petek, 14. julij 2006

How beautiful could I be

Za enajsto obdnevnico spočetja The Cunning Plana bo tole en bolj športen post. Tkoaltko nič drugega ne delam, kot visim v službi, al pa se v pajkicah jagam naokrog in pljuvam pljuča ven in ker služba trenutno ni preveč zanimiva, mi kaj drugega, kot pisat o svojih športnih podvigih, niti ne preostane. Razen kakšne za lase privlečene filozofije. But I'm not in the mood for that today. Torej ...

Ze big grejt muskjular endjurans blob det is Glista

(oziroma kako iz nič ustvarimo gnil približek tekača)

Moj The Cunning Plan ima podnaslov. Middle name, so to say. Že šest let mu je ime How Beautiful Could I Be. Če me spomin ne vara (in lahko, da me, ker ima to navado), je pred šestimi leti Adidas imel dve reklami pred olimpijskimi igrami, ko so se športniki iz različnih disciplin plazili po jadrnicah in po konjih. Valjda kao nerodni kot sto mater, ker kako lahko od šprinterja na sto metrov in od troskokaša pričakuješ, da bosta obvladala ta malo jadrnico. Reklami sta bli mega simpatični in v eni od njih (spet, če me spomin ne vara), je bla background muzika nekaj v stilu how beautiful could I beeee, could I beee ... Pa sem to posvojila. Za podnaslov.

Od vekomaj nimam preveč rada miganja, imam pa rada idejo o miganju. Kar izgleda približno tako, da ležim v ležalniku pod jabkom, molim vse štiri od sebe in fantaziram, kako laufam/kolesarim/plezam na vrhove/vstavi po želji. Moje življenje se odvija precej ciklično. Ne premorem dovolj ambicioznosti, da bi šla naravnost z glavo skozi zid do cilja, premorem pa dovolj trme, da začenjam znova in znova, ne glede na to, kolikokrat sem prej odnehala. Enkrat mi praviloma rata in na to se zlo zanašam :) Nimam navade popolnoma obupat. Obupujem na obroke in na obroke pridobivam od zidov ploščato glavo. Bum bum bum ob zid, počitek. In pol spet mal bum bum bum.

Mnogo let nazaj se me je nerazložljivo prijela platonska ljubezen do teka in pravzaprav do miganja nasploh. V mislih je tako luštno laufat preko zelenih trat, z lahkim korakom in še lažjim srcem. Samo noge je treba premikat, in potem gre kar samo od sebe. Pa srnice srečuješ in veverice ti hopsajo čez pot, eno si z naravo in samo korak do pobratenja z lokalnimi krokarji. In tako sem si v enem od teh ekstatičnih obdobij kupila superge in se spravila ven. Laufat! Prvih deset metrov sem celo še opazila zeleno travco in krasno naravo, potem je bilo pa konc zajebancije. Najprej je blo na vrsti izmetavanje pljuč in potem vlačenje teh istih pljuč za sabo po prahu in pesku do doma. In to ne trčečim korakom :) Zarad trme sem šla še ene parkrat, potem sem si pa rekla, da to že ni zame in sem si našla drugo poslanstvo.

Kakšno leto kasneje - cikel številka dva. Superge so bile še stare dobre, možgani so misteriozno uspeli izgubit podatke o mizeriji prejšnjih poskusov teka in še bolj misteriozno so se spet pojavili "spomini" na srnice in veveričke. Seveda se je cikel številka dva končal približno enako kot cikel številka ena.

AMPAK JAZ SE NE DAM! Kakšno leto kasneje - cikel številka tri :) Do takrat sem ugotovila, da bo treba spremenit pristop in sem naštudirala vse, kar je gugel našel na temo lauf. Kauč potejto to maraton? Check. Čudne bolečine v levem ušesu while running? Check. Supinacija, pronacija, whatever other nacija? Check. Vse vemo. Superge so ble še vedno dobre ta stare (ker zgnile niso, uporabljane za kaj drugega pa tud niso bile), podkovana z vsem tistim znanjem (in torej za par kil težja samo zarad tega) sem pa celo zdržala pri laufu kakšen mesec. Potem mi je pa spet zmanjkalo srnic in veveric.

