Syntax of things

Začasno smo se premaknili v naslednjo fazo. JEZNI! BESNI! We are feeling agressive today!

Vstala na deset levih nog. Takoj hotela počit nekoga na gobec. Kogarkoli. Nisem bla izbirčna. Pod tušem kovala mučilne plane za pol sveta. Celo pot do službe grdo govorila o drugih voznikih in jih pošiljala proti najrazličnejšim zanimivim ciljem. Včasih se ustrašim svojega lastnega besednjaka. Ampak pomaga. Samo še kakšne tri leve noge premorem zdajle, ko tole pišem. Še zmer se me sicer drži zoprnija, kar pomeni, da me daje bes nad vsako drugo stvarjo, ki mi pride pod nos, samo je vse skupaj ratalo obvladljivo.


Berem knjigo

Spet mi je zlaufalo branje. Počasna sem kot polž, ampak deset zaporednih besed mi ponovno pomeni stavek, ne pa samo deset zaporednih besed. Berem A Short History of Nearly Everything, ki sem jo kupila pred dvemi leti in se mi je do zdaj valjala naokrog. Vmes sem od par ljudi slišala, da jo moram prebrat, ker je fenomenalna ... ravno tolk, da sem ratala vsa navdušena nad fantazijo, kako jo bo fajn brat, ko se jo bom enkrat končno spravila brat. Po petdesetih prebranih straneh lahko dam prvo (nepopolno) oceno. Ne prerokujem nama kakšne velike ljubezni. Dela me živčno in vsakih pet odstavkov začnem dobivat popizditis. Vzrok? Evo, en primer. Tip razlaga nastanek vesolja, opisuje razdalje v našem osončju, poetično se razpiše o širini tistega dela vesolja, ki je človeštvu ta trenutek viden. Valjda, ogromne številke. In kaj se spomni? Hja, znanstveniki so mal čudni in uporabljajo za take velike številke krajši zapis znan kot scientific notation. Ampak drage ameriške gospodinje, ki to knjigo berete, jaz zastopim, da si pod tistimi potencami števila deset ne morete predstavljat ničesar, zato se bom jaz tej notaciji izogibal. Bom rajš pisal enko in štiriindvajset nul. Ker bognedaj, da bi se kaj dodatnega naučile iz te bukle. Bognedaj!

On zastopi, da je matematika težka in da je njegov general reader glih tak idiot za matematiko, kot je on sam. WTF??? To ni nobena matematika, ampak je splošno znanje! Če ste povprečno inteligentni in ne veste, da je deset na dva enako sto, pol se to naučte. Če se nočete naučit, greste pa lahk nazaj pod svoj kamen. Ko vidim številko s štiriindvajsetimi nulami, moram najprej vse tiste nule preštet, da si približno predstavljam, kakšnega velikostnega razreda je. A ni pol boljš, če napiše deset na štiriindvajset in mi ni treba štet ničel? In če noče, da bi jaz štela ničle, pa jih vseen napiše štiriindvajset - zakaj hudiča ne napiše, da je širina nam vidnega vesolja ena ogromna številka milj? Ker men to pomen približno isto. Miljon miljonov miljonov miljonov je enako 1.000.000.000.000.000.000.000.000 ... juhej, vse vem in iz teh nul si lahko vse predstavljam. Pa polmer zemlje je velika številka. Pa osnovni naboj je mikroskopska številka. Znanost bi bla tko čist enostavna. Prvih petdeset strani bukle je v glavnem repetitivno, dolgočasno nakladanje z minimalno količino relevantnih informacij. I am not impressed.


The Cunning Plan (TM)

En teden je okol od spočetja the cunning plana. Rezultati? Nisem spustila niti enega dneva miganja. Iz čiste trme sem se vsak dan za ušesa odvlekla počet, kar je blo tisti dan na sporedu. Moram pa mal popravit trditve iz prejšnjega zapisa. Dva dni po sredinem laufu so me tolk bolele noge, kot da pol leta ne samo da nisem tekla, ampak tud z mezincem nisem mignila. Po stopnicah dol sem šla kot stoleten penzjonist, ki ima namest obeh nog hodulje. Edina stvar, ki me pri tokratnem ponovnem poskusu transformacije iz normalnega človeka v tekača (not the same thing at all!) ni bolela, so meča. To je pa zaenkrat približno edina pozitivna posledica, ki jo ima bicikliranje na lauf. Mislim ... od laufa so me bicepsi boleli? Pa sem mislila, da vsaj svoje lastne rokice znam nosit naokol, brez da bi mi ratale pretežke. Za danes je na sporedu naslednji lauf. Včeraj zvečer je blo s podzavestjo zmenjeno, da naj bi se zgodil ob petih zjutraj. Žal moram sporočit, da me je podzavest sabotirala in bomo spet laufali zvečer.

