sreda, 26. julij 2006

I bleed for you

Zdi se mi, da zadnje leto prinašam noter humanitarne akcije za pol življenja nazaj. Za velik del tega je kriv moj službeni cimer, ki ima občasno napade dobrodelnosti in altruizma. To sicer poskuša skrivat za izmišljenimi pritlehnimi razlogi, ampak tem njegovim umotvorom ne verjame noben več. In ker moram jaz bit zraven pri vsaki taki pasji procesiji (ni šans, da bi mu privoščila, da v očeh sveta izgleda boljši kot jaz!), skupaj z njim pridno zbiram plus točke, ki sicer ne primejo v Mercatorju, Sparu in Tušu, se pa močno zanašam na to, da me bodo enkrat pripeljale tja, kjer se cedita med in mleko. Saj se sliš to dost na glas tam zgoraj, A NE? :)

Na centru za tipizacijo tkiv naju na žalost nočejo desetkrat vpisat v register darovalcev kostnega mozga, pa so gospod včeraj privlekli na repu v cimer idejo, da bi šli mi vsi mal kolektivno kri puščat. Žal imava okol sebe same sisije, ki vsi po vrsti naenkrat niso imeli časa / primerne kvalitete krvi / dveh uporabnih nog za premikanje premočrtno naprej / vstavi po želji, kakšen se je pa mogoče tud začasno vpisal pod rubriko imam aids. Pa sva šla sama, pred vrati firme sva pa zadnji moment uspela zvlečt s sabo še eno kolegico, da smo bli skupaj vse dobre stvari.

Zavod za transfuzijo je bil lepo prazen in primerno ohlajen. Najprej smo morali na ves glas v sprejemni pisarni čez šipo odrecitirat svoje osebne podatke. Teti za šipo se je kljub večkratnemu ponavljanju, črkovanju in predložitvi osebne izkaznice in poslovne vizitke, uspelo vsaj dvakrat zmotit, tako da je moj list, s katerim sem se morala kasneje identificirat, izgledal bolj jadno. Ampak po tretjem poskusu črkovanja in razlaganja se nekak nisem več sekirala. Potem so nas nagnali v prvo ambulanto, kjer so nas špiknili v prst, da so nam izmerili hemoglobin (139), ugotovili krvno skupino (dolgočasen A) in z eno hecno napihljivo napravo izmerili še pritisk (122/78). Nakar so me nagnali do dohtarce, ki me je razglasila za normalno in sposobno. KONČNO! Nekdo, ki vidi moje resnične kvalitete. Aleluja! NORMALNA SEM! Dohtarca me je potem nagnala v kuhinjo na sok in od tam direkt med igle.

Zavod za transfuzijo mi je zlo všeč. Sok ti dajo še preden sploh kaj vzamejo.

Preden so me oželi za moje štir deci krvi, je blo treba zlezt v hecne bele oblekce, ki se zavežejo zadaj in ki posebej lepo pristojijo moškim v kratkih hlačah. Kot da so jih nagnali iz kakšne umobolnice. Glava, bela oblekca in spodaj - kosmate nogce :) Fenomenalno. Po krajšem čakanju in pokanju neokusnih vicev, smo počas vsi trije prišli na vrsto. Mene je sestra samo pogledala, pa sem že vedela, da sem zapravila svojo prekrasno diagnozo normalnosti. Žile - gone with the wind. Nema. Neobstoječe. Potem se je usmilila mojega prosečega izraza na obrazu in je še rekla, da imam srečo, ker da njihov dohtar zna lepo pičit. Jaz pa oooo fajn, potem se bom pa kar večkrat pustila. Pičit :) In tako smo se rešili sestre, ker se do konca odvzema ni mogla nehat smejat, kadarkol me je pogledala.

Dohtar je res znal fenomenalno pičit, bolelo ni nič, samo kaj, ko kljub prizadevnemu mesarjenju moje leve roke ni hotelo nič ven pritečt. Potem je začel švicat in sem mu ponudila, da se premakneva na drugo roko. Ker - BOOOGI ... ura devet zjutraj, on pa že uničen od ene brezžilne pojave. In je pičil še enkrat. Brezbolečinsko. Igla pa taka kot kol. In je zadel. Smo natankali štir deci, smo zavezali obe roki, smo se naglas pritožili, ker nimajo modrih samolepilnih povojev tko kot prejšnjič, ko sem bla tam, ampak samo take v kožni barvi (takih pa še modrcev nočem nosit) in smo šli v čakalnico strašit vrsto, ki se je nabrala medtem, ko smo kopali za žilami. Samo da sem se tam prikazala, so začel spraševat, kva je z mano, da imam dva povoja. Sem rekla, da je to zarad ravnotežja, ker me samo z enim preveč na eno stran vleče. Tačas je šla sestra, ki se je končno nehala krohotat nad mano, v skladišče iskat moder povoj. Sicer ga ni našla, mi je pa prišlepala nazaj en nov novcat kolut tistega kožne barve kar tko za s sabo.

Zavod za transfuzijo mi je zlo všeč. Posebnim osebam, kot sem jaz, talajo goodie bags.

Pol je bla še malica, sendviči so tam zakon, sok in kava tud, francoski rogljički pa sploh. Pa repete dobiš, če izgledaš jadan. Sploh če imaš na obeh rokah povoj. Za naslednjič si moram zapomnit, da moram pridt v kratkih hlačah in zahtevat poskus iskanja žil na levi in desni nogi še preden spustim dohtarja do svoje desne roke. Trikratni repete v jedilnici ni kar tko za odmet. Pol smo šli pa nazaj na šiht. Strašit sodelavce z modricami, podplutbami, enormnimi količinami povojev in zaigranim trpljenjem. V resnic ... ne boli pa nič.

Pod črto: imam zdaj plav prst, razmesarjeno levo rokco, ki ni hotela sodelovat, razmesarjeno desno rokco, ki je blagovolila izcedit ven tiste dva krat dva deci krvi, nov zapakiran samolepilen elastičen povoj, ki ni plave barve, žogo konkretne velikosti, narejeno iz ogromnih količin samolepilnega povoja, ki je bil predhodno zalepljen okol mojih rok in permanentno uničen sloves na Zavodu za transfuzijo.

All in all ... a very good day!

5 komentarjev:

BigWhale pravi ...

> Pa repete dobiš, če izgledaš jadan.

Potem bi jaz tam jedel tri dni skupaj...

;>

Gaby pravi ...

Medtem ko eni po napornem dnevu spimo, drugi bloge komentirajo ob nemogocih urah. Za usesa te bom Bw! :)

Jaz se na krvodajalsko spravljam ze cca 10 let. Enkrat mi mogoce rata..

Lilit pravi ...

Na nasi transfuzijski pa imajo samo klobase in zemlje :( nic francoskih rogljickov...

ana. pravi ...

@lilit - izgleda si sla na cheap oddelek. kisla je ziher dobla kako vip povabilo :)

ursa pravi ...

Mene so moral tja odpeljat, mi pogrnit rdečo preprogo, me prijazno pogledat, mi ponudit sok in potem sem izvolila stegnit rokco in pokazat svoje skrite žile. Nema tu klobase in žemlje. Al bo francoski meni al pa ne bo nič od rdečega potočka.

Kri je treba donirat in style!

BW ... tebe bi pitali tri mesece skup. Pa ta gigantska dohtarca bi te vsak dan parkrat prisilila, da bi se v jedilnici ulegel na tla z dvignjenimi nogami, ker bi se bala, da ji boš skup padel :)