Po stari navadi, kakšno leto kasneje - cikel številka nehajmo štet. To je blo lani. Preden me je zagrabila ponovna ljubezen do teka, me je zagrabila ljubezen do novih superg. Potem sem še malo razmišljala o svojih tekaških polomijadah in sem se spomnila, da mogoče ni pametno, da tečem na oslinjen prst, ampak nujno rabim Polar. Bomo tekli na pulz. Če bi takrat še malo dlje razmišljala, bi si verjetno kupila tudi veslo, šnorkel in čelado, ker očitno rabim nekaj več, če mi samo s pomočjo svojih nog ne rata postat tekač. Lani sem z laufom zdržala par mesecev. Do snega. Potem mi je začela zmrzovat rit, v fitnes pa nisem imela časa hodit takrat, ko je bil odprt. Sem rajš udarila eno zimsko spanje in spet uspela nasanjat veveričke ...

Enter The Cunning Plan. V vseh svojih letih športnega zaletavanja v zid sem pogruntala:
  • da ne bom zdržala z eno samo vrsto miganja, ker se prehitro začnem dolgočasit. Rabim alternative. Ko se mi ne da laufat, moram imet plan B. Ko se mi ne da niti laufat niti zganjat plana B, moram imet plan C. In tako čim dlje, po možnosti do plana Ž. Zato sem si najprej napisala vse športe, ki jih lahko zganjam in ki jih hočem zganjat. V mojem primeru so bili to lauf, moj podstrešni bicikel, lezenje v hrib in čist navaden sprehod. Počasi bi rada mednje vrinila še plavanje in kakšen squash, ampak zaenkrat sem zadovoljna s takim planom, kot je.
  • da je bil nakup Polarja eno boljših metanj denarja skoz okno. Razlika med "men se je tek zagravžal" in "no ja, saj ni blo tko grozno". Šele z njim pripopanim pod joške sem pogruntala, da pri pulzu med 170 in 180 ne bom prišla ravno daleč in da se tista moja značilna rahla slabost s še bolj rahlo vrtoglavico začenja pojavljat ravno ko zlezem do 170. Zdaj mi je to znak, da moram stopit s pedala za gas, brez da buljim na Polarčiča. Kar naenkrat mi je blo lažje lezt v hrib, in z laufa domov se nisem več plazila po polžje.
  • da so srnice in veveričke fantazija. Pod a jih s svojim lomastenjem preženem že na daleč. Pod b nimam cajta za njimi oprezat, ker sem zaposlena s trpljenjem. In pod c ... jih tisti trenutek ne maram, ker se ziher začnejo krohotat takoj, ko me zagledajo. Zadnji člen prehranjevalne verige in te stvari ...
  • da je treba na začetku kariere tekača posolit in popoprat svoj ponos in ga pomalcat pred prvim "treningom". Ker laufat se za take, kot sem jaz, začne - s hojo :| Ni tolk težko začet, ker bi bil prvi korak tako herkulesovsko dejanje, ampak zato, ker wtf bomo hodil, če se gremo pa lauf! In potem zjebemo kolenca in nas kar naprej nekaj ščiplje povsod, kjer nas lahko in imamo gleženjčke zvite in pretegnjene mišice. Because pain - it is weakness leaving the body! Ma ja ... pain je stupidity entering!
Zdajšnji poskus življenja z rednim miganjem je prvi, ko nisem zapičena v tisto, da hočem bit tekač, ampak mi je prvi in v bistvu edini zaresen cilj, da se spravim vsak dan vsaj pol ure počet nekaj, kar mi zvišuje pulz (nope, seks na žalost ne šteje, čeprav izpolnjuje vse pogoje. Nekje je treba potegnit črto :)). In danes je enajsti dan mojega The Cunning Plana.