V četrtek sem eno uro zlo na izi lazila okol s psom. Po ravnem jasno. Za hribčke tisti dan nisem premogla dost poguma. V petek sem imela Giro na podstrešju. V soboto sem udarila prvo Himalajo in ponosno prijavljam letošnji rekord v lezenju od vznožja do vrha moje standardne krtine. 27 minut brez ustavljanja in (namenoma) brez palic. Mučite se nogice, ve se kar mučite :) Navzdol sem šla potem po daljši in bolj dolgočasni poti, zato da mi ni blo treba dvakrat gledat istega kamenja in da sem celo zadevo mal raztegnila. Včeraj je bil spet Giro, danes pa kot rečeno lauf. Ki se ga ne veselim prav hudo, ker vem, da me bodo spet dva dni tace bolele, zlo se pa veselim ponovnega srečanja z mojimi tremi kolegi, ki se pasejo na enem odročnem vogalu. Reveži so že vse popasli, pol pa jaz celo pot do njih rabutam marjetice in ostalo zelenje, da ne pridem do njih s praznimi rokami. No tega se veselim.

The cunning plan je torej so far so good, depresija tud zarad tega počas popušča, kot dodatni bonus mi pa rastejo mišice. Life ni glih good, ni pa še za preč metat.


Tisto, česar ne gledam

Par dni nazaj jedla pred televizijo in šaltala po kanalih. Pristala na eni prastari epizodi Oprah (ja no, kva morm. The devil made me do it. Ni blo nikjer nobene operacije al pa šraufanja. Prisežem pri vsem, kar mi je sveto in tud pri tistem, kar mi ni, da sem nehala gledat takoj, ko sem pojedla do konca. Častna pionirska!). Tema je bla zmanjševanje dolga. Tistega, ki si ga puno pametni ljudje navlečejo na vrat z miljon kreditnimi karticami in podobnim šodrom. Za primer so imeli tri družine, ki so plavale v dolgovih. Videla sem samo eno, ker potem me je minilo gledat te sorte človeške idiotizme. Enostavno ne zdržim takih stvari, ker se prehitro začnem spraševat, kaj mi je treba zapravljat čas za bedarije. Kreganje v državnem zboru, polemične oddaje, kjer se obmetavajo z bedastimi argumenti in vcepljenimi stereotipi, kvazi razkrivanja krivic, kar se na koncu izkaže samo kot poligon za samopromocijo ... tega jaz ne morem gledat. Tud Oprah, ja. Tud Oprah.

No, da vsaj do konca povem, kaj sem gledala. Štiričlanska družina, dva odrasla, dva otroka. Skupni zaslužek čez 200.000 dolarjev letno (dva krat deset na peto :)). V dolgovih do vratu, oziroma okol 170.000 dolarjev. Potem so pa povedali, zakaj so tolk potunkani. Tip je copata, ženska je pa lean mean spending machine. Imajo ogromno bajto. Za imidž. Imajo pet avtomobilov visokega cenovnega ranga. Za imidž. Babnica kupuje cunje po tekočem traku. Enkrat na teden frizer (verjetno ne najcenejši). Zatelefonira 5000 dolarjev letno. In the highlight? Ženska ne kuha. Kar ni tolk hudo, kot je problematično dejstvo, da za kuhanje smatra tud mazanje putra na kruh. Tud enega obroka ne pripravijo doma. Omarice in hladilnik so prazni. Tud kosa kruha ni. Nič. In potem se čudi, zakaj je tolk pod vodo. Živi za imidž, zato da so ji drugi nevoščljivi, zraven se pa sprašuje, kaj je šlo narobe. Potem sem nehala gledat, ker glej zgoraj. Tuja neumnost mi ni v zabavo.

Za imidž, ja. Tko je treba. There lies happiness.

Ko bi se tem ljudem kdaj posvetilo, da je tistim, ki tripajo na njihov imidž, zares zanje čist popolnoma vseeno in da je tistim, ki jim zanje ni vseeno, imidž kot lanski sneg ... ampak to je že previsok postavljena intelektualna štanga.


And last, but totally not least

V petek po sili razmer odkrila štacunco Rustika v City Parku (nič kriva. Sem kupovala darilo!). Čokoladna nebesca. To je tam, kjer ni čokolada z lešniki, ampak so lešniki s čokolado. Opustite vsako upanje vi, ki vstopate. Zase in za svojo denarnico. Papcala kornfleks v čokoladi. Al pa čokolado v kornfleksu? Ma nimam pojma, samo vem, da je blo dobr. Sam tolk, v info. Če je kdo še bolj za luno, kot sem jaz :)