dolino železovo rudo, zato vzemite s sabo luč. Se da sicer tudi brez, ampak včasih za ceno kakšne buške (če ste veliki) oziroma raziskovanja tal z rokcami in (bognedaj) z zobmi.
razgled na cesto na Ljubelj
Ko se rešite prepadov in tunelov, pridete na lepo gozdno pot, ki je na eno stran še vedno strmo odrezana, ampak ni več prepadna. Torej - če vam rata zdrsnit, se ne veselite prostega pada, ampak se boste odbijali od pobočja. To samo tolk, da boste vedeli, kaj lahko pričakujete :) Razgled je še vedno fajn, dolgčas vam ne bo in do Prevala verjetno sploh ne boste pogledali na uro. Mi smo se plazili do tja kakšno uro in pol, ker smo po eni strani penzjonersko po drugi strani pa kondicijsko challenged. Poleg tega je blo psa strah tunela, in je situacija zahtevala hudo logistiko, od česar nam je planiranje vzelo 90% časa, napokanje psa čez ramo in nošenje skoz tunel z lampo v goflji pa ostalih 10% časa.
Po zajtrku smo se spravili naprej proti Robleku čez "ta hudo" strmino, ki se je izkazala za en ne posebej dolg vzpon po makadamu (huda strmina je bila to predvsem zato, ker je bila tko neskončno dolgočasna ... lezenje po šodru je en navaden bljah), nakar smo prilezli do točke, kjer se začne prečenje pobočja Begunjščice. Od tam do Robleka je pot (ob lepem vremenu) en sam krasen razgled. Najprej se vidi samo Begunje, Radovljico in njuno okolico. Potem se počasi odpre razgled proti zahodu in se vidi Blejsko jezero in celotna gorska veriga v tisto smer. Saj bi naštela, kaj se vse vidi, ampak sem v svojem bistvu gorniški analfabet, tko da se mogoče ne bi šla zdajle prostovoljno blamirat. Sem videla Triglav. A bo v redu? :)
pot proti Robleku
Do Robleka smo od izhodišča rabili kakšne štiri ure. Imejte še naprej v glavi, da smo bili počasni, da nam je sončece pražilo možgane in da smo imeli za izgovor s sabo trinajst let starega psa, ki je za vsakim vogalom rabil vodo. Oziroma če je ni rabil, smo ga mi prepričevali, da rabi vodo. V resnici se je pes držal od vseh najboljš ...
razgled s pobočja Begunjščice
Z Robleka smo sestopili po standardni poti proti Poljški planini in Planinci. Smo imeli dva avta in smo se zjutraj odločili, da ne bomo šli po isti poti nazaj, tako da smo drug avto peljali parkirat v Drago. Pot navzdol je totalni antiklimaks, kar smo vedeli že od prej, ampak pač nismo hoteli po isti poti nazaj. Dolgcajt na deseto potenco. Po eni uri sestopa nam je bilo vsem žal, da nismo šli nazaj na Ljubelj (kar bom naredila naslednjič, ko se bom tam jagala), poleg tega smo bili pa do takrat od hoje navzdol že vsi invalidni, tako da smo bili tud od tega tečni. Edini bonus je, da prideš spodaj direktno do vode in lahko namočiš svoje zlorabljane okončine v tekoče hladne obkladke. Aja ... in v Dragi prodajajo res dober med. Za res dobro ceno, ampak informacija od meni bližnjih ljubiteljev medu je, da je vreden svojega denarja. Jaz ne bi vedela, ker med jem prostovoljno samo, ko me prisilijo.
Pod črto: celotna tura je trajala šest ur in pol (laganim tempom). 80 procentov dobi oceno fantastično fenomenalno in kar je še tega, sestop (ki predstavlja zadnjih 20 procentov) dobi oceno whatever (ko že glih mora bit sestop). Žganci in kislo mleko na Prevalu so bili za obliznit prste (ocvirki definitivno eni boljših v vsej moji zgodovini prehranjevanja po planinskih kočah), menda se splača jest tudi štruklje (in verjetno vse ostalo tud), ampak mi smo se primajali mimo prezgodaj. Dodatna oprema: palice so zaželjene, sploh če ste s kondicijo še pri vikanju, tko kot jaz, luč je skoraj obvezna, ker tipajoče skoz tunel ne boste izgledali prav fancy, krema za sončenje je priporočljiva, ker po pobočju Begunjščice ni sence. Vse ostalo po želji. Jaz sem bla kljub crknjenosti nad izletom navdušena.
Aja, aja, saj res. Danes bom očitno sama priporočila pisala. Tole drugo je za mesojedce. Preden pozabim.
Krušič.
Za Krušičem ne more stat drugega, kot pika. Tam so za kosilce žrebički. In zraven je greh mislit na njihove nedolžne učke! Šli smo enkrat prejšnji teden med službo na kao malico. Najprej smo popucali en pladenj narezka s paštetko, potem smo se basali z zrezki in z golažem in na koncu še z vročim mareličnim štrudlom, za katerega je moj kolega rekel, da izgleda mal zblojeno, ampak kar se mene tiče, je bil zblojeno fenomenalen. Potem smo šli nazaj v službo poležavat pod pisalne mize. Nisem kakšen hud mesojedec, ampak pri Krušiču zraven enega zrezka na rukoli ne rabim čist nobene priloge (drugač sem hud prilogojedec). Zrezčič je juhica, glavna jed in solatka v enem, tolk je dober. Če koga zanima prebavljanje konjičkov ... v gugl vpišete Krušič in prvi link je Mladinina ocena. Od tam se boste pa že znašli. Ni pocen, ampak za tak futer ni to čist nič presenetljivega. Njam.
Kolk sem lačno ...
3 komentarji:
Boljsi naslov bi bil "Na Robleku" ali kako se ze klice tista znana harmonik-viza ;)
Caki - prepadno je, ampak psa je bilo strah tunela?
Ja, Lilit - moj genialni pes se postavi na rob prepada in zija dol. Se mi zdi, da je to od mene pobral ... Saj po ene par ovinkih sem ga zavezala na štrik, da bi ga vsaj na bungee stil ujela, če bi mi dol zgrmel.
Tunela ga je bilo pa strah zato, ker je hodil zadaj in ni nič videl. Potem se je pa ustavil kot mula in ni hotel ne naprej in ne nazaj, luč gor al dol. To je tisti štirinožec, ki mu rata zaspat na čokoladi :) Enough said ...
enough said.
Objavite komentar