Ponedeljkov lauf - bp. Še všeč mi je blo. Torkov bicikel - tud bp. V sredo sem prvič v nagravžni vročini zlezla na Šmarno. It kicked my butt. Ja ok, saj mi je mal nerodno, ampak prav zlo pa ne. Sem imela družbo, ki je za razliko od mene suha in ima dost kondicije, tko da me je že gledanje tega mal zmatralo. Potem sva kekca, kot sva, takoj na začetku našla verjetno edino brezpotje na Šmarni in odkolovratila direkt v najbolj strmi jarek, nakar naju je mal kasneje srečala pamet (v obliki Urše, ki je določila, da gremo nazaj) in sva se spokala po lastnih stopinjah nazaj do poti. Takrat sem jaz že na škrge dihala, kar se ni kaj prida izboljšalo do vrha. No, sem vseen še živa in včeraj sem šla spet laufat, čeprav je bil na sporedu sprehod. Nekak sem se sama s sabo zmenila, da od sprehoda ne bom čist nič boljši tekač. Se pa pozna tisti mesec bicikla pred začetkom teka. Noben od mojih standardnih tekaških problemov se me še ni lotil. Meča me ne bolijo, kolena tud ne, zunanji rob desnega stopala je pa čist srečen v istih copatah, ki so ga včasih hotle živega požret. In kar je najbolj zanimivo ... samo od solate in jogurta se mi še sanja.

Kljub vsemu bo letos fajn poletje. Mišice rastejo kot gobe po dežju ...

Tole je moj stoti post. Moj ego rabi mal sončenja :)

5 komentarjev:

ana. pravi ...

cestitke za stoti post. in pravkar sem si zadala novi cilj v zivljenju. ne, ne grem na smarno s tabo. ampak spoznat te pa hocem. nekako upam, da nisi jeckill + hyde, ker preprosto hocem, da si tko smesna ob kavi :D (pressure? deal with it, soldier!)

G pravi ...

Vedno, -VEDNO- zenske obrnejo med potjo. Moski bi sli tud plezat po stenah in se plazit skozi trnje, nazaj po isti poti pa NIKOLI!
Take so vsaj moje izkusnje :P

Hura za prvih 100 ;)

Matej pravi ...

Kaj pa badminton?

drejcek pravi ...

čestitke za 100. post in za izvajanje cunning plana. očitno res premoreš več volje, kot vsi ostali couch potatoes, ki smo šele v stopnji teoriziranja o tem, da bi se bilo fajn spokat malo ven in se športat... maybe there is hope :-)

in kot je rekla že ana zgoraj....ne, ne grem na šmarno ;-)

ursa pravi ...

Mater. A zdaj naj začnem trenirat še sit down comedy, da slučajno ne bo kofe bolj zabaven od mene? In to zato, ker imajo nekateri tko hecne življenjske cilje, kot je mene spoznat :) Bomo že še vidl, kdo bo komu dvorni norc ...

Matej, badminton je bil nekoč zlo visoko na mojem seznamu športov, ki jih je treba probat in se jih po možnosti držat. Potem je pa najprej tisti, ki se je javil za sparring partnerja (in ubogo paro, ki bi morala mene naučit otroških badminton korakcov) pokvečil svoje gležnje, nakar je še službo zamenjal, tko da se je moja badmintonska kariera pomaknila po lojtri navzdol. Sicer pa nisem izbirčna. Če se komu da z mano in z mojo nerodnostjo ukvarjat, jaz čist z veseljem delam budalo iz sebe.

Mi(ni)ster G, to pa že ni res, da babe vedno obračajo na sred poti :) Jaz sem svojemu spremljevalcu samo uslugo naredila, da mu ni blo treba crkovine z gore vlačit in razlagat, da je ni on ugonobil, ampak je imela spontano crknjenje. Namest da bi mi bil hvaležen ... BTW, če bi bli na svetu samo moški (in bi se jim ratal nekak enospolno razmnoževat), jih ne bi blo več. Vsi bi popadali s kakšnih sten in v prepade, al pa od vpliva elementov izdihnili priheftani na kakšno trnje. TKO!